Jedro

Tožeča stranka ima po izpolnitvi pogodbe s strani javnega podjetja izveden nadzorni center semaforizacije in zagotovljeno vzdrževanje semaforskega sistema na območju krožišča. Če bi toženi stranki morali plačati vtoževani znesek, bi bila tožeča stranka za ta znesek neopravičeno obogatena. Še vedno bi imela semaforizirano in vzdrževano krožišče, hkrati pa bi od toženih strank prejela denarni znesek, ki je bil v enaki višini plačan javnemu podjetju ob izpolnitvi navedene pogodbe. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bila tožeča stranka, če bi bila ugotovljena kršitev ZJN-2, upravičena od tožene stranke zahtevati le razliko med plačanim pogodbenim zneskom javnemu podjetju in zneskom, ki bi ga bila dolžna plačati drugemu ponudniku, ki bi, če bi bil izpeljan postopek javnega naročila, ponudil izpolnitev navedene pogodbe v nižjem pogodbenem znesku. Ker tožeča stranka takšne trditvene podlage ni ponudila, je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da njen tožbeni zahtevek ni sklepčen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh plačati prvo in drugotoženi stranki, vsaki po 1.958,83 EUR stroškov postopka z odgovorom na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodba sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Toženi stranki sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki v petnajstih dneh znesek 130.479 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 540,00 EUR od 12. 4. 2011 dalje do plačila, - 26.760,00 EUR od 22. 4. 2011 dalje do plačila, - 16.947,82 EUR od 29. 4. 2011 dalje do plačila, - 540,00 EUR od 29. 4. 2011 dalje do plačila, - 16.947,82 EUR od 4. 5. 2011 dalje do plačila, - 540,00 EUR od 12. 4. 2011 dalje do plačila, - 540,00 EUR od 24. 5. 2011 dalje do plačila, - 16.947,82 EUR od 1. 6. 2011 dalje do plačila, - 16.947,82 EUR od 1. 6. 2011(pravilno od 30.6.2011) dalje do plačila, - 637,58 EUR od 30. 6. 2011 dalje do plačila, - 16.947,82 EUR od 18. 8. 2011 dalje do plačila, - 607,59 EUR od 18. 8. 2011 dalje do plačila, - 540,00 EUR od 2. 8. 2011 dalje do plačila, - 4.777,26 EUR od 27. 9. 2011 dalje do plačila, - 540,00 EUR od 29. 9. 2011 dalje do plačila, - 544,45 EUR od 29. 10. 2011 dalje do plačila, - 540,27 EUR od 3. 12.2011 dalje do plačila, - 2.877,70 EUR od 16. 12. 2011 dalje do plačila, - 540,00 EUR od 31. 12.2011 dalje do plačila, - 540,00 EUR od 28. 1. 2012 dalje do plačila, - 1.080,13 EUR od 26. 4. 2012 dalje do plačila, - 540,00 EUR od 4. 5. 2012 dalje do plačila, - 1.891,80 EUR od 11. 5. 2012 dalje do plačila, - 541,06 EUR od 7. 6. 2012 dalje do plačila, - 543,85 EUR od 10. 7. 2012 dalje do plačila, - 540,00 EUR od 7. 8. 2012 dalje do plačila (1. točka izreka).

1. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti pravdne stroške in sicer vsaki toženi stranki v znesku 3.047,06 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za plačilo dalje (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je kot ključna za odločitev navedlo dva sklopa razlogov. Prvi sklop se je nanašal na Pogodbo o izvajanju storitev nadzornega centra semaforizacije ter vzdrževanja semaforskega sistema na območju krožišča z dne 2. 2. 2011 z aneksom ( v nadaljevanju pogodba), ki je bila sklenjena med tožečo stranko in Javnim podjetjem X (v nadaljevanju JP), na podlagi katere je tožeča stranka plačala skupno 130.400,79 EUR. Pogodba je bila sklenjena brez upoštevanja pravil o javnih naročilih. To trditev tožeče stranke je sodišče ovrednotilo kot materialnopravno nesklepčno. Tožeča stranka namreč ni zmogla trditvenega bremena o pravno odločilnem dejstvu, da je bila vrednost storitev po navedeni pogodbi zaradi neupoštevanja pravil o javnem naročanju, preplačana.

Sodišče prve stopnje je še z dodatnim razlogom zaključilo, da tudi, če bi bila res kršena pravila o javnem naročanju, le zato tožeči stranki ne bi mogla nastati škoda v višini celotnega pogodbenega zneska, pač pa le v višini razlike med zneskom, ki ga je po pogodbi za te storitve plačala JP in morebitnim nižjim pogodbenim zneskom, z drugim pogodbenim partnerjem.

V drugem sklopu razlogov je sodišče prve stopnje zavrnilo tezo tožeče stranke, da je bilo ravnanje toženih strank pri sklepanju navedene pogodbe protipravno. Izvedba ukrepov za izboljšanje prometne pretočnosti krožišča je bila izrecno opredeljena v letnih planih razvoja in obnavljanja avtocest, ki jih je sprejela Vlada RS in je bila za leto 2011 predvidena v poslovnem načrtu tožeče stranke. Letna plana razvoja in obnavljanja avtocest za leto 2009 in za leto 2010 sta temeljila na nacionalnem programu za izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji, v skladu s 23. členom Zakona o javnih cestah (ZJC). Slednji določa, da se cilji in naloge strategije razvoja in vzdrževanja državnih cest natančneje določijo v nacionalnem programu.

Pritožba tožeče stranke

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženima strankama pa naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. V bistvenem so pritožbeni razlogi naslednji: - Tožeča stranka je opredelila vse elemente odškodninske odgovornosti. Zato je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je njen tožbeni zahtevek nesklepčen, zmotno; - Sporna pogodba je bila sklenjena s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti, zaradi česar sta toženi stranki tožeči stranki odgovorni za povračilo škode v celotnem znesku; - Ponudba družbe X. z dne 9. 6. 2010, ki vključuje ponudbo družbe T., d. o. o., v zvezi z izvedbo semaforizacije krožišča ni bila pridobljena v postopku javnega naročanja, zato je ta ponudba brezpredmetna; - Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni ukvarjalo z vprašanjem kršitve pravil Zakona o javnem naročanju; - Toženi stranki za sklenitev sporne pogodbe nista imeli pravne podlage, ker v zvezi z rekonstrukcijo krožišča ni bil sprejet nacionalni program v skladu s 6. členom ZDARS-1; - Poslovni načrt tožeče stranke za leto 2011, ki je bil sprejet na seji nadzornega sveta družbe dne 2. 3. 2011 in je zgolj interni akt družbe, ne more predstavljati veljavne pravne podlage za sklenitev sporne pogodbe.

4. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili in sodišču druge stopnje predlagali, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevali sta povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Tožeča stranka je 17. 11. 2004 dopolnila pritožbo, kateri je priložila Odločbo Državne revizijske komisije z dne 17. 10. 2014 o prekrških zoper pravno osebo DARS in prvotoženo stranko.

5. Pritožba ni utemeljena.

Razlogi sodišča druge stopnje

6. Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da je tožeča stranka sodbo prejela 15.7.2014. Pritožbeni rok za vložitev pritožbe je v skladu s tretjim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih iztekel 1.9.2014. Dopolnitev pritožbe je bila torej vložena prepozno in je sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ker za to ni imelo zakonske podlage. Sodišče druge stopnje namreč obravnava le pravočasno pritožbo, njeno dopolnitev pa le tedaj, če je vložena v okviru zakonskega roka. Le pravočasna pritožba je ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija (drugi odstavek 333. člena ZPP). Zato tožeča stranka ne more uspeti s trditvijo, da bi moralo sodišče druge stopnje dopolnitev pritožbe upoštevati, ker je (brez svoje krivde) pridobila odločbo o prekršku zoper sedaj tožečo stranko in prvo toženo stranko, po izteku pritožbenega roka.

7. Prvotožena stranka ves čas postopka vztraja pri stališču, da je sklep skupščine delniške družbe materialnopravna predpostavka za vložitev odškodninske tožbe po 263. členu ZGD-1. Zato je sodišče druge stopnje najprej odgovorilo na to vprašanje. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sklep skupščine v delniški družbi po prvem odstavku 327. člena ZGD-1 ni materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe.(1) V odločbi I Cpg 989/2013 je bilo zavzeto stališče, da oporo za takšno odločitev daje različnost ureditve v zvezi z uveljavljanjem odškodninskih zahtevkov poslovodij v družbi z omejeno odgovornostjo in v delniški družbi, proti (nekdanjim) članom uprave kot tudi različnost razmerij med poslovodstvom in skupščino v vsaki od organizacijskih oblik družbe. Določba prvega odstavka 327. člena ZGD-1 le omejuje samostojnost uprave družbe v zvezi z odločitvijo o vložitvi odškodninskih zahtevkov proti njenim (nekdanjim) članom, vendar pa te odločitve ne izvzema iz kroga njenih pristojnosti.

8. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v 8. točki izpodbijane sodbe, da so trditve tožeče stranke o nastali škodi v zvezi s kršitvijo pravil javnega naročanja, nesklepčne. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, je v okviru trditvenega in dokaznega bremena, na tožeči stranki zatrjevanje treh elementov odškodninske odgovornosti, to je protipravnost ravnanja, vzročna zveza med očitano protipravnostjo in nastalo škodo ter višina škode. V okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena se mora tožena stranka razbremeniti odgovornosti za očitano škodo in sicer mora zatrjevati in dokazati, da je v skladu z 263. členom ZGD-1 ravnala s skrbnostjo dobrega in vestnega gospodarstvenika.

9. Tožeča stranka ima po izpolnitvi pogodbe s strani JP izveden nadzorni center semaforizacije in zagotovljeno vzdrževanje semaforskega sistema na območju krožišča. Če bi toženi stranki morali plačati vtoževani znesek, bi bila tožeča stranka za ta znesek neopravičeno obogatena. Še vedno bi imela semaforizirano in vzdrževano krožišče, hkrati pa bi od toženih strank prejela denarni znesek, ki je bil v enaki višini plačan JP ob izpolnitvi navedene pogodbe.

Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bila tožeča stranka, če bi bila ugotovljena kršitev ZJN-2, upravičena od tožene stranke zahtevati le razliko med plačanim pogodbenim zneskom JP in zneskom, ki bi ga bila dolžna plačati drugemu ponudniku, ki bi, če bi bil izpeljan postopek javnega naročila, ponudil izpolnitev navedene pogodbe v nižjem pogodbenem znesku. Ker tožeča stranka takšne trditvene podlage ni ponudila, je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da njen tožbeni zahtevek ni sklepčen. Iz njenih trditev namreč ne izhaja materialno pravna posledica niti glede zatrjevane vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem toženih strank (sklenitev pogodbe brez postopka javnega naročanja) niti o višini škode.

10. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodi v okvir trditvenega in dokaznega bremena toženih strank, da bi morali toženi stranki zatrjevati in dokazati, da tožeča stranka zaradi njunega očitanega protipravnega ravnanja, ni utrpela nikakršne škode oziroma, da je utrpela nižjo škodo, kot jo je sicer zatrjevala in dokazovala. Trditve o škodi po materialnem pravu (prvi odstavek 130. člena Obligacijskega zakonika), kot je bilo že pojasnjeno, sodijo v trditveno in dokazno breme tožeče stranke.

Tožeča stranka ni zadostila tudi svojemu procesnemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Prvo tožena stranka je ponudila trditveno podlago, ki jo je dokazovala s ponudbo družbe X z dne 9. 6. 2010, ki je vključevala ponudbo družbe T. d. o. o. o njeni pripravljenosti, izvesti v krožišču pogodbena dela za višjo ceno. Na tožečo stranko se je prevalilo trditveno in dokazno breme o tem, da je bil v trenutku sklepanja pogodbe kdo drug pripravljen izvesti sistem semaforizacije in nadzornega sistema v krožišču in to za nižjo ceno kot JP. Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno pravilno sklepalo, da tožeča stranka ni podala sklepčnih navedb glede višine škode. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati, ali je bila pogodba sklenjena v nasprotju z določili ZJN-2 ali ne in s tem ni storilo očitane absolutne bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je glede elementa (ne)protipravnosti pri očitkih o podani odškodninski odgovornosti toženih strank izčrpno, jasno in materialnopravno pravilno pojasnilo in odločilo (9. do 14. točka razlogov) in tem razlogom sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. V zvezi s kršitvijo ZDARS in ZDARS-1 tožeča stranka le ponavlja svoje stališče, ki ga je zavzela v postopku pred sodiščem prve stopnje. Le s ponavljanjem ugotovitev v razlogih izpodbijane sodbe in o že zavzetem stališču v prvostopenjskem postopku, pa tožeča stranka ne more uspeti.(2)

12. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvajati materialno procesno vodstvo in pozvati tožečo stranko na odpravo nesklepčnosti tožbenih trditev, ni utemeljen. Prvotožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo (primerjaj 2. točko četrte strani in pete strani odgovora, list. št. 38 in 39 v spisu), opozorila, da je trditveno in dokazno breme za zatrjevanje in dokazovanje škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti toženih strank na tožeči stranki, ki za svoje trditve ni ponudila nobenega dokaza. Prvotožena stranka je tudi opozorila, da bi morala tožeča stranka zahtevati kvečjemu razliko do vsote zneskov, ki jih je plačala JP in potencialnemu drugemu izvajalcu pogodbe.

13. V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče glede upoštevanja načela materialnega procesnega vodstva v postopku. Materialno procesno vodstvo je zagotovo pomembna kavtela pri vodenju postopka. Če ne bi bilo tako, sploh ne bi bilo potrebno (285. člen ZPP). Vendar pa materialno procesno vodstvo ni neomejeno. Ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencem pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.(3) Ravno za tako procesno situacijo pa je šlo v konkretnem primeru, ko je prvotožena stranka že opozorila na nesklepčnost trditev tožeče stranke. Zato v okviru načela materialnega procesnega vodstva, sodišče prve stopnje tožeče stranke, na nesklepčno trditveno podlago v zvezi z višino škode, ni bilo dolžno opozoriti. Sodišče prve stopnje ni kršilo 285. člena ZPP.

14. Dejansko in pravno ni korekten pritožbeni očitek, da naj bi bila pogodba sklenjena s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, s čimer se sodišče druge stopnje v celoti strinja, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vendar samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). V konkretnem primeru pa tožeča stranka ne zatrjuje, da sta bili toženi stranki že pravnomočno obsojeni za omenjeno kaznivo dejanje.

15. Sodišče druge stopnje tudi v celoti pritrjuje razlogom v 15. točki izpodbijane sodbe, da toženi stranki nista kršili poslovodne stroke in s tem dolžne skrbnosti, ki se po 263. členu ZGD-1 zahteva od uprave. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se toženi stranki želita razbremeniti svoje odgovornosti za to, ker naj bi se zanesli na mnenje strokovnih služb tožeče stranke pri odločanju o sklenitvi pogodbe. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi vodja pravne službe zgolj potrdil zakonitost oddaje naročila brez objave, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, za katero tožeča stranka ni pojasnila, zakaj je ni brez svoje krivde navedla že pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je le poudarilo, da sta si toženi stranki pridobili vse potrebne informacije za odločitev o sklenitvi pogodbe ter, da nista imeli razloga sumiti v to, da sklenitev pogodbe in izvedba storitev, kot je bila realizirana s pogodbo, ne bi sodila v pristojnost tožeče stranke.

16. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zato se ni ukvarjalo z materialnopravnim vprašanjem možnosti sklenitve pogodbe brez postopka javnega naročanja v skladu s 6. točko prvega odstavka 17. člena ZJN-2. 17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo toženih strank so prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje, zato jim je te stroške v celoti priznalo. Predstavljajo pa nagrado za postopek za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v višini 1.585,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in po tar. št. 6007 22 % DDV v znesku 353,23 EUR. Skupaj pripadajo vsaki od toženih stranki stroški postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 1.958,83 EUR. Če bo tožeča stranka zamujala s plačilom stroškov, bo dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka dalje do plačila (pravno mnenje občne seje VS z dne 13. 12. 2006, Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Glej VSL sklep I Cp 989/2013. Op. št. (2): O obveznosti odvetnika in konkretiziranosti pritožbenih navedb v primeru procesnih kršitev in v primeru zmotne ugotovitve dejanskega stanja, glej T. Pavčnik: Odvetnikovo breme v pravdnem postopku, Odvetnik 2010, št. 49, stran 7. Op. št.(3): Primerjaj sodba in sklep III Ips 46/2010.