Jedro

V času, ko je sodnik v obravnavani kazenski zadevi začel soditi, bi lahko stranke zahtevale njegovo izločitev zaradi t.i. "okuženosti" kot razloga iz 6. točke 39. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.U. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98. a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo I.U. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Pritožbo zagovornika obsojenca je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva utemeljena. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11.6.2001 je namreč razvidno, da je razpravljajoči sodnik na podlagi določbe 3. odstavka 340. člena ZKP iz spisa izločil uradni zaznamek o razgovoru policistov z osumljencem. O zadevi je torej odločal sodnik, ki se je seznanil z listino, ki bi morala biti izločena in tako ni zadoščeno zahtevi po nepristranskem sojenju.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi izpodbija zakonitost postopka, ki je tekel pred izdajo pravnomočne sodne odločbe. V postopku na prvi stopnji je namreč sodil sodnik, ki se je seznanil z obvestili iz 83. člena ZKP in kljub uveljavljanju izločitvenega razloga tako na prvi stopnji kot pred Višjim sodiščem v Kopru to ni bilo upoštevano, čeprav gre za kršitev ZKP, kot tudi za neposredno kršitev Ustave RS.

Sodnik, ki je sodil v kazenski zadevi je na glavni obravnavi opravljeni dne 11.6.2001 po izvedenem dokaznem postopku v skladu s 3. odstavkom 340. člena ZKP iz spisa izločil uradni zaznamek na listovni št. 5 (uradni zaznamek o razgovoru policistov z osumljencem). Istega dne je sodišče obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ. Ta sodba je bila kasneje na pritožbo Okrožnega državnega tožilca iz Nove Gorice razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po napotkih pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje k sodelovanju pritegnilo izvedenca cestnoprometne stroke, zaradi ugotovitve natančnega položaja traktorja ob zadetju v oškodovanko pa naj bi sodišče opravilo tudi ogled kraja kaznivega dejanja, ki ga je predvidelo dne 24.4.2002, kjer pa je zagovornik obdolženca predlagal izločitev sodnika zaradi tega, ker se je seznanil z vsebino uradnega zaznamka, ki bi moral biti po členu 83 ZKP izločen iz spisa. Podpredsednica okrajnega sodišča je zahtevo za izločitev sodnika zavrnila. Menila je, da s tem ko bo zadevo še naprej obravnaval isti razpravljajoči sodnik, ne bo kršena pravica do nepristranskega sodnika. Pritožbene navedbe zagovornika, ki izpodbijajo to odločbo, je zavrnilo višje sodišče, ko je odločalo o pritožbi zoper sodbo in navedlo, da iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 21.3.2002 izhaja le, da kolikor se sodnik seznani z gradivom, ki ga ne sme uporabiti oziroma na katerega se sodna odločba ne sme opirati, se ta izpostavi nevarnosti, da bo poznavanje tega gradiva vplivalo na njegovo odločitev in da torej ne zadostuje zgolj pritožnikovo zatrjevanje možnosti, ki jo je imel sodnik seznaniti se z uradnimi zaznamki o zbranih obvestilih od obdolženca.

V času, ko je sodnik v obravnavani kazenski zadevi začel soditi, je tedaj veljavni ZKP (Uradni list RS, št. 63-2168/94 z dne 13.10.1994 s spremembami in dopolnitvami z dne 23.10.1998 - Uradni list RS, št. 72-36622/98) v 3. odstavku 286. člena nalagal predsedniku senata, da takoj, ko ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila iz 83. člena tega zakona, izda sklep o njihovi izločitvi. Če tega predsednik senata ali pred njim že preiskovalni sodnik ni storil, je zakon predvideval še možnost izločitve uradnih zaznamkov na koncu izvedenega dokaznega postopka na glavni obravnavi (3. odstavek 340. člena ZKP), 5. točka 377. člena tega zakona pa je v primerih spregleda v prejšnjih fazah zavezovala še sodnika (poročevalca) višjega sodišča, kateremu je bil spis dodeljen v zvezi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, da je pred sejo na drugi stopnji zaradi izločitve teh obvestil poslal spis predsedniku senata sodišča prve stopnje.

V konkretni kazenski zadevi je, kot je bilo že povedano, razpravljajoči sodnik izločil uradne zaznamke v skladu s 3. odstavkom 340. člena ZKP, oziroma je postopal v skladu s tedaj veljavnimi procesnimi predpisi. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, se sodba ne opira na uradni zaznamek. Nobena izmed strank v času sojenja pred izdajo prve sodbe - oprostilne, izločitve razpravljajočega sodnika iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP (kar bi takoimenovana "okuženost" sodnika po tedaj veljavnih predpisih edino lahko predstavljala), ni zahtevala, temveč je zagovornik zahteval izločitev razpravljajočega sodnika šele po izdaji ustavne odločbe U-I-92/96 z dne 21.3.2002. Zahteva za izločitev je bila zavrnjena.

Določbe o izločitvi dokazov oziroma podatkov niso same sebi namen, temveč je (po tem, ko so bila vsa procesna dejanja v tej zadevi že opravljena) Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 56/2003) uvedel nov izločitveni razlog (4. a točka 39. člena ZKP) zaradi tega, da bi se razpravljajočemu sodniku preprečil vpogled v obvestila, ki jih je zbrala policija, torej v zagotovitvi nepristranskega sojenja. Še pred tem pa je na to problematiko opozorilo ustavno sodišče s svojo odločbo, ko je ugotovilo, da je tedanji ZKP v neskladju z Ustavo RS, ker ne določa učinkovitega načina, s katerim bi preprečil, da bi se sodnik, ki je odločal o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku. Od tedaj dalje sodišča v zvezi s to problematiko niso bila več vezana na določbe ZKP, temveč so uporabljala ustavo neposredno, oziroma so bila dolžna organizirati sojenje tako, da v posameznih primerih ne bi prišlo do kršitve pravice iz 1. odstavka 23. člena Ustave, torej vsakomur zagotoviti, da o njegovih pravicah odloča nepristransko sodišče. Ob upoštevanju navedene ustavne odločbe je bil torej o svoji izločitvi najprej dolžan presojati okrajni sodnik, preden je ponovno razpisal glavno obravnavo (2. odstavek 40. člena ZKP). Sodnik je očitno ocenil, da dejstvo, da se je seznanil z uradnim zaznamkom o razgovoru policistov z osumljencem, ni okoliščina, ki bi ob ostalih okoliščinah obravnavanega primera lahko vplivala na njegovo nepristranskost, še posebej ob upoštevanju dokazov, na katerih temelji izrek obsodilne sodbe. Dvoma v njegovo nepristranskost tudi ni imela podpredsednica sodišča, ki je odločala o predlogu zagovornika za izločitev razpravljajočega sodnika, kakor tudi ne pritožbeno sodišče. Možnost uveljaviti izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP pa sta v postopku imela tudi obsojenec in njegov zagovornik in sicer do sprejetja ustavne odločbe do začetka glavne obravnave, po sprejetju te odločbe pa tudi do konca glavne obravnave. Ugovor, da poimensko določeni sodnik prve stopnje ali sodnik porotnik v določeni zadevi ne sme opravljati svoje dolžnosti, ker je glede njega podan kateri od izločitvenih razlogov, lahko stranka uveljavlja le v okviru zakonskih rokov.

Upoštevaje odločbo ustavnega sodišča je torej zagovornik pravočasno predlagal izločitev razpravljajočega sodnika iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, pa je bila njegova zahteva za izločitev zavrnjena, zaradi česar je izpolnjen tudi zakonski pogoj, da sme pritožnik uveljavljati to procesno kršitev v pritožbi (člen 384 ZKP) kakor tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Pri vsebinski presoji uveljavljane kršitve, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ne glede na to, da je o zadevi razsodil sodnik, ki se je seznanil z uradnim zaznamkom, ni podana. Pritrditi je namreč potrebno zaključkom podpredsednice sodišča, ki je zahtevo za izločitev zavrnila, da stranke pomislekov v nepristranskost sodnika ves čas prvotnega sojenja niso imele, še posebej pa tudi ob upoštevanju dejstva, da je sodnik obsojenca najprej oprostil obtožbe in to takoj potem, ko je odločil o izločitvi uradnega zaznamka. Šele potem, ko je po naročilu pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu izvedel dodatne dokaze pa ga je spoznal za krivega. Očitno je torej, da vsebina uradnega zaznamka ni vplivala na nepristranskost sodnika in da torej očitana kršitev, kot je že bilo povedano, ni podana.

Vrhovno sodišče je glede na navedeno v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na določbah ZKP, navedenih v izreku te sodbe, pri čemer je Vrhovno sodišče pri višini odmerjene povprečnine upoštevalo poleg zapletenosti in trajanja postopka tudi obsojenčeve premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu.