Jedro

V delu, v katerem je tožnik zahteval obresti od zneska 5.000,00 EUR, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, ker je v tem delu postal sklep o izvršbi pravnomočen. Sodba je zato v delu, v katerem so prisojene tožniku zakonske zamudne obresti od glavnice 5.000,00 EUR, obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so zamudne obresti tožniku že prisojene s pravnomočnim delom sklepa o izvršbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka v delu, v katerem mora toženec tožniku plačati zakonske zamudne obresti od glavnice 5.000,00 EUR od 16. 7. 2019 do dneva plačila, razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku v 15 dneh plačati 10.935,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 994,00 EUR od 16. 5. 2019 do plačila, od zneska 5.000,00 EUR od 16. 7. 2019 do plačila in od zneska 4.941,00 EUR od 16. 8. 2019 do plačila (I. točka izreka) in mu v istem roku povrniti še 662,02 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Toženec se je zoper sodbo pritožil. Uveljavljal je bistvene kršitve določb postopka po členu 339/2, tč. 8, 10, 12 in 13 ZPP. Predlagal je spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in zahteval, da mu tožnik povrne vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, da so bili podani vsi pogoji za odločitev brez naroka za glavno obravnavo, zaradi česar je predlagal zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasil je in zahteval, da mu toženec povrne stroške odgovora na pritožbo z zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani na predlog tožnika kot upnika zoper toženca kot dolžnika izdalo sklep o izvršbi VL 100553/2019 z dne 4. 11. 2019 na podlagi verodostojnih listin zaradi izterjave 994,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2019 (oznaka listine 190022), 6.822,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2019 do plačila (oznaka listine 190035) in zaradi plačila 4.941,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2019 do plačila (oznaka listine 190042), skupaj 12.757,00 EUR s pripadki. Dolžnik je zoper sklep ugovarjal. S sklepom VL 100553/2019 z dne 12. 12. 2019 je Okrajno sodišče v Ljubljani ugovor dolžnika zavrnilo (na podlagi listine 190035) glede glavnice 1.822,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2019 dalje in glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice 5.000,00 EUR za čas od 16. 7. 2019 dalje. V tem delu in za stroške izvršilnega postopka je postal sklep o izvršbi pravnomočen. V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo in odločilo, da samo ni pristojno za odločanje o tem delu zahtevka (za glavnico 994,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2019 do plačila, za glavnico 5.000,00 EUR ter za glavnico 4.941,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2019 do plačila) in zadevo odstopilo v pristojno reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

6. Tožnik je tožbo dopolnil in zahteval plačilo 10.935,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 994,00 EUR za čas od 16. 5. 2019 dalje, od zneska 5.000,00 EUR za čas od 16. 7. 2019 dalje in od zneska 4.941,00 EUR od 16. 8. 2019 dalje. V delu, v katerem je tožnik zahteval obresti od zneska 5.000,00 EUR, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, ker je v tem delu postal zgoraj navedeni sklep o izvršbi pravnomočen. Sodba je zato v delu, v katerem so prisojene tožniku zakonske zamudne obresti od glavnice 5.000,00 EUR, obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so zamudne obresti od zneska 6.882,00 EUR (v katerem je zajet znesek 5.000,00 EUR) tožniku že prisojene s pravnomočnim delom sklepa o izvršbi VL 100553/2019. Zato je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep delno v I. točki izreka razveljavi za zakonske zamudne obresti od zneska 5.000,00 EUR. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

7. V postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki se je vodil po pravilih postopka v gospodarskih sporih, je tožnik tožbo dopolnil z vlogo z dne 26. 2. 2020, ki je bila skupaj s prilogami in pozivom, da da soglasje k mediaciji, tožencu vročena 4. 3. 2020. Tožencu je bil s to pošiljko vročen tudi poziv, da lahko na vlogo tožnika v 15. dneh od njene vročitve odgovori. Toženec je 16. 3. 2020 podal soglasje k začetku postopka mediacije, na vlogo tožnika pa ni odgovoril. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da dejstva, ki jih je navedel tožnik v dopolnitvi tožbe, toženec priznava. Z dopisom z dne 2. 10. 2020 je navedlo, da šteje, da dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno in da poziva pravdni stranki, da se v 15. dneh opredelita do tega, ali zahtevata narok. Tožencu je bil dopis sodišča vročen 5. 10. 2020 in do 4. 11. 2020, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, naroka za obravnavo ni zahteval, tožnik pa se je strinjal, da se razsodi brez naroka.

8. Glede na podatke spisa ne držijo trditve toženca, da mu poziv za odgovor na vlogo tožnika in dopis sodišča s pozivom glede zahteve za izvedbo naroka nista bila vročena. Zato očitana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno povzelo njegovih navedb v zvezi s plačilom zneska 5.000,00 EUR, ne izpodbija pa dejanskega stanja v smeri, da je od treh računov plačal le deloma enega v višini 5.000,00 EUR. Tožnik je že pred vložitvijo predloga za izvršbo navedeni znesek upošteval pri zmanjšanju vrednosti prvega računa, toženec pa bi s tem plačilom želel zmanjšati terjatev po drugem računu, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo iz razloga, ker je ugotovilo, da toženec ob izpolnitvi tožniku ni izjavil, kateri račun plačuje. To je izjavil šele v ugovoru, kar pa je prepozno. V 7. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje jasno zapisalo, da v ugovoru ni navajal, da je ob plačilu 5.000,00 EUR tudi izjavil tožniku, kateri račun plačuje in da je imel zato tožnik pravico s tem plačilom pokriti najbolj zgodaj zapadel račun (torej prvega od treh). Torej ni zadosti, da je toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da je bil z zneskom 5.000,00 EUR plačan drugi znesek 6.822,00 EUR, trditi bi moral, da je to izjavo podal tožniku ob plačilu še preden je ta zmanjšal glavnico po prvem računu. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

10. Pritožnik trdi, da ostaja dejansko stanje sporno, vendar z ničemer drugim od zgoraj presojanega ne izpodbija dejstev, ki jih je v sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na ugotovljeno in neizpodbito dejansko stanje zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je v preostalem delu pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženec v pretežnem delu s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi vse svoje pritožbene stroške. Delni uspeh pa ga po drugi strani ne zavezuje k plačilu stroškov odgovora na pritožbo v tem delu. V delu, v katerem toženec s pritožbo ni uspel, pa tožnik ni prispeval k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 150. člena ZPP), zato njegovih stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ni naložilo v plačilo tožencu, pač pa je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).