Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženec se je izrecno odpovedal pravici, da si vzame pooblaščenca. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno nadaljevati postopek in mu ni bilo dolžno pojasnjevati, kakšne posledice ima lahko zanj nadaljevanje postopka brez pooblaščenca. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 12. člena ZPP, saj je toženec postavljal vprašanja priči, upoštevaje, da je šlo za zadnji narok glavno obravnavo, pa novih trditev in dokazov, niti ni mogel več uveljavljati.
Tožeči stranki v spornem primeru, ko se je zaradi toženčevega nasilja morala izseliti iz hiše, pripada uporabnina v višini povprečne neto tržne najemnine.
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu izpodbijanega dela (2. točki izreka prvostopne sodbe) spremeni tako, da se v tem izpodbijanem delu glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 31.204,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 416,06 EUR od 1.8.2002 do plačila, - 416,06 EUR od 1.2.2003 do plačila, - 416,06 EUR od 1.9.2002 do plačila, - 416,06 EUR od 1.3.2003 do plačila, - 416,06 EUR od 1.10.2002 do plačila, - 416,06 EUR od 1.4.2003 do plačila, - 416,06 EUR od 1.11.2002 do plačila, - 416,06 EUR od 1.5.2003 do plačila, - 416,06 EUR od 1.12.2002 do plačila, - 416,06 EUR od 1.6.2003 do plačila, - 416,06 EUR od 1.1.2003 do plačila, - 416,06 EUR od 1.7.2003 do plačila, - 416,06 EUR od 1.8.2003 do plačila, - 416,06 EUR od 1.4.2006 do plačila, - 416,06 EUR od 1.9.2003 do plačila, - 416,06 EUR od 1.5.2006 do plačila, - 416,06 EUR od 1.10.2003 do plačila, - 416,06 EUR od 1.6.2006 do plačila, - 416,06 EUR od 1.11.2003 do plačila, - 416,06 EUR od 1.7.2006 do plačila, - 416,06 EUR od 1.12.2003 do plačila, - 416,06 EUR od 1.8.2006 do plačila, - 416,06 EUR od 1.1.2004 do plačila, - 416,06 EUR od 1.9.2006 do plačila, - 416,06 EUR od 1.2.2004 do plačila, - 416,06 EUR od 1.10.2006 doplačila, - 416,06 EUR od 1.3.2004 do plačila, - 416,06 EUR od 1.11.2006 do plačila, - 416,06 EUR od 1.4.2004 do plačila, - 416,06 EUR od 1.12.2006 do plačila, - 416,06 EUR od 1.5.2004 do plačila, - 416,06 EUR od 1.1.2007 do plačila, - 416,06 EUR od 1.6.2004 do plačila, - 416,06 EUR od 1.2.2007 do plačila, - 416,06 EUR od 1.7.2004 do plačila, - 416,06 EUR od 1.3.2007 do plačila, - 416,06 EUR od 1.8.2004 do plačila, - 416,06 EUR od 1.4.2007 do plačila, - 416,06 EUR od 1.9.2004 do plačila, - 416,06 EUR od 1.5.2007 do plačila, - 416,06 EUR od 1.10.2004 do plačila, - 416,06 EUR od 1.6.2007 do plačila, - 416,06 EUR od 1.11.2004 do plačila, - 416,06 EUR od 1.7.2007 do plačila, - 416,06 EUR od 1.12.2004 do plačila, - 416,06 EUR od 1.8.2007 do plačila, - 416,06 EUR od 1.1.2005 do plačila, - 416,06 EUR od 1.9.2007 do plačila, - 416,06 EUR od 1.2.2005 do plačila, - 416,06 EUR od 1.10.2007 do plačila, - 416,06 EUR od 1.3.2005 do plačila, - 416,06 EUR od 1.11.2007 do plačila, - 416,06 EUR od 1.4.2005 do plačila, - 416,06 EUR od 1.12.2007 do plačila, - 416,06 EUR od 1.5.2005 do plačila, - 416,06 EUR od 1.1.1008 do plačila, - 416,06 EUR od 1.6.2005 do plačila, - 416,06 EUR od 1.2.2008 do plačila, - 416,06 EUR od 1.7.2005 do plačila, - 416,06 EUR od 1.3.2008 do plačila, - 416,06 EUR od 1.8.2005 do plačila, - 416,06 EUR od 1.4.2008 do plačila, - 416,06 EUR od 1.9.2005 do plačila, - 416,06 EUR od 1.5.2008 do plačila, - 416,06 EUR od 1.10.2005 do plačila, - 416,06 EUR od 1.6.2008 do plačila, - 416,06 EUR od 1.11.2005 do plačila, - 416,06 EUR od 1.7.2008 do plačila, - 416,06 EUR od 1.12.2005 do plačila, - 416,06 EUR od 1.8.2008 do plačila, - 416,06 EUR od 1.1.2006 do plačila, - 416,06 EUR od 1.9.2008 do plačila, - 416,06 EUR od 1.2.2006 do plačila, - 416,06 EUR od 1.10.2008 do plačila, - 416,06 EUR od 1.3.2006 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.
Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 379,21 EUR, v 15 dneh pod izvršbo.
Z izpodbijanimi deli sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 41.641,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov razvidnih iz izreka sodbe, ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
Zoper ugodilni del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje prisodilo 41.641,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov razvidnih iz izreka sodbe, in posledično zoper stroškovno odločitev vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da mu je sodišče kršilo procesne pravice, saj je dne 30.10.2008 nadaljevalo z obravnavo kljub temu, da ga je obvestil, da mu je dosedanja odvetnica odpovedala pooblastilo, saj je nehala zastopati stranke v okviru brezplačne pravne pomoči, sam pa si v času do obravnave ni uspel najti drugega odvetnika. Sodišču je bilo že iz prejšnjih obravnav znano, da je toženec neuk, invalid, da se zdravi pri nevrologu ter da tako ni sposoben zastopati svojih interesov, ter se jasno in določno izjaviti o zadevi, kar se je pokazalo tudi v nadaljevanju obravnave ob zaslišanju priče A. K., ki ji toženec sploh ni bil sposoben postaviti vprašanja, ki bi bilo v zvezi z obravnavano zadevo. Zato mu je sodišče kratilo pravice do poštene in enakopravne obravnave, saj mu ni pojasnilo, kakšne posledice lahko ima dejstvo, da je ostal brez pooblaščenca. Zato bi moralo sodišče obravnavo preložiti, tožencu pa dati rok, da si najde odvetnika oziroma uredi brezplačno pravno pomoč. Sodišče bi ga moralo opozoriti v skladu z določbo 12. člena ZPP. Tudi ni bilo ugotovoljeno, da bi se tožeča stranka v stiski izselila iz skupnega domovanja zaradi toženčevega nasilja. Sodišče gradi svojo odločitev na podlagi izpovedbe hčere tožeče stranke S. M., ob tem pa zanemari, da nobena od številnih zaslišanih prič ni izpovedala, da bi izvajal nasilje nad tožečo stranko oz. da bi opazila, da ima toženec neprimeren odnos do žene in njunih otrok. Priča Š. V. tako izpovedal, da so bili 20 let v dobrih odnosih, razmere so mu bile dobro znane in ni slutil, da bo med pravdnim postopkom prišlo do kakšnega spora, nasilja pa ni videl in tudi ni videl, da bi bila sestra poškodovana. Tudi priča M. Š. je izpovedala, da ne more verjeti, da sta se pravdni stranki razšli, ter da tožnica sedaj o tožencu grdo govori, da jo je tepel in da je bila "črna". Priča je povedala, da je bil toženec ob selitvi žene čisto iz sebe, da jo je klical po telefonu in jokal, kar prav gotovo ne bi storil, če bi jo z nasiljem pregnal od doma. Priča nikoli ni slišala, da bi toženec povzdignil glas nad otroki ali pa da bi se nenavadno obnašal do žene. Toženec naj ne bi bil nasilen, vedno je bil mil in tih, nikoli ni pil in hodil okoli. Tudi priča M. Š. je povedala, da sta bili pravdni stranki vedno v normalnih odnosih in ni nikoli opazil nasilja ne do otrok kot tudi ne do tožnice. Tudi družina H. je družino opisala kot idealno, nikoli ni slišala vpitja ali prepirov. Tudi T. M., ki ga je tožnica klicala ob izselitvi, je izpovedal, da mu nihče pred tem ni rekel ničesar o kakšnem nasilju. Podobno pa so izpovedale tudi vse ostale priče. Tožnica je torej izselitev izvedla načrtovano. Dejstvo, da so nekatere priče jokale, ne pomeni ničesar, saj sta hčeri pričanje na sodišču v sporu med staršema težko prenesle, ob tem pa sta jokali tudi obe pravdni stranki. Sodišče tudi ne omeni, da je tožnica ob izselitvi odnesla skoraj vse, kar je potrebovala, od posteljnine, brisač, likalnika, zimskih pnevmatik, da je tožencu izpraznila hranilno knjižico in bančni račun, kar vse kaže na načrtovanost. Tožnica je v strahu za svoje življenje "bežeč pred vilami" uspela odpeljati vse zgoraj navedeno premoženje, ob tem pa je odnesla tudi vso dokumentacijo, med drugim tudi dokazila o plačanih položnicah in toženčevo zdravstveno dokumentacijo, kar je kasneje predložila celo v spis. Glede na navedeno ne drži navedba o hitri in prisiljeni izselitvi. Iz spisa je razvidno, da sta po materini izselitvi hčeri brez vseh težav prihajali v hišo pravdnih strank ter odnašali določene stvari ter da jima toženec pri tem ni nasprotoval. Tudi po izselitvi je toženec tožnico velikokrat pozival, naj se vrne v hišo in ji ponujal ključe, ki jih tožnica ni hotela vzeti, ker je načrtovala tožbeni zahtevek zoper toženca. Toženec je skoraj v vseh vlogah navajal, da se tožnica lahko kadarkoli vseli v hišo. Že neposredno po odhodu tožnice jo je klical po telefonu in jo prosil, da se vrne v domačo hišo, vendar tega ni želela storiti. Tudi iz tožničinega predloga za delitev solastnine z dne 5.6.2003, ki ga je vložila ter pozneje umaknila, izhaja, da se je sama odselila iz skupnega doma. Ne soglaša tudi z oceno, da pripada tožeči stranki bruto najemnina. Davke, prispevke in druge stroške, ki bremenijo skupno nepremičnino, je v času od izselitve tožnice do sedaj nosil sam in bi bilo nepošteno, da bi moral te zneske plačati. Tožnica tudi ni dokazovala, da toženec ni imel stroškov s plačilom davkov in prispevkov, ki bremenijo skupno nepremičnino, saj je vedela, da je te stroške imel. Uporabnina bi mu bila lahko naložena zgolj za nepremičnine, ki jih je uporabljal. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in razveljavi sodbo ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.
Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba je delno utemeljena.
Pritožnik najprej trdi, da na glavni obravnavi z dne 30.10.2008 ni navedel, "da se bo zagovarjal sam". Iz zapisnika s te glavne obravnave pa prav nasprotno izhaja, da je sodnica toženca opozorila, naj si vzame kot prava neuka stranka pooblaščenca, ta pa je odgovoril "da se bo zagovarjal sam". Tega zapisa toženec ni izpodbijal in je zapisnik podpisal, ne da bi podal pripombo oziroma ugovor zoper zapis (drugi odstavek 124. člena ZPP), prav tako pa tudi kasneje ni predložil nobenega dokaza v smeri neverodostojnosti omenjenega zapisa. Zapisnik je javna listina in velja za resnično vse, kar v njem piše, mogoč pa je nasproten dokaz, da so v njem zapisani podatki neresnični ali pomanjkljivi; takšnega dokaza pa toženec ni ponudil (1). Toženec se je torej izrecno odpovedal procesni dobroti, da ga v postopku zastopa usposobljeni pooblaščenec - odvetnik ali pravnik z državnim pravniškim izpitom. Zato se tudi ne more sklicevati na kršitev določbe 283. člena ZPP, ki uzakonja dolžnost sodišča, da v primeru, ko se stranka ne more jasno in določno izjaviti o zadevi, pa nima pooblaščenca, stranko opozori, naj si vzame pooblaščenca. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno nadaljevati postopek, in ne podeliti roka, v katerem bi toženec angažiral odvetnika ali pa preskrbel brezplačno pravno pomoč, kot zmotno meni v pritožbi. Prav tako mu upoštevaje našo procesno ureditev ni bilo dolžno še posebej - mimo omenjenega opozorila - pojasnjevati, kakšne posledice ima lahko nadaljevanje postopka brez pooblaščenca zanj.
Sodišče prve stopnje je v skladu s splošno določbo 12. člena ZPP v nastali situaciji sicer res bilo dolžno opozoriti toženca kot pravno neuko osebo, katera pravdna dejanja lahko opravi. Iz vsebine zapisnika pa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje opustilo omenjeno pomoč oziroma da bi bilo tožencu kakorkoli onemogočeno uveljavljanje procesnih pravic. Prav nasprotno, zapisnik izkazuje, da je toženec tudi upoštevaje, da je šlo za zadnji narok za glavno obravnavo, ko je sodišče prve stopnje zaključevalo postopek z izvajanjem še neizvedenih dokazov, pravdni stranki pa je že omejevala prekluzija navajanja dejstev in predlaganja dokazov v smislu določbe 286. člena ZPP, opravil vsa potrebna procesna dejanja, med drugim tudi postavljal vprašanja priči A. K., kot to predvideva prvi odstavek 289. člena ZPP. Pritožbena zahteva, da mu ni bila dana možnost, da že na samem naroku komentira izpovedbo priče, pa nima podlage v ureditvi ZPP, prav tako pa iz zapisnika niti ne izhaja, da bi mu sodišče prve stopnje kaj takšnega preprečevalo. Sodišče mora vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (1. odstavek 5. člena ZPP), ne pa tudi, da komentira dokazno vrednost oziroma verodostojnost izpovedovanja zaslišanih strank in prič. Ta naloga (torej dokazna presoja) je pridržana sodišču (glej določbo 8. člena ZPP). V omenjenih mejah je torej začrtana oziroma porazdeljena pravica do izjave pravdnih strank na eni strani ter pristojnost sodišča na drugi strani. Te meje oziroma ta porazdelitev vlog pravdnih strank na eni strani in sodišča na drugi strani so bile torej v postopku pravilno upoštevane.
Pritožbene pavšalne navedbe, da mu je bila odvzeta možnost uveljavljati še kakšne druge dokaze, ostajajo na ravni v pritožbenem postopku neupoštevne nesubstanciranosti (pritožnik ne navaja, katere dokaze ni mogel uveljavljati, kaj bi takšni dokazi lahko izkazovali v njegovo korist in ali so upoštevaje, da je šlo za zadnji narok za glavno obravnavo obstajali sploh upravičeni razlogi za uveljavljanje novih dokazov že po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, torej ali je šlo za neopravičljivo prekluzijo ali ne). Prav tako ostaja tudi na podlagi pritožbenih očitkov nepojasnjeno, kakšne trditve bi toženec še uveljavljal v zvezi z zahtevkom za plačilo uporabnine.
Omenjeni procesni določbi (12. člen in 283. člen ZPP), katerih neupoštevanje bi lahko privedlo do relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, torej nista bili kršeni, tožencu torej tudi ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku v smislu 22. člena Ustave RS oziroma pravica do kontradiktornega postopka iz 5. člena ZPP. Tako tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je prav tako vsebinsko uveljavljana v pritožbi, ni podana.
Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov glede dokazne presoje za to pravdo odločilnega dejstva, da se je tožnica bila prisiljena izseliti iz stanovanjske hiše zaradi toženčevega agresivnega obnašanja. Za dokazno presojo sta odločilni izpovedbi obeh zaslišanih hčera pravdnih strank, ki sta toženčevo ravnanje nedvomno edini lahko zaznavali, saj se je pretežno toženec obnašal napram tožnici agresivno v hiši oziroma tam, kjer drugi njegovega nasilja niso mogli opaziti oziroma je bilo vsaj manj opazno tretjim. Kot je razvidno iz izvedenih dokazov, v pritožbi naštete priče neposrednega vpogleda v sporno toženčevo ravnanje niso imele in zato razumljivo o tem niso mogle izpovedovati, razen na ta način, da o tem nič ne vedo oziroma, da niso opazile neurejenih oz. konfliktnih odnosov med strankama oziroma toženčevega nasilja. Kot na dlani (prima facie) je torej, da izpovedbe teh prič ne morejo vplivati na verodostojnost pričevanja zaslišanih hčera. Razen tega toženec ta dokazni ugovor predstavlja parcialno in necelovito, saj ne omeni, da so navedene priče Š. V., J. S., M. Š., V. H. in Mi. Š. po drugi strani izpovedovale, da je nekaj narobe med pravdnima strankama, ker se tožnica pri sorodnikih ni oglasila, toženčev brat T. M. pa je povedal, da ga je tožnica klicala na pomoč. Pritožbene trditve, da je tožnica načrtovala svoj odhod, da bi inscinirala situacijo, na katero bi se lahko z uspehom sklicevala v tej pravdi pri uveljavljanju tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine, ostajajo torej nedokazane. Tudi iz predloga za razdelitev solastnine ter kasnejšega umika predloga ne izhaja prostovoljen in s toženčevim nasiljem nemotiviran umik tožnice iz stanovanjske hiše. Tožnica se je torej iz hiše izselila prav zaradi toženčevega nasilja in bojazen pogojena s toženčevim ravnanjem pomeni tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vzrok za tožničino upravičeno nepripravljenost oz. nemožnost vrniti se nazaj. Na takšno oceno ne more vplivati toženčevo ponujanje tožnici, da se vrne in še manj sklicevanje na to, da ima toženec ves čas pri sebi ključ, s katerim bi lahko tožnici omogočil vstop v hišo. Da naj bi tožnica odklanjala prejem ključa, pa predstavlja v pritožbenem postopku nedopustno trditveno novoto (člen 337 ZPP). Ob ekstremni toženčevi agresivnosti (tožnico je tudi tepel oziroma jo udarjal v obraz), pa je sicer človeško razumljivo, da se tožnica v nobenem primeru ne bi upala vrniti v hišo in v njej živeti skupaj s tožencem. Pritožbeno sklicevanje, da pa je vendarle prišla nazaj po stvari in jih odpeljala, lahko ob tem predstavlja le njeno dokončno odločitev, da s tožencem v hiši ne bo živela, pogojeno z upravičenim strahom povzročenim z njegovo agresivnostjo. Ker je torej toženec s svojim ravnanjem tožnici onemogočil prebivanje v hiši, je upravičena do uporabnine zaradi nemožnosti njenega uporabljanja.
Sodišče prve stopnje je torej pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo dejansko stanje glede vzrokov za izselitev tožnice iz stanovanjske hiše pravdnih strank in materialnopravno pravilno prisodilo uporabnino zaradi nemožnosti uporabljanja, ki predstavlja denarni izraz tožničinega prikrajšanja in toženčevega okoriščenja.
Pač pa toženec utemeljeno opozarja na materialno pravno nepravilen pristop, ko je tožnica zahtevala uporabnino v višini povprečne tržne bruto najemnine in je bilo z izpodbijano sodbo v tem obsegu zahtevku tudi ugodeno. Tožnica namreč ni dokazala, da bi imela v spornem obdobju kakršnekoli stroške v zvezi z vzdrževanjem in upravljanjem hiše ali pa celo s plačilom davkov ali pa da bi ji ti stroški lahko nastali v bodoče zaradi prisojene uporabnine. Noben davčni predpis tudi ne določa dolžnost plačila davka od s sodbo prisojene uporabnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine. Ker gre za institut neupravičene pridobitve na podlagi 198. člena v zvezi z 190. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001; v nadaljevanju: OZ) tožnici torej lahko pripada le toliko, za kolikor je bila prikrajšana in po drugi strani za kolikor je bil toženec okoriščen, oziroma je celo opustil korist, ki bi jo lahko pridobil (glej na stvarnopravnem področju drugi odstavek 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in nadaljnje spremembe; ZTLR) oz. 2. odstavek 96. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ)). To pa je lahko le uporabnina oziroma simulirana povprečna tržna najemnina očiščena potencialnih oz. fiktivnih stroškov, ki jih tožnica ni izkazala in jih zaradi pravnomočne sodbe ne bo nosila. Ali še drugače oz. z drugega zornega kota povedano: tudi če bi tožnica oddajala svoj del nepremičnine v najem, bi ji lahko kot korist ostala le čista najemnina in le v tem obsegu je zato potrebno ocenjevati njeno prikrajšanje. Po izvedenčevem izračunu znaša neto znesek uporabnine (najemnine), glede katerega pravdni stranki po strokovno prepričljivem mnenju oz. cenitvi in dopolnjenem mennju oz. cenitvi postavljenega izvedenca B. nista imeli substanciranih pripomb, 586,00 EUR mesečno, kar pomeni, da znaša uporabnina v neto znesku, ki pripada tožnici glede na njen solastniški delež - 586,00 EUR x 0,71 x 75 mesecev = 31.204,45 EUR. Tožnici posledično pripadajo zakonite zamudne obresti od mesečnih zneskov 416,06 EUR (586,00 EUR x 0,71) namesto z izpodbijano sodbo prisojenih 555,22 EUR. V tem obsegu je torej tožnica upravičena do terjanih zneskov. Zato je moralo v tem delu sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v delu zahtevka, ki predstavlja razliko med bruto in neto najemnino (uporabnino), zavrnilo tožbeni zahtevek (5. odstavek 358. člena ZPP), v preostalem delu pa ob že zgoraj povedanem pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo glede odločitve o glavnici (353. člen ZPP).
Spremenjena odločitev pa sicer ni vplivala na stroškovno odločitev prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče ocenjuje kljub znižanemu znesku glavnice iz tožničinega tožbenega zahtevka v tem pritožbenem postopku še vedno uspeh strank kot približno polovičen. Tožnica je približno do polovice uspela s svojimi zahtevki, toženec pa s svojimi nasprotnimi zahtevki v sicer višjem deležu od polovičnega, vendar pa ob manjši vrednosti spornega predmeta - 16.200,00 EUR napram 10.432,32 EUR (primerjaj prvo in drugo prvostopno sodbo).
Pač pa pripadajo pritožniku pritožbeni stroški upoštevaje navedeni znesek glavnice, s katerim je uspel v tem pritožbenem postopku. Ti znašajo skupaj 379,21 EUR. Natančnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika v pritožbi. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.
Stroškov v v zvezi z odgovorom na pritožbo pa pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je ocenilo, da glede na obseg in vsebino pritožbenega preizkusa ta ni bil potreben pri odločanju o pritožbi (1. odstavek 156. člena ZPP).
(1 ) Glej dr. Lojze Ude in ostali: "Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga", Uradni list RS, GV založba, Ljubljana, 2006, stran 506 in 521; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.