Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na določbo 14. člena ZSVarPre na zmanjšanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev ne vplivajo odlivi zaradi sodnih in upravnih prepovedi.
Tožba se zavrne.
Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 26. 3. 2012. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka ugotovila, da je tožnica v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, torej od decembra 2011 do januarja 2012, iz naslova neto plač skupno prejela 3.423,64 EUR, medtem ko drugih dohodkov ni imela. Po drugem odstavku 23. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je toženka tožnico štela kot samsko osebo, ki po lastnih navedbah nima družinskih članov. Na podlagi navedenega je ugotovila, da je tožničin povprečni mesečni dohodek v obravnavanem obdobju znašal 1.141,21 EUR in tako občutno presegel višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, kar izključuje njeno pravico do brezplačne pravne pomoči. Toženka se zato ni spuščala v presojo višine tožničinega premoženja in drugih zakonskih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Mesečnih dohodkov iz naslova odplačevanja kreditnih in drugih obveznosti se po presoji toženke ne odšteje od njenih dohodkov, ker zakon tega ne dopušča. Pri tem se sklicuje na 14. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), po katerem se od ugotovljenih dohodkov odštejejo le izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova, vendar je tožnica v prošnji navedla, da tovrstnih odhodkov nima.
Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja, in v „pritožbi“, pravilno tožbi navaja, da toženka ni upoštevala prilog kot dokazov o njenem dejanskem finančnem stanju, in sicer potrdila o blokiranem osebnem računu in pregleda prometa na TRR za obdobje 1. 6. 2011 do dne 23. 3. 2012. Meni, da so njeni povprečni mesečni prejemki v navedenem obdobju dejansko znašali 580,43 EUR. Opisuje sodne postopke, ki potekajo med njo in upnikom A. d.o.o. ter opozarja na njihov pomen in potrebo po pravni pomoči, pravnemu svetovanju in zastopanju v postopkih pred sodišči. Pove, da „od svojih prihodkov nima nič“, gotovino, ki jo dobi pri banki, porabi za odvetniške stroške in sodne takse ter stroške fotokopiranja in drugo. Navaja še, da Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIUS12) nima nobene zveze z zakonom, ki določa minimalni dohodek oziroma znesek minimalne plače, ki znaša 763,06 EUR. Sklicuje se na Zakon o brezplačni pravni pomoči, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 96/04 in ki v 13. členu določa, da se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine minimalne plače, določene z zakonom, ki ureja minimalno plačo. Ker dohodkovni kriterij presega samo za 60 EUR mesečno, bi ji lahko toženka vsaj delno določila brezplačno pravno pomoč. Navaja še, da ne presega premoženjskega kriterija, ki znaša 13.780,00 EUR. Predlaga ugoditev tožbi, razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v novo odločanje oziroma spremembo izpodbijane odločbe.
Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.
Tožba ni utemeljena.
Sodišče uvodoma navaja, da je tožnica kljub pravilnemu pravnemu pouku, da zoper izpodbijano odločbo ni pritožbe, je pa mogoč upravni spor, vložila pritožbo na Vrhovno sodišče RS. Kot razlog je navedla, da toženka ni upoštevala dokazil, iz katerih izhaja njeno dejansko finančno stanje. Ker je za presojo zakonitosti odločitve toženke, kamor sodi tudi ugotovitev, ali je toženka glede na priložena dokazila pravilno ugotovila tožničino finančno stanje, pristojno Upravno sodišče RS, ne pa Vrhovno sodišče RS, je naslovno sodišče pritožbo tožnice obravnavalo kot tožbo.
Po 3. odstavku 1. člena ZBPP pomeni brezplačna pravna pomoč pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.
Pri odločanju o prošnji za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči se ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (3. odstavek 11. člena ZBPP).
Toženka je povprečni mesečni dohodek tožnice ugotavljala na podlagi 12. in 13. člena ZBPP. Po določbi 2. odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. Ker je navedena določba v takšni vsebini veljavna od 1. septembra 2008, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 23/08, v nadaljevanju ZBPP-B), torej tudi v času izpodbijane odločitve, toženka ni imela podlage, da bi uporabila 13. člen ZBPP, kot je bil v veljavi pred navedeno spremembo, kar uveljavlja tožnica v tožbi.
Po določbi 14. člena ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in 1. odstavka 30.a člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV). Ker so bile omenjene določbe ZSV na podlagi 4. točke prvega odstavka 78. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) razveljavljene, se od uveljavitve tega zakona dalje, to je od 1. 1. 2012 pri ugotavljanju premoženja uporabljajo določbe tega zakona. Na podlagi prvega odstavka 8. člena ZSVarPre v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZDIU12 znaša osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 260,00 EUR.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka ugotovila, da znaša povprečni mesečni dohodek tožnice v ocenjevanem trimesečnem obdobju (december 2011, januar 2012 in februar 2012) 1.141,21 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki glede na navedeno znaša 520,00 EUR.
Zoper navedeno ugotovitev toženka ne ugovarja, meni pa, da bi morala toženka upoštevati tudi listine, ki jih je priložila vlogi in iz katerih izhaja, da ji je banka zaradi upravnih in sodnih prepovedi blokirala njen osebni račun do zajamčene minimalne plače. V kolikor bi toženka navedeno upoštevala, bi ugotovila, da so v navedenem obdobju njeni povprečni mesečni prejemki znašali 580,43 EUR mesečno.
Kaj vpliva na zmanjšanje lastnega dohodka, izhaja iz 14. člena ZSVarPre, in sicer so to zgolj izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova oziroma dogovora.
Ker glede na navedeno določbo na zmanjšanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev ne vplivajo odlivi zaradi sodnih in upravnih prepovedi, je toženka ravnala v skladu z zakonom, ko jih pri ugotavljanju tožničinega dohodka ni upoštevala.
Ne glede na navedeno pa tožnica sama navaja, da znašajo njeni dohodki mesečno 580,43 EUR, kar presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve znesek, po katerem se po drugem odstavku 13. člena ZBPP šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo (520,00 EUR). Navedeno pomeni, da tudi če bi toženka pri ugotavljanju tožničinega lastnega dohodka upoštevala sodne in upravne prepovedi, glede na citirane določbe še vedno ne bi bila upravičena do brezplačne pravne pomoči. Dodelitve delne brezplačne pomoči, kar uveljavlja tožnica v tožbi, pa zakon ne predvideva.
Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).