Jedro

Tožeča stranka bi morala glede na 286.b člen ZPP opozoriti na kršitev 253. člena ZPP že v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj je bila že na glavni obravnavi seznanjena z odločitvijo, da sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z zaslišanjem izvedenca ne bo izvedlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo zneska v višini 1.269,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.346,40 EUR v roku 8 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi izvedenega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da toženi stranki kot upravljalki lovišča ni mogoče očitati odgovornosti za škodo na vozilu tožeče stranke, ki je nastala zaradi naleta divjadi.

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi zatrjuje, da je nejasno, kakšne dejanske ugotovitve oziroma dejansko stanje je sodišče na podlagi povzetega izvedenskega mnenja dr. K. in izpovedbe priče Š. ugotovilo, niti ni pojasnjeno, na kakšen način je uporabilo določilo 53. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju: ZDLov-1) glede na ugotovljeno dejansko stanje. Prvostopno sodišče je prekršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS), na podlagi katere je sodišče dolžno odgovoriti na relevantne navedbe strank v postopku. Tožeča stranka je namreč podala v zvezi z izvedenskim mnenjem P. T. in utemeljene pripombe, o čemer pa se sodišče ni izjasnilo. Prvostopno sodišče izvedenca ni zaslišalo in je zavestno kršilo določilo 253. člena ZPP. Sodba glede citiranega mnenja izvedenca T. nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 239. člena ZPP.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni podala odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavani spor sodi med spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – 1. odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožena stranka izpolnila svoje dolžnosti in ji ni moč očitati odgovornosti za nastanek tožnikove škode v smislu 7. točke 54. člena ZDLov-1, saj je realizirala plan za odstrel divjadi, obvestila upravljalca javnih cest o mestih stalnih prehodov divjadi čez cesto, ki vodijo skozi njeno lovišče, in prehod divjadi omejevala s kemičnimi sredstvi.

Pritožbeno opozarjanje na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede povožene divjadi na območju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, predstavlja nedopustno poseganja v ugotovljeno dejansko stanje zato ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Enako velja tudi za očitek, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (zaslišalo izvedenca), če pritožnik s tem meri na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožnik v pritožbi trdi tudi, da se sodišče ni opredelilo do njegovih utemeljenih pripomb, podanih v zvezi z izvedenskim mnenjem P. T., s čimer je prekršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS). Po mnenju pritožnika sodba nima razlogov v zvezi s predloženo listino – podatki o odsekih cest za izvedbo ukrepov za zmanjšanje števila povožene divjadi – in te listine niti ne povzema. Prav tako nima razlogov glede izvedeniškega mnenja, kar smiselno predstavlja kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pravica stranke sodelovati v postopku, ki jo varuje 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP, je pravica, ki zajema tudi pravice, ki jih ima stranka v dokaznem postopku in sega na ustavno raven (kot vidik enakega varstva pravic oziroma pravica do poštenega sojenja, člen 22. Ustave). Med drugim mora biti, da je ta pravica spoštovana, v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, možnost stranke predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti prisotna ob izvajanju dokazov, postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja. Stranki mora biti v tem okviru načelno zagotovljena tudi pravica do izvedbe dokazov, ki pa ni neomejena, saj sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če ima zato sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Za kršitev te pravice gre, če sodišče zavrne dokaz o bistvenem dejstvu, ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, da se sodnega cenilca in izvedenca za gospodarstvo ter lov P. T. neposredno zasliši. Neutemeljen je pritožnikov očitek, da sodba glede mnenja nima razlogov, saj je sodišče povsem korektno povzelo ugotovitve iz izvedeniškega mnenja, obenem pa je tudi pojasnilo razloge za zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju izvedenca. Navedlo je, da se podatki o povprečnem številu letno povožene divjadi, ki jih v svojem mnenju navaja izvedenec, nanašajo na celoten t. i. kvadrant in ne zgolj na mesto, kjer naj bi prišlo do naleta divjadi.

Prav tako je neutemeljen očitek pritožnika, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do listine z naslovom „podatki o odsekih cest za izvedbo ukrepov za zmanjšanje števila povožene divjadi“. Prvostopenjsko sodišče se je v sodbi opredelilo tudi do te listine in obrazložilo, zakaj ni potrebno zaslišanje izvedenca. Pritožnik sicer ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišča zavestno kršilo določbo 253. člena ZPP, vendar pa je treba v obravnavanem primeru upoštevati določbo 286. b člena istega zakona, ki se uporablja tudi za spore majhne vrednosti, po kateri mora stranka kršitve določb pravdnega postopka (razen tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti) pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Kršitev, ki jo zatrjuje pritožnik, pritožbeno sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak zgolj v okviru vložene pritožbe. Stranka, ki jo želi uveljaviti, mora zato nanjo opozoriti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer takoj, ko je to mogoče. Iz podatkov spisa je razvidno, da tožeča stranka tega ni storila, čeprav je bila z odločitvijo, da sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z zaslišanjem izvedenca ne bo izvedlo, seznanjena na glavni obravnavi. V pritožbi ne zatrjuje, da kršitve brez svoje krivde ni mogla uveljavljati takrat, zato pritožbeno sodišče njenih pritožbenih izvajanj v tej smeri ne more upoštevati.

Posledično je neutemeljen tudi očitek, da je bila tožeči stranki z zavrnitvijo dokaznega predloga kršena pravica iz 22. člena Ustave RS, saj je imela v postopku možnost, da bi zatrjevano kršitev uveljavila in s tem onemogočila njeno odpravo, pa tega ni storila. Ker sam ni pravočasno poskrbela za varstvo svojih pravic, se na kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave, glede na to, da ne zatrjuje neustavnosti obstoječe zakonske ureditve po 286. b členu ZPP, ne more uspešno sklicevati.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v smeri 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče se res ni jasno opredelilo do vprašanja, ali se je veljavnost znaka „nevarnost divjadi“ raztezala tudi na mesto škodnega dogodka. V nadaljevanju pa je izpovedbo priče A. Š., ki je povedala, da na območju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, ni stalnega prehoda divjadi zaradi prestrmega terena, povezalo z ugotovitvami izvedenca P. T.. Ta je v svojem izvedeniškem mnenju ugotovil, da je na mestu prometne nesreče prisotnost divjadi oziroma njen prehod preko cestišča izjemno redek in neobičajen pojav, za kar je iskati razloge v konfiguraciji terena, naklonu brežine nad cestiščem ter biotopski primernosti mikrolokacije za srnjad. Pritožbene navedbe glede razhajanj med ugotovitvami izvedenca in listino, ki jo je glede števila povožene divjadi predložila tožeča stranka, pa gredo v smeri zatrjevanja nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa je v sporih majhne vrednosti nedopustno.

Sodišče prve stopnje je glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo, tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Ker glede na gornje ugotovitve pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa po uradnem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila stroškov, nastalih s pritožbo (154. člen v zvezi s 156. členom ZPP).

Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.