Jedro

Obsojencu je bil zagotovljen pošten postopek kljub njegovi nenavzočnosti, saj se je svoji pravici do aktivne obrambe veljavno odpovedal.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je S. Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo in določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo štiri leta, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe S. Š., njegovega zagovornika in okrožne državne tožilke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo, potrdilo izpodbijano sodbo ter obdolženca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pa tudi iz razloga, ker so odločilna dejstva napačno ugotovljena ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Vložnik navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do učinkovite obrambe oziroma do poštenega sojenja (29. člen Ustave RS, v nadaljevanju Ustava), ker je bil sojen v nenavzočnosti in ker ni imel možnosti, da se brani s pomočjo zagovornika. Nadalje navaja, da obsojenec ni razumel vsebine obtožbe, zatrjuje, da bi bila prisotnost obsojenca na glavni obravnavi nujna, da se ni odpovedal izvedbi dokazov v svojo korist in tudi ni soglašal z branjem izvedenskega mnenja. Po mnenju vložnika je kazenski zakon kršen, ker o kaznivem dejanju nasilništva ni mogoče govoriti takrat, ko gre za enkratno dejanje, pa tudi, ker iz opisa dejanja v obtožnem predlogu kot iz same sodbe ne izhaja, s čim oziroma na kakšen način naj bi bila oškodovanka s strani obsojenca spravljena v podrejen položaj. Vložnik še navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb obrambe, da sodišče prve stopnje ni poskrbelo za zaščito obsojenčevih pravic, da se pritožbeno sodišče tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb glede ugotovitev izvedenca, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, da naj bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo o trditvi pritožbe obsojenčevega zagovornika, da dogodek objektivno ni mogel potekati tako, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo glede pritožbene kritike o ravnanju sodišča prve stopnje, ki je napravilo povzetek izpovedbe Kovačičeve v nasprotju z dejansko izpovedbo te priče in da je pritožbeno sodišče nekritično sledilo zaključkom sodišča prve stopnje o izpovedbi oškodovanke, na pritožbeno kritiko tega pa višje sodišče ni odgovorilo.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti najprej ugotovil, da je temeljni očitek vložnika naslovljen na dejstvo, da je sodišče obsojencu sodilo v nenavzočnosti in brez zagovornika, s čemer naj bi bila kršena določila Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Ustave o pravici do kontradiktornega obravnavanja in poštenega sojenja. Te kršitve vložnik utemeljuje z razlago obsojenčevega ravnanja in njegovega razumevanja procesnega položaja, kot ga vidi obramba (nerazumevanje, nevednost, nepoučenost), za kar pa podatki spisa ne dajejo nobene podlage. Vrhovni državni tožilec ugotavlja, da iz zapisnika glavne obravnave z dne 10. 4. 2014 jasno izhaja, da je obdolženec izjavil, da je obtožni predlog razumel, da se bo zagovarjal sam na način, da bo vložil pisni zagovor, po podanem dodatnem pouku pa da ne bo več prišel na sodišče in da ga ne zanima, kako bo tekel nadaljnji postopek. Iz podatkov spisa je razvidno, da ima obsojenec končano srednjo poklicno šolo, razvidno pa je tudi, da je bil pred izrekom sodbe v tem postopku že dvakrat pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje nasilništva in za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Navedeno je izrecno poudarilo tudi pritožbeno sodišče v sklepnem delu točke 6 obrazložitve, v kateri je obširno povzelo razloge, ki kažejo, da se je obsojenec zavestno in prostovoljno odpovedal sodelovanju v postopku potem, ko je bil ustrezno poučen o svojih pravicah in posledicah take odločitve. Pritožbeno sodišče je tudi razumno obrazložilo, da se je opozorilo sodišča prve stopnje („da bi bilo nujno, da obdolženi pristopi“), nanašalo na njegovo možnost, da sodeluje v dokaznem postopku, ne pa na oceno pogojev za sojenje v nenavzočnosti. Vrhovni državni tožilec zato ocenjuje, da trditvam, da je obdolžencu bila kršena zakonska in ustavna pravica do poštenega postopka, ni mogoče slediti. Po njegovem glede na obsežne razloge v obeh izpodbijanih sodbah tudi ni mogoče sprejeti očitka, da odločitev sodišča v tem pogledu ni bila ustrezno obrazložena. Tako je, ob očitno izpolnjenih pogojih za sojenje v nenavzočnosti, brezpredmetno razpravljanje v zahtevi o zamujenih priložnostih obsojenca v dokaznem postopku. Dokazi so bili izvedeni na narokih za glavno obravnavo dne 22. 5., 26. 6. in 4. 9., na katere je bil obdolženec pravilno vabljen in mora posledice izostanka pripisati svoji odločitvi. V tem sklopu je tudi odločitev sodišča, da ob njegovi odsotnosti, brez njegovega izrecnega soglasja, prebere izvedensko mnenje, v skladu z zakonom in ustaljeno sodno prakso. Nadalje vrhovni državni tožilec ugotavlja, da so v izreku pravnomočne sodbe konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja nasilništva, zato navedbo o kršitvi kazenskega zakona nimajo podlage. Spravljanje v podrejen položaj je opisan z okoliščino, da je obsojenec oškodovanko telesno poškodoval, ustrahoval, da je začela kričati na pomoč in pred njim bežala, jo s tem spravil v stanje prestrašenosti in ponižanja, kar v celoti ustreza zakonskemu znaku spravljanja v podrejen položaj. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da spravljanje v podrejen položaj ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, ampak tudi ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, inferioren položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, prav to pa je v izreku pravnomočne sodbe izrecno navedeno in tudi ustrezno obrazloženo v točki 15 sodbe sodišča prve stopnje in točki 8 sodbe pritožbenega sodišča. Zato vrhovni državni tožilec ugotavlja, da zahteva v vsem ostalem z zanikanjem verodostojnosti posameznih dokazov in lastno razlago okoliščin kaznivega dejanja zgolj izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten razlog v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zatrjevanega precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev v tej zadevi ni. Zato zahteva z uveljavljanjem podlage iz 427. člena ZKP, kar tudi formalno ni dopustno, ne more uspeti. Vsa odločilna dejstva so v obeh sodbah ustrezno ugotovljena in dokazno obrazložena. Koga je oškodovanka imela namen poklicati po telefonu in koga je dejansko klicala je z vidika izpolnitve zakonskih znakov nasilja brezpredmetno ob trdno ugotovljenem odločilnem dejstvu, da je klicala na pomoč zaradi groženj in napada obsojenca. Enako velja za okoliščino o tem, ali je stikalo za paniko delovalo ali ne, ki niti ni zajeta v izreku izpodbijane sodbe. Vrhovni državni tožilec zaključuje, da se je pritožbeno sodišče do odločilnih dejstev jasno opredelilo, zato obramba ne more uspeti niti z zatrjevanjem, da na vse pritožbene navedbe ni bilo odgovorjeno in ugotavlja, da je pritožbeno sodišče izrecno soglašalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje (točka 9 obrazložitve), ki jih je glede na njihovo prepričljivost in dokazno podprtost, čemur se vrhovni državni tožilec v celoti pridružuje, v odločitvi o pritožbi ni bilo treba ponovno razlagati. Vrhovni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca obsojenčev zagovornik izraža svoje nestrinjanje z ugotovitvijo, da se je obsojenec zavestno odpovedal pravici do sojenja v nenavzočnosti in vztraja, da opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje dejstev o tem, da je bila oškodovanka zaradi ravnanja obsojenca spravljena v podrejen položaj, o tem sodba tudi nima razlogov. Zatrjuje še, da obsojenec ni storil tega, kar se mu očita in bi sodišče moralo v zadevi izdati oprostilno sodbo. V ostalem vložnik vztraja pri navedbah in predlogu zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Obsojenec v izjavi na odgovor državnega tožilca navaja, da ni imel poštenega sojenja, ker ni imel zagovornika. Sodišče v Novem mestu sistematično od leta 2008 krši njegove pravice, zato je podal zahtevo za nadzor teh sodnikov na Ministrstvo za pravosodje in Sodni svet. B.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je manifestno neutemeljena. Tako kot je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel vrhovni državni tožilec tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bili v zadevi podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti obsojenca. Na glavni obravnavi dne 10. 4. 2014 je obsojenec izjavil, da je obtožbo (obtožni predlog) razumel in povedal, da ne bo več prišel na sodišče in da ga ne zanima, kako bo tekel nadaljnji postopek. Ob upoštevanju obsojenčeve starosti, njegove izobrazbe, dejstva, da ni prvič v kazenskem postopku, ni videti razloga za dvom v to, da se je obsojenec zavestno in prostovoljno odpovedal sodelovanju v postopku potem, ko je bil pravilno poučen o svojih pravicah in posledicah odločitve.

7. Vrhovno sodišče je v odločbi I Ips 391/2008 z dne 23. 10. 2008 ugotovilo, da Ustava v 27. členu obdolžencu zagotavlja pravico, da se mu sodi v navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom. Navzočnost na glavni obravnavi mu omogoča, da v postopku sodeluje kot aktivni subjekt, se pa lahko v postopku tej pravici pod pogoji, predpisanimi v zakonu, tudi odreče. V obravnavani zadevi je bil obsojenec vnaprej seznanjen z vsemi dokazi, ki so se izvajali na glavni obravnavi, vročena mu je bila odredba za izdelavo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke, izvedensko mnenje ter njegova dopolnitev. Povabljen je bil na narok za dne 4. 9. 2014, da se bo lahko izjavil o spremembi obtožnega predloga, izvedenskemu mnenju in izvedenih dokazih. Na poziv sodišča, naj se udeleži naroka, da bo lahko postavljal vprašanja pričam, zaposlenim na centru za socialno delo in oškodovanki, ter podajal pripombe, je povedal, da ne bo prišel in da naj sodišče dela, kakor hoče, da ga ne zanima. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojencu zagotovljen pošten postopek kljub njegovi nenavzočnosti, saj se je svoji pravici do aktivne obrambe veljavno odpovedal. Da obsojenčeva navzočnost na narokih za glavno obravnavo ni bila nujna, ne izhaja le iz ugotovitev sodb sodišča prve in druge stopnje, pač pa tudi iz ugotovitev odločbe o zavrnitvi njegove zahteve za brezplačno pravno pomoč. Pritrditi je treba ugotovitvam v navedenih odločbah, da dejanska in pravna vprašanja te zadeve niso bila taka, da se obsojenec sam, brez zagovornika, ne bi mogel učinkovito braniti.

8. Pravnomočna sodba obsojencu očita, da je zoper oškodovanko v preteklosti že izvrševal nasilna ravnanja in je bila zato pred njim v neprestanem strahu, dne 11. 3 2013 pa jo je še lahko telesno poškodoval, ji grozil in jo tako spravil v položaj, v katerem se je počutila prestrašeno ter ponižano. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 in kasnejših zavzelo stališče, da položaj, ko žrtev postane objekt izvajanja nasilja, ko storilec pri žrtvi povzroči nemoč, strah, vznemirjanje, pomeni spravljanje v podrejen položaj, zato vložniku ni mogoče pritrditi, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni konkretiziran ta znak kaznivega dejanja nasilništva, o tem pa ima obe sodbi tudi ustrezne razloge.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti v ostalem neposredno, s sklicevanjem na 427. člen ZKP, pa tudi posredno, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče pri preizkusu obstoja kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, ni podvomilo v resničnost ugotovljenih odločilnih dejstev, zato uporaba določila člena 427 ZKP ni prišla v poštev, hkrati pa je ugotovilo, da vložnik precej splošne očitke o kršitvah določb kazenskega postopka opira na svojo oceno dokazov oziroma svojo presojo, katera dejstva so odločilna in katera ne, kar zopet predstavlja nedovoljeno uveljavljanje vprašanja pravilnosti dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da so vsa odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena in ustrezno obrazložena, prav tako je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe v zvezi s temi dejstvi, tako da kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP ni podana.

10. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca ni utemeljena in jo je zato v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo, obsojenca pa ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve in druge stopnje o njegovih premoženjskih razmerah oprostilo plačila sodne takse.