Jedro

Čeprav se tako pisno opozorilo kot redna odpoved nanašata na tožničino neupoštevanje odredbe delodajalca, naj se iz ene pisarne preseli v drugo pisarno, je glede pisnega opozorila relevanten čas do 14. 11. 2016 oziroma do 23.11 2016, glede odpovedi pa tudi čas po 23. 11. 2016. Drži sicer, da povsem isti očitki ne smejo biti predmet pisnega opozorila in redne odpovedi. To bi izničilo razlikovanje med predmetom ter pomenom enega in drugega instituta, posledica tega bi bila nezakonitost odpovedi. Vendar pa je v sporni odpovedi tožnici očitano nadaljevanje kršitve tudi v času, ki ga pisno opozorilo ne zajema več. To je bistvena okoliščina, zaradi katere stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Pravilno bi bilo, če se odpoved ne bi nanašala tudi na čas po 23. 11. 2016. Tožena stranka torej utemeljeno vztraja, da predmet pisnega opozorila in odpovedi ni ista, pač pa zgolj istovrstna kršitev, kontinuiranost pa sama po sebi ni okoliščina, ki bi izključevala ukrep odpovedi. Redna odpoved iz krivdnega razloga je namenjena ravno temu, da se sankcionira neupoštevanje pisnega opozorila zaradi predhodnih očitkov.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, podana 20. 12. 2016 nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 4. 1. 2017, temveč ji je trajalo z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto aktuar v službi A. do 29. 11. 2017, s katerim se pogodba o zaposlitvi razveže; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, delovno dobo ter pri ZPIZ Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco; obračunati nadomestilo plače v mesečni višini 3.545,90 EUR bruto, plačati ustrezne davke in prispevke ter tožnici izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; za isto obdobje obračunati in vplačati še premijo za dodatno pokojninsko zavarovanje mesečno v višini 5,844 % od bruto plače in vplačati premije v pokojninski sklad B.. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo 17.729,50 EUR bruto, plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati pripadajoči neto znesek, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka dalje do plačila; ter obračunati še regres za letni dopust za leto 2017 v višini 928,75 EUR bruto, odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2017 dalje do plačila. Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več ali drugače, in sicer glede poziva nazaj na delo, vzpostavitve delovnega razmerja od 30. 11. 2017 dalje, glede razlike denarnega povračila 17.729,43 EUR bruto, razlike regresa za letni dopust za leto 2017 v znesku 185,75 EUR bruto ter nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2017 v znesku 4.927,80 EUR bruto. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 684,30 EUR, v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je napačen zaključek sodišča, da je odpoved nezakonita že zato, ker naj bi bila podana zaradi iste kršitve, kot predhodno opozorilo. Gre za zmotno uporabo materialnega prava. Posledično je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. V sodbi so tudi očitna nasprotja v razlogih sodbe - kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi gre za nasprotovanje temeljnim pravilom logičnega sklepanja, kar je osnova poštenega sojenja. Sodba je samovoljna in arbitrarna, pomeni kršitev 14., 21. in 23. člena Ustave RS. Razlog za pisno opozorilo je bila kršitev obveznosti iz sklepov uprave, s katerimi je bilo tožnici odrejeno, da se preseli iz pisarne št. 2.25 v pisarno št. 5.15. Razlog za odpoved z dne 19. 12. 2016 ni bila kršitev z dne 14. 11.2016, ampak kršitev v času do 23. 11. 2016 in še v času po 23. 11. 2016. Predmet odpovedi ni ista, ampak istovrstna kršitev, kot je bila predmet opozorila. Stališče sodišča bi pomenilo imuniteto pred odpovedjo zaradi kršitve, ki jo delavec kontinuirano ponavlja. Če opozorilo ne zaleže in kršitelj vztraja, to utemeljuje odpoved. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede 118. člena ZDR-1, ko je pogodbo o zaposlitvi razvezalo šele z 29. 11. 2017. Obstoj delovnega razmerja bi bilo možno ugotoviti le do 4. 1. 2017, ko je tožnica prenehala delati na podlagi odpovedi. Podredno bi lahko bil datum sodne razveze 13. 1. 2017 (ko je tožena stranka ugotovila škodo, povzročeno zaradi nevestnega ravnanja tožnice in je še dodatno izgubila zaupanje) ali pa 10. 3. 2017 (od tega datuma tožničinega delovnega mesta zaradi ukinitve ni bilo več). Delodajalec namreč ne sme imeti zaposlenih na delovnih mestih, ki jih nima sistemiziranih. Sodišče je tožnici napačno priznalo 5-kratnik plače, upravičena bi bila kvečjemu do plačila v višini ene plače. Sodišče bi moralo upoštevati tožničino dolžnost zmanjševanja škode po 243. členu OZ, saj bi lahko po odpovedi npr. inštruirala in tako nadomestila izgubo dohodka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Nasprotuje sodni razvezi. Ukinitev delovnega mesta ni v sferi tožnice, ampak delodajalca. Tožena stranka bi morala kljub reorganizaciji vzpostaviti stanje, kot je bilo v času odpovedi. Neobstoj prejšnjega delovnega mesta ni razlog za zavrnitev reintegracije Kot subjektivno okoliščino je sodišče izpostavilo porušene medsebojne odnose. Moralo bi ugotoviti, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica tekom trajanja delovnega razmerja napravila hujšo kršitev ali da je bil voden disciplinski postopek. Sodišče je protispisno ugotovilo, da naj bi tožnica potrdila, da so odnosi med njo in nadrejenimi porušeni. Posledično je napačna dokazna ocena glede porušenih odnosov. Sodišče se ni izreklo o razlogih, ki jih je v svojo korist glede reintegracije navedla tožnica (o interesu in volji za vrnitev na delo, da ne obstojijo razlogi za izgubo zaupanja), s čimer ji je odvzelo pravico do izjave, kršilo je 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Če pritožbeno sodišče ne bi ugodilo zahtevku za reintegracijo, pritožba izpodbija višino denarnega povračila. Sodišče je navedlo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena šest let, kar pa ne drži, saj je bila v delovnem razmerju od 1. 7. 2010 do 30. 11. 2017, torej sedem let in pet mesecev. Zato je storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To je vplivalo na napačno odmero denarnega povračila. Sodišče glede odpovedi ni presojalo odpovednega razloga, saj je ugotovilo nezakonitost odpovedi iz formalnih razlogov. Vseeno pa je v delu, ki se nanaša na denarno povračilo, navedlo, da je tožnici dokazana kršitev navodil, kar pomeni kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je pomanjkljiva. Sodišče je spregledalo, da je prišlo do zavrnitve selitve v drugo pisarno iz zdravstvenih razlogov. Tožnica je visoko izobražena, delovnih mest z njeno izobrazbo v Sloveniji ni veliko, zato ne drži, da gre je lažje zaposljiva. Glede na sodno prakso je prisojeno povračilo prenizko. Pripada ji celoten regres za leto 2017, saj bi moral biti reintegrirana. Glede odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 2017 se ne strinja s stališčem, da se je v času prenehanja delovnega razmerja lahko psihofizično regenerirala. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrnilni del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi.

4. Obe stranki sta vložili odgovor na pritožbo nasprotne stranke in predlagali zavrnitev pritožbe.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata obe pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, je pa v posledici zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno.

7. Stranki neutemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožena stranka glede tega neutemeljeno uveljavlja nasprotja v razlogih sodbe (pri čemer je bistvo njene pritožbe v nasprotovanju ključnemu razlogovanju sodišča prve stopnje o tem, zakaj je odpoved nezakonita), ko sodišču prve stopnje očita nasprotovanje temeljnim pravilom logičnega sklepanja kot osnovo poštenega sojenja. Posledično tudi ne drži, da je sodba samovolja, arbitrarna, ter da pomeni kršitev 14., 21. in 23. člena Ustave RS.

8. Tožnica navedeno kršitev postopka neutemeljeno uveljavlja glede obrazložitve sodbe v delu, ki se nanaša na sodno razvezo po 118. členu ZDR-1. To, da je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo in ni sledilo navedbam tožnice o tem, zakaj zahteva reintegracijo, ne pomeni, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ne gre za neobrazloženost v smislu kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne za kršeno pravico do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe je jasno razbrati, kateri razlogi so tisti, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni ugodilo tožničinemu zahtevku za reintegracijo, pač pa je pogodbo o zaposlitvi razvezalo.

9. Tožnica v zvezi z razlogovanjem sodišča prve stopnje o sodni razvezi neutemeljeno uveljavljala tudi kršitev protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj po vsebini izpodbija dokazne zaključke glede porušenosti odnosov ter trajanja tožničine zaposlitve pri toženi stranki.

10. Pritožba tožene stranke pa utemeljeno izpodbija ključno stališče sodišča prve stopnje, da je redna odpoved iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1) nezakonita že iz razloga, ker naj bi bila podana zaradi iste kršitve kot predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

11. Tožena stranka je tožnici 19. 12. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pred tem pa tri pisna opozorila. V zadevi je izpostavljeno zadnje pisno opozorilo z dne 21. 11. 2016, podano zaradi kršenja obveznosti iz sklepov uprave z dne 11. 11. 2016, s katerimi je bilo tožnici odrejeno, da se najkasneje do 14. 11. 2016 preseli iz pisarne 2.25 v pisarno 5.15, hkrati ji je tožena stranka odredila, da se do 23. 11. 2016 do 12.00 ure preseli iz pisarne 2.25 v pisarno 5.15. Redna odpoved je bila podana zaradi kršitve odredbe uprave z dne 21. 11. 2016, s katero ji je bila naložena obveznost, da se najkasneje v dodatnem roku do vključno 23. 11. 2016 do 12.00 ure preseli iz ene v drugo pisarno in zato, ker je pri tej kršitvi vztrajala tudi po 23. 11. 2016. 12. Čeprav se tako pisno opozorilo kot redna odpoved nanašata na tožničino neupoštevanje odredbe delodajalca, naj se iz ene pisarne preseli v drugo pisarno, je glede pisnega opozorila relevanten čas do 14. 11. 2016 oziroma do 23.11 2016, glede odpovedi pa tudi čas po 23. 11. 2016. Drži sicer, da povsem isti očitki ne smejo biti predmet pisnega opozorila in redne odpovedi. To bi izničilo razlikovanje med predmetom ter pomenom enega in drugega instituta, posledica tega bi bila nezakonitost odpovedi. Vendar pa je v sporni odpovedi tožnici očitano nadaljevanje kršitve tudi v času, ki ga pisno opozorilo ne zajema več. To je bistvena okoliščina, zaradi katere izpostavljeno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Pravilno bi bilo, če se odpoved ne bi nanašala tudi na čas po 23. 11. 2016. Tožena stranka torej utemeljeno vztraja, da predmet pisnega opozorila in odpovedi ni ista, pač pa zgolj istovrstna kršitev, kontinuiranost pa sama po sebi ni okoliščina, ki bi izključevala ukrep odpovedi. Redna odpoved iz krivdnega razloga je namenjena ravno temu, da se sankcionira neupoštevanje pisnega opozorila zaradi predhodnih očitkov.

13. Za presojo zakonitosti odpovedi tako ni odločilno le navedeno pravno vprašanje, ampak so relevantna tudi dejanska vprašanja, na katera sodišče prve stopnje še ni odgovarjalo - predvsem, ali je tožnica očitano iz pisnega opozorila ter odpovedi storila ali ne, ali je pri tem ravnala krivdno ali ne. Posledično je utemeljena tudi pritožba tožnice, saj je odločitev o sodni razvezi, o denarnem povračilu namesto reintegracije (ter o drugih denarnih terjatvah, povezanih z vprašanjem, do kdaj je trajalo tožničino delovno razmerje pri toženi stranki) odvisna od presoje zakonitosti odpovedi. S tem, ko pritožbeno sodišče ni samo izvedlo nakazane obsežnejše dopolnitve dokaznega postopka, ni hujše kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, s tem da je pritožbeno sodišče o zadevi odločilo tudi prej kot v treh mesecih od prejema zadeve. Zato se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da dopolni dokazni postopek ter ponovno odloči o utemeljenosti zahtevka.

14. Če bo sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku ugotovilo nezakonitost odpovedi ter pogodbo o zaposlitvi ponovno sodno razvezalo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se ne strinja s predlaganimi dnevi sodne razveze, kot jih navaja tožena stranke. Tudi sicer niso odločilne pritožbene navedbe strank glede sodne razveze ter višine denarnega povračila. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi bilo potrebno v času od prenehanja delovnega razmerja dalje v zvezi s tožnico upoštevati obveznost zmanjševanja škode po 243. členu OZ. Drži pa pritožbeno razlogovanje tožnice glede možnega upravičenja do odškodnine za neizkoriščeni letni dopust (novejši primer VIII Ips 135/2017).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.