Jedro

Sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da je omejitev gibanja (kot poseg v pravico do osebne svobode) v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave dopustna v primerih, ki jih dovoljuje Ustava, oziroma kadar to zahtevajo pravice drugih ali javna korist. Če torej obstaja ustavno dopusten cilj (test legitimnosti), je treba oceniti še, ali je tak poseg v skladu z načelom sorazmernosti (test sorazmernosti). Sodišče na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, in dokazov, ki jih je v soglasju s strankama pridobilo po njenem zaključku, ugotavlja, da je odločitev tožene stranke, ki je presodila, da je omejitev gibanja tožniku še vedno utemeljena, pravilna in zakonita. Ukrep omejitve gibanja je bil tožniku odrejen zaradi nevarnosti pobega, iz države pa ga ni bilo mogoče odstraniti takoj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Povzetek izpodbijane odločbe**

1. Center za tujce je toženi stranki predložil dokumentacijo o postopku vračanja tožnika, ki trdi, da je A. A., zaradi preizkusa utemeljenosti omejitve po uradni dolžnosti na podlagi 79.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožena stranka je z odločbo, št. 214-264/2024/2 (141-05) z dne 29. 4. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odločila, da je omejitev gibanja tožniku še vedno utemeljena.

2. Tožena stranka v obrazložitvi sprejete odločitve citira določbo prvega odstavka 79.a člena ZTuj-2, ki določa, da tožena stranka pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja tujca v Centru za tujce po 78. členu tega zakona po uradni dolžnosti preveri utemeljenost te omejitve. Če ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, tujca nemudoma izpusti; v nasprotnem pa tujcu in policiji najkasneje en dan pred iztekom preizkusnega obdobja posreduje svojo odločitev.

3. Tožena stranka navaja, da je bil tožnik v Centru za tujce nastanjen z odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana (v nadaljevanju PPIU Ljubljana), št. 2255-981/2023/13 z dne 5. 2. 2024. Iz te odločbe izhaja, da se je tožniku s tem dnem odredila omejitev gibanja z namenom izvedbe postopka njegove odstranitve iz države, in to za čas do njegove odstranitve oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. S tem dnem je pričelo teči trimesečno obdobje v smislu prvega odstavka 79.a člena ZTuj-2. 4. Iz dokumentacije, ki jo je Center za tujce predložil toženi stranki, izhaja, da je policija tožnika prvič obravnavala 4. 8. 2021, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je tožnik 18. 8. 2021 samovoljno zapustil Azilni dom, je bil ta postopek na podlagi šestega odstavka 49. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) s sklepom ustavljen. Tožnik je po odhodu ilegalno prestopil državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo, nato pa se v nadaljnjih dveh letih zadrževal v Franciji in Italiji. Dne 26. 8. 2023 je ilegalno prečkal državno mejo med Italijo in Slovenijo ter nadaljeval pot do Ljubljane. Tu je 3. 10. 2023 v Azilnem domu podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki pa ga je Direktorat za migracije MNZ s sklepom, ki je postal pravnomočen dne 12. 1. 2024, zavrgel. 5. Tožniku je bila 5. 2. 2024 izdana odločba o vrnitvi in določena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za obdobje treh let. V postopku je bilo ugotovljeno, da je Republika Italija tožniku pred tem izrekla prepoved vstopa in bivanja na območju držav članic Evropske unije in območju držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1995, in sicer z veljavnostjo od 6. 12. 2021 do 6. 12. 2024. Rok za prostovoljni odhod mu ni bil določen. Iz odločbe o vrnitvi nadalje izhaja, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, kot jo določa 68. člena ZTuj-2, saj je tožnik navajal lažne podatke, vstopil v Republiko Slovenijo v času veljavne prepovedi vstopa ter jasno izrazil namero, da ne bo spoštoval odločbe o vrnitvi.

6. Tožena stranka pojasnjuje, da mora policija ob vsaki odrejeni nastanitvi v Center za tujce dosledno upoštevati načelo sorazmernosti in opraviti tehtanje o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tujca učinkovito izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih (milejših) ukrepov. To je upravni organ preveril, vendar pa je bilo na podlagi ugotovljenih okoliščin, prej opisanega ravnanja tožnika in njegovih izjav ugotovljeno, da mu ni mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod. Tožnik je namreč brez dokumentov in denarnih sredstev za preživljanje ter nima možnosti bivanja izven Centra za tujce, njegova takojšnja odstranitev iz države pa tudi ni možna. Tožnik je izpostavljal, da se v Alžirijo ne želi vrniti zaradi slabih ekonomskih razmer in ogroženosti, nima pa niti sredstev niti dokumentov za vrnitev. Izrazil je željo, da bi ostal v Sloveniji, vendar pa vse od ilegalnega prihoda 1. 8. 2021 do trenutka upravnega postopka pred PPIU Ljubljana ni izrazil namere, da bi si uredil dokumente ter v nadaljevanju legaliziral svoje bivanje v Sloveniji. Tožnik nima možnosti bivanja v Sloveniji, takojšnja pridobitev dokumentov za vrnitev v matično državo pa ni mogoča. 7. Policija je 12. 2. 2024 Veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti zaprosila za pomoč pri potrditvi tožnikove identitete in pri izdaji potovalnega dokumenta za njegovo vrnitev v matično državo, in to z namenom tožnikove čim krajše nastanitve v Centru za tujce. Dne 11. 3. 2024 je predstavnica tega veleposlaništva s tožnikom opravila razgovor, v katerem je sicer sodeloval, ni pa navedel podatkov, ki bi lahko pospešili postopek ugotavljanja njegove identitete. Policija je po podatkih Interpola ugotovila, da se je tožnik v Grčiji predstavljal z imenom B. B., rojen 6. 1. 1992. Dne 27. 3. 2024 je Center za tujce na Veleposlaništvo Alžirije naslovil ponoven dopis s podatki, pridobljenimi iz Grčije, vendar pa odgovora doslej še ni prejel. 8. Tožena stranka navaja, da je Center za tujce pristojni organ MNZ obvestil, da je bil tožnik večkrat pozvan, da predloži dokumente in navede podatke o bivanju v matični državi, česar pa ni storil, je pa izjavil, da se ne želi vrniti. Četudi v razgovorih sodeluje, podrobnejših informacij o svoji identiteti ne želi razkriti. Prestavljena mu je bila tudi možnost vključitve v program prostovoljnega vračanja in reintegracije, vendar pa ga vključitev v ta program ne zanima.

9. Tožena stranka pojasnjuje, da vse navedeno vodi do zaključka, da obstajajo okoliščine iz 68. člena ZTuj-2, ki kažejo na nevarnost tožnikovega pobega, tožnik pa tudi ne izpolnjuje pogojev za bivanje na schengenskemu območju. Na tej podlagi tožena stranka sklepa, da se želi tožnik s pobegom izogniti izročitvi tujim varnostnim organom in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju Evropske unije. To obenem kaže, da ne spoštuje pravnih norm. Tožnik nima nobenih sredstev za preživljanje, niti nima sorodnikov ali drugih znancev, pri katerih bi lahko bival. Tožena stranka zato zaključuje, da tudi ob upoštevanju načela sorazmernosti v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih oziroma milejših ukrepov, za organizacijo in izvedbo odstranitve tujca pa je njegova prisotnost v postopku obvezna. Skladno s tem ugotavlja, da so pri tožniku še vedno podani razlogi za omejitev gibanja, in sicer z namestitvijo v Centru za tujce, vse s ciljem, da se odstrani iz Republike Slovenije, kar pa terja svoj čas za izvedbo.

**Povzetek tožbe**

10. Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožnika pa nemudoma izpusti iz Centra za tujce. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Tožnik v tožbi uvodoma povzema vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe. Navaja, da je uporaba pridržanja z namenom odstranitve po določbah 15. člena Direktive o vračanju ukrep, ki mora upoštevati načelo sorazmernosti ter je upravičen samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve, če uporaba milejših ukrepov ni zadostna. Policija mora zato, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera, vedno presoditi sorazmernost izrečenega ukrepa in to ustrezno obrazložiti, prav tako pa tudi navesti okoliščine, zakaj je bil tak ukrep nujen. Tega tožena stranka v konkretnem primeru ni naredila in uporabe načela sorazmernosti ni zadovoljivo obrazložila, da bi bilo mogoče njeno odločitev preizkusiti. Meni, da je zato storila absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj je za utemeljitev izrečenega ukrepa uporabila pavšalne razloge. Toženka že vnaprej sklepa, da uporaba milejših ukrepov ne bo zadostna zato, ker je tožnik v letu 2021 samovoljno zapustil Azilni dom in ker mu je Italija izrekla odpoved prebivanja v schengenskemu območju, ter mu zato, kot navaja, tudi ni izdala odločbe z rokom za prostovoljni odhod, saj je brez veljavnih dokumentov in sredstev za preživljanje ter nima možnosti bivanja izven Centra za tujce.

12. Po tožnikovem mnenju je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila določbe Direktive o vračanju. Dikcijo 15. člena Direktive o vračanju je treba razlagati tako, da je najprej treba dati tožniku možnost uporabe milejših ukrepov, ki jih določa ZTuj-2 in z njimi zagotoviti njegovo sodelovanje. Tožena stranka pa je svoj sklep utemeljila le na podlagi okoliščine, da tožnik nima osebnih dokumentov, česar nima tudi večina tujcev, ki so v Sloveniji nezakonito, kar pa še ne pomeni, da tožniku ne bi mogli predhodno odrediti ukrepa javljanja na policijski postaji. Tožena stranka je avtomatsko vnaprej sklepala, da je tožnik begosumen, čeprav njegova ravnanja kažejo obratno. Tožnik je namreč 3. 10. 2023 sam prišel v Republiko Slovenijo in dal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, vse od takrat pa njenega ozemlja ni zapustil. To kaže, da želi tu ostati, kar navaja sam in je to ugotovila tudi tožena stranka. Obrazložitev tožene stranke, da je tožnik begosumen, je torej v nasprotju z njeno ugotovitvijo, da želi ostati v Republiki Sloveniji.

13. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik sodeluje v razgovorih v postopku preverjanja njegove identitete, in to tako s predstavnikom svoje matične države, kot tudi s predstavniki Centra za tujce. Ker v postopku sodeluje in ga ne otežuje, tudi iz tega vidika element nujnosti uporabe izpodbijanega ukrepa ni podan. Po tožnikovem mnenju tožena stranka za utemeljevanje nevarnosti pobega zaradi poteka časa tudi ne more uporabljati okoliščine, da je tožnik v letu 2021 samovoljno zapustil Azilni dom, saj so od takrat minila že tri leta, tožnik pa je v Slovenijo prišel samoiniciativno, ne da bi bil vrnjen v okviru postopka vrnitve, npr. po Dublinski uredbi. Tudi to negira, da bi želel iz Slovenije pobegniti.

14. Tožena stranka dejanske uporabe milejšega ukrepa niti ni mogla presojati, saj ga niti ni poskušala uvesti in zato ni mogla napraviti testa sorazmernosti. Omejitev gibanja je ukrep, ki se po sodni praksi enači s posegom v pravico do osebne svobode posameznika po 19. členu Ustave RS. Po sodni praksi je pridržanje tujca upravičeno le, če uporaba milejših ukrepov ni zadostna, zaradi česar mora tožena stranka najprej preizkusiti, ali bi lahko legitimen namen dosegla z uporabo takih ukrepov. Tega pa tožena stranka ni poskušala, saj se je že vnaprej opredelila, da to ni mogoče. Iz izpodbijane odločbe ni moč razbrati, kako in na kakšen način je tožena stranka ugotavljala sorazmernost izrečenega ukrepa in kakšen dokazni postopek je izvedla v zvezi s tem.

**Povzetek odgovora tožene stranke na tožbo**

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo ter zavrača tožbene ugovore tožnika. Navaja, da tožnik v tožbi uveljavlja tudi ugovore, ki se nanašajo na odločbo o omejitvi gibanja in o nastanitvi v Centru za tujce z dne 5. 2. 2024, ki pa ne more biti predmet presoje v tem upravnem postopku. Sodišču predlaga, naj tožbo v delu, ki se sklicuje na to odločbo, zavrže. 16. Tožena stranka poudarja, da so iz izpodbijane odločbe razvidni razlogi in argumenti glede preučitve možnosti uporabe milejših ukrepov za tožnika, nadalje ugotovitve, zakaj ob upoštevanju načela sorazmernosti ni mogoče uporabiti drugih, milejših ukrepov in zakaj so razlogi za omejitev gibanja še podani. Test sorazmernosti je bil konkretno in temeljito obrazložen in opravljen v celoti. Tožena stranka je na podlagi predhodnega ravnanja tožnika in njegovih izjav ugotovila, da mu ni mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod, saj je brez dokumentov in denarnih sredstev za preživljanje, nima možnosti bivanja izven Centra za tujce, njegova takojšnja odstranitev iz države pa tudi ni mogoča. Tožena stranka, enako kot v izpodbijani odločbi, pojasnjuje okoliščine, ki v smislu 68. člena ZTuj-2 utemeljujejo trditev, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega in smiselno ponavlja ugotovitve iz izpodbijane odločbe (zato jih sodišče na tem mestu ponovno ne navaja). Dodaja, da begosumnost ne pomeni samo, da obstaja nevarnost, da bo tožnik zapustil ozemlje Slovenije, pač pa tudi, da ga na tem ozemlju ne bo mogoče izslediti, ko bi se odstranitev morala izvesti. Tožnik je jasno povedal, da se ne želi vrniti v matično državo, njegovo nesodelovanje v postopku potrditve identitete pa kaže na njegovo izmikanje in zavlačevanje postopka. Tožena stranka še pojasnjuje, da je iz odločbe o vrnitvi PPIU Ljubljana, št. 12343754 z dne 5. 2. 2024, razvidno, da je bila zoper tožnika podana kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja tatvine, kar je nedvomno mogoče razumeti kot očitno nespoštovanje nacionalnega prava in prava Evropske unije. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

**Povzetek poteka glavne obravnave**

17. Sodišče je v navzočnosti tožnika, njegove pooblaščenke in višje državne odvetnice dne 18. 6. 2024 opravilo javno glavno obravnavo. Tožnikova pooblaščenka je prerekala navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo in vztrajala pri navedbah v tožbi. Glede navedb tožene stranke, da begosumnost ne pomeni le nevarnosti, da bo tujec zapustil ozemlje Slovenije, pač pa tudi, da ga na tem ozemlju ne bo mogoče izslediti, je poudarila, da ravno to pomeni, da bi tožena stranka lahko uporabila milejše ukrepe, npr. redno javljanje na policijski postaji, s čimer bi bil omogočen nadzor nad tožnikovim gibanjem. Ukrep pridržanja v Centru za tujce oziroma omejitev gibanja zato ni nujen, niti ni sorazmeren. Pooblaščenka toženke je glede na navedbe pooblaščenke tožnika vztrajala pri svojih stališčih ter dodatno pojasnila, da tožnik med postopkom niti ni povedal, kje bi bil nastanjen, če bi bival izven Centra za tujce.

18. Sodišče je z dokaznim sklepom dopustilo in nato izvedlo dokaz z vpogledom v listine upravnega spisa in dokaz z zaslišanjem tožnika.

19. Tožnik je povedal, da je njegovo polno ime A. A. To se šteje za eno ime, ki je sestavljeno iz dveh delov. Iz Francije se je vrnil prostovoljno, ko so ga poklicali prijatelji in mu povedali, da se je zakon, ki je veljal v letu 2021, spremenil. V Slovenijo se je vrnil z namenom, da bi tukaj ostal, delal in si uredil življenje. Rad bi se tudi poročil. Delati zna marsikaj. V Azilnem domu je pomagal pri beljenju, sicer pa je izučen kuhar in bi želel opravljati svoj poklic. Preden je bilo odločeno, da se mu omeji gibanje v Centru za tujce, ga niti v Azilnem domu niti na policijski postaji ni nihče vprašal, ali ima možnost prebivati v Sloveniji in niti ali bi se bil pripravljen javljati na policijski postaji. Varnostniki so ga le odpeljali do vhoda Azilnega doma, kjer so ga prevzeli policisti, ga od tu odpeljali na policijsko postajo in nato v Center za tujce. Ko so ga odpeljali v Center za tujce, je manjkalo le še dva dni do tega, da bi pridobil delovno dovoljenje, oziroma dovoljenje za dostop na trg dela. To ve zato, ker so mu pri Sektorju za mednarodno zaščito na Cesti dveh cesarjev v Ljubljani rekli, da lahko takrat pride po to dovoljenje. Delati bi lahko začel v tednu dni, in sicer v bližini Drame v Ljubljani, delal pa bi kot kuhar, za kar je ustrezno izšolan. Ne razume, zakaj mora biti v Centru za tujce, saj doslej ni bil še nikoli v zaporu ali priporu, pa tudi sicer ni nikoli delal nobenih težav. V Sloveniji bi lahko bival v Ljubljani pri svojih prijateljih, ki so iz Srbije, Hrvaške, Bosne, pozna tudi dva Arabca, od katerih ima eden lokal na Bavarskem dvoru. Ima njihove telefonske številke in jih lahko pokliče. Doslej jih še ni spraševal o možnosti, da bi bival pri njih, lahko pa to poizve in nato sporoči sodišču. Prijatelje je spoznal v Ljubljani, nekatere v letu 2021, druge pa, ko se je vrnil. Vsi so poročeni in imajo družine. Ker je človek, dela tudi napake, vendar pa doslej ni imel nobenih težav, niti v svoji državi niti v Evropi in si le želi urediti življenje.

20. Glede na tožnikovo izpoved je sodišče sprejelo dodatni dokazni sklep, s katerim je dopustilo izvedbo dokaza s pridobitvijo podatkov pri Sektorju za mednarodno zaščito glede tožnikovega zatrjevanja v zvezi z dovoljenjem za dostop na trg dela in izvedbo dokaza s pridobitvijo izjave osebe, pri kateri bi lahko bival, za katero se je tožnik zavezal, da jo bo sodišču predložil v roku petih dni. Po tako sprejetem dodatnem dokaznem sklepu je sodišče v soglasju s strankami sprejelo še sklep, da se glavna obravnava zaključi, odločitev v zadevi pa pridrži do pridobitve dodatno dopuščenih dokazov in do izjasnitve strank v zvezi z njimi.

**Nadaljnji postopek**

21. Skladno z dokaznim sklepom, sprejetim na glavni obravnavi, je tožnik sodišču predložil pisno izjavo C. C., podpisano 19. 6. 2024, v kateri je navedla, da dovoljuje, da tožnik v času milejšega ukrepa prebiva na njenem naslovu. Navedla je še, da je lastnica hiše, v kateri stanuje in v kateri bo lahko prebival tožnik, priložila pa zemljiškoknjižni izpisek za nepremičnino s parc. št. 688/34 k.o. ..., izdelan 24. 6. 2024, iz katerega izhaja, da je njena lastnica.

22. Ministrstvo za notranje zadeve je v dopisu, št. 2142-1912/21021/114 (1222-07) z dne 28. 6. 2024, na poizvedbe sodišča o tožnikovih trditvah, da mu je bilo obljubljeno, da bo pridobil dovoljenje do dostopa na trg dela, pojasnilo, da lahko v skladu s tretjim odstavkom 78. člena ZMZ-1 pridobijo državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki pri pristojnem organu vložijo prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, pravice iz tega člena, med drugim tudi pravico do dostopa na trg dela, in sicer do izvršljivosti sklepa o zavrženju tega zahtevka oziroma do izvršljive odločbe o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene. Prosilec ima pravico do prostega dostopa na trg dela tri mesece po vložitvi prošnje, če mu v tem času ni vročena odločitev pristojnega organa in te zamude ni mogoče pripisati prosilcu. Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev v osmi točki drugega odstavka 6. člena določa, da ima pravico do prostega dostopa na trg dela tujec, čigar istovetnost je nesporno ugotovljena in ima v Republiki Sloveniji status prosilca za mednarodno zaščito. Ministrstvo za notranje zadeve pojasnjuje, da je tožnik 1. 12. 2023 zaprosil za izdajo potrdila za dostop na trg dela in izrazil željo, da bi potrdilo o prostem dostopu do trga dela prevzel osebno na naslovu Sektorja za mednarodno zaščito. Ne držijo pa njegove navedbe, da mu je bilo zagotovljeno, da mu bo tako potrdilo izdano. Tožnik v času vložitve te prošnje, torej 1. 12. 2023, ni izpolnjeval nobenega od pogojev za izdajo potrdila in mu ga ni bilo moč izdati. O njegovem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka je bilo namreč odločeno prej kot v treh mesecih od vložitve zahtevka, poleg tega pa ni predložil nobenega indentifikacijskega dokumenta s fotografijo, s katerim bi v skladu z 97. členom ZTuj-2 nesporno izkazal svojo istovetnost. 23. Sodišče je izjavo C. C. in dopis Ministrstva za notranje zadeve vročilo obema strankama. Tožnik se o dodatno pridobljenih dokazih ni izjavil, tožena stranka pa se je nanje odzvala v vlogi z dne 28. 6. 2024. Navedla je, da je izjava C. C. podpisana dan po tem, ko je bil opravljen narok pri sodišču z namenom presoje utemeljenosti omejitve gibanja tožniku. Gre torej za novoto oziroma listino, ki je bila pridobljena po naroku za glavno obravnavo, saj tožnik v predhodnem postopku pri policiji in pri sodišču ni znal pojasniti, kje bi lahko bival v Republiki Sloveniji, da bi mu bil izrečen milejši ukrep. To več kot očitno kaže, da je bil že iz tega razloga ukrep nastanitve v Centru za tujce tožniku izrečen utemeljeno. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi takrat znanih podatkov in informacij, na podlagi katerih ni bilo mogoče ugotoviti, da bi imel tožnik možnost bivanja izven Centra za tujce, tožnik pa tudi ni nikoli podal prošnje za izrek milejšega ukrepa, čeprav je to možnost imel in jo ima še vedno.

24. Nemožnost nastanitve izven Centra za tujce po prepričanju tožene stranke ni edini razlog oziroma okoliščina, zaradi katere je bil tožniku izrečen tak ukrep. PPIU Ljubljana je sicer ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa, vendar pa je zaradi tožnikove samovoljne zapustitve Azilnega doma, zaradi prepovedi vstopa in bivanja na schengenskem območju od 6. 12. 2021 do 6. 12. 2024, ki mu je bila izrečena v Italiji, zaradi njegovega nezakonitega prebivanja na tem območju ter zaradi dejstva, da je brez dokumentov in denarnih sredstev ter nima možnosti bivanja izven Centra za tujce, utemeljeno zaključila, da se tožnika namesti v Center za tujce. Tožnik je povedal, da se v matično državo ne želi vrniti, v postopkih tudi ni predložil nobenih dokumentov, s katerimi bi izkazal svojo identiteto. Vse te okoliščine so obstajale v času izdaje izpodbijane odločbe, ki je predmet presoje v upravnem sporu. Zgolj to, da ima tožnik sedaj zagotovilo, da lahko biva na nekem naslovu, ne zadošča za izrek milejšega ukrepa. Tožnik bi moral namreč tudi izkazati, kdo ga bo preživljal, saj nima lastnih sredstev, izkazati bi moral tudi svojo identiteto oziroma istovetnost. Skopa izjava C. C., da bi tožnik lahko bival na njeni nepremičnini, zato ne more biti zadosten dokaz, ki bi utemeljeval izrek milejšega ukrepa.

25. Tožena stranka še navaja, da je za oceno utemeljenosti omejitve gibanja oziroma odobritve milejšega ukrepa treba upoštevati ravnanje tujca pred, ob in med tekom izvajanja ukrepa nastanitve v Center za tujce v povezavi s postopkom odstranitve. Če tujec v takem postopku ne sodeluje, to vpliva na trajanje omejitve gibanja, saj je postopek zato dolgotrajnejši. Po dosedanjih izkušnjah traja postopek izdaje potovalnega dokumenta za državljane Alžirije, ki v postopkih sodelujejo, od nekaj dni do nekaj tednov, v primeru, če takega sodelovanja ni, pa več mesecev. Tožnik v postopku ni predložil nobenih dokumentov ali navedel podatkov, ki bi olajšali njegovo identifikacijo, njegovo istovetnost pa potrjuje pristojno veleposlaništvo, kar zahteva določen čas in podaljšuje postopek. Če izdaje takega dokumenta ni več mogoče pričakovati in ni mogoče izdati evropske potne listine za vrnitev nezakonito prebivajočega državljana tretje države, policija po uradni dolžnosti uvede postopek dovolitve zadrževanja, vendar pa v predmetnem postopku do take točke še ni prišlo, saj je veleposlaništvo odzivno in sodeluje, je pa zavezano k svojim internim postopkom. Tožena stranka meni, da zaradi očitnega tožnikovega nesodelovanja v postopkih tudi v prihodnje ni pričakovati, da bo tožnik v bodoče spoštoval pravila ob morebitnem izreku milejšega ukrepa.

26. Glede pridobitve delovnega dovoljenja oziroma dovoljenja za vstop na trg dela tožena stranka izpostavlja, da iz uradnih evidenc izhaja, da je bila tožnikova prva prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in je odločitev postala pravnomočna dne 16. 9. 2021. Njegovo prvo ponovno prošnjo je Ministrstvo za notranje zadeve s sklepom, ki je postal pravnomočen dne 24. 1. 2024, zavrglo. Tožnik je s tem izgubil status prosilca za mednarodno zaščito in se ne obravnava več po ZMZ-1 ter mu zato ne pripadajo pravice iz 78. člena tega zakona, ki ureja med drugim tudi pravico prosilcev za mednarodno zaščito za dostop do trga dela. Iz uradnih evidenc tudi ne izhaja, da bi tožnik zaprosil za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo na podlagi ZTuj-2. **27. K točki I izreka:**

28. Tožba ni utemeljena.

29. Predmet sodne presoje je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka ugotovila, da je omejitev gibanja, ki je bila tožniku odrejena z odločbo PPIU Ljubljana, št. 2255-981/2023/13 z dne 5. 2. 2024, z namenom njegove odstranitve iz države, in sicer za čas do odstranitve oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev, še utemeljena.

30. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se z določbami ZTuj-2 v nacionalno zakonodajo prenaša pravni red Evropske unije (drugi odstavek 1. člena ZTuj-2), med drugim Direktiva o vračanju.1 Iz uvodnih določb (točka 16) te Direktive izhaja, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. V prvem odstavku 15. člena, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju določa: "Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve." V skladu z drugim odstavkom 15. člena Direktive o vračanju mora biti odločba o pridržanju pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi. Določila Direktive o vračanju je treba upoštevati tudi pri razlagi oziroma uporabi določb ZTuj-2. 31. Ker ukrep omejitve gibanja in namestitev v center, tj. pridržanje v smislu Direktive o vračanju, pomeni poseg v pravico do osebne svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije, 6. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), je v 79.a členu ZTuj-2 urejen poseben institut preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja v centru po uradni dolžnosti. Ministrstvo za notranje zadeve po uradni dolžnosti preveri utemeljenost omejitve gibanja po 78. členu tega zakona pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru (prvi odstavek 79.a člena ZTuj-2), sodišče pa opravi preizkus po uradni dolžnosti v primeru omejitve gibanja, ki je daljše od treh mesecev (drugi odstavek 79.a člena ZTuj-2). Zaradi izvedbe preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja v centru mora policija dokumentacijo o postopkih v okviru vračanja tujca posredovati ministrstvu ali sodišču petnajst dni pred iztekom vsakokratnega preizkusnega obdobja; obenem pa mora podati tudi svoje mnenje o upravičenih pričakovanjih glede uspešnosti vračanja in sporočiti druge pomembne okoliščine (tretji odstavek 79.a člena ZTuj-2). Ministrstvo mora odločitev, ki jo sprejme, posredovati policiji in tujcu najkasneje en dan pred iztekom preizkusnega obdobja; pred tem pa lahko predstavniki ministrstva po potrebi obiščejo tujca v centru, z njim opravijo razgovor ter opravijo razgovor tudi z uslužbenci centra in policisti, ki so sodelovali v postopku s tujcem (četrti odstavek 79.a člena ZTuj-2). Če ministrstvo ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra; v nasprotnem pa ugotovi, da je ta omejitev še vedno utemeljena. Zoper slednjo odločitev ima tujec pravico vložiti tožbo v upravnem sporu (peti odstavek 79.a člena ZTuj-2).

32. Sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da je omejitev gibanja, kot poseg v pravico do osebne svobode, v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave dopustna v primerih, ki jih dovoljuje Ustava, oziroma kadar to zahtevajo pravice drugih ali javna korist. Če torej obstaja ustavno dopusten cilj (test legitimnosti), je treba oceniti še, ali je tak poseg v skladu z načelom sorazmernosti (test sorazmernosti). Ker je ukrep omejitve gibanja preventivni ukrep, ki preprečuje nezaželene posledice, ki niso v javnem interesu, morajo za nadaljnje trajanje izvajanja tega ukrepa obstajati zakoniti razlogi, ki jih določa ZTuj-2, izrečeni ukrep pa mora biti tudi sorazmeren, kar je treba ocenjevati glede na tujčevo dosedanje ravnanje in prognozo njegovega bodočega ravnanja.

33. Sodišče na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, in dokazov, ki jih je v soglasju s strankama pridobilo po njenem zaključku, ugotavlja, da je odločitev tožene stranke, ki je presodila, da je omejitev gibanja tožniku še vedno utemeljena, pravilna in zakonita. Ukrep omejitve gibanja je bil tožniku zaradi nevarnosti pobega (kot ga opredeljuje določba 68. člena ZTuj-22) odrejen na podlagi prvega odstavka 76. člena ZTuj-23, iz države pa ga ni bilo mogoče odstraniti takoj. Sodišče ugotavlja, da se okoliščine, ki so narekovale tožnikovo nastanitev v Centru za tujce, vse do odločanja tožene stranke (in tudi do odločanja sodišča v tej zadevi) niso spremenile.

34. Med strankama dejansko stanje zadeve, kolikor izhaja iz listin upravnega spisa, ni sporno. Tožnik je 4. 8. 2021 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, vendar pa je 18. 8. 2021 samovoljno zapustil Azilni dom in je bil zato ta postopek s sklepom Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1912/2021/4 (122-13) z dne 23. 8. 2021, ustavljen. Tožnik se je v nadaljnjih dveh letih zadrževal na območju Francije in Italije, nato pa 26. 8. 2023 ilegalno prečkal državno mejo med Italijo in Slovenijo. Dne 3. 10. 2023 je v Azilnem domu podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki ga je Ministrstvo za notranje zadeve s sklepom, št. 2142-1912/2021/9 (1222-07) z dne 9. 10. 2023, ki je postal pravnomočen dne 12. 1. 2024, zavrglo. Tožniku je bila 5. 2. 2024 izdana odločba o vrnitvi in določena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za obdobje treh let. V tem postopku je bilo s preverjanji ugotovljeno, da je tožniku prepoved vstopa in bivanja v schengenskemu prostoru izrekla tudi Italija, z veljavnostjo od 6. 12. 2021 do 6. 12. 2024. Tožnik je bil v Center za tujce nastanjen z odločbo PPIU Ljubljana, št. 2255-981/2023/13 z dne 5. 2. 2024, zaradi izvedbe postopka njegove odstranitve iz države, in to za čas do njegove odstranitve oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Med strankama ni sporno, da je tožnik brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, njegova takojšnja odstranitev pa ni mogoča. Dne 12. 2. 2024 je policija Veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti zaprosila za pomoč pri potrditvi tožnikove identitete in pri izdaji potovalne listine za njegovo vrnitev v matično državo, dne 11. 3. 2024 pa je predstavnica tega veleposlaništva s tožnikom tudi opravila razgovor. Tožnik je v razgovoru sodeloval, ni pa povedal podatkov, s katerimi bi bilo mogoče z gotovostjo potrditi njegovo identiteto. Ker je policija po podatkih Interpola ugotovila, da se je tožnik v Grčiji predstavljal z imenom B. B., je tudi ta podatek posredovala Veleposlaništvu Alžirije, kjer pa je postopek ugotavljanja tožnikove identitete še vedno v teku. Ob zaslišanju v predmetnem sodnem postopku je slednjo okoliščino tožnik pojasnil s tem, da je povedal, da je njegovo polno ime A. A., kar sodišču le še dodatno kaže, da vse okoliščine glede tožnikove identitete več kot očitno še niso razjasnjene, hkrati pa to pomeni, da tožnika zato zaenkrat še ni mogoče odstraniti iz države, ponujena vključitev v program prostovoljnega vračanja in reintegracije pa tožnika ne zanima. Tožnik je, enako kot v postopkih policije, tudi ob zaslišanju v sodnem postopku povedal, da se ne želi vrniti v Alžirijo, da si želi v Sloveniji urediti svoje življenje in se poročiti, da se želi zaposliti in delati kot kuhar, za kar je izučen in da mu je zaposlitev tudi na voljo.

35. Vse opisane okoliščine po mnenju sodišča utemeljujejo presojo tožene stranke, da (še vedno) obstaja nevarnost tožnikovega pobega in da je zaradi realizacije njegove odstranitve iz države njegova nastanitev v Centru za tujce legitimen ukrep za dosego tega cilja. Okoliščine, zaradi katerih je bila tožniku odrejena omejitev gibanja, se po presoji sodišča do izdaje izpodbijane odločbe niso spremenile. Izkazano je, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil nezakonito, da mu je izrečen ukrep prepovedi vstopa v državo oziroma območje EU in schengenski prostor, da odklanja vrnitev v matično državo ter da v postopku ugotavljanja svoje identitete sicer sodeluje, vendar pa tako, da ni pripravljen povedati tistih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče to nesporno ugotoviti in mu izdati potovalno listino - kar vse so okoliščine, ki po določbi 68. člena ZTuj-2 kažejo na nevarnost pobega. Tožena stranka je pojasnila in z dokazili izkazala, da si prizadeva pridobiti ustrezne dokumente za tožnikovo vrnitev v matično državo, da je v kontaktu z Veleposlaništvom Alžirije, sodišče pa sprejema njena pojasnila, da so postopki dolgotrajni tudi zato, ker tožnik ni pripravljen povedati podatkov, ki bi omogočali čimprejšnjo ugotovitev njegove identitete, kar vpliva na čas trajanja postopka.

36. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je ukrep omejitve gibanja tožniku ne le legitimen, kot je pojasnjeno v prejšnjem odstavku, pač pa tudi sorazmeren ter da odstranitve tožnika iz države ni mogoče doseči z uporabo drugih manj prisilnih oziroma milejših ukrepov. Ne strinja se s tožnikom, da tožena stranka ni izvedla testa sorazmernosti in da ni pojasnila razlogov, zaradi katerih meni, da uporaba manj prisilnih oziroma milejših ukrepov za tožnika ni primerna. Tožena stranka je namreč preizkusila, ali obstajajo okoliščine, ki bi tožniku omogočale, da bi bil nastanjen izven Centra za tujce do izvršitve ukrepa odstranitve iz države, in ker je ugotovila, da teh možnosti tožnik nima, saj nima možnosti bivanja izven centra, je brez dokumentov in tudi nima sredstev za preživljanje, presodila, da mu milejšega ukrepa ni moč izreči. Tožena stranka je torej izvedla test sorazmernosti, svoje zaključke pa v izpodbijani odločbi pojasnila in odločitev utemeljila, zato sodišče zavrača trditev tožnika, da njena odločitev ni primerno obrazložena.

37. Tožnik je pred sodiščem zatrjeval, da lahko biva pri svojih prijateljih iz Hrvaške, Srbije in Bosne, da pa jih mora o tem najprej vprašati, šele nato pa lahko predloži izjavo tistega, ki bi mu bil pripravljen zagotoviti prebivališče. Po zaključeni obravnavi je predložil izjavo C. C., da lahko prebiva na njenem naslovu, oziroma v stanovanjski hiši, katere lastnica je. Sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, ki ga je podala v svoji izjasnitvi po pridobitvi tega dokaza, da gre sicer za izjavo o tem, kje bi lahko tožnik prebival, da pa ta ne da odgovora na vprašanje, kdo bo tožniku zagotavljal sredstva za preživljanje, saj nima lastnih sredstev, in kakšna je njegova prava identiteta, saj nima nobenih dokumentov in je postopek ugotavljanja šele v teku. Izjava C. C., da lahko tožnik biva pri njej, tudi po presoji sodišča, zato še ne pomeni, da je izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku na Center za tujce, nesorazmeren, oziroma, da bi mu bilo mogoče izreči milejši ukrep. Sodišče meni, da je tudi iz njegove izpovedi na glavni obravnavi mogoče razbrati, da je vse doslej zgolj predvideval, da ga bo kdo od njegovih prijateljev lahko nastanil, če bi bival izven Centra za tujce, očitno pa se je o tem pozanimal in si z izjavo pridobil določeno zagotovilo šele po izvedeni glavni obravnavi. Ker je z izpodbijano odločbo tožena stranka presojala, ali je bila omejitev gibanja tožnika od njegove nastanitve do dne izdaje odločbe utemeljena, sodišče pritrjuje toženi stranki, da sedaj predložena izjava C. C., ki je tožnik v svoji izpovedi navsezadnje ni niti omenil, ne zadošča za zaključek, da je bila odločitev tožene stranke nezakonita oziroma, da bi lahko tožena stranka na podlagi dokazov, s katerimi je razpolagala, tožniku izrekla milejši ukrep. Sodišče pa tudi sicer meni, da ta izjava, ne da bi bila obenem ugotovljena tožnikova identiteta in ne da bi imel tožnik zagotovljena sredstva za svoje preživljanje, tudi sicer ne dopušča zaključka, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ni sorazmeren, oziroma da bi bilo mogoče zasledovani cilj, to je odstranitev tožnika iz države, doseči z milejšimi ukrepi.

38. Opisani zaključek potrjuje tudi to, da ne drži tožnikovo zatrjevanje, da naj bi imel pri Sektorju za postopke mednarodne zaščite zagotovljeno, da lahko pridobi dovoljenje za dostop na trg dela in da mu je bilo obljubljeno, da lahko po dovoljenje pride osebno dva dni po tem, ko mu je bilo omejeno gibanje in je bil odpeljan v Center za tujce. Iz pridobljenih podatkov izhaja, da je tožnik vlogo za pridobitev dovoljenja za dostop do trga dela res vložil, da pa mu ni bilo zagotovljeno, da mu bo tako dovoljenje izdano, to pa zato, ker ni izpolnjeval pogojev za njegovo pridobitev. O njegovem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito je bilo namreč odločeno prej kot v treh mesecih od vložitve (in je bil ta zahtevek zavržen), poleg tega pa tudi ni imel nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, s katerim bi nesporno izkazal svojo identiteto. Sodišče tudi na podlagi teh podatkov zato pritrjuje toženi stranki, da tožnik očitno nima sredstev za preživljanje izven Centra za tujce.

39. Na podlagi vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijano odločbo presodila, da je omejitev gibanja tožniku še vedno utemeljena, pravilna in utemeljena na zakonu, torej legitimna in sorazmerna iz razlogov, ki so pojasnjeni v predhodnih točkah te obrazložitve. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

**K točki II izreka**

40. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

41. O tožnikovi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku bo odločeno s posebnim sklepom.

1 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. 2 Kot okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, se štejejo zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji; vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa; tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja; posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine; navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku; tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (prvi odstavek 68. člena ZTuj-2). Kot milejše okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega pa se štejejo: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo; prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni; okoliščina, da tujec nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji; in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (drugi odstavek 68. člena ZTuj-2). 3 Prvi odstavek 76. člena ZTuj-2 določa: "Za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra največ za šest mesecev."