Jedro

Zahtevek lastnika nepremičnine za prenehanje vznemirjanja ni vezan na okoliščine iz 5. člena ZTLR in 156. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek prve tožnice, po katerem bi toženca morala odstraniti balkon z nadstreškom, ki sta ga zgradila na fasadi v 3. nadstropju stavbe na G. v L. Hkrati je s sklepom ustavilo postopek v delu, v katerem je enak zahtevek zoper toženca uveljavljal drugi tožnik, ker je ta tožbo umaknil. Odločilo je še, da mora prva tožnica tožencema povrniti

243.692,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prva tožnica in predlaga, da se spremeni z ugoditvijo zahtevku, oziroma da se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Iz tožbe povsem nedvoumno izhaja, da zahteva odstranitev balkona, ker sta ga toženca zgradila čez mejo svoje nepremičnine tako, da balkon sedaj sega na nepremičnine prvotožnice. Vse listine iz upravnega postopka, na katere se je tožnica sklicevala že v postopku na prvi stopnji, so v pravdnem spisu, sodišče pa jih ni upoštevalo, kakor tudi ne zaslišanih strank in prič. Toženca sta sporni balkon zgradila kot prizidek svojega stanovanja tako, da v celoti sega nad tožničino sosednjo nepremičnino. Za takšno gradnjo nista pridobila njenega dovoljenja, zato s tožbo na odstranitev tožnica zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja na svoji lastni nepremičnini na podlagi določila

42. člena ZTLR. Toženca sta vedela, da balkon gradita preko meje s tujo nepremičnino, tožnica pa se je gradnji takoj uprla. Zato ni potrebno ugotavljati in dokazovati, če in koliko so z gradnjo prizadeti interesi tožnice in raba njene nepremičnine, kot napačno smatra sodišče prve stopnje, ki tudi nepravilno zavzema stališče, da gre na strani tožencev zgolj za imisije. V kolikor sodišču ni popolnoma jasno, kje poteka meja med nepremičninama pravdnih strank in ali se balkon nahaja nad tožničino streho, pa bi moralo opraviti ogled na kraju samem, kar je tožnica predlagala že v tožbi.

Neutemeljen je tudi stroškovni del sodbe, saj se je tožena stranka z umikom tožbe drugotožnika strinjala in izjavila, da v tej zvezi ne priglaša stroškov. Teh stroškov zato ne more uveljavljati v breme prvotožnice.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica kot lastnica (dela) nepremičnine na G., zahteva odstanitev balkona tožencev zato, ker sta z njegovo namestitvijo brez tožničinega soglasja posegla v njeno lastnino. Uveljavlja torej varstvo svoje lastninske pravice na podlagi določil 42. oz. 43. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Iz same dikcije določbe 1. odstavka 42. člena sledi, da lastnik lahko s tožbo zahteva prenehanje vznemirjanja, kar nedvomno pomeni, da lastnik ni dolžan dopustiti nikakršnega posega v svojo lastnino, s katerim ne soglaša. Ni torej potrebno, da ta poseg kakorkoli ovira izvajanje njegove lastninske pravice, ampak za zahtevo po varstvu zadošča že, da se s poseganjem, ki sicer ni odvzem njegove stvari, ne strinja in nanj ne pristaja in zato po navedenem predpisu lahko terja prenehanje vznemirjanja z vzpostavitvijo stanja pred posegom. Povrnitev morebitne s posegom nastale škode pa lahko lastnik v skladu z določilom 2. odstavka 42. člena ZTLR uveljavlja po splošnih odškodninskih pravilih. Povezovanje določbe 1. odstavka 42. člena ZTLR z vsebino 5. člena istega zakona, ki se nanaša na imisije, kakor tudi 156. člena ZOR o odstranitvi škodne nevarnosti, je torej po povedanem pravno zmotno. Ker se je tako prvo sodišče materialnopravno napačno opredelilo, po presoji pritožbenega sodišča ni v zadostni meri raziskalo dejstev, bistvenih za odločitev o zahtevku na podlagi

42. člena ZTLR. Tako zlasti ni ugotovilo, v kakšnem obsegu, torej v celoti ali morda le delno, sporni balkon posega v tožničino nepremičnino oziroma v zračni prostor nad njo in v kolikšnem obsegu tako tožnica upravičeno zahteva odstranitev. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti (člen 355 ZPP), da bo v ponovljenem postopku prvo sodišče te okoliščine ugotovilo, bodisi na podlagi že predložene dokumentacije, ali po morebitnih med strankam nespornih dejstvih ter po potrebi z že predlaganim ogledom na kraju samem.

Razveljavitev stroškovnega izreka je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari, zato pritožbeno sodišče pritožničinih trditev glede stroškov ni obravnavalo.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.