Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo sporno pogodbo kot pogodbo o preužitku, ki je odplačni pravni posel z močnim elementom aleatornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je sporno pogodbo potrebno presojati glede na izraženo voljo pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe in njene pravne narave kasneje ni mogoče spreminjati mimo izjavljenih volj strank. Za ugotavljanje odplačnosti pogodbe je pri tem popolnoma nepomembno, kakšno starost preužitkar potem resnično dočaka, saj je prav v tem tveganost pogodbe.

Izrek

2. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nepremičnine, ki so predmet izročilne pogodbe z dne 22.04.1999, sklenjene v obliki notarskega zapisa št. SV 530/99, vl. št. 624, 356, 362 in 238 vse k.o. V, vl. št. 321 k.o. N., in parc. št. 668/53 in 668/75, obe vl. št. 53, k.o. V., ne spadajo v zapuščino po pokojnemu V. B. in pokojni F. B. ter se ne štejejo za darilo pokojnih zapustnikov tožeči stranki J. B. (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrglo. Sodišče je v celoti zavrnilo zahtevek tožene stranke zoper tožečo stranko iz nasprotne tožbe o vrnitvi nepremičnin v zapuščino (III. točka izreka). Plačilo pravdnih stroškov v višini 2.829,19 EUR je sodišče v celoti naložilo toženi stranki (IV. točka izreka).

Zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe so se po svojem pooblaščencu pritožile tožene stranke iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožniki so navedli, da je sodišče, iz določbe, v kateri pogodbene stranke vrednost izročene nepremičnine enačijo z vrednostjo preužitkarske dajatve, napačno zaključilo, da iz tega izhaja namen pogodbenih strank skleniti odplačno in ne darilno pogodbo. Prevzeto premoženje po sporni pogodbi je bilo nekajkrat več vredno od prevzetih obveznosti tožnika, zato razlika predstavlja darilo tožniku, zaradi česar je treba to darilo upoštevati pri izračunu nujnih deležev tožencev. Sodišče bi moralo ugotavljati navedbe tožencev, da so jih pogodbeniki s pogodbo želeli izigrati, ne pa jih pavšalno označiti za neutemeljene glede na izrecno izjavo tožencev, da ne zatrjujejo napak volje pri sklepanju pogodbe.

Tožene stranke so se pritožile tudi zoper sklep o stroških. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo vse pravdne stroške, kljub temu da je sodišče prve stopnje njen zahtevek v dveh točkah zavrglo. Sodišče bi moralo tudi bolj kritično presojati potrebnost priglašenih stroškov tožeče stranke. Prav tako je sodišče nepravilno upoštevalo pcto. po nasprotni tožbi - 23.000 EUR namesto 20.864,63 EUR.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo toženih strank zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo sporno pogodbo kot pogodbo o preužitku, ki je odplačni pravni posel z močnim elementom aleatornosti.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da sporni pravni posel ni imel elementov mešane pogodbe. Ob sklenitvi posla je bila odplačnost posla jasno opredeljena z izpolnitvijo, h kateri se je zavezal prevzemnik, kot tudi z jasno izraženo pogodbeno voljo strank in celo izrecno navedbo, da se preužitek v celoti poračuna z izročnino (6. člen sporne pogodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je sporno pogodbo potrebno presojati glede na izraženo voljo pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe in njene pravne narave kasneje ni mogoče spreminjati mimo izjavljenih volj strank. Pogodbene stranke so v pogodbi navedle, da ocenjujejo vrednost preužitne dajatve na 15.000.000 SIT, na enako vrednost pa so ocenile tudi vrednost izročene nepremičnine, kar nedvomno kaže na voljo strank, da v celoti sklenejo odplačni pravni posel. Sodišče prve stopnje je sicer štelo, da pogodbene stranke sorazmernost dajatev v pogodbi niso utemeljevale s prejšnjimi vlaganji tožnika v izročene nepremičnine, pač pa so štele, da je sama vrednost nepremičnin enakovredna preužitni dajatvi. Tak zaključek je pravilen in izhaja iz že omenjene določbe prvega odstavka 6. člena sporne pogodbe. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je vendarle pravno relevanten tudi drugi odstavek tega člena, v katerem pogodbene stranke izrecno poudarjajo, da je tožnik za oba preužitkarja ves čas skrbel in vlagal v nepremičnino tako, da je vrednost le-te v mnogočem rezultat vloženega dela in denarja tožnika. Po mnenju pritožbenega sodišča ta dostavek kaže na voljo pogodbenih strank, da so pri sorazmernosti dajatev upoštevale tudi dajatve tožnika, ki jih je ta že izpolnil v preteklosti.

Kot je pritožbeno sodišče že uvodoma poudarilo, je pogodba o preužitku po definiciji tvegana pogodba in resnična vrednost prevzemnikove izpolnitve ni znana. Za ugotavljanje odplačnosti pogodbe je pri tem popolnoma nepomembno, kakšno starost preužitkar potem resnično dočaka, saj je prav v tem tveganost pogodbe. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da je sporna pogodba v celoti odplačna in ni obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami med pogodbeniki.

Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče pavšalno zavrnilo navedbe tožencev o tem, da so jih stranke sporne pogodbe želele izigrati za njihov nujni delež in je s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnje spremembe; v nadaljevanju ZPP). Iz obrazložitve sodbe v tem delu (zadnji odstavek na 5. strani, ki se nadaljuje v prvi odstavek na 6. strani izpodbijane sodbe) je razvidno, da sodišče te navedbe ni zavrnilo samo na podlagi dejstva, da so toženci na glavni obravnavi izjavili, da ne zatrjujejo napak volje pri sklepanju pogodbe, ampak sodišče pred zaključkom, s katerim je zavrnilo navedbe tožencev argumentirano navaja, zakaj iz pogodbe ne izhaja, da bi vsebovala elemente, ki bi dopuščali zaključek o darilni kavzi pogodbe.

Glede pritožbenih navedb zoper sklep o pravdnih stroških sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res napačno navedlo pcto. nasprotne tožbe 23.000 EUR namesto pravilno 20.864,63 EUR. Vendar pa je, kot je razvidno iz zneska za plačilo sodne takse, 208,65 EUR, sodišče prve stopnje za osnovo tega izračuna vzelo pravilni pcto. 20.864,63 EUR. Pritožniki so prav tako navedli, da sodišče prve stopnje ni dovolj kritično presojalo potrebnost priglašenih stroškov tožeče stranke, vendar so te njihove navedbe pavšalne. Pritožniki niso navedli konkretno katere stroške in zakaj smatrajo za nepotrebne, zato pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo. Drži sicer, da je tožeča stranka uspela le z delom zahtevka, v dveh točkah pa je sodišče njen zahtevek zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo, vendar zavrženi del zahtevka glede na celotni zahtevek predstavlja le majhen del, ki ni povzročil nobenih dodatnih stroškov v pravdi. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odločilo, da so pravdne stroške tožeče stranke v celoti dolžni poravnati toženci, kar je tudi v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP.

Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje je, kot izhaja iz povedanega, neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožeče stranke pa ni prispeval k pritožbeni odločitvi in torej ne predstavlja potrebnih pritožbenih stroškov, zato vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.