Jedro

V presojanem dopisu je toženka pisno pripoznala zastarano obveznost. Iz dopisa ne izhaja pogoj, da je bilo plačilo ponujeno zgolj pod pogojem, da bo tožnik prenehal nadlegovati toženko.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika do toženke v višini 9.610,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). V točki II izreka je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožnika do toženke v višini 56.473,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 28.021,25 EUR za čas od 1. 1. 2012 dalje do plačila, in od zneska 7.106,75 EUR za čas od 5. 6. 2014 dalje do plačila, zato je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da plača tožniku 9.610,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka). Pobotni ugovor toženke je zavrnilo, ker je ugotovilo, da njena terjatev do tožnika v znesku 14.107,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila ne obstaja (IV. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo toženkinih pravdnih stroškov v višini 849,80 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper II. in V. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so zmotni zaključki sodišča glede vseh njegovih zahtevkov, ki so bili s sodbo zavrnjeni. Zaključek glede zastaranja povračil vlaganj v hišo na Č. in pripoznave tožbenega zahtevka je zmoten. Res je bila večina vlaganj v toženkino nepremičnino opravljena nekje do leta 2001, vendar do zastaranja ni prišlo iz več razlogov. Pravdni stranki sta živeli v zunajzakonski skupnosti, ki je prenehala šele v začetku junija 2009, tožba pa je bila vložena že čez tri leta, zato zastaranje zahtevka, tudi razširjenega, ni nastopilo. Da do zastaranja ni prišlo, izhaja tudi iz toženkine pripoznave zahtevka, ki izhaja iz dopisov z dne 6. 11. 2009 in 24. 3. 2010. Gre za jasno pripoznavo tožnikovega zahtevka po temelju (in delno po višini). Sodišče bi lahko upoštevalo mnenje izvedenca A. G., ki sta ga v postopku poravnavanja skupno angažirali pravdni stranki, nato pa je toženka od poravnavanja enostransko odstopila. Izvedenec je vlaganja v hišo na Č. ocenil na 25.420,00 EUR in najmanj v tem delu bi moralo sodišče zahtevku ugoditi. Toženka je svojemu dopisu z dne 24. 3. 2010 priložila tudi osnutek dogovora o poravnavi medsebojnih terjatev in obveznosti, v katerem je v točki 1 izrecno priznala, da mu dolguje znesek 18.310,00 EUR. Ker je sodišče odgovor z dne 6. 11. 2009 in dopis z dne 24. 3. 2010 s priloženim osnutkom dogovora štelo za pripoznavo tožnikove terjatve glede vlaganj v toženkino nepremičnino, bi moralo šteti, da je pripoznana tudi njegova terjatev v višini 18.310,00 EUR. Tožbeni zahtevek je pripoznan po temelju, zato njegovi zahtevki še niso zastarali. Glede obstoja zunajzakonske skupnosti poudarja, da je že v vlogah podrobno pojasnil razloge, zakaj s toženko nista ustvarila skupnega prebivališča, o tem pa se je izjasnil tudi v okviru zaslišanja. Izpostavlja, da so obstajale objektivne okoliščine, ki so jima preprečevale ustvaritev skupnega doma. Priče, katerih zaslišanje je predlagal, so potrdile, da je med njima obstajala zunajzakonska skupnost. Nelogično in neživljenjsko je, da bi se moški in ženska družila dvajset let, med njima pa bi obstajal zgolj prijateljski odnos. Priče, ki jih je predlagala toženka, so skušale njuno razmerje prikazati zgolj kot prijateljsko, vendar jim sodišče ne bi smelo slediti, ker so neprepričljive. Pravdni stranki sta se družili, kolikor je bilo to mogoče. Glede nakupa počitniške hiše v N. ter zemljišča v S. je bil njegov vložek zelo majhen in ni res, da je vlagal denarna sredstva le v svoje premoženje. S toženko je preživljal skupni čas pretežno v njenem stanovanju v L. Tam je imel svoje stvari, imel pa je tudi ključ od stanovanja. Če ima nekdo ključe od stanovanja, v stanovanje prihaja in v njem biva ter ga uporablja, gre za soposest. V skladu s tretjim odstavkom 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) zastaranje ne more teči, dokler ima graditelj oz. vlagatelj nepremičnino v soposesti. Tožnik je izgubil posest nepremičnine šele junija 2009, ko je toženka zamenjala ključavnice, zato tožbeni zahtevek v tem delu ni zastaral; sodba pa o tem nima razlogov. Sodišče ni zaslišalo prič A. A., B. B., C. C. in D. D., ki bi vedele povedati, da je med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost in da je njuno zvezo tako dojemala tudi okolica. Zaradi odsotnosti izvedbe dokazov je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Takšna kršitev je nastala tudi zaradi neizvedbe zaslišanja E. E., F. F., G. G. in H. H., pa tudi zato, ker sodišče ni opravilo poizvedb pri I. S temi dokazi bi se ugotovilo, da je tožnik pomagal toženki pri prodaji denacionaliziranega premoženja, da so se kupci pretežno pogajali s tožnikom, in da so tožniku nastali stroški. Med strankama ni sporno, da je tožnik dvakrat plačal cenitev sodnemu izvedencu gradbene stroke M. R., zato je nerazumljivo, da je sodišče zahtevek v tem delu zavrnilo. Stališče, da je bila s posojenim denarjem obogatena toženkina hčerka, ni pravilno, saj je bil denar posojen toženki. Zaključek sodišča glede vezave denarja je pavšalen. V zvezi s prodajo na M. ni dvoma, da je šlo za koristno gestijo in tudi neupravičeno obogatitev, saj je toženka zaradi tožnikovega udejstvovanja iztržila več kot 1.000.000,00 EUR višjo kupnino, kot bi jo sicer. Tožnik ji takšne pomoči ne bi nudil, če toženka ne bi bila njegova partnerica. S toženko sta imela namen kupiti ali zgraditi hišo, da bi skupaj živela. Iskala sta že lokacije, kar izkazuje lokacijska informacija, to pa lahko potrdi tudi priča L. L. Njegove izpovedbe sodišče ni upoštevalo, čeprav gre za nepristransko in verodostojno pričo. Tudi z izpovedbami M. M., N. N. in P. P. je bilo potrjeno, da sta pravdni stranki imeli namen najti skupno prebivališče in zaživeti skupaj.

3. Zoper I., III., IV. in V. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Podrejeno predlaga ugoditev njenemu pobotnemu ugovoru in povračilo njenih stroškov postopka. Njen nadaljnji podredni predlog pa gre v smeri razveljavitve sodbe v izpodbijanih I., III., IV. in V. točki izreka ter vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja zmotnost zaključka sodišča, da je pisno pripoznala zastarano terjatev v višini 9.610,00 EUR. Konkretno ne gre za situacijo po 341. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Pripoznava dolga mora biti jasna, nepogojna in določna, ne sme zbujati dvoma v pravo in svobodno voljo dolžnika. Izjava se mora nanašati na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami. Ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava objektivno videti. Domnevna pripoznava v konkretnem primeru ni bila brezpogojna. Toženka je tožniku zgolj priznala, da je res pomagal pri obnovitvenih delih, ter da mu je ob predložitvi računov, ki jih je on tudi dejansko plačal, pripravljena te stroške povrniti, pri čemer pa v pobot uveljavlja svoje terjatve po plačanih računih. Izjave z dne 6. 11. 2009 ni mogoče šteti za izjavo o pripoznavi dolga. Gre za pogojno izjavo. Tudi predloga za zunajsodni sporazum z dne 24. 3. 2010 ni mogoče obravnavati kot pripoznavo dolga, saj je jasno, da se je želela toženka zgolj rešiti nenehnega toženčevega nadlegovanja. V zameno za prekinitev vseh stikov je ponudila, da mu plača 9.610,00 EUR. Tožnik z nadlegovanjem ni prenehal, kar je potrdila sama in tudi priči. Zunajsodni dogovor med strankama ni bil nikoli podpisan. Da toženka ni pripoznala dolga, izhaja tudi iz dopisov njene pooblaščenke z dne 24. 5. 2010 in 25. 8. 2010, v katerih je bilo tožniku izrecno pojasnjeno, da toženka ne priznava nikakršnih njegovih vlaganj v njene nepremičnine ali stroškov za posredovanje pri prodaji. Splošno pravilo vseh postopkov poravnavanj je, da so tajni in da v postopku poravnavanja predloženih listin ni dopustno uporabiti kot dokaznih listin na sodišču. Smisel poravnavanja je, da vsaka stranka malo popusti in pristane na določene pogoje zgolj zato, da bi se spor čim hitreje in mirno rešil; za takšno situacijo pa gre tudi v konkretni zadevi. Ni res, da med strankama ni sporno, da je tožnik svoj denar vlagal v nepremično premoženje v lasti toženke. Nerazumne so trditve sodišča, da naj bi toženka po tem, ko je pregledala svoje in tožnikove izdatke, ki jih je, kolikor je bilo v njeni moči, preverila, 24. 3. 2010 tožencu ponudila poravnavo medsebojnih terjatev in obveznosti. Stranki takih navedb v postopku nista podali. Toženka terjatve v znesku 9.610,00 EUR ni priznala, šlo je za pogajanja. Vztraja pri pobotnem ugovoru in pritožbenemu sodišču predlaga, da mu ugodi ter v okviru tročlenskega izreka ugotovi pobotanje terjatev pravdnih strank do višine 9.610,00 EUR.

4. Na pritožbo tožnika je toženka podala pravočasen odgovor. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožnik pa se na pritožbo toženke ni odzval. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da dolgoletno druženje med pravdnima strankama ni preraslo v zunajzakonsko skupnost. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je ključno, da pravdni stranki tekom skoraj dvajsetletnega druženja nista zaživeli skupaj, nista si delili skupnega doma, poleg tega pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi skupno bivanje preprečevala kakšna objektivna ovira. Vse tožnikove navedbe v tej smeri, ki jih pritožba ponavlja, je upoštevalo in ovrednotilo že prvo sodišče. Glede skupnega bivanja je poudarilo, da se tudi manjša stanovanja lahko usposobijo za skupno bivanje (v konkretnem primeru še posebej po letu 2005, ko se je toženkina hči preselila na svoje). Ni sledilo tožnikovim zatrjevanjem, da je iskal primernejše prebivališče - sicer v času, ko je bil že upokojen. Tožnik ni pojasnil, zakaj vsaj takrat, ko je imel po lastni izpovedbi opravke v L., ni ostal pri tožnici. Ni znal pojasniti, zakaj toženke v dvajsetih letih druženja ni nikoli pripeljal k sebi domov (njegovo stanovanje v hiši, v kateri prebivata njegova bivša žena in hči z družino, ima ločen vhod). Pri nakupu počitniške hišice na morju se je obrnil na hčer, pa tudi sicer se je izkazalo, da vikend ni bil „njun“. Glede druženja v zidanici pa je toženka izpovedala, da je tam prespala največ petkrat v celotnem obdobju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v zadevnem obdobju ni bil v slabem finančnem položaju, vedelo pa se je tudi, da se bo toženkin finančni položaj znatno izboljšal po končanem postopku denacionalizacije. Natančnejši razlogi se nahajajo na 14. – 17. strani sodbe sodišča prve stopnje, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Ni nelogično in neživljenjsko, kot izpostavlja pritožba, da „bi se moški in ženska družila kar dvajset let, pa bi šlo med njima zgolj za prijateljski odnos“. Tožnikovi vložki v toženkino premoženje, ki jim pritožba pripisuje odločilno težo, pa sami zase tudi ne izkazujejo „globoke in resne“ zunajzakonske skupnosti, kot meni pritožba.

7. Izpovedbe prič, med njimi tudi tiste, za katere pritožba meni, da bi jih sodišče moralo oceniti kot neverodostojne, glede zaznavanja narave skupnosti med tožnikom in toženko niso odločilne. Odsotnost skupnega bivanja (oziroma doma) med pravdnima strankama (o čemer sta si bili pravdni stranki soglasni) in neobstoj objektivnih razlogov, ki bi tako bivanje preprečevali, je tisto, kar je v obravnavani zadevi ključno. V tem kontekstu je treba obravnavati tudi očitek o neizvedbi dokaza z zaslišanjem prič A. A., B. B., C. C. in D. D., saj priče o tem, da sta stranki živeli skupaj, ne bi mogle izpovedati. Tudi tožnikovo pritožbeno poudarjanje izpovedb prič M. M., N. N. in P. P., ki so navajale, da sta se pravdni stranki pogovarjali, planirali oziroma premišljevali, da bi živeli skupaj (ne pa, da sta dejansko živeli skupaj), ne spreminjajo dejstva, da pravdni stranki nista živeli skupaj. Prvo sodišče je svojo odločitev o neizvedbi dokaza z zaslišanjem prej navedenih prič obrazložilo v tretjem odstavku na 12. strani sodbe. Pojasnilo je, da izpovedbe prič v nobenem primeru ne bi mogle spremeniti odločitve sodišča o neobstoju zunajzakonske skupnosti. Takšnemu stališču - glede na prej obrazloženo - pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Tudi pritožbeno izpostavljeno izpovedbo L. L. je prvo sodišče pravilno ovrednotilo na 17. strani obrazložitve, ko je pojasnilo, da gre zgolj za predvidevanje priče, da izdeluje idejni projekt za hišo, v kateri naj bi živeli pravdni stranki. Glede na dejstvo, da do tega ni prišlo, pa tudi ta izpovedba ne more imeti takšne teže, kot ji jo daje pritožba.

8. Pritožbena teza, da je med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost, zato zahtevek ni zastaral, ni pravilna.

9. Pravilna je ugotovitev, da je 5-letni zastaralni rok za tožnikova vlaganja (190. člen OZ) v toženkino premoženje do vložitve tožbe že pretekel. Enako pa velja tudi glede nadaljnje ugotovitve, da je tožnica za znesek 9.610,00 EUR pisno pripoznala zastarano obveznost (341. člen OZ).

10. Ugotovitvi o pisni pripoznavi zastarane obveznosti nasprotuje toženka z navedbo, da njena pripoznava ni brezpogojna. Sodišče prve stopnje je dopis z dne 24. 3. 2010 (priloga A 7), ki ga je toženka podpisala, povezalo s predlogom dogovora o poravnavi medsebojnih terjatev in obveznosti (priloga A 8). Pojasnilo je, da sta oba zapisa povezana; dejstvo, da toženka predloga poravnave (priloga A 8) ni podpisala, pa ni pomembno. Slednji ugotovitvi pritrjuje pritožbeno sodišče le deloma.

11. Po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ključno listino dopis toženke z dne 24. 3. 2010 pod prilogo A 7.(1) Navedeni dopis predstavlja pisno pripoznavo zastarane obveznosti; dopis je toženka podpisala, tako da je zadoščeno zakonski zahtevi po obličnosti. Iz navedenega dopisa ne izhaja pogojevanje, kot ga izpostavlja pritožba: da je bilo plačilo ponujeno zgolj, če bo tožnik prenehal nadlegovati toženko. Nepodpisan osnutek dogovora o poravnavi medsebojnih terjatev in obveznosti (priloga A8) v 8. točki sicer res vsebuje zapis, „da se s tem dogovorom podpisana tudi obvežeta, da za vedno in za stalno prenehata s pisnimi komunikacijami“, čemur toženka v pritožbi pripisuje odločilno težo. Vendar pa pritožbeno sodišče, ob upoštevanju celotnega konteksta, ocenjuje, da predlog dogovora (priloga A 8) predstavlja le izvedbeni način. Toženka izplačila 9.610,00 EUR v dopisu ne pogojuje, gre za jasen izraz njene volje, da pripoznava zastarano obveznost. Pa tudi iz samega besedila 8. točke predloga ne izhaja pogojevanje izplačila na način, kot ga izpostavlja toženkina pritožba. Ni odločilno, da tožnik ni prenehal komunicirati s toženko (pritožba izrecno navaja pismo), enako pa velja tudi glede nadaljnjih dopisov pooblaščenke toženke tožniku. Že prvo sodišče pa je pravilno in tehtno poudarilo, da toženka svoje obrambe ni gradila v smeri, da njen predlog, ki po vsebini predstavlja pisno pripoznavo zastarane terjatve, ni izražal njene svobodne volje.

12. Odgovora na pismo z dne 6. 11. 2009 (priloga A 6) prvo sodišče v kontekstu pripoznave zastarane obveznosti (utemeljeno) ni obravnavalo, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb toženke dodatno ne bo opredeljevalo. V zvezi z dogovorom (priloga A 8) tožnik v pritožbi poudarja, da ga je treba šteti kot pripoznavo terjatve najmanj v višini 18.310,00 EUR. Iz 1. točke predloga dogovora sicer res izhaja, da je toženka tožniku dolžna 18.310,00 EUR, vendar je v 2. točki predloga navedeno, da je tožnik toženki dolžan znesek v višini 8.700,00 EUR, v 3. točki pa, da se terjatvi pobotata in da je toženka tožniku dolžna znesek v višini 9.610,00 EUR. Toženka je izrecno in z zakonsko zahtevano obličnostjo (pisno) pripoznala zastarano obveznost zgolj in izključno v višini 9.610,00 EUR (priloga A 7), zato ni utemeljeno pritožbeno naziranje tožnika, da je bila njegova terjatev „po temelju priznana v celoti in da tožbeni zahtevek še v nobenem delu ni zastaral“.

13. Tožnica se v zvezi s svojo izjavo, ki po vsebini predstavlja pripoznavo zastarane obveznosti, sklicuje na 309.a člen ZPP, čemur pa pritožbeno sodišče ne sledi. Iz dopisa toženke (datiranega dve leti pred vložitvijo tožbe) ne izhaja, da bi bila izjava dana v zvezi s pretečim sodnim postopkom, oziroma - kar je še pomembneje - iz dopisa ne izhaja morebitno opozorilo tožniku o dokazni prepovedi v zvezi z dopisom, kot ga pritožbeno uveljavlja toženka. Dopis izkazuje toženkino svobodno materialnopravno pripoznavo zastarane obveznosti (torej obveznosti, ki sama po sebi ob uveljavitvi ugovora zastaranja ne bi bila več iztožljiva) v navedeni višini. Morebitni procesni zadržki glede izjavljene volje bi morali biti izrecno ali na način, ki ne bi dopuščal dvoma, izraženi v sami pisni pripoznavi. Edino v tem primeru bi bili lahko zaznavni tudi nasprotni stran(k)i. Slednje se razumno pričakuje tudi iz razloga uravnoteženja položaja pravdnih strank ter iz razloga varnosti in predvidljivosti pravnih položajev. Dopustitev posplošenega sklicevanja na 309.a člen ZPP z razlago, ki jo v pritožbi ponuja toženka, bi v konkretnem primeru imela za posledico tudi razvrednotenje zakonske materialnopravne norme - konkretno 341. člena OZ. Tako bi se lahko vsak posplošeno naknadno skliceval, da njegovo pripoznavo ščiti kavtela iz 309.a člena ZPP, kar pa zagotovo ni namen te norme, ki jo zaznamuje predvsem želja spodbuditi mirno reševanje sporov in pregnati strah, da bi bilo izkazovanje pripravljenosti popuščanja v kasnejšem sodnem postopku lahko stranki v škodo(2).

14. Za jasno situacijo, na katero se v konkretnem primeru brez dvoma razteza domet 309.a člena ZPP, pa gre v primeru mnenja izvedenca, ki je bil postavljen med zadevnim pravdnim postopkom v prizadevanju za mirno rešitev spora glede vlaganj (v okviru poravnalnega naroka). Do poravnave ni prišlo, sodišče prve stopnje pa navedenega mnenja pravilno ni upoštevalo.

15. Trditve, s katerimi je tožnik začel utemeljevati svoj zahtevek na temelju tretjega odstavka 48. člena SPZ, so bile pred sodiščem prve stopnje podane prepozno, zato jih sodišče prve stopnje tudi ni obravnavalo. Res je tožnik pravočasno navajal, da ima ključ toženkinega stanovanja, vendar je navedbo podal izključno v kontekstu dokazovanja zunajzakonske skupnosti (ki jo je sodišče prve stopnje izčrpno obravnavalo), ne pa v kontekstu stvarnopravnih učinkov. Tako ni mogoče pritrditi, da zgolj navedba o posesti ključa, ki je iztrgana iz trditvene podlage v zvezi z zatrjevanjem zunajzakonske skupnosti, predstavlja ustrezno trditveno podlago za uveljavljanje zahtevka na podlagi 48. člena SPZ.

16. Pritožbeno ponovljene navedbe glede plačila cenitev M. R. je izčrpno in pravilno obravnavalo sodišče prve stopnje na 20. strani obrazložitve. Pritožbeno sodišče ugotovitvam prvega sodišča v celoti pritrjuje.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi s prisojo zahtevanih obresti od izročenih zneskov. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje na 20. in 21. strani ter kot ključen izpostavlja del obrazložitve, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba, kar je pomembno predvsem s stališča nedoločenosti roka za vračilo posojil in posledičnega teka zamudnih obresti v primeru obeh posojenih zneskov.

18. Prvo sodišče je pravilno in zelo izčrpno obravnavalo tudi zahtevek za plačilo 17.300,00 EUR, ki ga je tožnik uveljavljal kot stroške, ki so mu nastali, ker je toženki in njenemu bratu pomagal pri prodaji premoženja, vrnjenega v postopku denacionalizacije. Tožnik nastanka potrebnih oz. opravičljivih stroškov ni izkazal s prepričljivostjo. Prvo sodišče je pravilno izpostavilo, da tožnik niti ni zatrjeval, da bi bil sklenjen dogovor o zastopanju. Tožnikovih (smiselnih) primerjav z nepremičninskimi posredniki oz. njihovimi provizijami ni moč sprejeti. Zakon namreč natančno določa pogoje za nepremičninske posrednike, njihove pravice in obveznosti. Primerjava tožnikovih aktivnosti tako ni na mestu, v postopku prodaje premoženja pa so po ugotovitvah sodišča prve stopnje sodelovali tudi številni drugi.

19. Prvo sodišče je neizvedbo dokazov z zaslišanjem E. E., F. F., G. G., H. H. ter z opravo poizvedb pri I. pravilno in razumno zavrnilo z obrazložitvijo, da med pravdnima strankama ni spora glede tožnikove pomoči toženki in njenemu bratu pri prodaji premoženja, vrnjenega v postopku denacionalizacije, in pri prodaji lokala (12. stran obrazložitve). Pritožbeno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

20. Glede slik, ki jih je toženka navajala v okviru pobotnega ugovora, je prvo sodišče pravilno ugotovilo odsotnost obstoja pasivne legitimacije, saj so bile slike podarjene drugim. Poleg tega pa je bilo tudi ugotovljeno, da toženka svojega pobotnega ugovora v zvezi s slikami in celostno podobo pekarne ni ustrezno konkretizirala. Toženka v tožbi poudarja, da tožnik njenih navedb ni prerekal, čemur pa pritožbeno sodišče ne more slediti. Tožnik namreč ni pritrdil navedbam toženke glede njenih terjatev, uveljavljanih v pobot; pa tudi sicer iz tožnikovih navedb jasno izhaja, da toženki ničesar ne dolguje.

21. Pritožbeno sodišče glede ostalih relevantnih pritožbenih navedbe toženke iz 3. točke njene pritožbe poudarja, da so na 9. strani sodbe sodišča prve stopnje zgolj povzete navedbe strank, nikakor pa ne gre za vsebinsko obrazložitev.

22. Pritožbeno sodišče ni zasledilo ne očitanih in tudi ne katere od kršitev, na katere, skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnik in toženka s pritožbama nista uspela, zato nosita svoje stroške, ki so jima nastali z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

24. Odgovor na pritožbo, ki ga je podala toženka, ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ni bil potreben, toženka pa sama nosi stroške, ki so ji pri tem nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Dopis se glasi: Spoštovani! Glede na to, da se strinjaš, kot navajaš v drugem pismu z dne 3. 11. 2009, da najine medsebojne stroške poravnava sporazumno, ti sporočam, da sem ti brez nadaljnjih prigovarjanj pripravljena nakazati 9.610,00 EUR, in s tem bi bile najine medsebojna terjatve poravnane. V ta namen ti prilagam osnutek dogovora, ki bi ga podpisala pred notarjem. V kolikor pa se s tem ne strinjaš, pa bom angažirala cenilca, ki bo ocenil tvoje usluge, ter ti po podpisu sporazuma nakazala znesek, ki ga bo opredelil cenilec. Kar pa se najinih nadaljnjih odnosov tiče, ti moram povedati, da so definitivno končani in me v to odločitev še posebej utrjujejo pisma in SMS-i. Ugotavljam, da najino razmerje nima nobenega smisla več. Želim pa ti vse najboljše v tvojem nadaljnjem življenju.

Op. št. (2): Primerjaj Betetto, Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, komentar 309.a člena, GV Založba, 2009.