Jedro

ZDZdr kot temeljno načelo uveljavlja načelo sorazmernosti in načelo izbire milejšega (za zadržano osebo manj omejevalnega) ukrepa. Sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico pod posebnim nadzorom brez privolitve je skrajen ukrep, previden za primere, ko noben milejši ukrep ne zadošča.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se udeleženka zadrži na zdravljenju na varovanem oddelku Psihiatrične klinike v Ljubljani še (od 11. 3. 2015, ko je bila pridržana v tej ustanovi) najdalj do 13. 5. 2015. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo pridržane osebe zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep je pridržana oseba vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Navaja, da je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje glede na to, da se omejuje pravica do osebne svobode, nezadostna in pavšalna. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do vseh bistvenih pritožbenih razlogov in ni podalo ustreznih materialnopravnih zaključkov. Takšna odločitev je arbitrarna in nezmožna preizkusa. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo niti do temeljne pritožbene navedbe, da iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa ne izhaja zaključek, da naj bi oseba s svojim domnevnim odklanjanjem hrane huje ogrozila svoje zdravje in/ali življenje ter povzročala hudo premoženjsko škodo, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo opraviti subsumpcijo ugotovljenega dejanskega stanja pod zakonski dejanski stan 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, pa tega ni storilo. Sodišče prve stopnje je zaključilo zgolj, da škoduje svojemu zdravju in svoji ekonomski stabilnost, s čimer pa ni izpolnjen omenjeni zakonski dejanski stan, po katerem za pridržanje ne zadostuje vsako ogrožanje zdravja, ampak le hudo ogrožanje, kot tudi ne škodovanje ekonomski stabilnosti, ampak povzročanje hude premoženjske škode. Zato je prvostopenjski sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar bi moralo sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Na to je opozorila tudi v pritožbi, sodišče druge stopnje pa se do nje ni opredelilo, s čimer je samo storilo to kršitev, pa tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ni opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb. Ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča zaključka, da je z nekajdnevnim postom v urejenem in varnem bivalnem okolju že pričela ogrožati svoje zdravje in življenje niti da bo to storila v prihodnje - konkretna nevarnost tako ni izkazana. Obdobje je prekratko, izpoved priče pa takšne nevarnosti ne potrjuje, zlasti ker mati ni živela na istem naslovu in se je le parkrat oglasila pri njej, sama pa zaradi slabih odnosov te stike odklanja. Še manj pa je izkazan nastanek hude premoženjske škode (bila je v urejenem bivalnem okolju, razpolagala z denarnimi sredstvi, ki jih ji je zagotovila mati, kar pa tudi kaže, da sprejema njeno pomoč). Konkretna nevarnost hude ogroženosti njenega zdravja tako ni izkazana, zgolj abstraktna nevarnost pa za izrek zdravljenja v psihiatrični bolnišnici pod posebnim nadzorom brez privolitve ne zadošča. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do temeljnega pritožbenega očitka o neizkazanosti pogoja iz 3. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje namreč ni ustrezno ugotovilo in obrazložilo, kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na oddelku pod posebnim nadzorom ni mogoče izvajati. Ker vsi pogoji niso izpolnjeni kumulativno, ni bistveno, da ni izpodbijala obstoja duševne motnje „paranoidne shizofrenije“, čeprav ji pred tem pridržanjem takšna diagnoza nikoli ni bila postavljena. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi pritožbi udeleženke in jo odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike, podrejeno pa, da izpodbijani sklep in sklep prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot eno od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). V določenih primerih je takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve (tudi v nujnih primerih) izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas, postopki, v katerih se o tem odloča, pa so nujni. Sodišče mora v vsakem primeru ugotoviti konkretne okoliščine in presoditi, ali so okoliščine takšne, da omogočajo sklepanje na realno ogrožanje varovanih dobrin. Nadalje je treba upoštevati, da ZDZdr kot temeljno načelo uveljavlja načelo sorazmernosti in načelo izbire milejšega (za zadržano osebo manj omejevalnega) ukrepa: zdravstveni poseg mora biti sorazmeren z njegovim namenom. Med več možnimi zdravstvenimi posegi, ki imajo primerljive učinke, se izbere oziroma predlaga tistega, ki najmanj posega v osebno integriteto osebe, najmanj omejuje njeno osebno svobodo in ima najmanj neželenih učinkov (8. člen ZDZdr). Upoštevajoč ta načela je sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico pod posebnim nadzorom brez privolitve skrajen ukrep, previden za primere, ko noben milejši ukrep ne zadošča. 6. Udeleženka utemeljeno uveljavlja revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 37. členom ZNP, saj sodišče druge stopnje ni vsebinsko odgovorilo na udeleženkine pritožbene navedbe. Kot utemeljeno navaja v reviziji, je udeleženka v pritožbi kot bistveno izpostavila, da pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr niso izpolnjeni kumulativno, ker nista izpolnjena pogoja iz prve (ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih ali hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih ali povzročanje hude premoženjske škode sebi ali drugim) in tretje alineje tega odstavka (nemožnost odvrnitve vzrokov in ogrožanja z drugimi oblikami pomoči - z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Udeleženka je namreč konkretno navedla, da je šestdnevno obdobje (med odpustitvijo s prejšnjega zdravljenja, ko naj bi ji medikamentozna terapija niti ne bila predpisana, in pred ponovnim sprejemom) prekratko za presojo izpolnjevanja zahtevanih zakonskih pogojev, da konkretna nevarnost hude ogroženosti zdravja zaradi nekajdnevnega posta ne more biti podana, da zgolj neurejeno finančno stanje ne kaže na povzročanje hude premoženjske škode ter da ni pojasnjeno, kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na oddelku pod posebnim nadzorom ni mogoče izvajati. Na te trditve udeleženka ni dobila odgovora v izpodbijani odločbi, saj je v njej navedena zgolj zakonska podlaga za zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve (4. točka obrazložitve) in zapisano, da s šestdnevnim odklanjanjem hrane zaradi duševne bolezni huje ogroža svoje zdravje in življenje, drugačna oblika zdravljenja pa ne pride v poštev (5. točka obrazložitve). Ta zapis ostaja zgolj na splošni, abstraktni ravni, izostala pa je, kot navaja revizija, subsumpcija ugotovljenega dejanskega stanja pod zakonski dejanski stan 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Četudi ima redvidentka določeno duševno bolezen, nerealno predstavo o svojem stanju in določene blodnje (o zaroti mame, šolanju ipd.), to samo po sebi izreka in uporabe najhujšega ukrepa ne utemeljuje. Konkretno bi bilo treba presoditi in pojasniti, zakaj je zaradi šestdnevnega zavračanja hrane huje ogrozila lastno zdravje in življenje oziroma v čem se kaže ta ogroženost, in katerih ukrepov z milejšimi posegi ali drugimi oblikami zdravljenja ne bi bilo mogoče doseči. 7. Vrhovno sodišče je torej reviziji ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 379. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP), ki bo glede na to, da je v sklepu prve stopnje predviden čas zdravljenja potekel, po podatkih spisa pa je bila udeleženka predčasno že premeščena na zdravljenje na odprti oddelek, odločilo o zakonitosti in utemeljenosti sicer že izteklega zadržanja. Pomanjkljivosti, ki jih je treba ob novem odločanju odpraviti, pa so že navedene v dosedanji obrazložitvi.