Jedro

V zadevi je sporna odločitev, da se tožnica ne imenuje na mesto predsednice sodišča. Kriteriji, ki jih pri izbiri oziroma imenovanju kandidata upošteva Sodni svet, so primeroma navedeni v tretjem odstavku 62.a člena ZS. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Sodni svet kot bistven kriterij za izbiro določil sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta. Navedeni kriterij je v razumni povezavi s predmetom odločanja in mu tožnica kot takemu tudi ne nasprotuje. Nasprotuje zahtevi njegovega izpolnjevanja na ravni nadpovprečnosti, ki pa ji neskladnosti z zakonom in arbitrarnosti ni mogoče očitati. Uspešnost opravljanja sodniške službe je po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZS formalni pogoj za imenovanje, zato se sodišče ne strinja s stališčem, da bi toženka kot kriterij za izbiro (med kandidati, ki izpolnjujejo formalne pogoje) ne smela uporabiti višjih zahtev od tistih, ki so kot merila za oceno uspešnega opravljanja sodniške službe določeni v 29. členu ZSS.

Glede na vsebino izpodbijane odločbe, se tožnici ne očita nepravilnosti ali nedoslednosti v zvezi z opravljenimi službenimi nadzori, temveč se nasprotno, na podlagi nepravilnosti, ki so bile z njimi ugotovljene, ugotavlja opuščanje oziroma neizvajanje rednega nadzora sodne uprave prvostopenjskega sodišča, ki je na podlagi 67. člena ZS v pristojnosti predsednika sodišča višje stopnje. Očitek pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe v smislu ugotavljanja stopnje tožničine odgovornosti za ugotovljene nepravilnosti ni utemeljen. V konkretnem primeru namreč ne gre za razrešitev s položaja predsednika (iz 64. člena ZS), temveč za akt o izbiri, pri kateri se lahko upošteva tudi posledice, ki izhajajo iz načina vodenja in ki so objektivno nesprejemljive, kot je to storjeno in obrazloženo v konkretnem primeru.

Odločitev Sodnega sveta je v delu, ki se nanaša na vsebinsko (ne)izbiro, glede na zakonsko ureditev pravno vezana, saj so kriteriji za izbiro v zakonu določeni, pa čeprav le primeroma. Kriterij, ki ga izven v zakonu izrecno določenih, kot bistven za izbiro določi sodni svet, mora biti torej objektiven in zasledovati cilj, ki se zasleduje z zakonsko predvidenimi kriteriji - izbrati kandidata, ki najbolj ustreza zahtevam prostega mesta predsednika sodišča. Kriterij vodenja po presoji sodišča navedenim zahtevam ustreza in mu ni mogoče očitati arbitrarnosti ali diskriminatornosti. Zahteva zakona, da Sodni svet v odločbi o imenovanju navede razloge za izbiro oziroma imenovanje izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje, narekuje navedbo kriterijev, ki jih izbrani kandidat najbolje izpolnjuje. Če Sodni svet ne izbere nobenega od prijavljenih kandidatov, pa je razlog za odločitev po naravi stvari lahko samo ugotovljeno neizpolnjevanje oziroma nezadostno izpolnjevanje kriterijev za izbiro. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navede kriterij, ki ga tožnica ne izpolnjuje na zahtevani ravni, kot tudi dejstva in razloge, ki po njenem mnenju narekujejo takšno presojo. V tem delu je, ker gre za izbiro in oceno primernosti kandidata, sodna presoja omejena na t.i. test očitne nerazumnosti, ki ga presoja Sodnega sveta nedvomno prestane.

Ni podana kršitev določb ZUP o izločitvi uradnih oseb. Da bi pri odločanju v zadevi sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena, tožnica v postopku izdaje odločbe ni zatrjevala. Obstoja zakonskega izločitvenega razloga tudi v upravnem sporu ne zatrjuje. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe je Sodni svet opozorila na razloge, ki bi po njenem mnenju narekovali izločitev člana Sodnega sveta, vendar zahteve za izločitev, ki bi terjala odločanje o izločitvi, ni podala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Sodni svet po javnem pozivu sodnikom za vložitev kandidatur na mesto predsednika Višjega sodišča v A. na podlagi 62.a in 62. b člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) odločil, da se tožeča stranka, višja sodnica svetnica na Višjem sodišču v A., ne imenuje na mesto predsednice Višjega sodišča v A. Iz obrazložitve sledi, da se je na javni poziv prijavila le tožnica. Prijavi je priložila življenjepis z opisom dosedanje strokovne dejavnosti ter program dela Višjega sodišča v A., ki ga je članom Sodnega sveta podrobno predstavila na ustnem razgovoru dne 4. 9. 2014. Iz obrazložitve nadalje sledi, da predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (mnenje št. SuZ 124/2014 z dne 4. 7. 2014) kandidaturo tožnice podpira, saj ocenjuje, da je kandidatka izkušena in ugledna sodnica, predana sodniški službi, odlikujejo pa jo bogato strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti in nadpovprečne sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj. Po mnenju predsednika je kandidatka funkcijo predsednice sodišča opravljala strokovno, kakovostno in zelo uspešno, kar med drugim potrjujejo tudi zelo ugodni poslovni rezultati dela sodišča. Predsednik ocenjuje, da je Višje sodišče v A. vzoren primer uspešne prenove poslovnih procesov, saj sodišče na tem področju prednjači pred vsemi ostalimi sodišči v državi, in zaključuje, da je kandidatka z odločnimi vodstvenimi in organizacijskimi sposobnostmi v vseh pogledih primerna kandidatka za zasedbo razpisanega mesta. Kandidaturo tožnice v mnenju št. 110-46/2014 z dne 15. 9. 2014 podpira tudi Minister za pravosodje, ki ugotavlja, da je kandidatka na podlagi dosedanjega vodenja Višjega sodišča v A., izkazanih strokovnih, organizacijskih in vodstvenih sposobnostih primerna za zasedbo razpisanega mesta.

Ker predsednik sodišča odgovarja za celotno delovanje sodišča, ki je povezano s sojenjem, so po stališču Sodnega sveta za izbiro ključne njegove organizacijske in vodstvene sposobnosti. Tožničino sposobnost opravljanja vodstvenih nalog je sicer Personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ocenil kot izjemno (v oceni sodniške službe št. SuZ-ps 14/2014 z dne 26. 5. 2014). V tem pogledu je Sodni svet v izbirnem postopku izrazil pomisleke, saj je bil v zadnjem obdobju s strani sodnikov območja A. opozorjen na konkretne nepravilnosti in nedoslednosti pri vodenju sodne uprave predsednika Okrožnega sodišča v A., pri čemer je v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZS nadzor nad zadevami sodne uprave na prvostopenjskih sodiščih zadolžen ravno predsednik višjega sodišča. Zato je tožnico z očitki seznanil in jo zaprosil, da se do njih pisno opredeli. Tožnica se je do očitkov izjavila z dopisom št. Su 838/2014 z dne 24. 11. 2014. V nadaljevanju obrazložitve Sodni svet poudari, da odloča izključno po strokovnih kriterijih, ki so primeroma določeni v 62.a členu ZS, ter da pri izbiri predsednika sodišča predvsem ugotavlja, ali ima kandidat organizacijske in vodstvene sposobnosti. Pri tem sodnikovo delo presoja samostojno in ni vezan na ugotovitve personalnega sveta in posledično tudi ne na oceno sodniške službe, ki jo le-ta izdela v okviru svoje pristojnosti.

Na podlagi celotne dokumentacije, opravljenega razgovora, statističnih podatkov in opravljenih dodatnih poizvedb Sodni svet ugotavlja, da tožnica kriterija sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta ne izpolnjuje na ravni nadpovprečnosti. Iz statističnih podatkov in pregleda analize celotnega stanja na prekrškovnem področju celjskega okrožja (dopis Su 090101/2014-150 z dne 5. 2. 2014) namreč ugotavlja, da se je na oddelku za prekrške Okrajnega sodišča v A. izgubilo 85 prekrškovnih zadev ter da je prišlo do absolutnega zastaranja izterjav glob (do 24. 1. 2014) v višini 146.498,66 EUR. Navedena podatka po mnenju Sodnega sveta nazorno izkazujeta kandidatkino opuščanje oziroma neizvajanje rednega nadzora nad zadevami sodne uprave (60. člen ZS) na prvostopenjskih sodiščih. Na podlagi pooblastil, ki so določena v 67. členu ZS imajo predsedniki sodišč pravico in odgovornost za nadzor nad nižjimi sodišči. Redno izvajanje nadzora bi po mnenju tožene stranke preprečilo nastalo situacijo, vsekakor pa vsaj omililo nastale učinke. Zaskrbljujoče je predvsem, da se je takšna situacija na področju prekrškov na območju okrožja A. dopuščala dalj časa. Ravno instančni nadzor predsednika Višjega sodišča v A. bi moral v dani situaciji biti tisti zadnji in najbolj pomemben regulator, ki bi, kljub predhodnim odpovedim dolžnostnih ravnanj nadzora na nižjih stopnjah (vodja oddelka za prekrške na Okrajnem sodišču v A., predsednik Okrajnega sodišča v A.), ob pogoju učinkovitega izvajanja, moral delovati. Kolikor bi se nadzor nad sodno upravo izvajal redno in preventivno, do takšnih situacij ne bi moglo priti. Ker po navedenem tožnica po presoji Sodnega sveta v ocenjevalnem obdobju sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta ni izkazala na ravni nadpovprečnosti, je sodni svet ni izbral in imenoval na mesto predsednice sodišča. Tožnica se z odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo, vrnitev zadeve v ponovni postopek in povrnitev stroškov postopka. Toži iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijana odločba je arbitrarna, do tožnice diskriminatorna, tožnici pa je odvzeta možnost učinkovitega sodnega varstva. Obrazložitev odločbe je bistveno pomanjkljiva in neskladna z zahtevami 6. člena MKVČP in smiselne uporabe ZUP.

Tožnica je sodniško službo na višjem sodišču uspešno opravljala več kot tri leta in izkazano (ocene sodniške službe) izpolnjuje vse kriterije iz 29. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi 1. točke prvega odstavka 62. člena ZS v povezavi z prvim odstavkom 29. člena in 32. člena ZSS. Navedeni člen ZS ne določa pogoja „nadpovprečne uspešnosti“, ki ga je kot kriterij arbitrarno in brez podlage v zakonu določila tožena stranka. Odstop od zakonskih kriterijev je v odločbi neobrazložen, neobrazloženo pa je tudi stališče o avtonomnosti vrednotenja kriterijev iz 29. člena ZSS, predvsem pa tožena stranka ne more spreminjati zakonskih kriterijev, po katerih je uspešnost ekvivalent povprečnosti. Ob pomanjkanju razlogov tožeča stranka tudi ne more konkretno izpodbijati spornega zaključka, da v ocenjevalnem obdobju sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta ni izkazala na ravni nadpovprečnosti. Tak kriterij tudi iz 62.a člena ZS ne izhaja. Ne glede na to, da so v njem kriteriji našteti primeroma, tožena stranka ne more določiti meril, ki so strožja od zakonskih. Čeprav se tožena stranka sklicuje na 62.a člen, v razlogih izraža nestrinjanje z oceno sodniške službe in bi torej morala uporabiti 29. člen ZSS in obrazložiti, ali je tožnica sodniško službo opravljala uspešno, ali ne. Obrazložitev, da v enem od kriterijev ni nadpovprečna, pa še ne izključuje njene uspešnosti po spornem kriteriju. Izpolnjevanje ostalih kriterijev je nesporno, neuspešnosti po kriteriju iz 9. točke prvega odstavka 29. člena ZSS pa tožena stranka tudi ne ugotavlja. Z izraženimi pomisleki glede ocene sodniške službe (ki je glede na razloge edini razlog za neizbiro), je tožena stranka v postopku obravnavala izključno pogoj iz 1. točke prvega odstavka 62. člena ZS. Izpodbijana odločitev, da se tožnica ne izbere, ker ni nadpovprečna, in se tožena stranka ne strinja z oceno sodniške službe za tožnico, je po navedenem arbitrarna, v direktnem nasprotju s citiranimi zakonskimi določili, pa tudi neobrazložena in v nasprotju z oceno sodniške službe, da tožnica izpolnjuje vse kriterije iz 29. člena ZSS (ki ne določajo nadpovprečnosti). Da se tožena stranka z oceno sodniške službe v tem delu ne bi strinjala, pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, tožena stranka pa tudi ne ugotavlja neizpolnjevanja drugih pogojev za imenovanje. Ugotoviti je torej, da tožnica kot edina kandidatka izpolnjuje vse pogoje za imenovanje.

Odločbo izpodbija tudi iz drugih razlogov, ki terjajo njeno odpravo. Glede opozoril in ocen neidentificiranih sodnikov tožnica sodnega varstva ne more uveljavljati, saj tožena stranka ni obrazložila, za kakšna opozorila in ocene naj bi šlo. Iz odločbe ni mogoče razbrati, katera opozorila naj bi bila utemeljena z vidika nepravilnosti in nedoslednosti. Bistvo vsake odločitve, tudi upravne je v tem, da je preverljiva in obrazložena, oprta mora biti na vire, ki so identificirani. Obrazložitev, ki temelji na domnevah, ne zadosti pravnim standardom, še več, je arbitrarna, saj je v nasprotju s temeljnimi načeli pravnega varstva. Nedopustno je obdržati v veljavi odločbo in tako podpreti in uveljaviti kot legitimno prakso Sodnega sveta, ki bi temeljila na dopisih, ocenah itd. sodnikov, če opozorila in ocene niso objektivno preverjeni niti preverljivi, sploh pa, kar je odločilno, niso institut, pravno sredstvo ali sicer merilo za ocenjevanje dela predsednikov po ZS ali ZSS in so celo v nasprotju z ocenami in mnenji tistih, ki so pristojni ocenjevati delo predsednika sodišča oziroma kandidata. Tožena ne pove, na kateri dokumentaciji utemeljuje očitke v zvezi z vodenjem sodne uprave okrožnega sodišča. Odločbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnica dopušča možnost, da tožena stranka dokumentacije ni navedla, ker bi se izkazalo, da gre za dokumentacijo Višjega sodišča v A., saj je bila prav tožnica tista, ki je s svojimi ukrepi ugotovila pomanjkljivosti pri delovanju oddelka za prekrške Okrajnega sodišča v A., zaradi katerih se ji sedaj očita pomanjkanje nadzora. Da tožena stranka kot opozorilo upošteva anonimno pismo z dne 29. 9. 2014, je bila tožnica seznanjena s pozivom za opredelitev. Zato domneva, da je to dopis, na katerega se tožena stranka sklicuje v prvem odstavku 3. strani obrazložitve. S tem je tožena stranka v nasprotju s pravili postopka (ZUP, ZS) in Ustavo uvedla odločanje na podlagi anonimnih prijav, ki so v postopkovnem smislu le prazen in brezpredmeten list papirja in ne morejo služiti kot dokaz. Bistveno kršena so torej tudi pravila ZUP o dokazovanju. Če se ugotovitev, da tožnica pri vodenju sodišča ni nadpovprečna, opira tudi na anonimko, je odločba nezakonita.

Odločitev je neskladna z zakonom tudi v delu, ki se nanaša na opravljanje službenega nadzora. Z izpodbijano odločbo se tožnici namreč očita opuščanje oziroma neizvajanje rednega nadzora in zaključuje, da bi ob rednem in preventivnem izvajanju nadzora do takšnih in podobnih situacij ne moglo priti. Zakon ne določa, da se mora nadzor opravljati redno, niti ne določa, da se mora opravljati preventivno. Kaj je redno opravljanje nadzora, tožena stranka konkretno ne pove. Določanja njegove vsebine od primera do primera že z vidika enakega varstva pravic ni mogoče dopustiti. Stališče, da se mora nadzor opravljati preventivno, pa pomeni, da bi predsedniki neposredno višjih sodišč namesto vodenja uprave opravljali le še preventivno funkcijo nadzora. Tožena stranka pa tudi tu ne pojasni, kdaj, kako, kolikokrat in s katerimi aktivnostmi se mora opravljati „preventivni“ nadzor. Pri tem tudi ne upošteva, da je tožnica opravljala nadzore vse od leta 2009 dalje, o čemer jo je tožeča stranka seznanila na razgovoru dne 20. 1. 2014 s tabelami – podatki o pregledu dela in poslovanja, ki jih prilaga. Poročilo tožnice je bilo ugodno sprejeto. O sestanku, ki je trajal skoraj tri ure, se ni vodil zapisnik, kot je to sicer običajno. Tožena stranka je za te podatke vedela, morala in mogla pa bi jih zahtevati tudi v pisni obliki. Če je število službenih nadzorov odločilno dejstvo, bi se do njih morala opredeliti in se izjaviti o navedbah tožnice. Ob upoštevanju vseh opravljenih nadzorov bi tožena stranka ne mogla zaključiti, da jih tožnica ni opravljala in da je opustila dolžne aktivnosti na tem področju. Nadzor se odredi le, če za to obstaja pravna podlaga. Pravna podlaga pa ni le 67. člen ZS, ampak tudi 12., 71.c in 73. člen ZS ter 77.a in 79.b člen ZSS. Po prepričanju tožnice ne more biti spora o tem, da je v sodstvu službeni nadzor izjema in je zato njegovo uporabo razlagati restriktivno, ko za to obstaja nedvoumna pravna – zakonska podlaga. Po naravi stvari službeni nadzor pomeni po eni strani pregled spisov (tudi takšnih, ki so v delu) in po drugi strani odreditev ukrepov. „Redno in preventivno“ izvajanje službenih nadzorov, kot je v nasprotju z zakonom in brez obrazložitve tega standarda navedla tožena stranka, je torej treba izvajati zadržano. Glede na vzpostavljen sistem okrajnih, okrožnih in višjih sodišč, je prvi nadzor okrajnemu sodišču okrožno sodišče. Do uveljavitve novele ZS z dne 18. 5. 2011 pa so bila okrajna sodišča povsem samostojna. Pri uporabi instituta službenega nadzora je treba izhajati iz predpostavke, da sistem deluje, da sodna uprava deluje pravilno, in ne obratno. Predsednik višjega sodišča namreč mora in more utemeljeno pričakovati, da predsedniki nižjih sodišč izvršujejo svojo funkcijo v skladu z zakonom. Poslovanje s spisi in izterjava glob sta nedvomno del sodne uprave, za katero sta zadolžena vodja oddelka in predsednik sodišča, gre za podrobno regulirana opravila, ki so jasna, natančna, utečena in preverljiva vsak dan sproti, v prvi vrsti s strani vodje oddelka. Nedvomno gre za opravila, ko je službeni nadzor nekaj neobičajnega, to dokazuje tudi praksa, saj za to področje še ni bilo službenega nadzora. V teh okoliščinah tožnici ni mogoče očitati, da je po tem, ko stanja niso ugotovili vodja oddelka, predsednik okrajnega in predsednik okrožnega sodišča, opustila dolžno ravnanje. Še zlasti, ker je izvajala ukrepe od leta 2011 in nato opravila še službeni nadzor. Da službeni nadzor ni preventivni institut, dokazuje tudi sistem odgovornosti. Vsako (nižje) sodišče ima tudi svojo upravo, do 18. 5. 2011 pa so bili predsedniki okrajnih sodišč povsem samostojni.

V tem pogledu je v izpodbijani odločbi dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, tožena stranka pa tudi ne upošteva tožničinih aktivnosti niti se ne opredeli do njenega dopisa z dne 24. 11. 2014, ki obsega 7 strani in 10 prilog. Ukrepi, ki jih je izvedla tožnica, izhajajo iz njenega dopisa toženi stranki Su 090101/2014-150 z dne 5. 2. 2014. Treba pa je dodati, da je bil navedeni dopis toženi stranki poslan na poziv z dne 20. 1. 2014, ko je tožena stranka tožnico celo pozvala k pojasnitvi razlogov za uvedbo službenih nadzorov na podlagi dopisa treh okrajnih sodnic z dne 30. 12. 2013, ki so izrazile nestrinjanje s službenimi nadzori. Tožena stranka med samim postopkom (še) ni imela stališča, kot ga je zavzela v odločbi, saj sicer ne bi bilo potrebe po pozivu tožnici. Z dopisom št. Su 383/2014 z dne 24. 11. 2014 je tožnica toženo stranko seznanila z nadaljnjimi ukrepi v letu 2014 na področju oddelka za prekrške. Tožnica je v obdobju 2011-2014 na področju prekrškov izkazala največjo možno mero odgovornosti. Dopisov tožnice s prilogami tožena stranka pri odločitvi neobrazloženo ni upoštevala niti ni v tej zvezi podala nobene dokazne ocene. Gre za kršitev 214. člena ZUP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe.

Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi, ker tožena stranka v nasprotju s 36. in 40. členom ZUP ni odločila o zahtevi tožnice za izločitev člana Sodnega sveta odvetnika E.E. Dne 26. 11. 2004 ji je tožnica poslala Predlog za seznanitev z zadevami opr. št. Su 011303/2009-1375 in opr. št. Su 180301/2010-801 Višjega sodišča v A. in smiselno predlagala, da se imenovani član Sodnega sveta izloči v razpravi in pri glasovanju o njenem imenovanju. Predstavljene okoliščine kažejo izrazito nenaklonjenost odvetnika E.E. in obstoj razlogov za njegovo izločitev.

V nadaljevanju tožnica tožbo utemeljuje s pravnimi stališči, ki jih je naslovno sodišče zavzelo v zadevi I U 213/2014. V tej zvezi poudarja, da je izvedla vse ukrepe, da jih je izvajala kontinuirano in so tudi pripeljali do rezultata. Glede na te ukrepe in rezultate po naravi stvari ne more obstajati vzročna zveza med očitano opustitvijo dolžnega nadzora in ugotovljenim stanjem na oddelku za prekrške. Tožnica je prepričana, da gre za očiten primer nezadostne obrazložitve in odsotnost vsaj minimalno tehtne utemeljitve, kot je standard v navedeni sodbi postavilo upravno sodišče. Izpodbijana odločba tudi ne varuje strokovnega ugleda tožnice in je poskus diskreditacije. Tožnica je pri svojem delu ugotovila tudi nepravilnosti in se v zvezi s tem izpostavila. Za vestno opravljeno delo ne sme in ne more biti površno in neargumentirano prepoznana kot neustrezna kandidatka. Zaradi ukrepov, s katerimi je bilo ugotovljeno stanje na oddelku za prekrške, se ji v izpodbijani odločbi kontradiktorno in arbitrarno očita opustitev dolžnega ravnanja na istem področju. Odločitev je v teh okoliščinah tudi diskriminatorna. Ugotavljanje nepravilnosti in izvajanje pooblastil po ZS je dolžno ravnanje predsednika sodišča. Tožnica je ravnala v skladu z zakonom. Prepričanje, da mora sodna uprava delati zakonito, se je nerazumljivo obrnilo v škodo tožnice. Uspešnost tožnice dokazujeta mnenji predsednika Vrhovnega sodišča in ministra za pravosodje, dokazuje pa jo tudi obsežna dokumentacija o izvedenih ukrepih. V praksi ni primera, da bi nekdo, ki je bil uspešen in je izvajal pooblastila, ne bil izbran kot ustrezen kandidat. Tožena stranka se je ukvarjala z nezadovoljstvom med sodniki (pri čemer so avtorsko izpostavljene tri sodnice, med njimi bivša vodja oddelka, za katero je tožnica predlagala uvedbo disciplinskega postopka), ki se je pojavilo ob izvajanju ukrepov. Ko tožnici ni mogla očitati ničesar, pa se tožena stranka več kot očitno opre na že citirano odločbo Upravnega sodišča in ji očita pomanjkanje tega, kar je tri leta izvajala.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev tožbe. Skladno z določbo 62.b člena ZS je kot materialno podlago svoje odločitve upoštevala kriterije, ki so primeroma določeni v tretjem odstavku 62. a člena ZS (in ne v okviru izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 62. člena ZS). Pri kandidatih, ki so vodstvene naloge že opravljali, je potrebno vodstvene sposobnosti presojati v luči njihovega preteklega vodstvenega dela. Ob tem je tožena stranka upoštevala svojo zakonsko dispozicijo za presojo tožničinega dela, saj pri odločanju ni vezana na ugotovitve personalnega sveta ter posledično na oceno sodniške službe. Odločitev tožene stranke je posledica avtonomnega vrednotenja kriterija sposobnost opravljanja vodstvenega mesta (9. točka 29. člena ZSS) pri vsakem posameznem članu sodnega sveta. Razlogi za neizbiro so v izpodbijani odločbi jasno navedeni in ustrezno obrazloženi. Izbirni postopek je bil izveden v skladu z veljavno zakonodajo, zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka niso podane.

Neutemeljen je tudi očitek opustitve odločanja za izločitev. Predloga za izločitev člana Sodnega sveta tožeča stranka ni podala. Sodni svet je pozvala le k razmisleku o tem, ali lahko imenovani član sodeluje v razpravi in glasovanju o imenovanju. Skladno s predlogom tožnice so se člani tožene stranke seznanili tudi z okoliščinami, ki jih je navedla v svoji vlogi z dne 26. 11. 2014. Na tej podlagi je član sodnega sveta E.E. presodil, da okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njegovo objektivnost, niso podane. Glede na vsebino vloge pa tožena stranka ni imela podlage za njeno obravnavanje kot predloga za izločitev.

V odločbi je izrecno navedla dopisa, na katera je oprla odločitev (Su 090101/2014-150 z dne 5. 2. 2014 in Su 838/2014 z dne 24. 11. 2014), medtem ko so navedbe anonimnih vlog sodnikov v izpodbijano odločbo vnesene zgolj v okviru povzetega dopisa z dne 17. 11. 2014 in niso predstavljale podlage za odločitev, kar je iz obrazložitve odločbe tudi razvidno. Nasprotuje tudi trditvi, da je izpodbijana odločba za tožnico presenečenje. Iz listin je namreč razvidno, da je bila tožnica s pomisleki tožene stranke seznanjena že z dopisom z dne 17. 11. 2014, na katerega je dala svoja pojasnila.

Do izgube prekrškovnih spisov in neizterjanih glob na Okrajnem sodišču v A. je prišlo v času, ko je bila predsednica Višjega sodišča v A. tožeča stranka. Iz mnenj ostalih akterjev, ki so ocenjevali tožničine vodstvene sposobnosti, ni razvidno, da bi bili s temi okoliščinami sploh seznanjeni. Tožena stranka je prepričana, da ob ustreznem proaktivnem delovanju predsednice Višjega sodišča v A. do nepravilnosti ne bi prišlo, ter da zgolj reševanje že nastalih nepravilnosti, potrebnih vodstvenih sposobnosti ne izkazuje. Zaradi navedenega se Sodnemu svetu ni bilo treba podrobneje opredeljevati do navedb tožeče stranke o kasneje opravljenih ukrepih za odpravo nepravilnosti. Niti iz zakona niti iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi bila uspešnost vodenja sodišč pogojevana s količino izvedenih službenih nadzorov. Navedbe tožeče stranke v tej smeri so zato pravno nepomembne.

Tožena stranka končno poudari, da izpolnjevanje formalnih pogojev ne zagotavlja izbire na razpisno mesto. Pri izbiri kandidatov tožena stranka tehtno presoja vse argumente in odločitve sprejema z vso odgovornostjo ter na podlagi ustavnega pooblastila za vodenje kadrovske politike sodišč.

Tožba ni utemeljena.

Sporna v zadevi je odločitev tožene stranke, da se tožnica ne imenuje na mesto predsednice sodišča. Gre za akt o izbiri, ki jo tožena stranka opravi le med kandidati, ki izpolnjujejo formalne pogoje za imenovanje. Pristojnost za izbiro in imenovanje predsednika sodišča nedvomno obsega tudi pravico, da Sodni svet ne imenuje nobenega od kandidatov, oziroma kot v obravnavani zadevi, tožnice kot edine kandidatke.

Po prvem odstavku 62. člena ZS je za predsednika sodišča lahko imenovan sodnik, ki izpolnjuje naslednja pogoja: 1. da je sodnik sodišča enakega ali višjega položaja in da je sodniško službo uspešno opravljal vsaj tri leta in 2. da prijavi predloži šestletni strateški program dela sodišča. Gre za formalna pogoja za imenovanje predsednika sodišča, ki ju tožeča stranka nesporno izpolnjuje. Prijave kandidatov, ki do poteka razpisnega roka ne izpolnjujejo formalnih pogojev za imenovanje, sodni svet zavrže (četrti odstavek 62. b člena). Tožbeno stališče, da tožnica z izpodbijano odločbo na mesto predsednice sodišča, v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 62. člena ZS v povezavi z 29. in 32. členom ZSS, ni imenovana zaradi neizpolnitve formalnega pogoja vsaj triletnega uspešnega opravljanja sodniške službe, po navedenem ne drži. Kriteriji, ki jih pri izbiri oziroma imenovanju kandidata upošteva Sodni svet, so primeroma navedeni v tretjem odstavku 62.a člena ZS. Iz izpodbijane odločbe sledi, da je Sodni svet pri izbiri kot bistven kriterij za izbiro določil sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta. Navedeni kriterij je po presoji sodišča v razumni povezavi s predmetom odločanja in mu tožeča stranka kot takemu tudi ne nasprotuje. Nasprotuje zahtevi njegovega izpolnjevanja na ravni nadpovprečnosti, ki pa ji po presoji sodišča neskladnosti z zakonom in arbitrarnosti tudi ni mogoče očitati. Uspešnost opravljanja sodniške službe je po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZS formalni pogoj za imenovanje, zato se sodišče ne strinja s stališčem, da bi tožena stranka kot kriterij za izbiro (med kandidati, ki izpolnjujejo formalne pogoje) ne smela uporabiti višjih zahtev od tistih, ki so kot merila za oceno uspešnega opravljanja sodniške službe določeni v 29. členu ZSS.

V dejanskem pogledu iz izpodbijane odločbe sledi ugotovitev tožene stranke, da se je na oddelku za prekrške Okrajnega sodišča v A. izgubilo 85 prekrškovnih zadev ter da je do 24. 1. 2014 prišlo do absolutnega zastaranja izterjave glob v višini 146.498,66 EUR in listina (dopis tožnice Su 090101/2014-150 z dne 5. 2. 2014), na podlagi katere so ta dejstva ugotovljena. Navedena dejstva so med strankama nesporna, oziroma je bilo po navedbah tožnice in listinah, ki jih je pred izdajo izpodbijane odločbe predložila toženi stranki, glede na končne ugotovitve izgubljenih spisov celo več (134). Da odločbe v tem delu ne bi bilo mogoče preizkusiti, torej ne drži. Drži pa tožbena trditev, da gre za podatke, s katerimi je tožeča stranka, na poziv tožene v zvezi z dopisom okrajnih sodnic (ki so izrazile nestrinjanje s službenimi nadzori), utemeljevala in glede na razloge izpodbijane odločbe tudi uspešno utemeljila njihovo uvedbo. Razlogi za pomisleke Sodnega sveta v zvezi s sposobnostjo tožnice za opravljanje vodstvenih nalog, ki so jih vzbudila pisanja sodnikov območja A., so bili, glede na vsebino izpodbijane odločbe, po pojasnilih tožeče stranke v celoti odpravljeni, saj se tožnici v njej ne očita nepravilnosti ali nedoslednosti v zvezi z opravljenimi službenimi nadzori, temveč se nasprotno, na podlagi nepravilnosti, ki so bile z njimi ugotovljene, ugotavlja opuščanje oziroma neizvajanje rednega nadzora sodne uprave prvostopenjskega sodišča, ki je na podlagi 67. člena ZS v pristojnosti predsednika sodišča višje stopnje. V tem pogledu pa ni spora o tem, da je bila tožnica za predsednico Višjega sodišča v A. imenovana 30. 6. 2008, kot tudi ne, da se nadzor nad delom v prekrškovnih zadevah do leta 2011 ni izvajal. Razlogi, ki jih v tej zvezi navaja tožeča stranka, se nanašajo na očitek opustitve dolžnega ravnanja, saj tožeča stranka meni, da glede na zakonsko ureditev vse do leta 2011 ni imela podlage za uvedbo službenega nadzora. Ugotovitve službenega nadzora tudi po presoji sodišča dokazujejo nepravilnosti (in s tem obstoj razlogov za uvedbo službenega nadzora), ki so se zgodile v času, ko se službeni nadzor nesporno ni izvajal. Dejanska podlaga za uvedbo nadzora je torej obstajala, čemur tožnica ne oporeka. Očitek pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe v smislu ugotavljanja stopnje tožničine odgovornosti za ugotovljene nepravilnosti pa po presoji sodišča ni utemeljen. V konkretnem primeru namreč ne gre za razrešitev s položaja predsednika (iz 64. člena ZS), temveč za akt o izbiri, pri kateri se lahko upošteva tudi posledice, ki izhajajo iz načina vodenja in ki so objektivno nesprejemljive, kot je to storjeno in obrazloženo v konkretnem primeru. Razlogom, s katerimi je izpodbijana odločba o neizbiri oziroma neimenovanju tožnice kot edine kandidatke obrazložena, zato po presoji sodišča ni mogoče očitati arbitrarnosti tudi ob upoštevanju pozitivnih mnenj, ki sta ju v postopku podala predsednik Vrhovnega sodišča in Minister za pravosodje.

Odločitev Sodnega sveta je v delu, ki se nanaša na vsebinsko (ne)izbiro, glede na zakonsko ureditev pravno vezana, saj so kriteriji za izbiro v zakonu določeni, pa čeprav le primeroma. Kriterij, ki ga izven v zakonu izrecno določenih, kot bistven za izbiro določi sodni svet, mora biti torej objektiven in zasledovati cilj, ki se zasleduje z zakonsko predvidenimi kriteriji - izbrati kandidata, ki najbolj ustreza zahtevam prostega mesta predsednika sodišča. Kriterij vodenja po presoji sodišča navedenim zahtevam ustreza in mu, kot že navedeno, ni mogoče očitati arbitrarnosti ali diskriminatornosti.

Zahteva zakona, da Sodni svet v odločbi o imenovanju navede razloge za izbiro oziroma imenovanje izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje (osmi odstavek 62. b člena ZS) narekuje navedbo kriterijev, ki jih izbrani kandidat najbolje izpolnjuje. Če Sodni svet ne izbere nobenega od prijavljenih kandidatov, kot je to v obravnavanem primeru, pa je razlog za odločitev po naravi stvari lahko samo ugotovljeno neizpolnjevanje oziroma nezadostno izpolnjevanje kriterijev za izbiro. Tožbenemu očitku, da izpodbijana odločba posega v strokovni ugled tožnice in predstavlja poskus njene diskreditacije, zato ni mogoče slediti.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navede kriterij, ki ga tožeča stranka po njeni presoji ne izpolnjuje na zahtevani ravni, kot tudi dejstva in razloge, ki po njenem mnenju narekujejo takšno presojo. V tem delu pa je, ker gre za izbiro in oceno primernosti kandidata, sodna presoja omejena na t.i. test očitne nerazumnosti, ki ga iz že navedenih razlogov presoja Sodnega sveta nedvomno prestane. Bistvenih pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe in zatrjevanih kršitev EKČP zato sodišče ne ugotavlja.

V zvezi s vodenjem postopka pa sodišče kršitev, ki bi narekovale odpravo izpodbijane odločbe tudi ni našlo. Sodišče se strinja, da anonimna pisanja kot dokaz in podlaga odločitve ne morejo biti upoštevna. Iz izpodbijane odločbe v tem pogledu sledi, da odločba ni utemeljena z opozorili (anonimnimi in podpisanimi pisanji). Iz nje je razvidno, da je bila dejanska podlaga odločitve v postopku ugotovljena na podlagi pisnega pojasnila tožeče stranke, s katerim je bila utemeljenost (tudi anonimnih) očitkov v postopku zavrnjena. Temelji torej na dejstvih, s katerimi je toženo stranko seznanila tožeča stranka sama. Izpodbijana odločba za tožečo stranko tudi ni akt presenečenja, kolikor gre za opredelitev navedenih nespornih dejstev kot pravno relevantnih. K izjavi v zvezi z ugotovitvami o izgubi spisov in zastaranju izterjave glob je bila namreč tožeča stranka pozvana z dopisom Sodnega sveta št. 3/14-647 z dne 17. 11. 2014. Podana tudi ni kršitev določb ZUP o izločitvi uradnih oseb. Da bi pri odločanju v zadevi sodelovala oseba, ki bi po zakonu (35. členu ZUP) morala biti izločena, tožeča stranka v postopku izdaje odločbe ni zatrjevala. Obstoja zakonskega izločitvenega razloga tudi v upravnem sporu ne zatrjuje. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe je Sodni svet opozorila na razloge, ki bi po njenem mnenju narekovali izločitev člana Sodnega sveta, vendar zahteve za izločitev, skladno s 37. členom ZUP, ki bi terjala odločanje o izločitvi, ni podala. Drugačna tožena trditev je torej neskladna s podatki spisa.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji izpodbijana odločba, nesporne, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.