Jedro

Tožnica je v spornem času opravljala delo pri toženi stranki na podlagi dogovora oziroma obljube, da bo z njo sklenjeno delovno razmerje, in ne na podlagi morebitne podjemne pogodbe ali druge pogodbe civilnega prava. Čeprav v nadaljevanju do sklenitve pogodbe o zaposlitvi med strankama ni prišlo, je za obravnavanje zahtevkov iz naslova plačila za opravljeno delo ter nastalih prevoznih stroškov stvarno pristojno delovno sodišče, in ne sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Delovno in socialno sodišče v .., Zunanji oddelek v .. ni stvarno pristojno sodišče za odločanje o tej zadevi, zaradi česar se po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v ... Ugotovilo je, da tožnica v spornem času od 5. 3. 2012 do 13. 3. 2012 ni opravljala za toženo stranko dela na podlagi delovnega razmerja, temveč na podlagi pogodbe civilnega prava, to je podjemne pogodbe. V zadevi tako ne gre za delovnopravni, temveč za civilni spor.

Tožnica se je zoper sklep pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sklep iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 2. točke 1. odstavka 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je v tožbi jasno navedla, kakšen dogovor je bil med strankama glede nastopa dela. V spornem času je za toženo stranko dejansko delala, zaradi česar je upravičena, da ji poravna zahtevane prejemke. Iz teh razlogov je odločitev sodišča prve stopnje, da za reševanje zadeve ni stvarno pristojno, preuranjena. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Pritožbeno sodišče po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o tem, da za odločanje o tožničinih zahtevkih ni stvarno pristojno, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da tožnica v sporu ne vtožuje obstoja delovnega razmerja med strankama od 5. 3. 2012 do 13. 3. 2012, vendar pa je zmotno ugotovilo, da dejanskega dela pri toženi stranki v tem času ne zatrjuje. Iz navedb v tožbi namreč izhaja, da je v tem času opravljala delo v frizerskem salonu v ..., in da ji je tožena stranka 13. 3. 2012 za čas od 5. 3. 2012 dalje ponudila v sklenitev pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Vendar tožnica ni hotela skleniti takšne pogodbe o zaposlitvi, saj ni bila skladna z dogovorom med strankama ob nastopu dela. Tožnica je v spornem času delala pri toženi stranki na podlagi obljube sklenitve delovnega razmerja, do katerega pa ni prišlo, saj je po 13. 3. 2012 prenehala z delom. Sodišče prve stopnje je glede tega zmotno materilnopravno ugotovilo, da je tožnica takrat opravljala delo na podlagi pogodbe civilnega prava oziroma podjemne pogodbe.

Skladno z določbo 2. odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja iz 4. člena v zvezi z 20. členom tega zakona, razen v primerih, ki jih določa zakon. Res je, da ZDR v 1. odstavku 11. člena napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava glede vprašanj sklepanja veljavnosti in prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Vendar je s tem mišljena uporaba določb temeljnih in splošnih pravil, ki se nanašajo na obligacijska razmerja iz splošnega dela Obligacijskega zakonika. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre pri podjemni pogodbi za izvajanje podjemnikove obveznosti za naročnika, ki se zaključi z uspešno končanim poslom, kar pomeni, da ne gre za opravljanje dela v organiziranem delovnem procesu, ko delavec osebno in za dogovorjeno plačilo opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Glede tega pa skleneta delavec in delodajalec pogodbo o zaposlitvi, ki je drugačne pravne narave od podjemne pogodbe, v kateri je ena pogodbena stranka podjemnik druga pa naročnik.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnica v spornem času opravljala delo pri toženi stranki na podlagi dogovora oziroma obljube, da bo z njo sklenjeno delovno razmerje, in ne na podlagi morebitne podjemne pogodbe ali druge pogodbe civilnega prava. Čeprav v nadaljevanju do sklenitve pogodbe o zaposlitvi med strankama ni prišlo, je za obravnavanje zahtevkov iz naslova plačila za opravljeno delo ter nastalih prevoznih stroškov stvarno pristojno delovno sodišče, in ne sodišče splošne pristojnosti, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odloči o zahtevkih po vsebini (3. točka 365. člena ZPP) Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.