Jedro

Na pritožbo okrožne državne tožilke, vloženo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče druge stopnje na prvi stopnji obtožencu izrečeno oprostilno sodbo spremenilo v obsodilno na podlagi določb petega odstavka 392. člena in prvega odstavka 394. člena ZKP, saj je bila za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna le drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov. Za takšno presojo sodišča druge stopnje ni bilo nobenih procesnih ovir, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje v napadeni sodbi, po izločitvi prejšnjega predsednika senata s sklepom predsednice okrožnega sodišča z dne 26. 11. 2020 (list. št. 400), ugotavljalo na glavnih obravnavah 13. 1. 2021 in 10. 2. 2021 z branjem vseh relevantnih personalnih in materialnih dokazov, neposredno je zaslišalo le pričo J. G. (bil je zaslišan tudi že v preiskavi 2. 3. 2017), katerega izpovedbe pa niso niti odločilne za pravilno dokazno oceno v predmetni kazenski zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obtoženi Z. K. spozna za krivega, da je pri vodenju gospodarske dejavnosti, zato da bi drugemu povzročil premoženjsko škodo, zlorabil dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, s tem, da je kot vodilni delavec – direktor sektorja nabave v družbi U. d. d., K. ... (v nadaljevanju U., d. d.), po Pogodbi o zaposlitvi z vodilnim delavcem z dne 17. 4. 2008, po kateri je bil dolžan skrbeti za zakonitost delovanja na njegovem področju in delo, ki ga je prevzel po pogodbi, opravljati vestno in pošteno, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, v nasprotju s citirano pogodbo o zaposlitvi, v Z. v času od 30. 5. 2011 do 6. 6. 2011 s svojim podpisom potrdil račun družbe T., d. o. o., št. RA ... z dne 27. 5. 2011 v znesku 10.554,00 EUR, ki je izkazoval dobavo skladiščnih regalov za EU palete za obrat V. ter s tem odobril plačilo navedenega računa, s čimer vse je prikazoval, da je družba U., d. d., prejela skladiščne regale od družbe T. , d. o. o., čeprav je vedel, da ti regali družbi U., d. d., niso bili dobavljeni, zaradi navedenega pa je družba U., d. d., dne 6. 12. 2011 družbi T., d. o. o., plačala prej navedeni račun v višini 10.554,00 EUR za blago, ki ga ni prejela, in je zato v tej višini družbi U., d. d., tudi povzročena premoženjska škoda.

S tem je storil kaznivo dejanje zlorabe zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika.

Po 57. členu Kazenskega zakonika se mu izreče pogojna obsodba, v okviru katere se mu po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika določi kazen 7 (sedem) mesecev zapora, ki pa ne bo izvršena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod posebnim pogojem, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi U., d. d., Z., plača premoženjskopravni zahtevek v znesku 10.554,00 EUR, sicer se pogojna obsodba lahko prekliče in v njej določena kazen izreče. II. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovane družbe, odvetnikov iz O. ..., kar vse bo odmerjeno s posebnim pisnim sklepom ter plačati sodno takso v znesku 240,00 EUR.

III. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku je obtoženi Z. K. dolžan plačati oškodovani družbi U., d. d., Z., premoženjskopravni zahtevek v znesku 10.554,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 12. 2011 dalje do plačila, s presežkom zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.554,00 za čas od 1. 9. 2011 do 5. 12. 2011 pa se oškodovano družbo napoti na pravdo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi Z. K. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Glede na prostorek je sodišče prve stopnje še odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je prvo sodišče obtožencu naložilo v povrnitev krivdno povzročene stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Oškodovano družbo U., d. d., je sodišče prve stopnje po prvem in drugem odstavku 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper prvostopenjsko oprostilno sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Celju iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 ter mu izreče pogojno obsodbo v okviru katere naj mu določi kazen desetih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let in dodatnim pogojem, da oškodovani družbi U., d. d., povrne škodo, ki ji jo je povzročil s kaznivim dejanjem v višini 10.554,00 EUR.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, saj sodišče druge stopnje soglaša s pritožbenim stališčem, da prvostopenjska ocena vseh izvedenih dokazov glede predmetnega kaznivega dejanja ni bila pravilna.

5. Kaznivo dejanje zlorabe zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1, je po kazenskem zakoniku, veljavnem v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, storil, kdor je pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabil svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopil meje svojih pravic ali ni opravil svoje dolžnosti. Glede na čas storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja (od 30. 5. 2011 do 6. 6. 2011) sodišče druge stopnje soglaša s stališčem prvega sodišča, da je treba predmetno kaznivo dejanje pravno opredeliti po po kazenskem zakoniku KZ-1, ki je bil v veljavi od 1. 11. 2008 do 14. 5. 2012, saj so bile poznejše inkriminacije od KZ-1B dalje za storilce strožje, ker so krog morebitnih storilcev razširile na vse osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost oziroma sankcionirale izvršitev tega kaznivega dejanja tudi že s krivdno obliko eventualnega naklepa, medtem ko je kaznivo dejanje po v obravnavanem primeru uporabljeni pravni opredelitvi možno storiti le z direktnim naklepom.

6. Sodišče druge stopnje prav tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pod točko 7 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno opredelilo položaj obtoženega Z. K. kot vodilnega delavca v družbi U., ki mu je bilo po Pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 4. 2008 na delovnem mestu direktorja sektorja nabave poverjeno zaupanje glede razpolaganja s premoženjem družbe. Prvostopenjsko sodišče je prav tako v izpodbijani sodbi korektno povzelo vsebino materialnih in personalnih dokazov, razen izpovedb priče D. K., vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča nato sprejelo napačne dokazne zaključke.

7. Poglavitni argument, na katerem je sodišče prve stopnje gradilo oprostilno sodbo je bil, da je obtoženec sicer odredil izdajo naročilnice z dne 17. 5. 2011, št. ..., za naročilo rabljenih skladiščnih regalov pri družbi T. P. z rokom dobave 24. 5. 2011, a obenem prvo sodišče dopušča možnost, da so bili naročeni regali družbi U. Z. dobavljeni in jih je v skladu z ustaljeno prakso te družbe lahko prevzel tudi kdo drug. Sodišče prve stopnje je presodilo, da se predmetni regali ne nahajajo v obratih družbe U. v V. in S. K., ne izključuje pa možnosti, da se nahajajo na kateri drugi lokaciji te družbe. Finančna inšpektorja B. V. in A. V., pa tudi s strani družbe U. angažirana detektivka P. K. H. so namreč predmetne skladiščne regale iskali le v obratih v V. in S. K. Sodišče prve stopnje jim zato očita, da niso opravili dovolj temeljite raziskave, da bi lahko na podlagi tega sklepali, da predmetni skladiščni regali družbi U. niso bili dobavljeni.

8. Sodišče druge stopnje se z razlogi kot izhajajo iz povzetka dokazne ocene prvega sodišča ne strinja in pritrjuje pritožbenim navedbam okrožne državne tožilke, da iz pred sodiščem prve stopnje izvedenih dokazov z gotovostjo izhaja, da skladiščni regali za EU palete, ki jih je obtoženi za obrat družbe U. v V. pri družbi T. P. naročil z naročilnico z dne 17. 5. 2011, številka ..., niso bili dostavljeni ne v obrat V. ne morebiti v kateri od preostalih dislociranih obratov v sklopu družbe U. Z. 9. Kot je sodišče druge stopnje nakazalo že zgoraj, je sodišče prve stopnje selektivno ocenilo verodostojnost ter dokazno vrednost izpovedb ključne priče, vodje obrata K. V., D. K. Pri dokazni oceni izpovedb te priče je sodišče prve stopnje izhajalo iz njegove izjave z dne 2. 4. 2013 (priloga A30), v kateri je zapisal, da je v letu 2011 prejel rabljene montažne regale (stalaže), ki jih uporabljajo v tamkajšnjem obratu. Ta izjava naj bi po oceni prvega sodišča krnila verodostojnost K. kot priče v predmetnem kazenskem postopku. S takšnim zaključkom se sodišče druge stopnje ne strinja, saj je priča na glavni obravnavi 20. 7. 2020 prepričljivo pojasnila okoliščine nastanka zgoraj povzete izjave. K. je pojasnil, da so ga ob davčnem nadzoru iz družbe U. Z. po telefonu pozvali, da naj regale, ki jih imajo nameščene v obratu fotografira in da je sam tedaj sklepal, da imajo v mislih regale, ki so jim bili dobavljeni že leta 2010. To pojasnilo se sklada s fotografijama regalov (priloga A87), ko je iz njih razvidno, da gre za rumeno – modre regale, torej z gotovostjo tiste, ki so bili dobavljeni že oktobra 2010. Sicer pa je K. tekom preiskave kot tudi na glavni obravnavi skladno zatrjeval, da so v njegovem obratu imeli le eno dostavo regalov, teh rumeno – modrih, ki jih je fotografiral. Drugih dostav ni bilo, saj niti niso bile potrebne, ker je bil del regalov od oktobrske dostave razporejen naprej v obrat E. S. K., del regalov pa jim je celo ostal na dvorišču obrata neporabljen. Priča je potrdila, da so bili regali iz oktobrske dobave knjiženi kot osnovno sredstvo (prevzemni protokol in nalog za aktiviranje delovne opreme v prilogi A90). Priča je tudi odločno zanikala, da bi se z direktorjem programa odkovki R. R. dogovarjala za dodatne potrebe po regalih v obratu V., saj takih potreb niso imeli. Iz prevzemnih protokolov in nalogov za aktiviranje delovne opreme v prilogah A89 in A90 izhaja, da je obrat K. V. prevzel regale, ki jih navaja priča K., 7. 10. 2020 (kot prevzemnik je K. tudi podpisan), obrat E. v S. K. pa je te regale prevzel 14. 10. 2010. Ta dva dokumenta potrjujeta izjavo priče, da je bilo že oktobra dobavljenih regalov preveč za obrat K. v V. in jih je bil del odstopljen obratu v S. K. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje mnenju pritožnice, da ni logično, da bi se ob dejstvu večje dobave skladiščnih regalov že oktobra 2010, ko je bilo teh preveč za obrat K. v V. in so bili odstopljeni tudi obratu E. v S. K., kar je potrdil tudi vodja tega obrata priča H. C. (tudi ta navaja rumeno – modre regale) in je celo del regalov ostal na dvorišču obrata K. V. neporabljen, že 17. 5. 2011 pojavila potreba po novih skladiščnih regalih in to prav za isti obrat K. V. Na naročilnici z dne 17. 5. 2011 je zapisano, da naj bi se regali nabavljali „na osnovi dogovora g. G. – g. R. za obrat V. – odkovki“, a se R. kot priča na zaslišanju v preiskave 19. 4. 2018 tega dogovora ni spominjal, je pa dopustil možnost nabave „če je obstajala potreba“, a kot ugotavlja sodišče druge stopnje takšne potrebe ni moglo biti. Priča S. K., ki je kot sama izpoveduje v vlogi priče, na podlagi ustnega naročila obtoženca sestavila predmetno naročilnico z dne 17. 5. 2011, je sicer navajala, da je ob tej priliki bil navzoč tudi R. R. in je bil z naročilom seznanjen, a po oceni sodišča druge stopnje, tudi če je res bil, ta okoliščina, upoštevajoč vse ostale dokaze, ne ovrže zaključka, da je bilo naročilo fiktivno. Razen zanesljivo ugotovljenega dejstva, da takšnemu zaključku pritrjujejo okoliščine, da obrat K. V. ni imel več potreb po dodatnih skladiščnih regalih, da je to kot priča odločno potrdil vodja obrata D. K., da je bilo že z oktobrsko dostavo zagotovljenih več regalov, kot so jih potrebovali ne le v V. pač pa tudi v S. K. in so ti ostali nestestavljeni pred obratom K. kot izhaja tudi iz ogleda davčnih inšpektorjev, pa o fiktivni naročilnici pričajo tudi nekateri drugi dokazi.

10. Ne gre spregledati, da je B. L. iz družbe B., s sedežem O., O., ki naj bi predmetne regale družbi U. Z. potom posredništva družbe T. prodala, navajal, da nima nikakršnih dokazil o izvoru teh regalov, ki naj bi jih kupil v stečaju družbe T. M. Po regale, ki naj bi jih bilo za okoli 1.500,00 kg, naj bi prišli s kombijem, pri tem pa je navajal, da je sam regale pripeljal iz T. z dvema vožnjama s kombijem. Priča je sklepala, da je kupec regale odpeljal s kombijem, ker bi tovornjak težko zvozil 10 stopinjski ovinek na dovozu proti njegovi hiši. Tudi davčni inšpektor A. V., zaslišan kot priča na glavni obravnavi 28. 9. 2020 je povedal, da je celo z osebnim vozilom težko pripeljal do družbe B., od kod naj bi izvirali regali. Po drugi strani pa iz specifikacije prevozov, pripete računu prevoznika S. G. z dne 31. 5. 2011 (priloga A42) izhaja, da naj bi bil prevoz regalov v teži 4 tone opravljen na relaciji M. – V. 23. 5. 2011. Ne glede na to, kdo je specifikacijo prevozov izdelal (prevoznik S. G. kot priča navaja, da jo je S. K. iz U.), pa je za sodišče druge stopnje ta listina povsem neverodostojna v smislu izkazovanja prevoza predmetnih regalov iz lokacije pri družbi B. kupcu družbi U. Z. Ne relacija prevoza, ne teža tovora, niti možen način prevoza (tovornjak oziroma kombi) se ne ujemajo z drugimi povzetimi dokazi, nenazadnje pa dobava niti ni izkazana s podpisom dobavnice. V prilogi A80 kazenskega spisa se sicer nahaja listina naslovljena kot odpremni nalog, št. OD ..., z datumom odpreme 23. 5. 2011 in naslovom dostave K. ..., torej na naslov družbe U. Z., ne pa obrata K. V. Na tem dokumentu, ki sicer kot predmet dostave navaja rabljene skladiščne regale za EUR palete, s ceno 10.554,00 EUR in ki ga je izdal posrednik v poslu, družba T. s P., je v rubriki „blago prejel“ parafa neznane osebe. Kdo in kdaj je ta dokument podpisal v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, še zlasti ni bilo z gotovostjo potrjeno, da ga je parafiral obtoženec (kar tudi sam zanika). Na dokumentu niti ni žiga prejemnika blaga. Zato se sodišče druge stopnje strinja z dokazno oceno prvega sodišča pod točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, da obtožencu ni z gotovostjo dokazan očitek iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, da je podpisal tudi ta odpremni nalog in je zato ta očitek iz opisa kaznivega dejanja izpustilo, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča ne vpliva na sklepčnost opisa v smislu obstoja vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Tudi dobavnica družbe T. P. (priloga A105) z dne 23. 5. 2011, ki se sklicuje na naročilnico z dne 17. 5. 2011, ne izkazuje prevzema regalov v družbi U. Z., kaj šele v domnevnem prejemniku regalov obratu K. V., saj je nepodpisana tako s strani izdajatelja kot tudi prejemnika blaga. Na podlagi vsega zgoraj navedenega torej ni mogoče slediti tezi prvega sodišča, da so bili regali oškodovani družbi dobavljeni tudi maja 2011, v nasprotju z zgoraj ocenjenimi listinskimi in personalnimi dokazi, da ni bilo potrebe po naročanju dodatnih regalov, da v obratu K. V. niso bili prevzeti ter da ni verodostojne listine, ki bi izkazovala prevoz regalov z lokacije družbe B., še zlasti ne na zatrjevan način. Dokazna ocena prvega sodišča tako temelji le na domnevi, da bi lahko bili predmetni skladiščni regali preusmerjeni v kateri izmed drugih obratov oziroma da so bili izgubljeni in da bi lahko šlo le za malomarnost pri poslovanju. S to predpostavko prvega sodišča se pritožbeno sodišče ne strinja. Poleg obratov v Z., V. in S. K., ki so bili pod pristojnostjo direktorja programa odkovki R. R. (torej je lahko odrejal izvedbo naročil za te obrate), je imela oškodovana družba še obrata v L. v S. in S. ob K. Povsem neverjetno je, da bi bili regali dogovorjeni in naročeni za obrat K. V., ki jih sicer niti ni potreboval, potem pa preusmerjeni v enega izmed teh dveh obratov, na povsem drugih lokacijah. Prepričljiv je pritožbeni argument, da bi v družbi v primeru dodatnih potreb najprej porabili višek že leta 2010 dobavljenih regalov, da bi v primeru nabave regalov za drug obrat, razdolžili stroškovno mesto obrata K. v V. in nenazadnje, da bi davčnima inšpektorjema ter P. K. H. povedali kje se predmetni regali nahajajo oziroma se bolj angažirali pri iskanju le-teh, če bi res bili dobavljeni in nameščeni v drugem obratu, ne pa da so davčna inšpektorja in K. H. zavajali z razkazovanjem drugih, že prej dobavljenih regalov (oktobra 2010 in leta 1967). Takšno ravnanje bi bilo tudi v interesu družbe U. Z., saj bi se na ta način razbremenila tozadevnih očitkov, ki jih je bila deležna v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora.

11. Za obtoženca obremenilno v predmetnem kazenskem postopku je nesporno ugotovljeno dejstvo, da so bili predmetni regali po naročilnici (to sta potrdili priči: vodja računovodstva v U. M. R. in oseba, ki je sestavila naročilnico priča S. K.), naročeni kot potrošni material, ne pa kot osnovno sredstvo. Iz pričevanja davčne inšpektorice B. V. izhaja, da skladiščni regali nikakor ne morejo biti zavedeni kot potrošni material, kar velja tudi v primeru, če so nabavljeni kot rabljeni. Celo R. R., direktor programa odkovki, je na zaslišanju 19. 4. 2018 ocenil kot neobičajno, da je nabava regalov v družbi U. v letih 2010 in 2011 potekala na dva različna načina, prvič kot osnovnega sredstva, drugič pa kot potrošnega materiala. Takšen različen pristop k naročanju pa gre pripisati dejstvu, ki ga pravilno izpostavlja pritožnica in sicer, da obtoženec ne bi mogel samostojno naročiti regalov kot osnovno sredstvo oziroma investicijo, saj bi v tem primeru potreboval odobritev oddelka investicij, na kar je kot priča na glavni obravnavi 20. 7. 2020 opozorila vodja računovodstva M. R. ter kot je tudi razvidno iz dokumentacije, povezane z nabavo regalov v oktobru leta 2010. 12. Zgoraj povzeti in ocenjeni relevantni dokazi, ne pritrjujejo zagovoru obtoženca, da je bilo predmetno naročilo skladiščnih regalov dogovorjeno ter izvedeno na običajen način ter da je njegov sektor poskrbel le za potrebno dokumentacijo ter likvidiranje računa ter da nikakor ni šlo za fiktivno nabavo ter s njo povezane lažne listine. V objektivnem smislu mu je dokazano, da je kot vodilni delavec v družbi U. Z., t. j. direktor sektorja nabave, pri vodenju gospodarske dejavnosti v času od 30. 5. 2011 do 6. 6. 2011 s svojim podpisom potrdil račun družbe T. P., št. ... z dne 27. 5. 2011, v znesku 10.554,00 EUR, ki je izkazoval dobavo skladiščnih regalov za EU palete za obrat V. ter s tem odobril plačilo navedenega računa, s čimer pa je prikazal, da je družba U. Z. prejela predmetne skladiščne regale. S takšnim ravnanjem je nedvomno postopal v nasprotju z določbami Pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 4. 2008. Po slednji je bil dolžan skrbeti za zakonitost delovanja na svojem področju ter prevzeto delo opravljati vestno, pošteno in s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Očitano mu ravnanje prav gotovo pomeni zlorabo zaupanja glede razpolaganja s premoženjem družbe U. Z. kot delodajalca.

13. Obtožencu pa je storitev kaznivega dejanja dokazana tudi v krivdnem pogledu. Vedel je, da regali za EU palete družbi U. Z. po naročilnici z dne 17. 5. 2011, št. ..., sploh niso bili dostavljeni, saj kot je bilo obrazloženo že zgoraj, je bila naročilnica fiktivna, ker obrat v V. regalov ni potreboval. Glede na ostale ugotovljene okoliščine, ko ni z nobenim verodostojnim dokumentom izkazano, da bi družba B. sploh razpolagala z navedenimi regali oziroma ni izkazovala dokumentacije, ki naj bi potrjevala zatrjevan izvor regalov iz stečaja družbe T. M., ko z nobenim verodostojnim dokumentom niti drugim dokazom ni izkazano, da je prevoznik G. opravil prevoz in dostavo predmetnih regalov, ko prevzem regalov ni izkazan s prevzemnim oziroma dobavnim dokumentom in ko vodja obrata K. V., priča D. K. odločno zatrjuje, da so jim bili regali dostavljeni le enkrat in to oktobra 2010, je obtožencu tudi dokazano, da je vedel, da predmetni regali družbi U. Z. niso bili dostavljeni. Kljub vsem opisanim okoliščinam, ki so mu bile znane in se jih je torej zavedal, pa je obtoženec s podpisom računa T. P. z dne 27. 5. 2011, št. RA ... odobril plačilo slednjega v znesku 10.554,00 EUR. Račun je bil družbi T. P. izplačan, družba U. Z. pa je bila na ta način oškodovana za navedeni znesek. Ker je obtoženi vedel, da je odobril izplačilo računa, na katerem je bila obračunana dobava blaga, ki ni bila opravljena, je vedel, da bo z izplačilom družba U. utrpela premoženjsko škodo v znesku 10.554,00 EUR. Ker je takšno posledico glede na vse ugotovljene in opisane okoliščine primera očitno hotel, je kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom.

14. Na pritožbo okrožne državne tožilke, vloženo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče druge stopnje na prvi stopnji obtožencu izrečeno oprostilno sodbo spremenilo v obsodilno na podlagi določb petega odstavka 392. člena in prvega odstavka 394. člena ZKP, saj je bila za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna le drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov. Za takšno presojo sodišča druge stopnje ni bilo nobenih procesnih ovir, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje v napadeni sodbi, po izločitvi prejšnjega predsednika senata s sklepom predsednice okrožnega sodišča z dne 26. 11. 2020 (list. št. 400), ugotavljalo na glavnih obravnavah 13. 1. 2021 in 10. 2. 2021 z branjem vseh relevantnih personalnih in materialnih dokazov, neposredno je zaslišalo le pričo J. G. (bil je zaslišan tudi že v preiskavi 2. 3. 2017), katerega izpovedbe pa niso niti odločilne za pravilno dokazno oceno v predmetni kazenski zadevi.

15. Za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 je zagrožena kazen zapora do petih let. Pri izbiri kazenske sankcije ter pri odmeri kazni in določitvi preizkusne dobe je sodišče druge stopnje upoštevalo kot olajševalno okoliščino obtoženčevo nekaznovanost, kar je tudi pretehtalo pri odločitvi za izrek kazenske sankcije opozorilne narave. Obenem mu gre kot olajševalno upoštevati slabše zdravstveno stanje, ki je bilo ugotovljeno tekom kazenskega postopka, ter časovno odmaknjenost obravnavanega kaznivega dejanja. Posebnih obteževalnih okoliščin sodišče druge stopnje ni našlo. Tako je sodišče druge stopnje, upoštevajoč vse dognane okoliščine in težo kaznivega dejanja, obtožencu v okviru pogojne obsodbe določilo kazen sedmih mesecev zapora, torej nekoliko nižjo od predlagane po pritožnici, s preizkusno dobo dveh let. Poleg splošnega pogoja, da v času preizkusne dobe ne sme storiti novega kaznivega dejanja, je sodišče druge stopnje obtožencu določilo tudi posebni pogoj, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe povrne oškodovani družbi U. Z., premoženjskopravni zahtevek v znesku 10.554,00 EUR, sicer se pogojna obsodba lahko prekliče in v njej določena kazen izreče. Rok izpolnitve posebnega pogoja je sodišče prilagodilo podatkom o obtoženčevem premoženjskemu stanju.

16. Ker je bil obtoženec v pritožbenem postopku spoznan za krivega, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovane družbe, ki bodo naknadno odmerjeni po sodišču prve stopnje. Sodno takso v znesku 240,00 EUR pa je sodišče druge stopnje odmerilo za izrek pogojne obsodbe z določeno kaznijo sedmih mesecev zapora (tarifna štev. 71113 v zvezi s tarifno štev. 7112 Zakona o sodnih taksah), pri čemer je upoštevalo obtoženčeve premoženjske razmere.

17. Oškodovana družba je po pooblaščeni odvetniški družbi z vlogo z dne 25. 8. 2020 priglasila premoženjskopravni zahtevek v znesku 10.554,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku za materialno škodo odločalo na podlagi 105. člena ZKP, ko lahko sodišče v obsodilni sodbi oškodovancu premoženjskopravni zahtevek prisodi v celoti, lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki spisa ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, pa sodišče oškodovanca napoti na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom. Sodišče druge stopnje je pri odločanju o zahtevku upoštevalo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po 131. členu v zvezi z 132. členom OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo to dolžan povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po 164. členu OZ je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo preden je škoda nastala. Ker je v tem kazenskem postopku sodišče druge stopnje z vso gotovostjo zaključilo, da je obtoženec oškodovano družbo U. Z. oškodoval za znesek računa z dne 27. 5. 2011, številka RA ..., z valuto 30. 8. 2011, v višini 10.554,00 EUR, katerega izplačilo je nezakonito odredil, kar izhaja tudi iz opisa kaznivega dejanja oziroma krivdoreka, je po drugem odstavku 105. člena ZKP oškodovani družbi prisodilo premoženjskopravni zahtevek v tolikšnem znesku. Oškodovani družbi pa pripadajo tudi zakonske zamudne obresti, vendar ne od po oškodovancih uveljavljanega datuma od 1. 9. 2011 dalje do plačila, pač pa od 6. 12. 2011, ko je oškodovana družba znesek po navedenem računu dejansko plačala družbi T. P., kot to izhaja iz izpiska plačilnega prometa družbe.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo je dopustna pritožba v roku 30 dni od prejema njenega pisnega odpravka. Pritožba se vloži pisno v dveh izvodih pri Okrožnem sodišču v Celju, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani. Če se pošlje pritožba priporočeno po pošti, se šteje dan oddaje na pošto kot dan izročitve sodišču. V skladu s 3. točko prvega odstavka 398. člena ZKP pritožbe ni potrebno predhodno napovedati.