Jedro

Prvotožena stranka (tožnikov delodajalec) je s tem, ko je (po delovodji) dopuščala, da se je na delovišču kot delovno sredstvo uporabljalo avto-dvigalo, ki ni imelo ustreznega varovala, opustila dolžnost zagotovitve varnostnih ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Iz tega razloga je za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker je stena, ki so jo dvigali z avto-dvigalom, padla nanj, v celoti krivdno odgovorna.

Izrek

Pritožba zoper vmesno sodbo se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sodbo se zavrže. Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo (I. tč. izreka) ugotovilo, da je prvotožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik v delovni nesreči dne 28. 5. 2009, z izpodbijano sodbo (II. tč. izreka) pa je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje prvotožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka) iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo prvostopenjske sodbe in zavrnitev zahtevka oz. podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe oz. spremembo prvostopenjske sodbe v smeri ugotovitve, da je poleg prvotožene stranke tudi drugotožena stranka odgovorna za škodo. Tožena stranka izpostavlja, da je avto-dvigalo, ki ni bilo tehnično brezhibno, na gradbišču zagotavljala tretjetožena stranka, ki je bila zadolžena za zagotovitev delovne mehanizacije na gradbišču. Avto-dvigalo ni imelo ustreznega varovala na kavlju, ki bi preprečilo zdrs tovora s kavlja, kar je bil razlog, da se je nosilna veriga odpela oz. snela s kavlja, zaradi česar je na tožnika padla montažna stena. Prvotožena stranka na izbiro delovne mehanizacije, ki jo je zagotavljala tretjetoženka, ni imela vpliva, saj je bila na gradbišču zgolj podizvajalec del podjetja M.. Kot delavci podizvajalca so delavci prvotoženke dela opravljali z delovno mehanizacijo, ki jo je zagotavljal izvajalec. Prvotoženi stranki zato ni mogoče očitati, da je tožniku zagotavljala neprimerna delovna sredstva. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je delovodja tožnika, ki ni bil zaposlen pri prvotoženi stranki, vedel za pomanjkljivosti kavlja na avto-dvigalu. Tožnik je šel po lepilni trak pod nepritrjeno steno, pri čemer bi se mogel in moral zavedati nevarnosti padca stene. Ravnanje tožnika je bilo hudo malomarno, saj gibanje pod nepritrjenimi in visečimi elementi prav gotovo pomeni veliko nepazljivost oz. neskrbnost, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Kot usposobljen in izkušen delavec se je tožnik zagotovo zavedal nevarnosti padca stene, vendar je očitno lahkomiselno mislil, da do padca stene ne bo prišlo. Prvotoženka je tožnika seznanila z ukrepi za varno delo in tožnik tega dejstva ni prerekal. Tožnik se je sam izpostavil nevarni situaciji, zato tudi sam odgovarja za škodo. Tožnik bi lahko in bi tudi moral iti po drugi, varni poti, pri tem ga ne bi nič oviralo, saj je bilo na gradbišču veliko prostora. Za ugotovitev te okoliščine je prvotoženka predlagala pridobitev izvedenskega mnenja s področja varstva pri delu. Tega dokaza sodišče ni izvedlo, vsled česar je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno ter je bilo posledično zmotno uporabljeno materialno pravo glede ključnega vprašanja, kdo je odgovoren za škodo. Zmotna je nadalje odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko. Odločitev sodišča je nepravilna zaradi zmotne uporabe oz. razlage Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti drugotoženke. Določbo, na katero se je sklicevala drugotoženka, je v skladu s prakso Vrhovnega sodišča RS (opr. št. II Ips 77/2003) potrebno interpretirati tako, da izključitev odgovornosti velja le v primeru, ko škodo povzroči izključno kopensko motorno vozilo. V konkretnem primeru pa škode ni povzročilo avto-dvigalo, temveč tehnično pomanjkljiv kavelj brez ustreznega varovala na verigi avto-dvigala. Do nezgode namreč ni prišlo pri premiku avto-dvigala. Kavelj na avto-dvigalu je samostojen element in ne predstavlja kopenskega motornega vozila. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je v delu, ki se nanaša na vmesno sodbo neutemeljena, v delu, ki se nanaša na sodbo pa nedovoljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo in sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do nezgode prišlo dne 28. 5. 2009 med postavitvijo montažne hiše podjetja M. d.o.o., ko je na tožnika padla montažna stena. Prvo in tretjetožena stranka sta bili podizvajalki podjetja M.H. d.o.o., pri čemer je bila tretjetožena stranka zadolžena za zagotovitev delovne mehanizacije. Avto-dvigalo, last tretjetožene stranke, ni imelo ustreznega varovala, ki bi preprečilo zdrs tovora s kavlja. Dvigalo se je uporabljalo v okviru delovnega procesa prvotožene stranke. A.P. ki je bil delovodja in odgovoren za varstvo pri delu na gradbišču, je kljub temu, da je vedel, da dvigalo ni v brezhibnem stanju, odredil delo. Tožnik je v posledici nezgode utrpel poškodbe, za katere je zahteval odškodnino iz naslova telesnih bolečin v znesku 12.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu 2.500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 12.000,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 800,00 EUR. Prvotožena stranka je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri Z. d.d. (drugotoženi stranki).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da prvotožena stranka za povzročeno škodo odgovarja po načelu krivdne odgovornosti. Delovodja je namreč delo odredil kljub temu, da je vedel, da avto-dvigalo ni v brezhibnem stanju. Ker je ugotovilo vzročno zvezo med neprimerno izvedbo dela na delovišču in tožnikovo poškodbo, je tožniku po temelju v celoti ugodilo.

Sodišče prve stopnje se je v vmesni sodbi in sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Skrbno in prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in logični, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je jasno razvidno, zakaj je sodišče zaključilo, da tožena stranka za škodni dogodek krivdno odgovarja, pojasnilo je tudi, kateri izvedeni dokazi so bili odločilni za takšen zaključek. Razloge sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih zato ne ponavlja.

Ugotavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo materialnega prava. Bistvo pritožbenih navedb prvotožene stranke glede temelja odškodninske odgovornosti predstavljajo dejstva, da je bilo dvigalo last tretjetožene stranke, da delovodja ni bil zaposlen pri prvotoženi stranki, ter da slednja na izbiro delovne mehanizacije, ki jo je zagotavljala tretjetoženka, ni imela vpliva, zato za nastalo škodo ne odgovarja, temveč zanjo odgovarja tretjetožena stranka. V zvezi s tem ugovorom je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bila prvotožena stranka kot delodajalec zadolžena, da izvede potrebne ukrepe za varnost in zdravje delavcev pri delu. Ker tudi organizacija delovnega procesa spada v sfero delodajalca, v smislu krivdne odgovornosti delodajalca nasproti delavcu ni pomembno, kdo na račun in v imenu delodajalca vodi delo na terenu in kako izbira delovno mehanizacijo, niti kdo je lastnik delovne mehanizacije. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je prvotožena stranka s tem, ko je (po delovodji) dopuščala, da se je na konkretnem delovišču kot delovno sredstvo uporabljalo avto-dvigalo, ki ni imelo ustreznega varovala, opustila dolžnost zagotovitve varnostnih ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Prvotoženi stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspelo dokazati, da bi poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo in tega tudi v pritožbi ne zatrjuje. Prvotožena stranka ni dokazala, da je zagotovila varno delovišče ter da je storila vse potrebno, da do takšne nezgode ne bi prišlo. Ker prvotožena stranka ni uspela dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde, tožnik pa je nasprotno uspel dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, prvotožena stranka za povzročeno škodo tožniku tudi odgovarja.

Zmotno je nadalje pritožbeno zatrjevanje, da je do poškodbe na delu prišlo izključno zaradi nepravilnega ravnanja tožnika. V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik ravnal v nasprotju z navodili, ki bi mu jih izrecno dala tožena stranka ali njegov neposredno nadrejeni. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi glede na navodila za varno delo pri montažni gradnji, ki jih je izdelala družba M.H. d.o.o., element, ko je nameščen na predvideno mesto, moral biti pripet na dvigalo še toliko časa, da ga delavci zavarujejo proti prevrnitvi ter ga pritrdijo z lesenimi vijaki. V konkretnem primeru se to ni zgodilo, ker je kavelj avto-dvigala, ki ni imel ustreznega varovala, popustil. Tožnik, ki je sodeloval pri montaži, tako ni mogel pričakovati zdrsa tovora s kavlja, niti padca stene, zato ni ravnal v nasprotju z navodili, ko je odšel po tesnilo tako, da je odšel mimo stene, ko je bila ta že na tleh in še vedno pripeta na avto-dvigalo. Ker so bila že navodila za varno delo pri montažni gradnji dovolj razumljiva in je bilo na podlagi njih mogoče zaključiti, kako se montaža pravilno izvaja, da ne prihaja do nevarnosti za delavce, in ker je bilo ugotovljeno, da se tožnik (v nasprotju z zatrjevanjem prvotožene stranke) ni gibal pod visečim elementom, ter tudi ni vedel in ni mogel vedeti, da je bil slednji (ko je bil že na tleh) nepritrjen, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno angažirati še izvedenca za varstvo pri delu, da bi ugotavljal ista dejstva, saj bi izvedba tega dokaza le dodatno po nepotrebnem zavlekla postopek.

Ker avto-dvigalo ni imelo ustreznega varovala, ki bi preprečilo zdrs tovora s kavlja, avto-dvigalo pa je bilo last tretjetožene stranke, pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe pojasnjuje, da tudi slednja tožniku solidarno odgovarja, saj vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost. Vendar pa lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, obveznost pa preneha, ko jo en dolžnik izpolni in so vsi dolžniki prosti (1. odst. 395. čl. Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprememb.). Bistvo solidarne obveznosti je v tem, da lahko upnik od vsakega dolžnika terja celotno vsoto. Na strani tožnika je odločitev, da izbere dolžnika, ki naj izpolni dolžniško obveznost. Dolžnik, ki izpolni obveznost, pa ima pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj (404. čl. OZ).

Enako velja tudi za zahtevek, ki ga ima prvotožena stranka zoper Z. d.d. (drugotoženo stranko) na podlagi Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika zoper drugotoženo stranko v tem postopku sicer zavrnilo, kar pa ne pomeni, da prvotožena stranka zoper drugotoženo stranko ne bo mogla uveljavljati odgovornosti v posebni pravdi. V novi pravdi namreč ne bo šlo za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), saj ne bodo nastopale iste stranke. Kljub navedenemu pa si prvotožena stranka v tej pravdi s pritožbo zoper sodbo (torej v delu, v katerem je bilo odločeno glede odgovornosti drugotožene stranke), glede na določila OZ (395. čl.) ne more izboljšati svojega pravnega položaja napram tožniku in to tudi, če bi bile njene pritožbene navedbe sicer utemeljene. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je bilo potrebno njeno pritožbo v delu, ki se nanaša na II. tč. izreka (torej na sodbo), šteti za nedovoljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka na podlagi 352. člena ZPP zavrglo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zoper I. tč. izreka zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu s 164. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.