Jedro

Po 2.odst. 107.čl. tedaj veljavnega Zakona o podjetjih (Ur.l. SFRJ, št. 77/88 - 61/90) so se pri družbi z omejeno odgovornostjo deleži lahko prenašali med vlagatelji, če s statutom oziroma pravili družbe ni bilo drugače določeno. Kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, je v konkretnem primeru skupščina družbe odločala v skladu z določbo 7.čl. priložene pogodbe o ustanovitvi družbe. Spričo vseh navedenih okoliščin ni utemeljen tožnikov zahtevek, da je (še vedno) lastnik 1/3 podjetja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zneska 580.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje do plačila in glede odločitve o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na nerazdelno plačilo zneska 580.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje do plačila in na ugotovitev, da je tožnik lastnik 1/3 podjetja I., L., H. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V obrazložitvi revizije navaja, da je vpis v register konstitutivne narave in ker je bil sklep o izbrisu njega kot družbenika pravnomočen šele v letu 1993, je bil tožnik do tedaj družbenik in to ugotovitev je tudi zahteval. Pravna posledica torej ni nastala z dnem tožnikove odstopne izjave. V tem postopku ni zahteval ničnosti vpisa v register, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno v registrskem postopku. Med strankami ni bilo soglasja volj o tem, če gre za izstop družbenika ali za odstop deleža preostalima družbenikoma. V izpodbijani sodbi sodišče ni navedlo nobene pravne podlage za sklepanje, da se je tožnik s prenosom deleža tudi odpovedal pravici do dobička. Dobiček je donos iz lastništva družbe. Tožnik pa zahteva dobiček tudi na vseh drugih pravnih podlagah in sicer zaradi neupravičene pridobitve drugega in tretjega toženca, odškodninske odgovornosti drugega toženca ter zaradi svojega delovnega prispevka, ki ga je zatrjeval že v pripravljalnem spisu z dne 20.4.1993. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tožnikov tožbeni zahtevek, ki vse do konca glavne obravnave dne 23.11.1993 ni bil spremenjen, je poleg denarnega zahtevka na plačilo dobička za leto 1991 v znesku 580.000,00 SIT s prip. vseboval še zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik podjetja I. (prve tožene stranke) do 1/3. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je tožnik z izjavo z dne 31.12.1991 brezplačno odstopil svoj delež preostalima družbenikoma M. L. in M. K. (tožencema). Istega dne je skupščina podjetja soglašala z odstopno izjavo in sprejela sklep, da se tožnikov delež odstopi družbenikoma, vsakemu do 1/2. S sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani enote v Ljubljani z dne 9.10.1992, potrjenim s sklepom sodišča Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.12.1992, je bila v sodni register vpisana pri podjetju I., P. d.o.o. sprememba ustanovitelja tako, da je bil tožnik iz sodnega registra kot družbenik izbrisan. Po 2.odst. 107.čl. tedaj veljavnega Zakona o podjetjih (Ur.l. SFRJ, št. 77/88 - 61/90) so se pri družbi z omejeno odgovornostjo deleži lahko prenašali med vlagatelji, če s statutom oziroma pravili družbe ni bilo drugače določeno. Kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, je v konkretnem primeru skupščina družbe odločala v skladu z določbo 7.čl. priložene pogodbe o ustanovitvi družbe. Spričo vseh navedenih okoliščin ni utemeljen tožnikov zahtevek, da je (še vedno) lastnik 1/3 podjetja. Drugačnega zahtevka v zvezi z lastništvom tožnik ni postavil. Ker sodi sodišče v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov (2.čl. ZPP), se pri odločitvi o tem zahtevku sodišču ni bilo treba ukvarjati s tožnikovimi trditvami, v kakšnih okoliščinah je podal odstopno izjavo in da so nastopile posledice te izjave šele z vpisom spremembe družbenikov v sodni register. Sodišči prve in druge stopnje sta z zavrnitvijo tega dela zahtevka pravilno uporabili materialno pravo. Utemeljeno pa tožnik vlaga revizijo proti odločitvi sodišč o zavrnitvi zahtevka na plačilo dobička za leto 1991. Dosedanje ugotovitve sodišč ne nudijo dovolj podlage za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo denarnega zahtevka nima nobenih razlogov. Sodišče druge stopnje utemeljuje odločitev tako, da je tožnik z odstopom in prenosom deleža izgubil vse iz deleža izvirajoče pravice (in obveznosti). Na ta način da se je tožnik nujno odpovedal tudi pravici do dobička. S tem, da sta se sodišči pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo dobička za leto 1991 (ko je bil tožnik nedvomno še družbenik), zadovoljili z izjavo o odstopu deleža, katero sta očitno razlagali tako, da se je tožnik z njo odpovedal pravici do deleža na dotedanjem dobičku, sta zmotno uporabili materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče sodbi v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2.odst. 395.čl. ZPP).

V ponovnem postopku bo potrebno pred odločitvijo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka ugotoviti, če so med strankami obstajali kakšni dogovori v zvezi z delitvijo dobička, in koliko so utemeljeni razlogi, zaradi katerih tožene stranke tožniku odrekajo pravico do dobička.

V zvezi z revizijskimi navedbami o tem, da je tožnik svoj delovni prispevek navedel kot pravno podlago zahtevka že v pripravljalnem spisu z dne 20.4.1993, se pripominja, da omenjene pripravljalne vloge v spisu ni. Sodišči sta ravnali pravilno, ko sta pri dosedanjem odločanju upoštevali le tožnikovo trditveno gradivo do konca glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na določbi 3.odst. 166.čl. ZPP.