Jedro

Pogoj za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ni ugotovitev, da tožnik ni upravičen do vračila DDV. Zadošča že dvom davčnega organa glede upravičenosti zahteve za vračilo DDV po obračunu, ki je v obravnavani zadevi v zadostni meri izkazan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski davčni organ je v zvezi z odločanjem o zahtevi tožnika za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) z izpodbijanim sklepom tožniku naložil, da je za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izvršitvijo vračila DDV za davčno obdobje september 2012 davčnemu organu dolžan predložiti ustrezen instrument zavarovanja, ki zagotavlja izpolnitev davčne obveznosti v višini 73.028,00 EUR, z veljavnostjo oziroma končnim rokom za njegovo unovčitev 12 mesecev od dneva vročitve tega sklepa. Odločitev je utemeljena z določbami 73.a člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in 111. člena ter 114. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o zavarovanju izpolnitve in plačila davčne obveznosti ter z dvomom davčnega organa o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi predmetnega obračuna tožnika in utemeljenim pričakovanjem, da bo izpolnitev obveznosti iz naslova DDV iz razlogov, ki jih navaja, onemogočena ali precej otežena.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-171/2013-13 z dne 25. 4. 2013 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Meni namreč, da so za dvom v upravičenost zahteve za vračilo DDV na podlagi zadevnega obračuna, podani zadostni razlogi. Poleg okoliščin, glede na katere davčni organ dvomi, da je vračilo DDV po predmetnem obračunu upravičeno, je potrebno tudi obrazložiti utemeljeno pričakovanje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Davčni organ je pri nadzoru obračuna DDV za davčno obdobje september 2012 ugotovil, da obstaja dvom o upravičenosti zahteve za vračilo DDV v višini 73.028,00 EUR. Gre za vračilo DDV na podlagi prodajne pogodbe za nepremičnino ležečo v k.o. ... z dne 27. 9. 2012, sklenjeno med tožnikom kot kupcem in družbo A. d.o.o. kot prodajalcem. Navedena nepremičnina je obremenjena s hipoteko Banke B. d.d., Ljubljana, ki za prodajo ni dala soglasja. Predmetna nepremičnina je bila v obdobju treh mesecev prodana kar trikrat, kar kaže na namen neupravičene pridobitve davčne ugodnosti. Na to pa kaže tudi dejstvo, da pred izdajo zemljiško-knjižnega dovolila za navedeno nepremičnino po citirani pogodbi prodajalec ni zahteval celotnega poplačila kupnine. To bo izvedeno šele potem, ko bo tožnik po opravljeni prodaji te nepremičnine naprej novemu kupcu od njega prejel kupnino. Navedeno tudi po mnenju pritožbenega organa predstavlja zadosten razlog za dvom o upravičenosti zahteve za vračilo DDV po predmetnem obračunu tožnika (73.a člen ZDDV-1). Obstajajo pa tudi razlogi zaradi katerih pritožbeni organ ocenjuje, da bo izpolnitev zadevne davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena, kar izhaja iz analize dobav tožnika v letu 2011 in 2012, ki jih pritožbeni organ v obrazložitvi odločbe navaja. Vrednost skupnih dobav blaga in storitev v navedenem obdobju je bila nižja kot predmetna obveznost iz naslova DDV v višini 73.028,00 EUR. Iz podatkov o poslovnem izidu tožnika izhaja, da je imel tožnik v letu 2011 dobiček v višini 3.157,00 EUR, za leto 2012 pa poslovni izid še ni bil znan. Tožnik pa tudi sicer ne navaja, kako bo predmetno davčno obveznost poravnal in davčnemu organu tudi ni ponudil ustreznega zavarovanja.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Pritožbeni organ je obrazložitev izpodbijanega sklepa dopolnil in tako tožniku ni bila dana možnost, da se o teh razlogih izjasni. Tožnik se ne strinja z navedbo pritožbenga organa, da lahko ugovore glede dejanskega obstoja upravičenosti do vračila DDV poda v pritožbi zoper odločbo, ki bo sledila opravljenemu inšpekcijskemu nadzoru. Obstoj upravičenosti do vračila oz. obstoj dvoma v to upravičenost je skladno z določbo 73.a člena ZDDV-1 pogoj, da davčni organ lahko zahteva zavarovanje. Navedeno predstavlja kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in posledično 22. člena in 25. člena Ustave RS. Zmotno in nepopolno je tudi ugotovljeno dejansko stanje. Iz 5. člena predmetne prodajne pogodbe za nepremičnine izhaja, da bo tožnik nedokončane stanovanjske hiše (v podaljšani tretji gradbeni fazi) dokončal in prodal naprej. Tožnik namreč opravlja gradbeno dejavnost. V roku 10 dni po prejemu kupnine bo kupec (tožnik) poravnal hipotekarno obveznost do banke iz naslova predmetne nepremičnine tako, da bo od prodajalca prevzel njegovo obveznost do te banke iz naslova predmetne nepremičnine. Tožena stranka je kršila 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, ker ni navedla razlogov zaradi katerih meni, da naj bi šlo za neupravičeno pridobitev davčnih ugodnosti oziroma za goljufijo. Tožniku ni dokazala subjektivnega elementa. Sklicuje se na sodbe SEU v zadevah C-80/11 in C-142/11 z dne 21. 6. 2012. Tožena stranka je 24. 12. 2012 opravila pobot svojih terjatev do tožnika iz naslova drugih davčnih obveznosti s predmetno terjatvijo tožnika do davčnega organa. V postopku stečaja, uvedenega 23. 10. 2012 nad družbo C. d.o.o., je tožena stranka v stečajno maso prijavila davčno terjatev iz naslova plačila DDV, za katero v predmetni zadevi trdi, da obveznost sploh ni nastala. Tožnik meni, da dvoma v upravičenost do vračila DDV po predmetnem obračunu ni, tako tudi ni podlage za zahtevo po zavarovanju. Pri tem pa davčni organ v izpodbijanem sklepu tudi ni navedel, za zavarovanje katere davčne obveznosti gre. Podatek o dobavah tožnika v letih 2011 in 2012 ni relevanten, saj tožnik razpolaga tudi z drugim premoženjem za poplačilo davčnega dolga, npr. z nepremičninami. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in tožniku prisodi povračilo stroškov postopka, v primeru zamude, z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami zakona, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi dvomu o upravičenosti do vračila DDV na podlagi predmetnega obračuna pritrdi pritožbeni organ in z razlogi, s katerimi obrazloži zavrnitev pritožbenih ugovorov. Nanje se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče sklicuje in jih ponovno ne navaja. V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja: Kot to pravilno navaja že pritožbeni organ je predmet presoje in s tem tudi tega upravnega spora presoja pravilnosti in zakonitosti začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo na samo zadevo (ugotavljanje upravičenosti do vračila DDV po predmetnem obračunu), ne more biti uspešen. Z uspehom tudi ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na postopek in ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora. Kot je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ, lahko ugovore glede dejanskega obstoja upravičenosti do vračila DDV po predmetnem obračunu tožnik poda v pritožbi zoper odločbo, ki bo sledila opravljenemu inšpekcijskemu nadzoru in ne v predmetnem postopku. Pogoj za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ni ugotovitev, da tožnik ni upravičen do vračila DDV, marveč zadošča že dvom davčnega organa glede upravičenosti zahteve za vračilo DDV po predmetnem obračunu, ki pa je v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča v zadostni meri izkazan.

Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, sodi predložitev enega od zakonsko predvidenih instrumenta zavarovanja (117. člen ZDavP-2) v fazo izvršitve izpodbijanega sklepa. Izrek izpodbijanega sklepa, s katerim je tožniku naložena predložitev instrumenta zavarovanja je skladen s četrtim odstavkom 117. člena ZDavP-2. Tako je na tožniku, da izpodbijani sklep izvrši s predložitvijo katerega od instrumentov zavarovanja iz prvega odstavka 117. člena ZDavP-2. Po drugem odstavku 117. člena ZDavP-2 pa lahko davčni organ, na zahtevo zavezanca za davek, sprejme tudi druge instrumente zavarovanja, če ti instrumenti na enakovreden način zagotavljajo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti. Vprašanje izvršitve obveznosti po izpodbijanem sklepu je po navedenem predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločitve o zahtevku za vračilo DDV po zadevnem obračunu.

Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da davčna organa nista navedla in obrazložila razlogov, zaradi katerih menita, da v danem primeru obstaja dvom o upravičenosti zahteve za vračilo DDV po predmetnem obračunu, saj nekatere od teh razlogov tožnik med drugimi navaja tudi v tožbi. Pravilno je tožnikovo stališče, da je pogoj za izdajo izpodbijanega začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčnega dolga predhodna ugotovitev davčnega organa, da v predmetni zadevi obstajajo razlogi za dvom o upravičenosti zahteve za vračilo DDV po predmetnem obračunu, kot to določa 73.a člen ZDDV-1. Vendar pa je davčni organ razloge za dvom po presoji sodišča navedel in v zadostni meri tudi obrazložil, tako da sodišče zatrjevane kršitve 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ne ugotavlja. Glede tožnikovih ugovorov v zvezi s pobotom terjatev, ki naj bi ga davčni organ izvedel 24. 12. 2012 pa sodišče pripominja, da se v predmetnem postopku utemeljenosti pobota ne preizkuša. Na podlagi vsega povedanega je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).