Jedro

Ob izdaji zamudne sodbe se utemeljenost tožbenega zahtevka z dokazi ne ugotavlja, dokazi se ne izvajajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se notarski zapis o dosmrtnem preživljanju razveže in je brez pravnega učinka ter tožencu naložilo, da v roku 15 dni tožnici izstavi listino sposobno za vpis v zemljiško knjigo, na podlagi katere bo dosegla izbris prepovedi obremenitve in odtujitve pri več parcelah, v nasprotnem primeru pa bo sodba nadomestila takšno listino. Tožencu je tudi naložilo, da tožnici povrne 1.885,80 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno zamudno sodbo se je pravočasno in v celoti pritožil toženec. Trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, napačno je uporabilo tudi materialno pravo po 341. členu ZPP in napačno odločilo o stroških postopka. Kot bistveno navaja, da povratnice o prejemu tožbe ni podpisal, lahko sta jo brat ali tožnica. Pogojev za izdajo zamudne sodbe ni, ker pogoji iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP niso izpolnjeni. Poleg tega se neutemeljeno trdi, da obveznosti po pogodbi ne izpolnjuje, da je do tožnice nasilen, da z njo grdo ravna, da so razmere za tožnico ogrožujoče. Utemeljenost tožbenega zahtevka ni izkazana z dokazi, navedbe pa so pavšalne in nasprotujoče. Kljub temu, da dejanskega stanja ne more izpodbijati, vztraja, da prevzete obveznosti izpolnjuje. Njegov odnos s tožnico se ni tako omajal, da bi skupno življenje postalo nevzdržno.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožnica in predlaga njeno zavrnitev. Nesprejemljiva je pritožbena trditev, da sta priporočeno pošiljko s tožbo namesto toženca prevzela ona ali toženčev brat. Takšno dejanje bi imelo znake kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil, kar bi toženec gotovo prijavil na policiji. Toženec je takoj po prejemu tožbe 1. 4. 2021 klical v pisarno pooblaščenca tožnice in v zvezi s tožbo izražal nejevoljo ter povedal, da bo navezal stik z odvetnikom A. A., 6. 4. 2021 pa je pooblaščencu tožnice poslal še pismo z dokumentom „Oporoka: Darilna pogodba!“. Tudi ocena, da zahtevek ni izkazan z dokazi in da so navedbe pavšalne in nasprotujoče, ne drži. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena trditev, da toženec povratnice o prejemu tožbe ni podpisal, ni izkazana. Iz vročilnice, pripete k listovni številki 12 je razviden podpis toženca, ki se na pogled ne razlikuje od podpisov na notarskem zapisu (A2) in tudi ne od podpisa na pooblastilu odvetniku B. B. (B1). Podpisana vročilnica ima naravo javne listine, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno ali določeno (224. člen ZPP1). Domneva resničnosti javne listine je sicer izpodbojna, vendar njene dokazne moči ni mogoče ovreči zgolj z zanikanjem dejstva, ki ga v obravnavanem primeru izkazuje podpis toženca. Dokazno moč javne listine je mogoče izpodbiti le z določnim in dokazno podprtim zatrjevanjem razlogov za njeno neveredostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP), čemur pritožnik ni zadostil. 6. Za izdajo zamudne sodbe je v obravnavanem primeru izpolnjen tudi pogoj iz 3. točke 318. člena ZPP, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Utemeljenost tožbenega zahtevka brez dvoma izhaja iz dejstev, ki so navedene v tožbi, kar je sodišče prve stopnje skrbno in prepričljivo pojasnilo v točki 8, 9 in 10 obrazložitve. Pritožbeno sodišče razloge v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti tudi sklicuje.

7. Neutemeljeno in povsem pavšalno pritožba trdi, da utemeljenost tožbenega zahtevka ni izkazana z dokazi. V skladu s 4. točko 318. člena ZPP dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, le ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana, da se lahko izda zamudna sodba. Ob izdaji zamudne sodbe se utemeljenost tožbenega zahtevka z dokazi torej ne ugotavlja, dokazi se ne izvajajo. Da dejanskega stanja s pritožbo zoper zamudno sodbo ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP), pa ugotavlja že sam pritožnik, zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ne bo opredeljevalo.

8. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Glede na to, da toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške, prav tako svoje pritožne stroške sama krije tožnica, ki z odgovorom na pritožbo k rešitvi zadeve ni bistveno prispevala (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.