Jedro

Po določbi 5. odst. 132. člena ZOR mroa stranka, ki vrača na podlagi razdrte pogodbe prejeti denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo - in torej ne od dneva razdrtja pogodbe, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (2. tč. njenega izreka) ter glede odločitve o pravdnih stroških (3. tč. njenega izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v z njo izpodbijanem delu (1. tč. izreka prvostopne sodbe in 3. točka izreka prvostopnega sklepa) potrdita. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožnikov in toženki naložilo, da jima plača 930.877,28 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 16.5.1997 dalje do plačila (1. tč. izreka prvostopne sodbe), medtem ko je tožbeni zahtevek v presežku (za znesek 1.991.352,25 SIT) zavrnilo (2. tč. izreka prvostopne sodbe). O pravdnih stroških je odločilo, da jih morata tožnika povrniti toženki do zneska 31.618,24 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (3. tč. izreka prvostopne sodbe). Z izpodbijanim delom sklepa pa je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin predlog za oprostitev plačila sodnih taks (3. tč. izreka prvostopnega sklepa), medtem ko je v preostalem (neizpodbijanem) delu sklepa zavrnilo oba predloga tožnikov za izdajo začasne odredbe (1. in 2. tč. izreka prvostopnega sklepa). Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki, toženka pa tudi zoper sklep o zavrnitvi njenega predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Toženka izpodbija sodbo v obsodilnem delu (1. tč. njenega izreka) nad zneskom tolarske protivrednosti 2.650 DEM, sklicujoč se pri tem na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Tudi še v pritožbi vztraja pri svojih trditvah, da tožnikoma iz naslova prejetega na podlagi pozneje razdrte pogodbe ni dolžna vrniti ničesar drugega kot obrokov kupnine za stanovanje, ki sta jih plačala tožnika, razen tega pa le še znesek 3.650 DEM. Od tega dolga je znesek 400.000,00 SIT poravnala že pred vložitvijo tožbe, med pravdo pa še znesek 1.000 DEM in tako dolguje tožnikoma le še znesek 2.650 DEM. Tožnika namreč nista uspela dokazati, da sta za toženko nabavila še kakšen drug gradbeni material od tistega, katerega prevzem toženka izrecno priznava, saj sta se v zvezi z obračunom tega skliceala na originalne račune, ki pa jih kljub pozivom sodišča nista nikoli predložila. Listine, ki sta jih predložila tožnika, niso originalni računi, poraja pa se tudi dvom v verodostojnost prič glede opravljenih prevozov gradbenega materiala tako po vrsti kot količini. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo plačilo prvi tožnici v obliki treh čekov, potrjeno z izpovedbo toženkinega sina D. B.. Čeki so bili njegovi in tudi dejansko vnovčeni. Sploh pa je po mnenju toženke pomembno, da med pravdnimi strankami dne 18.10.1993 sklenjena pogodba itak ni mogla imeti kakšnih pravnih učinkov, saj stanovanjska pravica ne more biti predmet pravnega prometa, medtem ko je toženka postala lastnica stanovanja šele na podlagi kupne pogodbe, sklenjene z Z. d.o.o., Novo mesto dne 15.12.1993. Med pravdnimi strankami dne 18.10.1993 sklenjeni pogodbi pa manjka tudi obličnost, saj podpisi pogodbenih strank na njej niso bili overjeni. Zato o razdrtju takšne pogodbe že pojmovno ni mogoče govoriti. Toženka končno graja tudi prvostopno odločitev o pravdnih stroških z očitkom sodišču, da je napačno ovrednotilo uspeh pravdnih strank v tem postopku glede na njegov celotni izid. Sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks pa toženka izpodbija z mnenjem o zgrešenosti razlogovanja sodišča prve stopnje, po katerem nej ne bi predložila vseh potrebnih potrdil. Pritožbi prilaga potrdilo Zavoda za zaposlovanje z dne 29.9.1999, iz katerega je razvidno, da ne prejema denarnega nadomestila in da je brezposelna. Preživlja se iz dohodkov njenih dveh sinov, s katerima gradi skupaj stanovanjsk hišo, pri čemer ji dejstvo takšne gradnje ne jemlje pravice do taksne oprostitve, ugovarja pa tudi zastaranje njene taksne obveznosti. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje v tem obsegu. Tožnika pa se pritožujeta le zoper sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer jo izpodbijata v zavrnilnem delu in to po njunih navedbah iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sodišču prve stopnje očitata, da se ob ugotavljanju njunih posamičnih dajatev ni opredelilo do gotovinske dajatve z dne 30.11.1993 v znesku 1.000 DEM oz. 74.966,00 SIT, predvsem pa da je kljub lastnim ugotovitvam v razlogih izpodbijane sodbe o tem, kdaj je bilo opravljeno določeno plačilo in kljub med strankama nespornemu dejstvu, da sta tožnika v korist toženke plačala 10%-ni polog za stanovanje in do februarja 1997 plačala 35 obrokov kupnine, zmotno zaključilo, da izročitev posamične gotovinske ali materialne dajatve tožnikov ni datumsko natančno opredlejena. Sleherno od posamičnih delnih izpolnitev pogodbeno prevzete obveznosti tožnikov je mogoče časovno dovolj natančno opredeliti in to bodisi na podlagi med pravdnima strankama nespornih dejstev, bodisi na podlagi predloženih dokazil. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama pogodba sklenjena dne 18.10.1993, da je bila 24.3.1997 razdrta, da sta tožnika obveznost iz pogodbe v času do njenega razdrtja v celoti izpolnila in da mora zato toženka tožnikoma vrniti koristi, ki jih je na podlagi razdrte pogodbe prejela. Vendar pa pri tem ni upoštevalo določbe 5. odst. 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri sta tožnika upravičena do zamudnih obresti od dneva, ko je toženka posamično gotovinsko ali materialno korist prejela in ki sta jih tožnika v obsegu, v kakršnem so se natekle v času do vložitve tožbe, uveljavljala v okviru tožbenega zahtevka. Zato je zavrnitev le-tega v višini 1.991.352,25 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe po 2. odst. 279. člena ZOR materialnopravno zgrešena. Tožnika izpodbijata tudi prvostopno odločitev o pravdnih stroških z očitkom napačnega vrednotenja uspeha prvdnih strank. Predlagata obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo prvostpne sodbe oziroma njeno razveljavitev v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba toženke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožnikov. Glede pritožbe toženke v delu, v katerem odreka veljavnost med pravdnima strankama dne 18.10.1993 sklenjeni pogodbi, je treba uvodoma pojasniti, da te pogodbe vse do njenega razdrtja (po ugotovitvah sodišča prve stopnje dne 24.3.1997) ni izpodbijala nobena od pravdnih strank, razlogov za njeno absolutno neveljavnost, upoštevnih po uradni dolžnosti (109. člen ZOR), pa pritožbeno sodišče ne vidi. Predmet prodaje po laičnem zapisu te pogodbe ni bila stanovanjska pravica toženke, kot to slednja zatrjuje v svoji pritožbi, temveč stanovanje (II. tč. pogodbe), pri čemer je bilo obema pogodbenima strankama znano, da je toženka bila ob sklenitvi pogodbe kot imetnica stanovanjske pravice le upravičenka do odkupa stanovanja po določbah o privatizaciji stanovanj iz Stanovanjskega zakoa, na podlagi katerih šele bo postala lastnica stanovanja. Iz pogodbe z dne 18.10.1993 pa tudi ne izhaja, da je toženka svojo (bodočo) lastninsko pravico na stanovanju, vključno s pravico uporabe in razpolaganja, prenesla na tožnika v nasprotju s prepovedjo iz določb 122. člena Stanovanjskega zakona še pred dokončanim poplačilom pogodbene cene stanovanja (primerjaj z določbami 540. člena ZOR). Glede pritožbenih očitkov o oblični pomanjkljivosti pogodbe z dne 18.10.1993 pa velja, da je bila sklenjena v pisni obliki, kakšna strožja obličnost kot pogoj za veljavnost pogodbe pa v času njene sklenitve ni bila predpisana. Sicer pa to vprašanje spričo neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta tožnika njune obveznosti po pogodbi z dne 18.10.1993 za razliko od toženke v celoti izpolnila, niti ni odločilnega pomena, saj se pravila o vračanju prejetega na podlagi nične pogodbe iz 104. člena ZOR in pravila o vračanju prejetega na podlagi razdrte pogodbe iz 132. člena istega zakona, kolikor so upoštevna v obravnavanem primeru, vsebinsko ne razlikujejo in bi zato konkretno privedla do vsebinsko enakega rezultata oziroma posledic. Toženka neutemeljeno izpodbija tudi s prvostopno sodbo ugotovljen obseg koristi, ki jo je od tožnikov prejela v obliki gradbenega materiala kot poplačila dela "kupnine" na način, dogovorjen s pogodbo z dne 18.10.1993. V zvezi z ugotovitvami o vrsti in količini gradbenega materiala, ki sta ga tožnika izročila toženki, slednja zaman odreka dokazno vrednost listinam, kot so "zaključnice" in izpovedbam prevoznikov materiala, zaslišanih kot prič, prav tako pa ni pomemben pritožbeni očitek, da tožnika nista predložila origilanih računov o nakupu toženki izročenega gradbenega materiala. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vrednost toženki izročenega gradbenega materiala kot delnega plačila kupnine in to v obsegu, v katerem sta ga kot takšnega pravdni (tedanji pogodbeni) stranki sporazumno ovrednotili. To izhaja iz zapisa z dne 7.1.1994 na hrbtni strani originala kupne pogodbe (priloga A11 spisa), podpisanega tudi s strani toženke, ki ne odreka pristnost temu svojemu podpisu, pri čemer sodišče prve stopnje povsem pravilno ni sledilo trditvam toženke o tem, da bi ji naj prva tožnica predložila pod neko pretvezo v podpis prazen list papirja, saj gre vendarle za podpis na hrbtni strani že dne 18.10.1993 zapisanega originala pogodbe - in torej ne za podpis praznega lista papirja. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot delno plačilo kupnine sporazumno ugotovljeno vrednost toženki izročenega gradbenega materiala na dan 7.1.1994 (podkrepljeno z zato neutemeljeno grajano "zaključnico" Jelovice) ter vrednost naknadno izročenega materiala v obliki treh steklenic purpena (potrdilo z dne 25.1.1994) in po računih Novotehne z dne 2.7.1994, ki jim toženka spet neutemeljeno ugovarja, saj se naknadna izročitev materiala prav tako ujema s sporazumno ugotovljeno oz. ocenjeno razliko v vrednosti še dolgovanega materiala po stanju na dan 7.1.1994 (glej zapis na hrbtni strani točk IV., V. in VI. pogodbe z dne 18.10.1993). Kolikor pa toženka očita sodišču prve stopje neupoštevanje plačila prvi tožnici v obliki treh čekov, ki jih ji je izročil toženkin sin, je treba odgovoriti, da tega sodišče ni bilo dolžno upoštevati, saj takšnega plačila prvi tožnici toženka v postopku na prvi stopnjih sploh ni zatrjevala (ni terjala, naj se upošteva), toženkin sin D. B., zaslišan kot priča, pa ga omenja v zvezi s plačilom materiala, ki ga je nabavila tožena (in ne tožeča) stranka, pri čemer sam izpoveduje, da je tri čeke za vnovčenje izročil mami - torej toženki in ne prvi tožnici, kot to trdi toženka v pritožbi. Pritožbeno sodišče prav tako ne sprejema toženkinih očitkov glede prvostopne odločitve o pravdnih stroških, ki je odraz pravilno ovrednotenega uspeha strank v postopku glede na njegov izid na prvi stopnji (154. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), pri čemer se uspeh vrednoti v odvisnoti od izida odločitve o glavni stvari (in neodvisno od uspeha strank s posamičnimi predlogi in pravnimi sredstvi med postopkom). Razlogi za razveljavitev prvostopne odločitve o pravdnih stroških pa bodo nanizani v nadaljevanju v zvezi z obrazložitvijo odločitve o pritožbi tožeče stranke. Toženka končno neutemeljeno izpodbija tudi prvostopni sklep o zavrnitvi njenega predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Prvostopne razloge za takšno odločitev pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, medtem ko je toženkino sklicevanje na pritožbi priloženo potrdilo Zavoda za zaposlovanje z dne 29.9.1999 brezpredmetno spričo nujnosti upoštevanja razmer in premoženjskega stanja ob nastanku taksne obveznosti. Ugovor zastaraja taksne obveznosti pa ne more biti predmet presoje v postopku odločanja o predlogu za taksno oprostitev. Ker torej v pritožbi toženke obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede v zvezi z njeno pritožbo po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo toženke na podlagi določb 353. člena in 2. tč. 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v z njo izpodbijanih delih potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Utemeljena pa je pritožba tožnikov zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Pritrditi je treba njunemu očitku, da v sodbi ni razlogov o tem, ali in kako je sodišče prve stopnje upoštevalo gotovinsko plačilo tožnikov toženki v znesku 1.000 DEM oz. 74.966,00 SIT z dne 30.11.1993. To plačilo je listinsko izkazano oz. potrjeno tudi s toženkinim podpisom (glej zadnjo hrbtno stran izvirnika kupne pogodbe z dne 18.10.1993 v prilogi A11), vendar ga sodišče v razlogih sodbe ne omenja v okviru zneskov, ki jih je toženka po razdrtju pogodbe dolžna vrniti tožnikoma. Po drugi strani pa je res, da nominalno enakega zneska tudi ne omenja oz. ga ne upošteva v okviru zmanjašnja toženkine vrnitvene obveznosti spričo njenih dosedanjih plačil oz. povrnitev tožnikoma, pri čemer med pravdnima strankama ni spora o tem, da je toženka v teku te pravde plačala tožnikoma 1.000 DEM in kar bi lahko pomenilo, da je sodišče prve stopnje ta znesek na tak način "pobotalo". Vendar o tem v izpodbijani sodbi ni razlogov in zato njenega zavrnilnega dela v tem obsegu ni mogoče preizkusiti (14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi preostali pritožbeni očitki tožnikov glede zavrnilnega dela prvostopne sodbe so utemeljeni. Pretežni del tožbenega zahtevka predstavljajo v danem primeru kot glavnica vtoževane zamudne obresti, natekle v času od toženkinega prejema posamičnih denarnih zneskov oz. v denarju ovrednotenih materialnih koristi (kot dela kupnine) do vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje pa je priznalo tožnikoma upravičenje do zamudnih obresti od zneskov in denarno ovrednotenih koristi, ki jih je toženka prejela na podlagi razdrte pogodbe, šele za čas od razdrtja pogodbe (po ugotovitvah sodišča dne 24.3.1997) dalje. Za takšno odločitev pa sodišče ni imelo materialnopravne podlage v nobeni od zakonskih določb - zlasti ne v določbah 132. člena ZOR, na katere se sodišče prve stopnje celo sklicuje in s katerimi je vprašanje učinkov razdrte pogodbe sicer res urejeno. Po določbi 5. odst. 132. člena navedenega zakona mora stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo (bodisi neposredno denarno, bodisi v kakšni drugi obliki, vendar denarno ovrednoteno kot izpolnitev denarne obveznosti po naravi oz. poslovnem namenu pogodbe). Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje s tem v zvezi nepopolno ugotovljeno, je bilo treba izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu na podlagi določbe 355. člena ZPP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje, da bo mogoče v ponovljenem postopku dokazovanje dopolniti v smeri ugotovitve dejstev, relevantnih za odločanje po določbah 132. člena ZOR in nato o za odločanje še odprtem delu zahtevka ponovno odločiti. Oceno uspeha strank v pravdi glede na prvostopni izid postopka kot podlago odločitvi o pravdnih stroških tudi tožnika neutemeljeno grajata v njuni pritožbi. Vendar pa je razveljavitev prvostopne odločitve v delu, v katerem je bilo z njo tožnikoma naloženo plačilo toženkinih stroškov prvostopnega postopka do zneska 31.618,24 SIT z obrestmi, posledica delne razveljavitve prvostopne odločitve o glavni stvari. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP.