Jedro

V sodni praksi se je že uveljavilo stališče, da je dovoljena kritika določenega ravnanja, če je resna in nima zaničevalnega namena. Tako je izključena protipravnost dejanja, ki bi sicer lahko pomenilo poseg v čas in ugled oškodovanca, če gre za resno kritiko pri opravljanju kake družbene dejavnosti, obrambi kake pravice ali pri varstvu upravičenih koristi in vrhovno sodišče je že odločilo, da prizadeti ne uživa sodnega varstva, če gre za resno kritiko rednega dela, zaradi katere vodilni delavec sproži disciplinski postopek in predlaga odstranitev delavca z dela (primerjaj sodbo VS RS, II Ips 445/97), ali če javna delavca, ki pripadata različnim političnim strankam, v časopisu komentirata dogajanje v skupščini občine in problematizirata delo občinskega izvršnega sveta (primerjaj sodbo VS RS, II Ips 919/94). Ker sta v konkretnem primeru nižji sodišči ugotovili, da je toženec pisal institucijam, ki so pristojne za zagotavljanje pravic potrošnika, ki ni zadovoljen z določeno storitvijo serviserja, da vsebina dopisov ni bila žaljiva in da je bil njihov namen v tem, da se razreši spor, taki dopisi niso mogli biti v nasprotju s pravnim redom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine zaradi posega v čast in dobro ime v simboličnem znesku 100.000 tolarjev. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da niso podani vsi štirje elementi, ki morajo biti skupaj podani za nastanek odškodninske terjatve po splošnih načelih o odškodninskih obveznostih. Po pritožbi tožnika se je tudi drugostopenjsko sodišče strinjalo, da v toženčevem ravnanju ni protipravnosti, poleg tega pa je pogrešalo še element nastale škode, saj tožnik ni izkazal, da bi se bilo njegovo trpljenje zaradi toženčevih dopisov sploh manifestiralo kot duševne bolečine, ki bi trajale določen čas.

Proti tej odločitvi je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in predlaga spremembo izpodbijanih sodb ter ugoditev tožbenemu zahtevku. Bistveno kršitev vidi v ravnanju sodišča prve stopnje, ki je sicer ugotovilo, da je bilo toženčevo pisanje dopisov na razne institucije žaljivo za tožnika, a je toženčevo ravnanje opravičilo z njegovimi "interesi", pri čemer je prezrlo, da si tudi potrošnik ne more privoščiti žalitev zato, da bi izsilil nekaj, kar mu ne gre. Zmotno uporabo materialnega prava, to je določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRj, št. 29/78 do 57/89) pa očita revident zaradi tega, ker je tožencu kvalitetno opravil servis v mejah njegovega naročila, za tiste storitve, ki jih ni hotel naročiti in plačati, pa ne more sramotiti tožnika pred celo vrsto institucij in organov, češ da delo ni bilo opravljeno. S toženčevim ravnanjem je bilo prizadeto tožnikovo dobro ime in pritožbeno sodišče v svoji sodbi ni pojasnilo, kako naj bi tožnik dokazoval škodo.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena tožencu, ki je sicer odgovoril nanjo, toda po preteku 15 dnevnega roka iz tretjega odstavka 390. člena ZPP 1977. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je tudi revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih navaja revizija, niso podane. Revizija sicer ni natančneje opredelila očitka, češ da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo toženčevo pisanje dopisov na razne institucije žaljivo za tožnika, a je toženčevo ravnanje opravičilo z "interesi" potrošnika. Če misli na del končnega stavka v prvem odstavku na 5. strani prve sodbe, očitek ni utemeljen, ker posameznih besed ni mogoče trgati iz utemeljitve celotnega odstavka, iz katerega izhaja, da sodišče v ravnanju toženca in v dopisih Zveze potrošnikov Slovenije ni razbralo nobenega žaljivega namena, saj to ne izhaja niti iz načina izražanja in vsebine dopisov, niti iz namena, ki ga je zasledoval toženec. Sodišče prve stopnje nato pojasnjuje, da je toženec zaradi tega, ker s tožnikom ni mogel doseči sporazuma glede reklamacije, upravičeno uporabil legalne poti za razrešitev spornega razmerja, zato objektivno gledano ni imel zaničevalnega namena in torej ni podana protipravnost njegovega ravnanja. Zapis, da v navedenih okoliščinah ne gre za poseg v tožnikovo čast in ugled, čeprav je tako ravnanje "za tožnika predstavljalo razžalitev dobrega imena in časti" se v tem kontekstu pokaže kot dopuščanje, da se je tožnik subjektivno počutil prizadetega, toda objektivno za kaj takega ni bilo podlage. Tudi revizijska trditev, češ da je pritožbeno sodišče v nasprotju s prvim sodiščem ugotovilo, da toženčevo ravnanje ni bilo škodno in ni pojasnilo, kako naj bi tožnik dokazoval škodo, ni utemeljena, saj mora sodišče v utemeljitvi sodbe pojasniti le tiste navedbe pritožnika, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člen ZPP 1977). Poučevanje o izvajanju dokazov v pravdnem postopku in o tem, da se v odškodninskem pravu pri presojanju nepremoženjske škode ugotavlja subjektivno trpljenje oškodovanca, ki se ga nato objektivizira, spada med osnove prava, ki jih ni treba pojasnjevati.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine zaradi posega v čast in ugled presojali po ZOR, ki z opredelitvijo splošnih načel za nastanek odškodninske obveznosti uresničuje varstvo človekovih ustavnih pravic. Sodišči sta po preizkusu obstoja elementov, ki morajo biti kumulativno podani, da nastane odškodninska terjatev, pravilno ugotovili, da v konkretnem primeru niso podani. Sodišče prve stopnje je v utemeljitvi sodbe pojasnilo predvsem pomanjkanje protipravnosti v toženčevem ravnanju in revizijsko sodišče se s tem strinja. V sodni praksi se je že uveljavilo stališče, da je dovoljena kritika določenega ravnanja, če je resna in nima zaničevalnega namena. Tako je izključena protipravnost dejanja, ki bi sicer lahko pomenilo poseg v čast in ugled oškodovanca, če gre za resno kritiko pri opravljanju kake družbene dejavnosti, obrambi kake pravice ali pri varstvu upravičenih koristi. Tudi vrhovno sodišče je na primer že odločilo, da prizadeti ne uživa sodnega varstva, če gre za resno kritiko rednega dela, zaradi katere vodilni delavec sproži disciplinski postopek in predlaga odstranitev delavca z dela; ali če javna delavca, ki pripadata različnim političnim strankam, v časopisu komentirata dogajanje v skupščini občine in problematizirata delo občinskega izvršnega sveta. Ker sta v konkretnem primeru nižji sodišči ugotovili, da je toženec pisal institucijam, ki so pristojne za zagotavljanje pravic potrošnika, ker ni bil zadovoljen z določeno storitvijo serviserja, da vsebina dopisov ni bila žaljiva in da je bil njihov namen v tem, da se razreši spor, taki dopisi niso mogli biti v nasprotju s pravnim redom. Zato je sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da manjka vsaj en element za nastanek odškodninske terjatve, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Seveda pa to še ne pomeni, da so podani ostali elementi. Sodišče druge stopnje je utemeljeno opozorilo še na zahtevo po obstoju nepremoženjske škode, ki se mora po 200. členu ZOR odražati v oškodovančevem duševnem trpljenju, ob tem pa je potrebna tudi vzročna zveza med škodnim dejanjem in škodo ter odgovornost tožene stranke.

Tako se izkaže, da niso podani revizijski razlogi, ki jih navaja tožnik. Ker tudi sodišče ni našlo kršitev procesnih in materialnih predpisov, na katere mora po 386. členu ZPP 1977 paziti po uradni dolžnosti, revizija ni utemeljena in jo je sodišče zavrnilo po 393. členu ZPP 1977. Glede na to, da revizija ni bila uspešna, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov v zvezi z njo (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977). O povrnitvi stroškov tožene stranke za odgovor na revizijo pa sodišče ni odločalo, ker teh stroškov ni priglasila.