Jedro

Delovno mesto nadzornik iger, ki ga je zasedal tožnik, ni bilo ukinjeno, temveč je tožena stranka le zmanjšala število izvajalcev na tem delovnem mestu. Tožena stranka je tožnikove naloge prerazporedila, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Delodajalec je samostojen pri organiziranju delovnega procesa ter pri svojih poslovnih in organizacijskih odločitvah. Zato se sodišče ne more spuščati v presojo smotrnosti odločitve, da se tožnikove naloge razporedijo na direktorja ter zunanjo sodelavko. Sodišče lahko presoja le zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke se v delu, ki se nanaša na plačo po 28. 2. 2013, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo dne 1. 8. 2010 sklenili tožeča in tožena stranka, podana iz poslovnega razloga zaradi prenehanja potreb po delu na delovnem mestu nadzornik iger, neutemeljena in nezakonita, ter da delovno razmerje med pravdnima strankama na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2010 še vedno traja, razen v času zaposlitve tožeče stranke pri drugem delodajalcu od 1. 2. 2013 do 28. 2. 2013. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice do dela in iz dela, kot da je bila na delu tudi od 6. 3. 2012 dalje, ji za čas od 1. 4. 2012 do 28. 2. 2013 obračunati bruto plače v višini 1.170,90 EUR bruto mesečno, zmanjšano za bruto zneske denarnih nadomestil iz naslova brezposelnosti in za bruto znesek 871,57 EUR, ki predstavlja plačo, prejeto za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 1. 2. 2013 do 28. 2. 2013, odvesti predpisane davke in prispevke, neto zneske pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsake posamezne mesečne plače, to je od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova nadurnega dela plačati bruto znesek 738,92 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2012 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova odpravnine v znesku 900,00 EUR (III. točka izreka) in da se s to terjatvijo pobotata neto terjatvi iz 3. odstavka I. točke in II. točke izreka do višine 900,00 EUR tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko med vsoto neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz 3. odstavka I. točke in II. točke, zmanjšane za 900,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2012 dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka). Zavrnilo je, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače: plačo za mesec marec 2012, plačo v presežku nad 1.170,90 EUR bruto mesečno do 1.800,00 EUR bruto mesečno, plačo, ki v obdobju prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti presega razliko med 1.170,90 EUR bruto mesečno in bruto mesečnim zneskom nadomestila, plačo za februar 2013, ki presega razliko med 1.170,90 EUR in 871,57 EUR, zakonske zamudne obresti od neto zneskov plač za obdobja od 10. do 18. dneva v mesecu za pretekli mesec ter višji znesek iz naslova plačila za nadurno delo (V. točka izreka sodbe). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči plačati njene pravdne stroške v znesku 736,44 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo (VI. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (I.-IV. točka izreka sodbe) se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri podaji odpovedi upoštevala vsak postopkovna določila Zakona o delovnih razmerjih, in neutemeljeno zaključilo, da pri njej ni prišlo do dejanske spremembe organizacije. Sodišče se ni opredelilo, zakaj ni verjelo izpovedi zakonitega zastopnika, ki je razložil vzroke in cilje reorganizacije. Tožena stranka je dokazala, da se je število zaposlenih na delovnem mestu nadzornik iger zmanjšalo za enega izvajalca, sodišče pa je brez razloga zaključilo, da je tožnikovo delo prevzela A.A. - ki je s toženo stranko poslovno sodelovala na drugih projektih in ni opravljala dela interne nadzornice. Ugotovitev, da je bilo plačilo A.A. enako kot tožnikova plača, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ta delavka je mesečno prejela 1.000,00 EUR, na delo ni prihajala vsak dan, izvajala pa je dela, ki jih tožnik nikoli ni delal. Pritožba poudarja, da ne obstaja povezava med izdajo sporne odpovedi tožniku ter zaposlitvijo B.B., ki je s toženo stranko sklenil sodno poravnavo dan pred izdajo obvestila o nameravani odpovedi tožniku. B.B. se je zaposlil na delovno mesto kontrolor - blagajnik in ne na tožnikovo delovno mesto nadzornik iger. Sodišče se ne more opreti niti na ugotovitve inšpektorja Urada G.. Tožena stranka v pritožbi poudarja, da pogodb z A.A. ter poravnave z B.B. ni predložila zato, ker vsebina teh listin ni bila sporna, sodišče pa je tudi ni pozvalo, naj ju predloži. Pritožba poudarja, da je potreba po delu enega delavca dejansko prenehala, ker to delo lahko opravijo ostali delavci skupaj z direktorjem. Sodišče nasprotujoče razlaga, kdo opravlja tožnikovo delo. Nerelevantna pa je okoliščina, da drugi delavci opravljajo nadure, saj je sodišče tudi ugotovilo, da teh nadur tožena stranka ni plačala. Sodišče je napačno povzelo izpovedi prič glede nadur ter napačno ugotovilo potrebo po delu internih nadzornikov v igralnem salonu. Skladno s predpisi morata biti v igralnem salonu vedno prisotni dve osebi z licenco - ena z licenco za internega nadzornika oz. vodje igralnega salona in ena z licenco blagajnika. Pri tem lahko oseba z licenco opravlja druga dela, v primeru da v salonu ni gostov. Delo nadzornika je namreč vezano na vplačila in izplačila. Tožena stranka je zadostila predpisom in ima poleg treh redno zaposlenih internih nadzornikov še direktorja in A.A., ki imata oba licenco za interni nadzor. Pritožba še navaja, da je sodišče nepravilno presodilo, da ne obstaja podlaga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, in ni upoštevalo izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, zakaj tožnikova zaposlitev ni mogoča. Prav tako ni podlage za izplačilo nadur, saj delodajalec ni odredil opravljanja nadurnega dela, tožnik pa opravljenih nadur ni izkazal. Izpoved C.C. je nerelevantna, saj ni pristojen za izjave o organizaciji delovnega procesa in odrejanju nadur. Pritožba navaja, da tožena stranka ni dolžna plačati tožniku pravdnih stroškov, ker tožnikova terjatev do tožene stranke ne obstaja, zato tudi ni mogoče pobotati terjatve tožene stranke iz naslova odpravnine, Zoper zavrnilni del navedene sodbe (V. točka izreka sodbe) in odločitev o stroških (VI. točka izreka sodbe) pa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno izračunalo višino plače. Tožnik je izpovedal, da je bila njegova plača za januar 2012 1.566,65 EUR bruto in tožena stranka višini plače ni oporekala. Sodišče bi moralo pridobiti podatke o plačah primerjanih delavcev ali pa upoštevati plačo, ki jo je prejemal pred prenehanjem delovnega razmerja. Pritožba navaja, da je sodišče nepravilno izračunalo tudi urno postavko za nadurno delo. Tožnik je pri izračunu vrednosti nadur izhajal iz dejansko izplačane plače, tožena stranka pa temu ni ugovarjala. Sodišče je zato neutemeljeno izračunala nižjo vrednost nadur. Pritožba se protivi tudi odločitvi o stroških. Navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče odločilo, da je uspeh tožnika 73,46 %, in da bi glede na 3. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku tožena stranka tožniku bila dolžna povrniti vse stroške. Sodišče je toženi stranki neutemeljeno prisodilo dvakratno nagrado za narok.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke kot nesprejemljivo označi stališče tožene stranke, da bi sodišče samo moralo ugotavljati razloge, ki opravičujejo poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obstoj poslovnega razloga v konkretnem primeru ne gre obravnavati zgolj skozi številke o izgubi, temveč predvsem na organizacijo dela, ki zagotavlja zakonito poslovanje. Tožena stranka konkretne analize finančnega poslovanja, ki bi opravičevala zatrjevani razlog za odpoved, ni podala. Negativno finančno poslovanje ni posledica stroškov zaposlenih, zato ni moč govoriti o utemeljenem poslovnem razlogu za odpoved. Tožnik še navaja, da je pristojna inšpekcija po opravljeni zadnji obravnavi ob ponovnem pregledu zakonitosti poslovanja tožene stranke zopet ugotovila, da tožena stranka ne posluje z ustrezno kadrovsko zasedbo. Izračun delovnih obveznosti, upoštevaje števila zaposlenih z ustrezno licenco, kaže na to, da tožena stranka delovnega procesa ne more organizirati, ne da bi kršila temeljne pravice zaposlenih. Zakonito poslovanje lahko zagotavlja le ob večjih obremenitvi zaposlenih in s pogodbenimi sodelavci. Če bi direktor tožene stranke opravljal delo nadzornika iger, glede na obseg dela ne bi mogel opravljati vodstvenega dela. Tožnik poudarja, da je nesprejemljiva pritožbena primerjava bruto plače, ki bi šla tožniku, ter izdatka pogodbene delavke A.A.. Aktivnosti v zvezi s pridobitvijo licence za delo nadzornika iger zanesljivo izkazujejo potrebo tožene stranke po delavcu, ki bi opravljal tožnikovo delo. Po mnenju tožnika zagotovo obstaja povezava med odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku ter sklenitvijo sodne poravnave z B.B.. Dokazano je, da je slednji opravljal delo nadzornika, zaradi česar je bila tožena stranka inšpekcijsko obravnavana, denarna kazen pa verjetno presega letni dohodek zaposlenega. Nerazumno je pričakovanje tožene stranke, da bi tožnik moral dokazovati, da mu je bilo nadurno delo naloženo, saj je obseg dela in ur razviden iz knjige nadzora. Tožena stranka tudi ni navedla pravno relevantnih razlogov za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja.

Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo poudarja, da ne drži pritožbena navedba, da ni ugovarjala višini vtoževane plače, saj je takoj po specifikaciji tožbenega zahtevka ugovarjala tako po temelju kot po višini. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da sodišče pri določitvi plače ni upoštevalo dodatka za nedeljsko delo in dodatka za nočno delo, saj je delavec do teh dodatkov upravičen le za čas, ko dejansko dela v nedeljo oziroma v nočnem času. Tožnik v spornem obdobju dela ni opravljal v teh posebnih pogojih dela, zato do dodatkov ni upravičen. V zvezi z zahtevkom iz naslova nadurnega dela tožena stranka poudarja, da je pogoj za plačilo nadurnega dela obstoj odredbe delodajalca, česar pa tožnik v konkretnem primeru ni dokazal. Neutemeljen pa je tudi tožnikov ugovor, da bi sodišče moralo izhajati iz dejansko izplačane plače. Del plače iz naslova nadur se vedno obračuna glede na osnovno plačo brez dodatkov, zato je sodišče prve stopnje upoštevalo celo previsoko postavko, ker znesek 1.170,90 EUR že vključuje dodatek na delovno dobo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi nista podani absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze in tako v obrazložitvi ni nasprotja sodbe o vsebini listin ali zapisniki o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je plačilo za opravljeno delo A.A. enako, kakršna je bila tožnikova (bruto) plača po pogodbi. Sodba pa je tudi podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Je pa sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ugotovilo nepopolno.

V tem individualnem delovnem sporu se prvenstveno presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožniku podala v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 88. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga, vprašanje ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče, podobno kot sodišče prve stopnje, poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR.

Iz odpovedi z dne 8. 3. 2012 izhaja, da se je tožena stranka zaradi upada poslovanja, slabih poslovnih rezultatov in prenehanja potreb po opravljanju dela na delovnem mestu nadzornik iger odločila reorganizirati delo in ukiniti to delovno mesto. O tem, kaj je bilo podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke D.D., v zvezi z izvajanjem dela na delovnem mestu nadzornik iger pa je sodišče zaslišalo tožnika, C.C., E.E. in F.F.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zatrjevani odpovedni razlog pri toženi stranki ni obstajal, zato je izpodbijana odpoved nezakonita. V pretežnem delu je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval reintegracijo in reparacijo, ugodilo pa je tudi tožbenemu zahtevku na plačilo nadur. Navedena odločitev pa je vsaj preuranjena.

Zakoniti zastopnik tožene stranke D.D. je pojasnil, da delovno mesto nadzornik iger ni bilo ukinjeno, temveč je tožena stranka le zmanjšala število izvajalcev na tem delovnem mestu. Tako direktor tožene stranke D.D. kot nadzorniki iger pri toženi stranki C.C., E.E. in F.F. so izpovedali, da delo nadzornika po tožnikovem odhodu poleg C.C., E.E. in F.F. po potrebi opravljata D.D. in A.A., pri čemer imajo prvi trije še več nadur kot so jih imeli pred tožnikovim odhodom. Iz knjige nadzora izhaja, da je od 6. 3. 2012 dalje (odkar je bil tožnik prost delovnih obveznosti) nadzor opravljal tudi D.D.. Iz doslej izvedenih dokazov tako izhaja, da je tožena stranka tožnikove naloge prerazporedila, kar je po oceni pritožbenega sodišča utemeljen razlog za odpoved, saj je onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Nepravilen oziroma vsaj preuranjen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je prišlo do spremembe organizacije dela. Kot že navedeno, je delodajalec samostojen pri organiziranju delovnega procesa, ter svojih poslovnih in organizacijskih odločitvah. Zato se sodišče ne more spuščati v presojo smotrnosti odločitve, da se tožnikove naloge razporedijo na direktorja ter zunanjo sodelavko A.A.. Sodišče lahko presoja le zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločanju o zakonitosti izpodbijane odpovedi preveliko težo pripisalo dejstvu, da je tožena stranka 5. 3. 2012 z bivšim zaposlenim B.B. sklenila sodno poravnavo, na podlagi katere je tožena stranka B.B. ponovno zaposlila. Iz doslej izvedenih dokazov namreč ne izhaja, da je bil to vzrok za tožnikovo odpoved, tožnik pa tudi ni dokazal, da bi B.B. prevzel tožnikova dela in izvajal naloge nadzornika iger - v knjigi nadzora namreč B.B. sploh nikoli ni naveden, zakoniti zastopnik tožene stranka pa je izpovedal, da so B.B. zaposlili na delovno mesto blagajnik - kontrolor. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja tudi na to, da za presojo zakonitosti sporne odpovedi ni relevantna ocena pri toženi stranki zaposlenih nadzornikov iger (C.C., E.E. in F.F.), da jih je na tem delovnem mestu premalo. O organizaciji dela lahko odloča le zakoniti zastopnik tožene stranke, ki pa je na zaslišanju pojasnil svojo odločitev.

Glede na navedeno je potrebno razveljaviti odločitev o tem, da je odpoved z dne 8. 3. 2012 nezakonita in da tožniku pripadajo pravice iz naslova reparacije in reintegracije. Ker je bilo z izpodbijano sodbo odločeno, da se del izplačil iz naslova reparacije ter plačilo za opravljene nadure pobota s terjatvijo tožene stranke do tožnika (izplačana odpravnina na podlagi redne odpovedi iz poslovnih razlogov), je potrebno zaradi medsebojne povezanosti in odvisnosti posameznih delov odločitve izpodbijano sodbo razveljaviti v celoti. Pritožbeno sodišče se zato ni posebej ukvarjalo s pravilnostjo odločitve o plačilu nadur, pa tudi ne s presojo ostalih pritožbenih očitkov. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Ker so torej uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v luči vsega zgoraj navedenega ponovno oceniti vse izvedene dokaze ter dopolniti dokazni postopek, zlasti z dopolnilnim zaslišanjem direktorja o tem, kdo je prevzel posamezne tožnikove naloge in kaj je bila vsebina civilnopravne pogodbe med toženo stranko in A.A.. Nato naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o tožbenem zahtevku, pri čemer naj upošteva, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 26. 4. 2012 (in ne 6. 3. 2013, ko je prejel samo obvestilo, da je prost svojih delovnih obveznosti). V primeru, da bo sodišče prve stopnje zahtevku ponovno ugodilo, naj pri odločanju o pobotnem zahtevku upošteva, da je potrebno oblikovati tričlenski pobotni izrek - s katerim se najprej ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke, nato obstoj terjatve tožene stranke, nazadnje pa se izvrši pobot. Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da v konkretnem primeru ni bilo odločeno o celotnem zahtevku. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku za izplačilo plač po 28. 2. 2012. Ker se je tožnik pritoževal tudi zoper višino izračunane plače, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo v tem delu štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločitev.