Jedro

Tožena stranka v tem sporu ni dokazala, da bi karkoli storila, kar bi prispevalo k varstvu divjadi in varnosti prometa na cesti, preko katere divjad po ugotovitvah nižjih sodišč prehaja. Glede na te ugotovitve in nadaljnje, da je do naleta srne v tožnikov avtomobil prišlo na območju toženkinega lovišča in da tam divjad čez cesto tudi prehaja, je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZOR zaključek, da je podana toženkina odškodninska odgovornost, saj toženki kot povzročitelju škode ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde in s tem izpodbiti v prvem odstavku 154. člena ZOR uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku 90.935,00 SIT odškodnine za škodo, ki mu je nastala na osebnem vozilu 26.10.1993 zaradi naleta srne med vožnjo na cesti. Sprejeto odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da je do naleta srne v avtomobil prišlo na območju toženkinega lovišča in da toženka ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter predlagala, da naj se sodbi obeh nižjih sodišč razveljavita. V reviziji opozarja, da je pridobila nova dejstva in nove dokaze ter da bo zato predlagala obnovo postopka. V ostalem pa poudarja, da na kraju trčenja ni šlo za stalni prehod divjadi, da je take prehode na drugih odsekih ceste opremila s prometnimi znaki ter da zato ni kriva za škodo. Do trčenja pa tudi ni prišlo na njenem območju, kar da se bo izkazalo v obnovitvenem postopku.

Tožnik je v odgovoru na revizijo predlagal, da naj se ta zavrne kot neutemeljena in ocenjuje, da je revizija vložena zgolj zaradi zavlačevanja postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka vložila predlog za obnovo postopka, zaradi česar je sodišče prve stopnje s sklepom 29.1.1999 postopek z revizijo prekinilo do pravnomočno končanega obnovitvenega postopka. Toženka pa je zatem 1.4.1999 sporočila sodišču, da obnovitveni predlog umika in da "glede na že plačane sodne takse pa vztraja pri reviziji".

Glede na zgoraj navedeno procesno stanje, ko so ovire za nadaljevanje revizijskega postopka odpadle, je revizijsko sodišče obravnavalo toženkino revizijo ter jo po oceni, da ni utemeljena, zavrnilo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženka s tistimi revizijskimi izvajanji, s katerimi opisuje trditveno in dokazno podlago, ki da jo bo uveljavljala v obnovitvenem predlogu (ki ga je pozneje dejansko vložila in nato tudi umaknila), izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki sta ga sodišči nižjih stopenj vzeli za podlago svojih odločitev. Takih revizijskih izvajanj revizijsko sodišče glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP (po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), ni smelo upoštevati.

Iz enakih razlogov kot so zgoraj navedeni so procesno nedopustna nadaljnja revizijska izvajanja, s katerimi toženka pobija ugotovitve nižjih sodišč o naravi prehoda divjadi, na katerem je prišlo do naleta srne v tožnikov avtomobil, dalje o tem da do škodnega dogodka ni prišlo na njenem območju (kar da bo dokazala v obnovitvenem postopku) ali sprejeto dokazno oceno nižjih sodišč.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj v razlogih svojih odločb zadosti obširno in izčrpno pojasnili vse ugotovljene odločilne okoliščine ter sprejeto dokazno oceno in pravno presojo spora, tako da sta odločitvi povsem jasni in tudi sposobni preizkusa. Zato ni utemeljen v reviziji posplošeno uveljavljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, medtem ko uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke istega člena revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Po presoji revizijskega sodišča ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti, veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (četrti odstavek 71. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč - Ur. list SRS, št. 25/76 in 29/86, naprej ZVGLD). Ob ugotovitvi, da je tožniku nastala škoda na avtomobilu zaradi naleta srne, je potrebno pri odločanju uporabiti določilo prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter je dolžna lovska organizacija (ki upravlja z loviščem) povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Z določilom prvega odstavka 154. člena ZOR je namreč uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, ki pa ima možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde. V procesnem smislu to pomeni, da je na tožencu trditveno in dokazno breme glede dejstva, zaradi katerih po pravni ureditvi velja, da je škoda nastala brez toženčeve krivde. V tem primeru po presoji sodišč nižjih stopenj toženka ni uspela dokazati, da za škodo ni odgovorna. ZVGLD v 5. členu določa, da upravlja lovska organizacija lovišče na podlagi lovsko gospodarskega načrta ter da upravljanje lovišč obsega varstvo in gojitev divjadi, lov in uporabo divjadi ter urejanje in vzdrževanje lovišča. Predvideno je tudi, kakšni ukrepi pridejo v poštev za varstvo in gojitev divjadi. Tožena stranka v tem sporu ni dokazala, da bi karkoli storila, kar bi prispevalo k varstvu divjadi in varnosti prometa na cesti, preko katere divjad po ugotovitvah nižjih sodišč prehaja. Glede na te ugotovitve in nadaljnje, da je do naleta srne v tožnikov avtomobil prišlo na območju toženkinega lovišča in da tam divjad čez cesto tudi prehaja, je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZOR zaključek, da je podana toženkina odškodninska odgovornost, saj toženki kot povzročitelju škode ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde in s tem izpodbiti v prvem odstavku 154. člena ZOR uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode. Odločitev nižjih sodišč, da je toženka dolžna povrniti tožniku na avtomobilu nastalo škodo, je zato materialnopravno pravilna. To pa pomeni, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato moralo toženkino neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP). V zvezi z revizijskimi izvajanji o domnevno nepravilni stroškovni odločitvi sodišča druge stopnje pa je le dodati, da predstavlja odločba o stroških sklep, ki ni končna odločba v smislu prvega odstavka 400. člena ZPP in zato take odločitve v revizijskem postopku ni mogoče pobijati.

Po oceni revizijskega sodišča vsebuje tožnikov odgovor na revizijo le ponovitev že med postopkom iznešenih okolnosti ter zato v procesnem pogledu z odgovorom nastali stroški ne predstavljajo potrebne stroške postopka. Zato je tožnikov predlog za povrnitev stroškov odgovora na revizijo zavrnilo (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).