Jedro

Če je darilna pogodba, s katero tožnik dokazuje lastninsko pravico na solastnem deležu stanovanja, ki je predmet dovoljene izvršbe, zaradi nedopustne podlage nična, je posledično neutemeljen tudi tožnikov zahtevek za nedopustnost izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se pri Okrajnem sodišču v Velenju , s sklepom pod opr. št. In 176/2003 dne 4.11.2003 tam upniku in v tem pravdnem postopku sedaj toženi stranki dovoljena izvršba, proti dolžnici M. K. iz Š. ... v V., na 1/2 trisobnega stanovanja št. 5 v prvem nadstropju stanovanjske stavbe na Š... v V..., izreče za nedopustno. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodbo tožnik pravočasno pritožbeno izpodbija iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 338/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Navaja, da mora sodišče strankam dopustiti, da se svobodno in popolno izjasnijo o sporni zadevi, ne glede na to, ali je ta zastopana po odvetniku. Zaslišan kot stranka tožnik ni smel povedati oz. mu na obravnavi ni bilo dovoljeno podati vseh potrebnih pojasnil za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, pomembnih za odločitev v tej zadevi in se ni mogel izjasniti o pomembnih okoliščinah glede prejema odškodnine za posledice njegove prometne nezgode ter o povezanem sklepanju posojilne pogodbe in pozneje darilne pogodbe za stanovanje, s čimer je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka po čl. 339/II tč. 8 ZPP. Tožeča stranka je bila v postopku ovirana s predložitvijo pisnih dokazov, zato jih sodišču ni mogla predložiti do konca sojenja na prvi stopnji in jih zato skladno s čl. 337 ZPP v zv. s čl. 286/II ZPP predlaga v pritožbeni fazi postopka.

Navaja, da je tožnikova mati K. M. pri takrat LB SB V... najela kredit v višini 1,450.000,00 SIT za poplačilo predhodnega kredita, del kredita je banki vrnila, pozneje pa zaradi spremenjenih okoliščin, ko ji njen dobavitelj K. usnjarna L. d.o.o. po pogodbi ni dobavil naročenih surovin, ki jih je potrebovala za proizvodnjo usnjenih jaken in ustvarjanje dobička, preostanka kredita ni mogla vrniti, zato ji je nastala materialna škoda, ki je bila ugotovljena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. II Pg 197/05 z dne 27.10.2005. V tožbi opr. št. P 606/96 pri Okrajnemu sodišču v Velenju je tožena stranka sama zapisala, da je osebna stvar tam tožene stranke K. M., zakaj je potrebovala posojilo, saj iz kreditne pogodbe njen namen ni razviden. Za preostali nevrnjen in pri toženi stranki zavarovan kredit pa je takratna zavarovalnica A. Z. d. K. d.d. dne 23.8.1995 banki izplačala odškodnino 1,511.716,00 SIT, za pridobitev kredita pa banka ni zahtevala sklenitve notarskega zapisa po čl. 142 SPZ z zavarovanjem terjatve z vknjižbo hipoteke na stanovanje ali kakšnim drugim sporazumom, kar bi bila ustrezna pravna podlaga za poplačilo terjatve.

Nadalje pritožba še navaja, da je s posojilno pogodbo z dne 12.6.1996 tožnik posodil svojima staršema K. M. in K. O. 1,700.000,00 SIT iz naslova odškodnine, ki jo je takrat prejel od Z. T. v posledici prometne nesreče in čeprav med starši in njim vlada zaupanje, so takrat posojilno pogodbo tudi zapisali. Opustitev overovitve podpisov pogodbenikov na posojilni pogodbi sama po sebi kaže na resničen posel brez namena izigravanja predpisov in tretjih oseb, overitev podpisov ali njene vsebine po Zakonu o notariatu ni predpisana, zato je posojilna pogodba s podpisi strank in z realizacijo postala perfektna. Ob njeni zapadlosti 1.6.1997 pa posojilo ni bilo vrnjeno, zato se je tožnik kot posojilodajalec skladno s 3. čl. pogodbe odločil za poplačilo iz deleža stanovanja, ki sta mu ga v poplačilo ponujala njegova starša in s tem namenom je tožnik s svojima staršem pri odvetnici dne 3.6.1997 sklenil darilno pogodbo, po kateri sta mu starša kot darovalca podarila vsak svojo 1/2 trisobnega stanovanja št. 5 v stanovanjski stavbi na Š. ... v V., po nasvetu odvetnice pa darilne pogodbe niso takoj overili in v kolikor bi tožnik imel namen izigrati toženo stranko, bi poskrbel za takojšnjo overitev podpisov pogodbenih strank na darilni pogodbi za stanovanje.

S sklenitvijo darilne pogodbe za stanovanje pa je potrditvi pritožbe formalno prišlo do izvirnega greha, saj bi pogodbene stranke za stanovanje morale skleniti prodajno pogodbo, kakršna je bila tudi njihova pogodbena volja. Zato je, potrditvi pritožbe, v tem smislu izpodbijanje darilne pogodbe po toženi stranki na mestu, saj res ni šlo za darilo, ampak so pogodbene stranke med seboj dejansko imele dvostranski posel, saj je tožnik s pridobitvijo stanovanja od svojih staršev v resnici dobil vrnjeno posojilo. Dvostranska narava posla se kaže v menjavi posojilo za stanovanje ali stanovanje za kupnino, zato je darilna pogodba le navidezen posel. Po čl. 66 ZOR in enako po čl. 50 OZ pa navidezna pogodba med pogodbenima strankama nima učinka, če pa prikriva kakšno drugo pogodbo, pa velja druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnosti, pri čemer v spornem primeru tako ne gre za darilno pogodbo, pač pa za prodajno pogodbo, s katero je tožnik od svojih staršev odplačno pridobil sporno stanovanje, ki zato ne more biti predmet izvršbe.

Pritožba še navaja, da v času sklepanja posojilne in darilne pogodbe stranke niso računale s tem, da K. M. kot kreditojemalka bančnega posojila ne bo zmogla vrniti, saj je K. M. utemeljeno pričakovala poplačilo iz naslova odškodnine od K. d.o.o. L., katero je v višini 694.487,00 SIT s pp. po sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. II Pg 197/05 tudi iztožila, vendar zaradi stečaja te družbe te judikatne terjatve ni več uspela naknadno izterjati. V pričakovanju odškodnine se je tožnikova mati tudi zakreditirala, saj je računala, da bo kredit lahko poplačala iz odškodnine, zato ne drži po sodišču sprejeta trditev tožene stranke, da je bilo ravnanje strank pri sklepanju spornih pogodb, torej posojilne in darilne pogodbe za stanovanje, fraudolozno.

Do nepravilne odločitve sodišča v izpodbijani sodbi pa je potrditvi pritožbe prišlo tudi zaradi nepravilnega oz. nepopolnega podatka davčne uprave, ki je na zahtevo izvršilnega sodišča za podatek, ali je K. M. lastnica nepremičnine, namesto enostavnega in jasnega odgovora, da K. M. ni lastnica spornega stanovanja, dne 17.6.2003 pisno odgovorila več, kot je bila vprašana, v odgovoru pa tudi navedla neresničen podatek, da naj bi bila K. M. lastnica 1/2 stanovanja, ki ga je kupila leta 1992, ne da bi pri tem navedla, da je K. M. svojo polovico stanovanja prenesla v last tožniku, kar je bilo davčni upravi znano, saj je bila sporna darilna pogodba za stanovanje pri davčni upravi prijavljena. Pri tem je tako davčna uprava zamolčala ključni podatek, da je tožnik pridobil lastninsko pravico do stanovanja, ter da K. M. ni več lastnica 1/2 stanovanja. Šele na pisno zahtevo K. M. z dne 24.4.2004, je davčna uprava sodišču dne 28.4.2004 posredovala prave podatke o prenosu lastništva na stanovanju na tožnika, takrat pa je bilo to že prepozno, saj je na predlog tožene stranke kot upnika sodišče dovolilo izvršbo na stanovanje tožnika.

Ker je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo nepravilno uporabilo, saj bi moralo darilno pogodbo za stanovanje šteti kot prodajno pogodbo po čl. 454 ZOR oz. 435 OZ. Pritožnik pritožbi kot dokaz prilaga sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. St 31/00 z dne 11.5.2001, nasprotno tožbo opr. št. I Pg 66/95 oz. II Pg 197/05, pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. II Pg 197/05 z dne 27.10.2005, obračun zamudnih obresti z dne 22.5.2006 v zadevi opr. št. II Pg 197/2005, zahtevo K. M. na D. u. V. z dne 24.4.2004 in dopis davčnega urada sodišču z dne 28.4.2004. Pritožba pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in ponavlja zatrjevanja, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na nedopustnost izvršbe, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Velenju pod opr. št. In 176/2003, za poplačilo terjatve v tej pravdi tožene stranke, v predmetni izvršilni zadevi pa upnika proti dolžnici M. K., tožnikovi materi, z zaključki, da je darilna pogodba, sklenjena dne 3.6.1997 med tožnikom kot obdarjencem in njegovima staršema K. M. in K. O., glede 1/2 deleža stanovanja, v kolikor se nanaša na razpolaganje K. M. do tožnika z navedenim deležem stanovanja, nična, nična pa zato, ker temelji na nedopustni podlagi, ker je bil glavni namen pogodbenih strank izigrati prisilne predpise, delo sodišča, ki zagotavlja varstvo pravic, kar je pa je v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo (čl. 51 in 52 ZOR), kršeni pa sta bili tudi načelo vestnosti in poštenja ter načelo prepovedi zlorabe pravic, ki se nanašata na sklepanje obligacijskih razmerij in iz njih izvirajočih pravic, stranke pa tudi niso ravnale v dobri veri in so namenoma izigrale predpis in delo sodišča, da bi se na nedopusten način izognile obveznostim, sankcija za to pa je ničnost obravnavanega dela darilne pogodbe in darilna pogodba v tem delu nima učinka, zato je tožnik dolžan dopustiti izvršbo na predmetni solastni delež na stanovanju.

Ni pritrditi pritožbenim očitkom pritožnika o zatrjevani bistveni kršitvi postopka po čl. 339/II tč. 8 ZPP. Iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi bil tožnik v navajanju dejstev ali predlaganju dokazov, pa tudi pri izpovedbi, ko je bil zaslišan kot stranka, pred sodiščem prve stopnje omejevan v pritožbeno zatrjevanem smislu, niti kaj takega ne izhaja iz zapisnikov o glavni obravnavi, vključno s tisto, na kateri je bil tožnik zaslišan kot stranka. Tožnik je imel pred sodiščem prve stopnje zagotovljeno kvalificirano pravno pomoč po odvetniku, tudi na glavnih obravnavah, zapisniki iz glavnih obravnav niti ostalo spisovno gradivo pa ne vsebujejo nobenega zapisa ali pripombe tožnika ali njegovega pooblaščenca, ki bi kazale na kakršnokoli omejevanje pravic tožnika v pritožbeno zatrjevani smeri.

Za pritožbeno zatrjevano absolutno bistveno kršitev postopka po 8. tč. čl. 339/II ZPP tako tožnik ni ponudil nobenih dokazov, spisovno gradivo pa za zaključke o takšni kršitvi ne daje podlage, zato je ta pritožbeni očitek kot neutemeljen zavrniti.

Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na četrti strani je sodišče prve stopnje kljub nasprotnim trditvam tožene stranke verjelo tožeči stranki, da je s staršema sklenila posojilno pogodbo dne 12.6.1996, vendar pa je sodišče prve stopnje z dokazno podprto in prepričljivo dokazno oceno izvedenih dokazov tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo, čemu trditvam tožnika, da je staršem sklenil darilno pogodbo zgolj z namenom, da mu tako poravnata že zapadlo posojilo po sklenjeni posojilni pogodbi, ni sledilo ( stran 4 in 5 obrazložitve sodbe). Okoliščino, da datum pravnomočne sodbe okrajnega sodišča proti dolžnici M. K. sovpada z notarsko overitvijo darilne pogodbe, ki je bila sicer zapisana in pri davčnem organu tudi prijavljena že leto prej, ne sovpadata zgolj naključno, je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložena z zaključki, da je šele s pravnomočnostjo sodbe sicer preteča nevarnost, da se tožena stranka v izvršbi poplača z dolžničinimi nepremičninami - stanovanjem, postala uresničljiva, zato so z overitvijo podpisov stranke pogodbe tudi formalnopravno izpeljale sicer že pred letom sklenjeni pravni posel, darilno pogodbo, še zlasti zato, ker se v posestnem smislu stanje na stanovanju ni v ničemer spremenilo. Takšnih zaključkov pa tudi pritožbena trditev, da v kolikor bi tožnik imel namen izigrati toženo stranko, bi darilno pogodbo overil takoj, ne more omajati.

Pritožba pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da darilna pogodba po vsebini ne predstavlja neodplačnega pravnega posla med pogodbenimi strankami. Vendar pa trditev, da sklenjena darilna pogodba predstavlja le navidezen posel, ki prikriva prodajno pogodbo, kar naj bi bila prava pogodbena volja strank pri sklenitvi darilne pogodbe, tožnik pred sodiščem prve stopnje ni postavil. Zatrjeval je le, da je bil namen sklenitve darilne pogodbe v poravnavi dolga po že zapadlem posojilu po sklenjeni posojilni pogodbi s staršema, ki sta bila solastnika stanovanja in darovalca po darilni pogodbi. Ker trditev, da sklenjena darilna pogodba prikriva prodajno pogodbo, kar naj bi bila prava pogodbena volja strank pri sklenitvi darilne pogodbe, pred sodiščem prve stopnje ni bila postavljena in ker razen že zgoraj obrazloženo kot nedokazanih zavrnjenih pritožbenih očitkov o omejevanju tožnika v navajanju dejstev in tudi pisnih dokazov, pritožnik ne navaja drugih razlogov, s katerimi bi izkazoval, da takšnih trditev ni mogel navajati brez svoje krivde že pred sodiščem prve stopnje, zato te pritožbene trditve predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (čl. 337 ZPP).

Sodišče je v pravdi pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano na trditveno podlago strank in ob odsotnosti zatrjevanj o tem, da darilna pogodba prikriva prodajo pogodbo, sodišče prve stopnje tudi ni imelo dejanske podlage presojati, ali darilna pogodba prikriva prodajno pogodbo in če izpolnjuje pogoje za veljavnost prikritega pravnega posla, prodajne pogodbe. Zato tudi tem pritožbenim trditvam ni mogoče slediti.

Neupoštevno pritožbeno novoto predstavljajo tudi zatrjevanja glede utemeljenosti pričakovanj dolžnice K. M., da bo kredit zaradi pričakovane odškodnine zmogla vrniti, kot tudi navajanja o nekorektnem in nepopolnem posredovanju podatkov davčne uprave izvršilnemu sodišču, saj pritožnik ni izkazal, da teh trditev brez svoje krivde pred sodiščem prve stopnje ni mogel postaviti (čl. 337 ZPP). Iz enakega razloga so zato pri pritožbenem preizkusu neupoštevni tudi listinski dokazi, ki jih je tožnik v dokaz navedb, ki predstavljajo pritožbeno novoto, predložil šele v pritožbenem postopku.

Ob navedenem se tako pokaže, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je darilna pogodba na 1/2 stanovanja, ki ga je K. M. podarila tožniku in s katero tožnik dokazuje lastninsko pravico na stanovanju, ki je v opredeljenem solastnem deležu predmet izvršbe, nična in zato brez pravnega učinka, posledično pa je zato zahtevek tožnika za nedopustnost izvršbe na 1/2 stanovanja, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Velenju, tudi neutemeljen, saj tožnik na predmetu izvršbe tako ni izkazal pravice, ki bi dovoljeno izvršbo preprečevala.

Kot že obrazloženo, sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo pritožbeno očitane postopkovne kršitve po čl. 339/II tč. 8 ZPP, niti ni zagrešilo drugih procesnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče še paziti pri pritožbenem preizkusu po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP). Zato je pritožbo tožnika pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Pritožnik bo moral svoje pritožbene stroške zato, ker s pritožbo ni uspel, nositi sam (čl. 165/I v zv. s čl. 154/I ZPP). Tudi tožena stranka bo morala priglašene stroške odgovora na pritožbo nositi sama, saj odgovor na pritožbo po vsebini ni v ničemer doprinesel k odločitvi o pritožbi na pritožbeni stopnji (čl. 165/I ZPP v zv. s čl. 155 ZPP).