Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obtoženca kot odgovorni osebi nista poznala predpisov, spoštovanje katerih bi morala zagotoviti pri obratovanju odlagališča, pomeni, da sta bila obtoženca v pravni zmoti, ta pa kazenske odgovornosti ne izključuje. Sodišče prve stopnje bi obstoj krivde obtožencema moralo določiti ob upoštevanju vseh okoliščin, ki izhajajo iz izvedenih dokazov.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe hudega kaznivega dejanja zoper splošno varnost po IV. odst. 247. v zvezi s III. in II. odst. 245. čl. KZ RS.

Zoper sodbo se je pritožil javni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje v sedaj izpodbijani sodbi ugotavlja, da so dokazane vse opustitve, ki jih obtožencema očita obtožba in da je dokazana tudi vzročna zveza med temi opustitvami in nastalimi tragičnimi posledicami. Obtoženca pa je oprostilo obtožbe, ker je ocenilo, da ni dokazana njuna kazenska odgovornost. Pritožba javnega tožilca pa utemeljeno uveljavlja, da utegne biti taka ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna, da so razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje pojasnjuje tako svojo ugotovitev neprepričljivi, sodišče druge stopnje pa ocenjuje tudi, da so tudi pravno zelo zgrešeni. Ko sodišče prve stopnje razlaga, da ni dokazana kazenska odgovornost obtožencev, se v razlogih sodbe sploh ne opredeli, katera sestavina kazenske odgovornosti ni dokazana. Po čl. 11 KZ SFRJ je kazensko odgovoren storilec, ki je prišteven in ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti. Sestavine kazenske odgovornosti so zato prištevnost in krivda (naklep ali malomarnost). Čeprav izvedeni dokazi z ničemer niso porodili dvom v prištevnost obtožencev, pa nekateri razlogi izpodbijane sodbe celo kažejo na to, da je sodišče prve stopnje menilo, da tudi prištevnost ni dokazana, saj med drugim navaja, da obtoženca "nista bila v stanju, da bi predpise obvladovala in ob občasni prisotnosti v deponiji lahko ocenila, da je zgradba jalovišča in odlaganje nevarno in protipredpisno." Ne glede na to pa razlogi izpodbijane sodbe, čeprav so dokaj nejasni, le bolj kažejo na to, da sodišče prve stopnje meni, da ni dokazana krivda obtožencev.

Javni tožilec obtožencema očita, da sta dejanje storila iz malomarnosti. Dejanje pa je storjeno s tako krivdno obliko, če se je storilec zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala (zavestna malomarnost); ali če se ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih posebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). Ker javni tožilec obtožencema očita, da sta dejanje storila iz zavestne malomarnosti, bi sodišče prve stopnje moralo ocenjevati, ali sta se obtoženca zavedala prepovedane posledice kaznivega dejanja, ki se jima očita. To pa je nevarnost za življenje ljudi in premoženje večje vrednosti. Skratka sodišče prve stopnje bi moralo ocenjevati ali so bile podane okoliščine, zaradi katerih sta se obtoženca zavedala, da lahko pride do sprožitve plazu, ki bo ogrozil življenja in premoženje občanov pod jaloviščem. Če bi ugotovilo, da sta se te posledice oziroma nevarnosti zavedala, pa bi moralo ocenjevati, kaj sta kot odgovorna za varnost delovanja jalovišča storila, da bi preprečila tako nevarnost oziroma če nista storila ali tako nista ravnala zato, ker sta lahkomiselno mislila, da se posledica, katere sta se zavedala, ne bo zgodila. Tudi če bi sodišče prve stopnje ocenilo, da se obtoženca nista zavedala prepovedane posledice in da torej ni dokazana njuna krivda v obliki zavestne malomarnosti, pa bi moralo oceniti še ali morda ni podana njuna krivda v obliki nezavestne malomarnosti oziroma ali bi se obtoženca, glede na okoliščine in svoje osebne lastnosti, morala in mogla zavedati, da lahko zaradi njunih opustitev nastane prepovedana posledica. Sodišče prve stopnje pa, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, ni ocenjevalo okoliščin, ki so pomembne za oceno o tem, ali sta se obtoženca zavedala možnosti nastanka nesreče, temveč se ukvarja predvsem s tem, ali sta in zakaj nista obtoženca poznala predpisov, katere bi morala spoštovati pri obratovanju jalovišča. Taka ocena in tak način ocenjevanja pa je povsem zgrešen, saj se sodišče prve stopnje v bistvu ukvarja z ugotavljanjem obstoja pravne zmote obtožencev, ta pa ne izključuje kazenske odgovornosti obtoženca. Tudi v sedaj izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje napačno ocenjuje dejstvo, da inšpektorji niso ustavili obratovanja odlagališča, čeprav bi ga lahko že zaradi tega, ker ni bilo izdano lokacijsko dovoljenje. Že v prejšnji odločbi višjega sodišča je bilo opozorjeno, da tako nedosledno ravnanje inšpektorjev obtožencev ne opravičuje, saj že iz njunih zagovorov pa tudi iz drugih izvedenih dokazov dokaj jasno izhaja, da so bili inšpektorji očitno pod vplivom vodstva delovne organizacije in tudi vodilnih oseb v občini, saj bi prepoved odlaganja jalovine pomenila prenehanje obratovanja delovne enote in izgubo delovnih mest, pa tudi težave za druge delovne organizacije, ki so potrebovale surovine te delovne organizacije. Že iz zagovora obtožencev tako izhaja, da delovna enota, pod katero je spadalo tudi odlagališče, na katerem se je sprožil plaz, ni bila neka neproblematična enota, na katero bi obtoženca, kot so vodilni osebi delovne organizacije, pozabila. Že iz njunih zagovorov predvsem pa iz številnih listinskih dokazov in izpovedb prič izhaja, da so se problemi varnosti jalovišča zelo pogosto obravnavali na zelo različnih nivojih in da sta skorajda pri vseh teh obravnavah dokaj aktivno sodelovala tudi obtoženca. Sodišče prve stopnje bo zato v ponovljenem sojenju moralo upoštevati vse okoliščine in dejstva, ki izhajajo iz izvedenih dokazov in ki utegnejo kazati na to, da sta se obtoženca zavedala možnosti ponovne sprožitve plazu s tragičnimi posledicami. Nekatere od teh so opisane že v izreku obtožnice predvsem ta, da plaz, ki je povzročil tragične posledice, ni bil prvi, temveč, da so se pred tem že večkrat sprožili plazovi. Le leto dni pred obravnavanim dogodkom se je sprožil plaz, ki ni zasul le ceste, temveč je ogrozil hiše in to prav tiste, ki so bile porušene leto dni potem. Upoštevati bo potrebno, da so krajani nenehno opozarjali na nevarnost in da so bili enakega mnenja tudi delavci, zaposleni na jalovišču. Sodišče prve stopnje bo zato moralo ugotoviti, kaj so odgovorni, med njima pa sta bila nedvomno obtoženca, storili za varno obratovanje jalovišča. Jalovišče namreč ni delovalo le brez lokacijskega in drugih dovoljenj, temveč, kot so nakazuje iz izvedenih dokazov, ni bil izdelan projekt, ki bi edini lahko predvidel način varnega delovanja jalovišča. Tudi po plazu, ki se je sprožil leto dni pred obravnavanim dogodkom in je že resno ogrožal varnost ljudi in premoženje, ni bilo poskrbljeno niti za to, da bi se ugotovili vzroki plazu in tudi ne, da bi se vsaj takrat izdelal projekt za varno obratovanje jalovišča. Če obtoženca nista uspela pridobiti lokacijsko dovoljenje, ki bi omogočalo legalno obratovanje jalovišča, to ni bila ovira za odreditev izdelave tehničnega projekta, katerega bi izdelali strokovnjaki in pri tem upoštevali vse predpise, katerih upoštevanje pri obratovanju, bi morala zagotoviti obtoženca. Iz izvedenih dokazov pa se nakazuje, da sta obtoženca svoje aktivnosti usmerjala predvsem v pridobitev lokacijskega dovoljenja, pomirjanje občanov in pa preprečitvi ustavitve obratovanja odlagališča in da nista namenila skorajda nobene pozornosti zagotavljanju obratovanja jalovišča v skladu z varnostnimi predpisi. Na to kaže že dejstvo, ki se prav tako nakazuje iz izvedenih dokazov, da je po predzadnjem plazu, prišlo do usodne in povsem zgrešene odločitve, ki je posledica nesodelovanja strokovnjakov, da se je v izogib ponovitvi plazu jalovina čez zimo nalagala na vrh odlagališča, kar pa je bilo še bistveno bolj nevarno, kot da se je nasipala po pobočju kot leta pred tem. Sodišče prve stopnje bo zato v ponovljenem postopku moralo ob pravno pravilni usmeritvi oceniti vse dokaze, ki jih bo izvedlo in na podlagi teh odločati ali je dokazana krivda obtožencev v obliki zavestne malomarnosti oziroma nezavestne malomarnosti.