Jedro

Obsojenčev zagovornik ne more uspeti z zatrjevanjem, da je glede na določbi četrtega odstavka 122. člena in četrtega odstavka 386. člena ZFPPIPP treba šteti, da je bila oškodovanka seznanjena z dejstvom teka stečajnih postopkov zoper obsojenca. Gre namreč za fikcijo, ki velja v stečajnem postopku zaradi varstva pravic in interesov upnikov stečajnega dolžnika, ni pa mogoče te fikcije širiti na področje kazenskega prava. Poleg tega je bistvo obravnavanega očitka, da sta se obsojenca kljub dejstvu osebnega stečaja zavezala plačati obveznost, zato ju dejstvo, da bi se oškodovanka z nesposobnostjo obsojencev poravnati obveznosti iz sodne poravnave lahko seznanila že pred sklenitvijo le te in temu prilagodila svoje ravnanje, ne more razbremeniti kazenskopravnega očitka, da sta ravnala z goljufivim namenom, ko sta kljub nezmožnosti poravnati sprejete obveznosti, sklenila sodno poravnavo.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Oba obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

III. Obsojenca sta dolžna plačati potrebne izdatke oškodovanke kot tožilke in nagrado ter potrebne izdatke njene pooblaščenke.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je A. A. in B. B. s sodbo z dne 25. 2. 2020 spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). A. A. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti ter posebni pogoj, da v roku enega leta po pravnomočnosti te sodbe plača oškodovanki C. C. znesek 4.173,74 EUR. B. B. je izreklo kazen pet mesecev zapora in odločilo, da se mu pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 40264/2016 z dne 16. 10. 2017, ne prekliče. V nerazdelno plačilo jima je naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanke v višini 5.085,67 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 4.622,70 EUR od dne 25. 1. 2020 dalje do plačila. V presežku je sodišče oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obdolžencema je v nerazdelno plačilo naložilo potrebne izdatke oškodovanke kot tožilke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke, oprostilo pa ju je plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8. 10. 2020 zavrnilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in obsojencema naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti obsojena A. A. skupaj s svojim zagovornikom ter zagovornik obsojenega B. B. Obsojena A. A. in njen zagovornik zahtevo vlagata, kot uvodoma navajata, zaradi kršitve kazenskega zakona, ko zatrjujeta, da v obravnavanem ravnanju obsojenke niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije ter zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Tudi zagovornik obsojenega B. B. v zahtevi zatrjuje kršitev kazenskega zakona, poleg tega pa še absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo je odgovorila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke C. C., odvetnica Sanda Purić, ki meni, da zahtevi nista utemeljeni. Pri tem pojasnjuje, da je obsojenka v pravdnem postopku za zastopanje pooblastila odvetnika Milana Vajdo, sama pa je bila prisotna pri sklenitvi sodne poravnave, se z njenimi pogoji strinjala in jo kot pravilno podpisala. Odvetniški pripravnik Peter Štampahar, zaposlen pri odvetniku Milanu Vajdi, je skladno z njenimi navodili zastopal njene interese in ni storil ničesar, kar bi bilo s temi v nasprotju. Obsojenka je pri pogajanjih tudi glasno sodelovala ter nato sama osebno podpisala sodno poravnavo, s čimer se je strinjala z njeno vsebino in s tem s prevzemom obveznosti, dogovorjenih v poravnavi. Navaja, da sta obsojenca pri tem zavestno nepošteno molčala o svoji plačilni nesposobnosti in s tem oškodovanko spravila v zmoto, ko sta pri njej ustvarila vtis, da bosta prevzeto obveznost izpolnila in da poravnavo sklepata s poštenimi nameni. Dobro sta se zavedala, da s sodno poravnavo prevzetih obveznosti ne bosta izpolnila, pri čemer sta z goljufivim namenom zamolčala pravno relevantno dejstvo svoje neplačevitosti. S tem sta prevarala oškodovanko, da je sklenila sodno poravnavo, s katero ni zahtevala takojšnje izselitve in jima delno odpustila obveznosti. S sklenitvijo poravnave sta zasledovala pridobitev protipravne premoženjske koristi, ki jo je predstavljalo nadaljnje bivanje v hiši, odpuščena najemnina in zakonske zamudne obresti. Če bi bila oškodovanka kot tožilka seznanjena z dejstvom, da sta bila obsojenca v osebnem stečaju, poravnave nikakor ne bi sklenila ter se s tem odpovedala svojemu zahtevku in si povzročila škodo, temveč bi želela, da se obsojenca iz njene nepremičnine nemudoma izselita in ji jo izročita v posest. Nikakor ne bi pristala na nekaj, česar ne more izterjati in na to tudi ne bi pristali njena pooblaščenka in razpravljajoča sodnica. Na to kažejo tudi njena prizadevanja za izpolnitev sodne poravnave po sklenitvi le te, ko je bil njen predlog za izvršbo zavrnjen zaradi teka stečajnega postopka zoper obsojenca. Navaja, da poravnava sploh ni izvršljiva in zato ne predstavlja izvršilnega naslova v pravem pomenu besede skladno z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), zato so zgrešene navedbe obsojenčevega zagovornika, da se je pravni položaj oškodovanke s sklenitvijo sodne poravnave okrepil. Kot neresnične označuje trditve v zahtevah, da je oškodovanka vedela za slabo finančno stanje obsojencev v času sklepanja sodne poravnave in za tek postopkov osebnih stečajev zoper njiju. Neutemeljene so po njeni presoji tudi navedbe o kršitvi določb postopka zaradi sojenja v nenavzočnosti, saj obsojenec svojih navedb o domnevni bolezni dokazno z ničemer ni podprl. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi zavrne ter obsojencema v nerazdelno plačilo naloži stroške oškodovanke kot tožilke, nastale z vložitvijo odgovora zoper zahtevi za varstvo zakonitosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

4. Obsojencema in njunima zagovornikoma je Vrhovno sodišče poslalo odgovor pooblaščenke subsidiarne tožilke kot tudi odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevi. O odgovoru slednje se je izjavil zagovornik obsojenega B. B., ki poudarja, da je bila sodna poravnava sklenjena na predlog oškodovanke kot tožilke C. C., pri čemer je njena vsebina drugačna od tožbenega zahtevka v tem pravdnem postopku. Zato sodišče sodne poravnave ne bi smelo dopustiti in bi moralo vsebinsko odločiti o tožbenem zahtevku.

B.

5. Vložniki v obeh zahtevah uveljavljajo kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, za katerega sta obsojenca spoznana za kriva, kaznivo dejanje. Zagovornik obsojenega B. B. trdi, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije in da ravnanja obsojencev ni mogoče subsumirati pod abstraktno normo prvega odstavka 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Pri tem navaja, da sta bila obsojenca prisotna na poravnalnem naroku, kjer pa sta bila povsem tiho in nista dajala nobenih izjav volje, ker je procesna dejanja opravljal njun pooblaščenec, odvetniški pripravnik Peter Štampahar, ki je sodno poravnavo, ki sta jo oblikovala oba pooblaščenca pravdnih strank, tudi podpisal. Iz sklenjene poravnave ne izhaja, da bi oškodovanka in obsojenca opravljali kakršna koli procesna dejanja ali drug drugemu podajali kakšne izjave. Zato meni, da obsojenca nista izvršila protipravnega izvršitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja in poudarja, da z molkom očitanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti, ker ni izvršitvenega ravnanja. V nadaljevanju pa navaja, da je bila sodna poravnava sklenjena pred sodiščem po pooblaščencih pravdnih strank in izraža njihovo pravo voljo, da je pravno veljavna in ima moč pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. S tem pa je oškodovanka zoper obsojenca pridobila izvršilni naslov, ki je bil glavni cilj in zahteva oškodovanke v pravdnem postopku. Položaj oškodovanke se je s sklenitvijo sodne poravnave po zatrjevanju vložnika okrepil in ne poslabšal, zato s tem ta ni bila oškodovana. Poudarja, da je bil izid pravdnega postopka negotov, sodna poravnava pa je vsebinsko širša od postavljenega tožbenega zahtevka, zaradi česar je bil pravni in dejanski položaj oškodovanke s sklenitvijo sodne poravnave ugodnejši kot če bi sodišče odločalo o tožbenem zahtevku. Pri tem pa sodišče ne bi moglo odločiti in izdati sodbe že 1. 6. 2016. Nadalje trdi, da dejstvo teka postopka osebnega stečaja ni bilo nepoznano, saj je bil sklep o začetku postopka javno objavljen in velja, da so vsi s postopkom osebnega stečaja seznanjeni. Pri tem se sklicuje na določbo četrtega odstavka 122. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in četrti odstavek 386. člena tega zakona. Glede na to trdi, da obsojenec oškodovanke ni spravil v zmoto, pri čemer ga o tem tudi sodišče ni zasliševalo in v tej zvezi ni podajal nobenih izjav. Meni, da je treba zakonsko domnevo po navedenih določbah ZFPPIPP upoštevati tudi v kazenskem postopku v zvezi z obravnavanim očitkom in da se zato po samem zakonu šteje, da je bila oškodovanka z dejstvom stečaja seznanjena. Da je oškodovanka tudi dejansko vedela za slabo finančno stanje obsojencev, izhaja po zatrjevanju vložnika iz okoliščine, da jima je najemno pogodbo odpovedala iz krivdnih razlogov, ker ji nista plačala zapadlih obrokov najemnine. Nazadnje vložnik opozarja še na pravni posel odpusta dolga in navaja, da tudi ta ni protipraven. Tudi obsojena A. A. in njen zagovornik v zahtevi izpostavljata, da je obsojenka na poravnalnem naroku dne 1. 6. 2016 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani molčala, se ni pogajala, niti pogovarjala z oškodovanko, saj jo je pred sodiščem zastopal pooblaščenec Peter Štampahar, ki je opravljal vsa procesna dejanja. Besedila sodne poravnave ni sooblikovala, zato po presoji vložnikov obsojenka ni mogla oškodovanke spraviti v zmoto. Trdita, da je bila poravnava sklenjena na predlog oškodovanke, da sta oškodovanka in njena pooblaščenka vedeli, da je obsojenka v slabem finančnem stanju in da je v postopku osebnega stečaja, saj so ti podatki javno objavljeni in vsem poznani. Zato oškodovanka v trenutku sklepanja sodne poravnave ni bila v zmoti. Navajata še, da kaznivega dejanja po naravi stvari z molkom ni mogoče izvršiti in da bi moralo sodišče obsojenko ob uporabi načela in dubio pro reo oprostiti, ker ni ravnala protipravno.

6. Sodna poravnava ima naravo pravnega posla, konkretno pogodbe, sklenjene pred sodiščem. Skladno z določbami Obligacijskega zakonika (členi 1050 do 1059; v nadaljevanju OZ) je poravnava dvostransko zavezujoča pogodba, s katero stranke pogodbe z vzajemnim popuščanjem prekineta spor in odpravita negotovost ter na novo določita pravice in obveznosti obeh strank. Sodna poravnava se skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku (členi 306 do 308; v nadaljevanju ZPP) sklene pred sodiščem v pisni obliki, nanaša pa se na sporni predmet, pri čemer lahko obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del, vsebuje pa lahko tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama. Skladno z določbo 17. člena ZIZ je sodna poravnava izvršilni naslov. Z obravnavano sodno poravnavo, sklenjeno dne 1. 6. 2016, so se oškodovanka in obsojenca kot stranke poravnave med drugim za naprej dogovorile, da oškodovanka obsojencema do 15. 9. 2016 v najem daje svoje stanovanje, v zvezi s katerim je v tožbenem zahtevku oškodovanka zahtevala, da ga obsojenca izpraznita, obsojenca pa sta se zavezala, da se bosta iz oškodovankine nepremičnine izselila do 15. 9. 2016 in ji do konca tega koledarskega leta plačala (tudi) najemnino za obdobje od junija do avgusta 2016 v višini 1.950 EUR. Bistvo obravnavanega kazenskopravnega očitka obsojencema je v tem, da obveznosti, za katere sta se zavezala v sodni poravnavi (plačilo najemnin in izselitev v dogovorjenem roku), nista izpolnila in tega namena ob sklenitvi sodne poravnave tudi nista imela, čemur pritrjuje dejstvo, da sta bila obsojenca v trenutku sklenitve poravnave v osebnem stečaju, o čemer pa oškodovanke nista seznanila oziroma sta ji to dejstvo zamolčala. Ravno dejstvo, da sta bila obsojenca v trenutku sklenitve sodne poravnave v postopku osebnega stečaja, kaže na njun preslepitveni namen, to je namen, da svoje obveznosti, ki sta se jo s sodno poravnavo zavezala izpolniti, ne bosta izpolnila, da sta zoper njiju v teku postopka osebnega stečaja pa sta zamolčala. Kot ugotavljata nižji sodišči v obrazložitvi izpodbijanih sodb, sta bila obsojenca ob dejstvu, da sta bila v postopku osebnega stečaja, insolventna, pri čemer premoženja, ki bi predstavljalo stečajno maso, nista imela. Zato sta bila nesposobna izpolniti tudi obveznosti, katere sta se s sodno poravnavo zavezala izpolniti. Pri oškodovanki pa sta s pripravljenostjo skleniti sodno poravnavo in njeno sklenitvijo ustvarila vtis, da bosta obveznosti iz sodne poravnave izpolnila, pri čemer pa sta vedela, da nimata ne prihodkov, ne premoženja, iz katerih bi prevzete obveznosti v nadaljevanju lahko poravnala.

7. Glede na navedeno pravno naravo sodne poravnave in ugotovljeno dejstvo, da sta obsojenca z njeno sklenitvijo prevzela določene obveznosti, ki jih nato nista izpolnila, pri čemer pa takšnega namena nista imela že ob sklenitvi sodne poravnave, saj sta bila v osebnem stečaju in sredstev za izpolnitev obveznosti nista imela, o čemer oškodovanke ob sklenitvi nista obvestila, s čimer sta le to spravila v zmoto o tem, da bosta obveznosti poravnala in da sta tega tudi sposobna, so neutemeljeni očitki vložnikov v obeh zahtevah, da obsojenca s svojim ravnanjem oškodovanke nista mogla spraviti v zmoto in da njuno ravnanje ne ustreza izvršitvenemu ravnanju spravljanja v zmoto. Izvršitveno ravnanje spravljanja v zmoto sta obsojenca izpolnila s sklenitvijo sodne poravnave, s čimer sta oškodovanko spravila v zmoto glede njunih namenov izpolniti obveznosti (poravnati najemnino in se izseliti v dogovorjenem roku). Pri tem dejstvo, da so stranke sodne poravnave v pravdnem postopku in tudi pri sklepanju le te zastopali pooblaščenci, ki so zastopali interese zastopanih pravdnih strank in ravnali skladno z njihovo voljo, na obstoj zakonskega znaka spravljanja v zmoto s sklenitvijo sodne poravnave ne more imeti vpliva. Vložniki tudi ne zatrjujejo, da bi pooblaščenec obsojencev v pravdnem postopku postopal v nasprotju z njuno voljo, nasprotno, obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da sklenjena sodna poravnava izraža pravo voljo strank poravnave. Glede na takšen očitek, ko je oškodovanka s sodno poravnavo pridobila izvršljiv pravni naslov, ki pa ga obsojenca nista nameravala in tudi nista bila sposobna izpolniti, izvršba pa je bila ob dejstvu osebnega stečaja neuspešna, je očitno neutemeljeno zatrjevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi, da se je položaj oškodovanke s sklenitvijo sodne poravnave okrepil. Na navedeno tudi ne more vplivati zatrjevana okoliščina, da je bil dogovor med pravdnimi strankami s sodno poravnavo širši od tožbenega zahtevka subsidiarne tožilke in da je izid pravde negotov.

8. Nižji sodišči sta glede seznanjenosti oškodovanke s tekom postopkov osebnega stečaja zoper obsojenca ugotovili, da ta z njimi ni bila seznanjena in tudi ne s kakršnimikoli finančnimi težavami obsojencev, saj če bi zanje vedela, poravnave z obsojencema ne bi sklenila, temveč bi zahtevala čim prejšnjo izpraznitev nepremičnine. Zato vložniki z navedbami, da sta oškodovanka in njena pooblaščenka vedeli, da sta obsojenca v postopku osebnega stečaja ali da sta v slabem finančnem stanju, nasprotujejo pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Obsojenčev zagovornik tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, da je glede na določbi četrtega odstavka 122. člena in četrtega odstavka 386. člena ZFPPIPP treba šteti, da je bila oškodovanka seznanjena s stečajnima postopkoma zoper obsojenca, saj kot pojasnjujeta že nižji sodišči, gre za fikcijo, ki velja v stečajnem postopku zaradi varstva pravic in interesov upnikov stečajnega dolžnika, ni pa mogoče te fikcije širiti na področje kazenskega prava. Poleg tega je bistvo obravnavanega očitka, da sta se obsojenca kljub dejstvu osebnega stečaja zavezala plačati obveznost, zato ju dejstvo, da bi se oškodovanka z nesposobnostjo obsojencev poravnati obveznosti iz sodne poravnave lahko seznanila že pred sklenitvijo le te in temu prilagodila svoje ravnanje, ne more razbremeniti kazenskopravnega očitka, da sta ravnala z goljufivim namenom, ko sta kljub nezmožnosti poravnati sprejete obveznosti, sklenila sodno poravnavo. V tej zvezi je zato tudi nepomembno, da obsojenca oškodovanke nista bila dolžna obveščati o dejstvu uvedbe stečajnega postopka zoper njiju oziroma o njunem premoženjskem stanju.1 Obsojenčev zagovornik opozarja še na pravni posel odpusta dolga, pri čemer pa ne konkretizira povezave obravnavanega očitka s tem pravnim poslom.2

9. Zagovornik obsojenega B. B. sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je bilo obsojenemu B. B. na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 25. 2. 2020 sojeno v njegovi nenavzočnosti. Pri tem pojasnjuje, da je bil B. B. z naroka odsoten zaradi bolezni, o čemer je soobsojenka obvestila sodišče na naroku dne 25. 2. 2020, istega dne pa je o razlogih za izostanek sodišče obvestil tudi obsojenčev zagovornik. Obsojenec se je takrat slabo počutil in je kašljal in ni želel sebe in drugih izpostavljati okužbi s Korona virusom. Nikoli se ni strinjal, da se mu sodi v nenavzočnosti, pri čemer zaradi odsotnosti ni mogel podati svoje zaključne besede.

10. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost je na glavni obravnavi po zakonu obvezna. Obsojenčev zagovornik zatrjuje, da je navedena kršitev podana, ker je bil narok za glavno obravnavo dne 25. 2. 2020 opravljen v nenavzočnosti obsojenca, ki je bil odsoten zaradi bolezni, pri čemer se obsojenec ni strinjal, da se mu sodi v nenavzočnosti. V skrajšanem postopku sme sodnik, če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, odločiti, da se opravi v njegovi nenavzočnosti, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan (prvi odstavek 442. člena ZKP). Sodišče opraviči izostanek obdolžencu, če so za to podani opravičljivi razlogi (peti odstavek 193. člena ZKP), obdolženec pa mora opravičilo vložiti pri sodišču, pred katerim teče postopek, najmanj 48 ur pred narokom, na katerega je vabljen, razen če razlog nastane kasneje in ga ni bilo mogoče predvideti. Če se vabilu ne odzove zaradi zdravstvenih razlogov, jih sodišče upošteva le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter mu onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje pri dejanju v kazenskem postopku. Obdolženec mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo (šesti odstavek 193. člena ZKP).

11. Iz podatkov spisa in četrte točke izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja, da je bil zadnji narok za glavno obravnavo dne 25. 2. 2020 opravljen brez navzočnosti obsojenega B. B., ki je bil z datumom naroka seznanjen na predhodnem naroku dne 5. 2. 2020 in opozorjen na posledice svojega izostanka. Obsojenec svojega izostanka pred narokom ni opravičil. Soobsojenka je na naroku povedala, da je obsojenec nekaj dni nazaj zbolel, obsojenčev zagovornik pa je navedel, da se z izvedbo naroka v nenavzočnosti obsojenca ne strinja, saj je obsojenec obležal in zato ni mogel priti na narok. Sodišče je na tem naroku izvedlo že pridobljene listinske dokaze, zavrnilo dokazne predloge pooblaščenke subsidiarne tožilke in zaključilo dokazni postopek ter po podanih zaključnih besedah strank izreklo sodbo. Obsojenec je bil zaslišan na naroku dne 19. 11. 2019, na naroku dne 25. 2. 2020 pa je bil prisoten njegov zagovornik. Po naroku je sodišče prejelo še pisno obvestilo obsojenčevega zagovornika o bolezni obsojenca,3 kateremu ni priložil dokazil. 12. Na podlagi povzetih okoliščin izvedbe predmetnega naroka, ob upoštevanju relevantne pravne podlage, gre pritrditi presoji nižjih sodišč, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvedbo naroka dne 25. 2. 2020 v nenavzočnosti obsojenega B. B. Obsojenec je bil na narok pravilno in pravočasno vabljen, svojega izostanka pa ni opravičil, saj za zatrjevano bolezensko stanje sodišču ni posredoval nobenega dokazila in sodišča o tem tudi ni pravočasno obvestil. Zagovor je obsojenec na glavni obravnavi že podal in se je imel možnost soočiti z vsemi dokazi, ki ga obremenjujejo. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

13. Obsojenka in njen zagovornik v zahtevi uveljavljata še kršitev določb kazenskega postopka z očitkom, da so zaključki sodišča protispisni in v nasprotju z veljavnim pravom, vendar pa očitka ne konkretizirata tako, da bi bil mogoč preizkus njegove utemeljenosti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Povsem neobrazložen je tudi očitek obsojenčevega zagovornika v zahtevi, da se višje sodišče v izpodbijani sodbi ni vsebinsko opredelilo do pritožbe obsojenega B. B. in njegovega zagovornika, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev pravil kazenskega postopka. Vložnik namreč ne pojasni niti, na katero konkretno pritožbeno navedbo naj višje sodišče ne bi odgovorilo. Ob izostanku konkretizacije zatrjevane kršitve, presoja tega očitka ni mogoča. Nekonkretiziran in kot takšen nerazumljiv je tudi vložnikov očitek absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 11. točki drugega odstavka 371. člena ZKP (ki niti ne obstaja) zaradi kršitve načela javnosti in publicitete postopka osebnega stečaja, saj očitane procesne kršitve vložnik v zahtevi po vsebini v ničemer ne pojasni.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenca ne prejemata nobenih dohodkov, obsojeni B. B. pa je trenutno tudi na prestajanju zaporne kazni, ju je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse. Obsojenca pa sta dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je potrebne izdatke oškodovanke kot tožilke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke, saj ju povrnitve teh stroškov kazenskega postopka skladno z navedenimi določbami ZKP Vrhovno sodišče ne more oprostiti. Navedene stroške kazenskega postopka, nastale z vložitvijo obravnavanih zahtev za varstvo zakonitosti, bo odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom

16. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 109/2010 z dne 6. 1. 2011. 2 Kolikor se ta navedba nanaša na konkretni del opisa kaznivega dejanja, da sta obsojenca oškodovanko zapeljala, da jima je s sklenitvijo sodne poravnave odpustila del obveznosti, pri čemer je odpust teh obveznosti del s poravnavo dogovorjenega popuščanja, gre ugotoviti, da ta del ne predstavlja konkretizacije zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja in je kot tak nepomemben, v s kaznivim dejanjem povzročeno škodo pa tudi ni zajet. 3 V sporočilu navaja, da se obsojenec slabo počuti in kašlja ter zato sebe in drugih ne more izpostavljati strahu pred Korona virusom, kar je splošno znano dejstvo in je tudi priporočljivo, da ljudje v času epidemije ostanejo doma, če so bolni. Predlagal je, da sodišče ponovno opravi narok, na katerem bo obsojenec lahko sodeloval in podal zaključno besedo, in sicer takrat, ko bo obsojenec zdrav in bo konec epidemije.