Jedro

V izpodbijani odločbi ni določno, jasno in konkretno opredeljeno ugotovljeno dejansko stanje glede na pravni okvir odločanja o prošnji tožnice za podaljšanje dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela tako, da bi bile konkretno navedene ugotovitve upravnega organa o tožničinem izpolnjevanju predpisanih pogojev po določilih 1. in 3. odstavka 37. člena v povezavi s 1. odstavkom 35. člena in 1. odstavkom 36. člena ZTuj-2, saj se dovoljenje za začasno prebivanje v skladu s 1. odstavkom 36. člena ZTuj-2 lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda.

Upravni organ se ni spuščal v vsebino in izpolnjevanje predpisanih zakonskih pogojev za podaljšanje veljavnosti tožničinega prvega dovoljenja za začasno prebivanje. Te vsebine niso vsebovane v izpodbijani odločbi, ki prav tako tudi ne vsebuje sklepa o dejanskem stanju v smislu ugotovitve, ali tožnica izpolnjuje (ali ne) predpisane splošne in posebne pogoje za zaprošeno podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Izpodbijana odločba namreč sprejeto zavrnilno odločitev utemeljuje zgolj z vidika ugotavljanja dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na zavrnilni razlog iz 4. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Upravne enote Brežice št. 214-352/2012/33 z dne 7. 8. 2012 ter se zadeva vrne Upravni enoti Brežice v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni, šteto od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje z izrekom pod točko 1 na podlagi 2. odstavka 86. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) zavrnil prošnjo tožnice z dne 30. 3. 2012 za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela. Hkrati ji je z izrekom pod točko 2 naložil, da v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe zapusti Republiko Slovenijo. Z izrekom pod točko 3 je še ugotovil, da stroškov postopka ni bilo.

V obrazložitvi ugotavlja, da ji je prvo dovoljenje za začasno prebivanje izdala Upravna enota (v nadaljevanju: UE) Celje z veljavnostjo od 25. 11. 2011 do 31. 3. 2012. Na zaprosilo je prvostopnemu organu UE Celje posredovala dokazilo o nekaznovanju tožnice v matični državi, iz katerega ne izhaja, da bi bila tožnica tam zabeležena v kazenski evidenci. Na podlagi podatkov evidence Zavoda za zaposlovanje prvostopni organ nadalje ugotavlja, da ima tožnica izdano delovno dovoljenje za plesalko, animatorko, delavko brez poklica pri delodajalcu A. s.p., ter da niso podani pogoji za prekinitev ali prepoved izdaje delovnega dovoljenja, niti ni zoper delodajalca v teku prekrškovni postopek. Ob vpogledu podatkov evidence FIO v registru tujcev je prvostopni organ ugotovil, da so pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani zabeleženi podatki o kaznivih dejanjih tožnice. Tožilstvo je na njegovo zahtevo prvostopnemu organu posredovalo podatke, da se je zoper tožnico in soobtožene vodil kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po členu 175. KZ-1, vendar je sodišče izreklo oprostilno sodbo, ki je postala pravnomočna 22. 11. 2011. V nadaljevanju obrazložitve prvostopni organ še navaja, da je zaradi ugotavljanja morebitnih zavrnilnih razlogov po določilih 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, ki jih tudi povzema, pridobil podatke iz uradnih evidenc o kaznivih dejanjih in prekrških Ministrstva za pravosodje, Okrajnega sodišča v Brežicah in Davčnega urada v Brežicah. Za pojasnilo je glede na določilo 4. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 zaprosil dodatno tudi Generalno policijsko upravo (v nadaljevanju: GPU) ter Ministrstvo za zunanje zadeve. V svojem odgovoru je GPU v zvezi s podaljšanjem dovoljenja za bivanje tožnici navedla, da bi bilo njeno prebivanje lahko povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj zloraba prostitucije po členu 175. KZ-1 in trgovina z ljudmi po členi 113. KZ-1 ob upoštevanju že podanih kazenskih ovadb zoper tožnico in njenega delodajalca A.A. z dne 20. 6. 2008 in z dne 6. 4. 2011, pri čemer je še dodala, da ni mogoče izključiti možnosti, da tožnica v prihodnje ne bi mogla postati žrtev trgovine z ljudmi. Ministrstvo za zunanje zadeve pa je v svojem mnenju med drugim navedlo, da gre v zadnjem času v primerih zaposlovanja plesalk v nočnih lokalih za organizirano trgovino z ljudmi in za zlorabo dovoljenja za prebivanje kot legitimne oblike prebivanja tujcev v državi. Nadalje je še navedlo, da tožnica kot plesalka pomeni nevarnost za mednarodne odnose Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) ter prvostopnemu organu predlagalo, da ji ne podaljša dovoljenja, češ da je problematika barskih plesalk dosegla takšne razsežnosti, da je v veliki meri ogrožen mednarodni ugled Slovenije in njen odnos s posameznimi državami. V nadaljevanju obrazložitve prvostopni organ navaja, da je tožnico seznanil z vsemi ugotovitvami v postopku na ustnem zaslišanju 1. 8. 2012 ter na podlagi navedb tožnice in mnenj GPU ter Ministrstva za zunanje zadeve zaključuje, da nedvomno obstaja sum, da tožnica utegne pomeniti nevarnost za mednarodne odnose in da obstaja sum, da bi bilo njeno prebivanje povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, ne glede na to, da ji je bila v kazenskem postopku izrečena oprostilna sodba, saj sta oba navedena državna organa potrdila obstoj zavrnitvenega razloga iz 4. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 v povezavi s 1. odstavkom 89. člena in 86. členom ZTuj-2. Pritožbeni organ, Ministrstvo za notranje zadeve RS, je pritožbo tožnice zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnil z odločbo št. 2141-100/2012/2 (1312-02) z dne 22. 11. 2012, s katero je hkrati zavrnil tudi zahtevek tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožnica vlaga tožbo „iz vseh razlogov“ in predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi oziroma spremeni tako, da se prošnji tožnice ugodi, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V tožbi uvodoma izpostavlja, da je glede obstoja suma, da bi bilo lahko prebivanje tožnice povezano z izvrševanjem kaznivega dejanja zloraba prostitucije po členu 175. KZ-1 in kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po členu 113. KZ-1 oziroma z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj odločilna oprostilna sodba, ki je postala pravnomočna 22. 11. 2011 ter ponavlja navedbe, ki jih je tožnica podala na osebnem razgovoru dne 1. 8. 2012, ko je izpovedala, da je bila aretirana in zaprta za 7 mesecev zaradi suma, da sodeluje pri novačenju deklet iz Ukrajine, česar pa ona ni nikoli počela in so bile vse obtožbe zoper nje umaknjene; prav tako se ne ukvarja s prostitucijo in se tudi nikoli ni, v državi pa namerava ostati še približno leto dni, in sicer zaradi zaslužka. Z njenim delom sta seznanjena tako njen mož kot tudi njen sin. Že na ustnem zaslišanju je tožnica posebej poudarila, da spoštuje zakonodajo RS in je ne krši ter še zlasti poudarila, da niti ne razume, kako bi sploh lahko predstavljala nevarnost za mednarodne odnose. V tožbi poudarja, da oba upravna organa svoje odločitve nista v ničemer konkretizirala, zaradi česar je tožnica vložila pritožbo iz razlogov, ki jih zato ponovno navaja spet v tožbi. Tako ponovno navaja, da so argumenti za zavrnitev njene prošnje v izpodbijani odločbi povsem abstraktni in ne povzemajo konkretnega dejanskega stanja, kakor tudi ne povzemajo konkretnih okoliščin njenega primera, v reševanju katerega sta dodatno sodelovala še dva organa, to je GPU in Ministrstvo za zunanje zadeve, ki pa ne moreta odločati, ali tožnica v konkretnem primeru predstavlja žrtev, kakor navaja v svojem mnenju GPU, ali pa predstavlja potencialno storilko kaznivih dejanj, oziroma „pomeni nevarnost za mednarodne odnose RS“, kakor navaja Ministrstvo za zunanje zadeve. Njune navedbe tožnica označuje za diametralno nasprotujoče in medsebojno izključujoče zaključke, pa vendar so hkrati trditvena podlaga za zavrnitev njene prošnje, četudi sploh niso preverljive, zaradi česar izpodbijani odločbi očita nesklepčnost ter nepravilno uporabo materialnega predpisa. Nadalje tožnica meni, da sklicevanje na abstraktna dejanska stanja, ki nimajo podlage v konkretnem primeru, ne morejo služiti kot podlaga za zaključek v izpodbijani odločbi, ki ji očita tudi nelogičnost, ker temelji na isti dejanski podlagi, kakršna je služila UE Celje za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tožnice kot tujke v RS za obdobje od 25. 11. 2011 do 31. 3. 2012. Pri tem izpostavlja, da je že UE Celje razpolagala s pravnomočno oprostilno sodbo zoper tožnico in z vsemi podatki, na podlagi katerih je UE Celje izdala dovoljenje za začasno prebivanje, medtem ko je na podlagi istega dejanskega stanja UE Brežice zavrnila prošnjo za podaljšanje bivanja tožnice v RS. Po mnenju tožnice je nedopustno sklicevanje upravnih organov na vložene obtožnice zoper tožnico, saj so s tem kršene tožničine človekove pravice in konkretno 27. člen Ustave, saj je bil kazenski postopek v navedeni zadevi pravnomočno zaključen z oprostilno sodbo, ki je postala pravnomočna 22. 11. 2011. Slednja pa sama po sebi ne predstavlja podlage za sum, da bo bivanje tožnice povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj. Tožnica ob dejstvu, da je izpolnila vse splošne pogoje in tudi poseben pogoj za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela ter da je pridobila tudi veljavno delovno dovoljenje, meni, da je izpolnila vse pogoje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v skladu s 1. odstavkom 36. člena ZTuj-2, ki jih mora enako izpolnjevati, kakor je predpisano za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje. Kot sporen med strankama tožnica označuje obstoj zadržka za izdajo dovoljenja tujcu za začasno prebivanje iz 4. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 zaradi obstoja resnih razlogov za sum, da utegne tujec pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose RS, oziroma da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj ali nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Tožnica se ne strinja z mnenjem upravnih organov prve in druge stopnje, da v njenem primeru obstojijo resni razlogi za obstoj tovrstnega suma, saj meni, da že iz zakonske dikcije izhaja, da mora biti nevarnost konkretna in ne zgolj pavšalna, za kar naj bi šlo v konkretnem primeru, oziroma da morajo biti resni razlogi za sum vsaj konkretizirani in da se morajo nanašati individualno na prosilca, za kar pa meni, da v njenem primeru ne gre glede na navedbe, da „ne morejo izključiti možnosti, da tožeča stranka v prihodnje ne bi mogla postati žrtev trgovine z ljudmi“, ki ni v ničemer konkretizirano niti kakorkoli pravno podprto. Še manj je za tožnico dopusten argument o vložitvi ovadbe zoper njenega delodajalca kot osnovo za zavrnitev njene prošnje, kar gre v konkretnem primeru. Tožnica poudarja, da je sama to izrecno zanikala na osebnem razgovoru pred prvostopenjskim organom, ko je odgovarjala na posamezna vprašanja in pojasnila, da pozna svoje pravice ter da je nikoli nihče ni silil k izvrševanju kakšnega kaznivega dejanja, kot tudi, da je izobražena in da ve, kam se mora obrniti, če bi jo kdo silil v prostitucijo. S tem je jasno negirala dejstvo, na katera se opira GPU, saj je tožnica sama pojasnila, da ve, kaj pomeni trgovina z ljudmi in da nikakor ne bi mogla postati žrtev te trgovine, kot zmotno meni GPU in za njo upravni organ prve in druge stopnje, zaradi česar tožnica izpodbijani odločbi očita, da je sama s seboj v nasprotju. Pri tem poudarja, da tudi drugostopenjska odločba ni odgovorila na navedeni očitek, ki ga je tožnica prvič uveljavljala že v pritožbi, saj je v tej zvezi pritožbeni organ zgolj odgovoril, da je za obstoj zavrnilnega razloga iz 4. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 določen nižji dokazni standard verjetnosti z namenom, da se zaščitijo človekove pravice, ki so varovane s to določbo in da se prepreči kaznivo dejanje, katerega žrtev bi bil lahko tujec, vendar ni pojasnil, zakaj meni, da je temu tako in kakšen je ta standard, česar ni pojasnila niti prvostopenjska odločba, tako da omenjena trditev ostaja nepreverljiva in kot taka nesklepčna, saj oba upravna organa nista odgovorila, kje točno je navedeno, da je določen nižji standard in kakšen sploh je ta standard. Prav tako naj ne bi bilo mogoče slediti njuni trditvi, da za obstoj zavrnilnega razloga zadošča že vložena kazenska ovadba proti njenemu delodajalcu zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije. Pri tem se dodatno sklicuje na dejstva, ki jih navaja v nadaljevanju tožbe, ki se nanašajo na istega delodajalca, to je A. s.p., ki je za številne zaposlene z različnimi tujimi državljanstvi v obdobju od meseca marca do novembra 2012 pridobil 11 dovoljenj za bivanje iz razloga dela in zaposlitve pri različnih UE v Sloveniji, ki so v tožbi naštete pod zaporednimi številkami 1 do 10 skupaj z osebnimi podatki poimensko navedenih oseb, ki so kot tuje državljanke Moldavije, Ukrajine in Dominikanske republike pridobile dovoljenja za bivanje v RS zaradi zaposlitve pri tožničinem delodajalcu. Poleg predhodno naštetih pa je v letu 2012 pridobila ena izmed zaposlenih pri navedenem delodajalcu celo dovoljenje za stalno prebivanje, ki ji ga je izdala UE Celje. Tožnica meni, da v kolikor bi držala trditev, da je v RS določen nižji standard presoje in da zadostuje že vložena kazenska ovadba proti delodajalcu za zavrnitev zaprošenega dovoljenja oziroma podaljšanje le-tega, bi to pomenilo, da nihče izmed zaposlenih pri istem delodajalcu v RS ne bi smel pridobiti nobenega izmed predhodno naštetih dovoljenj v letu 2012. Tožnica predlaga zaslišanje priče A.A. in svoje zaslišanje, tožbi pa prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A9).

Hkrati s tožbo je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi določil 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Sodišče je njenemu predlogu ugodilo in s sklepom št. I U 72/2013 z dne 15. 1. 2013 začasno zadržalo izvršitev oziroma pravno učinkovanje izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila skupaj z listinami predmetnega upravnega spisa v skladu z določili 38. člena ZUS-1, izrecno vztraja pri svojih navedbah v odločbi št. 2141-100/2012/2 (1312-02) z dne 22. 11. 2012 in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Nasprotuje tožbeni navedbi, da sta obe upravni odločbi upravnih organov prve in druge stopnje v konkretnem primeru pavšalni in da se v ničemer ne nanašata konkretno na tožečo stranko, ker meni, da to ne drži. Posebej opozarja, da niti GPU niti Ministrstvo za zunanje zadeve nista odločala o tem, da je tožnica potencialna žrtev ali pa potencialna storilka kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije, temveč sta, glede na vloženo kazensko ovadbo zoper tožničinega delodajalca zaradi omenjenih kaznivih dejanj, opozorila, da obstaja sum, da bi tudi tožnica zaradi svoje zaposlitve pri tem delodajalcu lahko postala žrtev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi ali zlorabe prostitucije, zaradi česar torej obstaja sum, da bo njeno prebivanje v RS povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, kar šteje za zadosten razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje po določbi 4. točke 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Dodatno v zvezi s tožbeno navedbo, da je tožničin delodajalec v letu 2012, kljub temu, da je bila zoper njega v letu 2011 vložena kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, za več državljank Moldavije, Ukrajine in Dominikanske republike pridobil delovna dovoljenja, omenjenim tujim državljankam pa so različne upravne enote, glede na nameravani kraj prebivanja v RS, izdale dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, pa tožena stranka odgovarja, da je v pritožbenem postopku presojala le pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ne pa pravilnosti in zakonitosti odločitev drugih upravnih enot. K točki 1: Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja s tožnico, kar zadeva tožbeni očitek o bistveno pomanjkljivi in protislovni obrazložitvi odločitev obeh upravnih organov, in sicer v tolikšni meri, da je tudi po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka.

Obrazložitev izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, namreč ostaja nejasna in nepopolna glede odločilnih pravno relevantnih dejstev in okoliščin, na katerih temelji odločitev v 1. in 2. točki izreka, da ne omogoča njenega preizkusa v pogledu pravilnosti in zakonitosti odločitve v tej zadevi, kar je že samo po sebi razlog, ki ga je zakonodajalec opredelil kot eno izmed bistvenih kršitev pravil upravnega postopka v 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP.

Z določbo 7. točke 2. odstavka 237 člena ZUP je uzakonjena zahteva, da mora biti tudi sama upravna odločba, ne zgolj postopek pred njeno izdajo, brezhibna in mora vsebovati poleg pravilne pravne podlage odločitve tudi obrazložitev, ki je skladna z zahtevami zakonodajalca, predpisanimi z določili 1. do 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP.

Po določilih 1. do 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP mora namreč obrazložitev obsegati razložitev zahtevkov strank in njihovih navedb o dejstvih (točka 1), ugotovljeno dejansko stanje (glede pravno relevantnih dejstev) in dokaze, na katero je to oprto (točka 2), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (točka 3), navedbo glede predpisov, na katere se opira odločba (točka 4), razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (točka 5), in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (točka 6).

Naštetim zahtevam po določilih 1. do 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP v konkretnem primeru po presoji sodišča prav tako ni bilo zadoščeno, saj v izpodbijani odločbi ni določno, jasno in konkretno opredeljeno ugotovljeno dejansko stanje glede na pravni okvir odločanja o prošnji tožnice za podaljšanje dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela v smislu določil 37. člena v povezavi s 1. odstavkom 36. člena ZTuj-2 tako, da bi bile konkretno navedene ugotovitve upravnega organa o tožničinem izpolnjevanju predpisanih pogojev po določilih 1. in 3. odstavka 37. člena v povezavi s 1. odstavkom 35. člena in 1. odstavkom 36. člena ZTuj-2, saj se dovoljenje za začasno prebivanje v skladu s 1. odstavkom 36. člena ZTuj-2 lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda.

Citirana določila 37. člena ZTuj-2, na katerega se uvodoma sklicuje tožnica v svoji prošnji z dne 30. 3. 2012, vloženi na obrazcu prošnje za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela (37. člena ZTuj-2), pa posledično določa tudi potrebni obseg ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja kot tiste dejstvene podlage, ki je v konkretnem primeru bistvena za sprejem odločitve upravnega organa prve (in druge) stopnje, česar pa upravni organ sploh ni ugotavljal, saj se ni spuščal v vsebino in izpolnjevanje predpisanih zakonskih pogojev za podaljšanje veljavnosti tožničinega prvega dovoljenja za začasno prebivanje, določenih v 1. in 3. odstavku 37. člena v zvezi s 3. in 4. odstavkom 33. člena ZTuj-2. Te vsebine namreč sploh niso vsebovane v izpodbijani odločbi, ki prav tako tudi ne vsebuje sklepa o dejanskem stanju v smislu ugotovitve, ali tožnica izpolnjuje (ali ne) predpisane splošne in posebne pogoje za zaprošeno podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Izpodbijana odločba namreč sprejeto zavrnilno odločitev utemeljuje zgolj z vidika ugotavljanja dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na zavrnilni razlog iz 4. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Z določbo v času odločanja veljavnega 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 je zakonodajalec taksativno določil razloge, zaradi katerih se dovoljenje za prebivanje tujcu v RS ne izda. Tako se po 4. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 med zavrnitvene razloge, zaradi katerih se dovoljenje za prebivanje tujcu v RS ne izda, uvršča tudi razlog, da obstajajo resni razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose RS ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Pri tej zakonsko določeni domnevi gre za nedoločen pravni pojem, ki mu je v vsakem posamičnem primeru potrebno določiti vsebino glede na namen zakonodajalca, izražen v citirani zakonski normi. Navedeno pomeni, da je potrebno zakonsko določeno domnevo konkretno opredeliti v vsakem primeru posebej, glede na individualne okoliščine konkretnega primera, ocena teh razlogov pa je prepuščena upravnemu organu, v čigar pristojnost spada odločanje o zaprošenem dovoljenju za prebivanje oziroma o dopustnem pravnem sredstvu zoper tovrstno odločitev v skladu z določili 86. člena ZTuj-2. Seveda le ob hkratnem spoštovanju splošne prepovedi diskriminacije, kot izpostavlja tudi tožba, izhajajoče iz določil 13. člena v zvezi z 2. odstavkom 14. člena Ustave, zlasti pa iz 22. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, na kar utemeljeno opozarja tožnica, da izpodbijana odločba ne vsebuje dejstev, na podlagi katerih je tožena stranka sklepala, da v tožničinem primeru predstavljajo zavrnitveni razlog iz 4. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 (da pri tožnici obstajajo resni razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose RS ali obstaja sum, da bo njeno prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj), ki bi v njenem primeru individualno narekovala drugačen zaključek, kakor v vseh preostalih primerljivih zadevah v tožbi poimensko naštetih tujk, zaposlenih pri istem delodajalcu, kot je zaposlena tudi tožnica. Obstoja takšnih dejstev, ki bi v njenem primeru individualno narekovala drugačen zaključek, kakor v vseh preostalih primerljivih zadevah v tožbi poimensko naštetih tujk, zaposlenih pri istem delodajalcu, namreč prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni individualno opredelil, oziroma jih ni individualno opredelil v zadostni meri, kar še zlasti velja glede na ugotovitev tožene stranke v obrazložitvi drugostopne odločbe (na strani 6, 5. odstavek), ki se strinja s (pri)tožnico, da je prvostopni organ pri ugotavljanju obstoja suma, da bo prebivanje tožnice v RS povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, napačno upošteval tudi vloženo kazensko ovadbo, četudi je bila tožnici v kazenskem postopku izrečena pravnomočna oprostilna sodba. Vendar pa je tožena stranka kljub temu in v nasprotju s citirano ugotovitvijo pritožbo tožnice zavrnila kot neutemeljeno ob sklicevanju na 1. odstavek 248. člena ZUP, po katerem organ druge stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena. Po mnenju sodišča tako iz navedenih razlogov tožnici v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana učinkovita možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki utegnejo vplivati na odločitev o stvari. Zato je sodišče presodilo, da upravni organ ni ravnal v skladu z določili 9. in 146. člena ZUP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. S tem pa je podan tudi razlog iz 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS, da sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo moral upravni organ tožnico v roku iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 seznaniti z vsemi zbranimi dokazi ter pravno relevantnimi dejstvi in okoliščinami, zlasti tudi z dejstvi in okoliščinam, ki v njenem primeru individualno narekujejo drugačen zaključek, kakor v vseh preostalih primerljivih zadevah v tožbi poimensko naštetih tujk, zaposlenih pri istem delodajalcu, kot je zaposlena tudi tožnica ter ji dati možnost, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev.

Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, je sodišče v skladu z določilom 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na seji sodnega senata in se do ostalih tožbenih ugovorov ni še dodatno posebej vsebinsko opredeljevalo.

K točki 2: Sodišče je o stroškovnem zahtevku tožeče stranke odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kakršna je obravnavana sporna zadeva, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, ali ugotovi zgolj nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, tožniku prisodi tudi pavšalni znesek povračila stroškov glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Ta v 3. odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ker je v konkretnem primeru sodišče odločilo na seji sodnega senata in je tožnico zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ta znesek se poveča še za 22% DDV.