Jedro

Delavec se lahko odpove svojim denarnim terjatvam, do katerih bi bil sicer po zakonu ali po kolektivni pogodbi upravičen. Taka izjava oz. odpoved pa je pravno učinkovita in dopustna le, če je podana kot jasna in nedvoumna izjava volje. S tem, ko je delavec podal odpoved delovnega razmerja, ki jo je delodajalec sprejel, delodajalec ni mogel šteti, da so s tem poravnane vse medsebojne obveznosti, če to v odpovedi delovnega razmerja ni izrecno zapisano.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki regres za letni dopust v bruto znesku 102.000,00 SIT ter plačati davke od navedenega zneska, ter tako ugotovljeni neto znesek izplačati tožnici skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje do plačila, in plačati stroške postopka v znesku 55.460,00 SIT ter od zneska 51.815,00 SIT še zakonite zamudne obresti od izdaje sodne odločbe dalje do plačila, vse v roku osmih dni.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnica podala odpoved delovnega razmerja oz. prosila za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, s katerim se je toženec strinjal. Toženec je predlog sprejel in se je s tožnico dogovoril, da ji delovno razmerje preneha praktično takoj, oz. s 1.8.1996, ob tem pa sta se s tožnico pogovarjala o vseh ostalih pravicah, ki bi jih eventualno delavka imela do delodajalca, tako da je delodajalec štel, da ji po prenehanju delovnega razmerja ne dolguje ničesar več. Zato je toženec tudi na svoj izvod odpovedi oz. sporazuma o prenehanju delovnega razmerja zapisal, da odpoved delovnega razmerja sprejema in da so vse obveznosti poravnane. Če ne bi štel, da je prost vseh obveznosti, na takojšnjo prekinitev delovnega razmerja tudi ne bi pristal. Tožeča stranka je dejstvo, da v odpovedi ni bilo zapisano, da so vse obveznosti med strankama dokončno urejene, izrabila in več kot tri mesece po prenehanju delovnega razmerja zahtevala izplačilo regresa. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da med strankama ni bilo dogovora, da je delodajalec prost vseh obveznosti do tožeče stranke, saj je tak dogovor med strankama obstajal in je povsem jasno, da sta se stranki poleg sporazumne odpovedi delovnega razmerja dogovorili tudi, da druga drugi ne dolgujeta ničesar več. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je vprašanje obstoja ali neobstoja sporazuma med strankama ostalo v celoti odprto.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna in ustrezno, natančno in prepričljivo obrazložena. Zato se pritožbeno sodišče povsem strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Pritrditi je potrebno stališču prvostopenjskega sodišča, da delavcu pripada regres na letni dopust v skladu z določili 1. točke 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 39/93). Tako splošna kot panožne kolektivne pogodbe zagotavljajo delavcem minimum pravic iz delovnega razmerja, med katerimi je tudi pravica do regresa za letni dopust. Delavci so do regresa za letni dopust, enako kot do ostalih osebnih prejemkov, ki so določeni v kolektivnih pogodbah, upravičeni, razen če se svojim denarnim zahtevkom do delodajalca odpovedo.

Delavec se lahko odpove svojim denarnim terjatvam, do katerih bi bil sicer po zakonu ali po kolektivni pogodbi upravičen. Taka izjava oziroma odpoved pa je pravno učinkovita in dopustna le, če je podana kot jasna in nedvoumna izjava volje. Tožena stranka ni uspela dokazati, da se je tožeča stranka pravici do regresa za letni dopust odpovedala in tudi v pritožbi ne navaja nikakršnih novih dejstev niti ne predlaga novih dokazov, ki bi vzbudili utemeljen dvom v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. Zgolj dejstvo, da je toženec s tem, ko je odpoved tožnice sprejel, štel, da so medsebojne obveznosti poravnane in si je to tudi zapisal na svojem izvodu odpovedi, pa seveda ne dokazuje, da se je tožnica izrecno odpovedala svoji pravici, ki ji pripada po citirani določbi SKPG-93. Zato je sprejeta odločitev pravilna.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90), pa tudi materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).