Jedro

Primernost odmerjene kazni (1.odst. 374.čl. ZKP) ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Ni utemeljeno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da v primeru, če je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika obsojenca in sodbo, zoper katero se pristojni državni tožilec ni pritožil, razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v novem sojenju pri odmeri kazni ni mogoče upoštevati novih obteževalnih okoliščin. V novem sojenju je v skladu z določilom 4.odst. 397.čl. ZKP sodišče vezano le na prepoved, predpisano v 385.čl. ZKP, kar torej pomeni, da kljub novim obteževalnim okoliščinam ne more izreči obdolžencu strožje kazenske sankcije, kot je bila izrečena s sodbo, ki je bila razveljavljena.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. H.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. H.G. spoznan za krivega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ v zvezi z 26. členom KZ in obsojen na 1 leto zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 11.9.1995 od 20. ure do 27.8.1996. Zagovornik obs. H.G. je dne 19.12.1997 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo sodišča druge stopnje v izreku o kazenski sankciji spremeni tako, da obsojencu izreče kazen zapora, nižjo od 1 leta.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Res je bila obs. H.G. s pravnomočno sodbo izrečena za kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ v zvezi z 26. členom KZ kazen 1 leta zapora, torej enaka kazen, kot mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 18.1.1996 zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju velike tatvine po 2. odstavku 212. člena KZ v zvezi z 26. členom KZ, zoper katero se okrožni državni tožilec ni pritožil, pač pa je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi zagovornika obs. H.G. in je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Čeprav je bila obs. H.G. v novem sojenju za milejše kaznivo dejanje izrečena enaka kazen zapora ni mogoče pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil kršen kazenski zakon po 5. točki 372. člena ZKP, ker naj bi sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Po določilu 4. odstavka 397. člena ZKP je sodišče pri izrekanju nove sodbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu ZKP, ki določa, da se v primeru, če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist, sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Zato z izpodbijano pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega milejšega kaznivega dejanja in čeprav mu je bila izrečena enaka kazen zapora, ni bil kršen kazenski zakon, ker z odločbo o kazni ni bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, saj se za kaznivo dejanje, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, storilec kaznuje z zaporom do 3 let. Sicer je tudi že pritožbeno sodišče, ko je odločalo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, povsem utemeljeno odgovorilo na take pritožbene očitke ter pravilno ugotovilo, da ni bilo kršeno načelo prepovedi "reformatio in peius". Primernost odmerjene kazni (1. odstavek 374. člena ZKP) pa ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. Prav tako ni utemeljeno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da v primeru, če je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika obsojenca in sodbo, zoper katero se pristojni državni tožilec ni pritožil, razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v novem sojenju pri odmeri kazni ni mogoče upoštevati novih obteževalnih okoliščin. V novem sojenju je v skladu z določilom 4. odstavka 397. člena ZKP sodišče vezano le na prepoved, predpisano v 385. členu ZKP, kar torej pomeni, da kljub novim obteževalnim okoliščinam ne more izreči obdolžencu strožje kazenske sankcije, kot je bila izrečena s sodbo, ki je bila razveljavljena. S tem ko zagovornik obs. H.G. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da niti prvostopno sodišče niti pritožbeno sodišče pri odmeri kazni nista upoštevali obsojenčevega zdravstvenega stanja, pa izpodbija primernost odločbe o kazenski sankciji. Iz tega razloga pa navedenega izrednega pravnega sredstva glede na določilo 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se vložnik sklicuje, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).