Jedro

Izhodiščno je trditveno (in posledično dokazno) breme vedno na tožniku, glede na procesno aktivnost strank pa se lahko tekom postopka spreminja ter prenaša. Zaradi sklepčne, čeprav skope obrambe obeh toženk se je po vložitvi obeh odgovorov glede obeh toženk to breme zopet vrnilo k tožniku.

Iz tožnikovih tožbenih navedb ne izhaja zanikanje dejstev, ki jih je prva toženka navedla v svojem odgovoru. Navedba, da je toženka vozila odpadni material na tožnikovo nepremičnino, ne vsebuje zanikanja navedbe toženke, da je tako ravnala izključno po izrecnem naročilu tožnika in v prepričanju, da ima za to potrebna dovoljenja.

Drži, da prva toženka za svoje navedbe ni predlagala dokazov. Vendar bi bilo to pomembno šele v trenutku, ko bi bile njene trditve prerekanje, torej sporne, in bi kot take terjale dokazovanje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožnik je dolžan drugi toženki plačati 559,25 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu toženki solidarno plačata 13.370,70 EUR, kar je zahtevana vsota globe, ki jo je sam plačal po odločbi okoljske inšpekcije zaradi nezakonito odloženih odpadkov ter stroškov njihovega naknadnega odvoza. Tožniku je sodišče posledično še naložilo, da drugi toženki povrne 746,64 EUR stroškov postopka.

2.Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da se tožnik ni dovolj konkretno odzval na obrambo toženk, da je bila prva toženka zgolj izvajalka izrecnega tožnikovega naročila prevoza, druga toženka pa sploh z zadevo nima nič. Hkrati je kot skrajno neverjetno ocenilo, da se tožnik v inšpekcijskem postopku ne bi branil s tem, da je dejanje, ki se mu je očitalo, v resnici dejanje tretjih oseb (toženk), kar pa iz odločbe okoljske inšpekcije nikjer ne izhaja. Vzrok za nastanek tožnikove škode, ki jo iztožuje, je sodišče prve stopnje tako videlo v njegovem lastnem ravnanju.

3.Zoper sodbo se tožnik pritožuje, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom za njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, podredno pa zahteva razveljavitev sodbe in novo sojenje. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

4.Nasprotuje očitku sodišča, da se ni odzval na obrambo toženk iz njunih odgovorov na tožbo, saj sta bila odgovora brez kakršnihkoli dokazov, take obrambe pa ni mogoče upoštevati. Meni, da so navedbe prve toženke iz odgovora pavšalne, saj ne pove, po nalogu katerega lastnika je vozila, kaj in kam. To, da ni omenjena v inšpekcijski odločbi, prve toženke ne izključuje civilne odgovornosti napram tožniku. Če je bilo sodišče glede dejstev v dvomu, bi moralo izvesti predlagane dokaze. Če gre verjeti toženki, da je vozila material, potem ji ne gre verjeti, da ni vozila odpadkov. Obramba druge toženke pa je protislovna. Če sama nima nič z zadevo, kako potem ve, kaj je počel tožnik. Obrambi toženk si tudi nasprotujeta oz. se izključujeta. Če bi sodišče menilo, da ni jasno, kdo je kaj naročil in kdo je kaj vozil, bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo ter tožnika opozoriti, da poda ustrezne navedbe in predlaga dokaze. Ker sta toženki tožnikove jasne očitke zgolj zanikali, bi sodišče moralo tožnika opozoriti, preden bi zavrnilo njegov zahtevek. Glede prve toženke so bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, ki je sodišče ni izdalo. Naposled še očita, da je sodišče ravnalo materialnopravno napačno, ko je zaključke inšpekcijskega organa vneslo v civilnopravno presojo odgovornosti.

5.Druga toženka je podala odgovor na pritožbo, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev tožniku povrnitev njenih stroškov v zvezi z odgovorom.

6.Prva toženka na pritožbo ni odgovorila.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

9.Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe o dokaznem bremenu ter povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ko je kot bistveno presodilo, da je tožnik tisti, ki ni konkretno in obrazloženo nasprotoval navedbam toženk, ki sta jih podali vsaka v svojem odgovoru na tožbo. Ker sta to (obe, vsaka posebej) storili znotraj zakonskega roka za odgovor, je treba tudi zavrniti očitek, da bi bilo treba zoper prvo toženko izdati zamudno sodbo.

10.Tožnik je v tožbi kot bistveno trdil, da sta toženki na njegovo zemljišče navozili odpadni material, zaradi česar je bil sam kaznovan z globo in imel stroške z njegovim odvozom. Toženki sta se branili, prva tako, da je navedla, da je bila zgolj in izključno izvajalka prevoza po izrecnem naročilu tožnika kot lastnika zemljišča, pri čemer se je zanesla na to, da ima slednji vsa potrebna dovoljenja in sama tega ni bila dolžna in sposobna preverjati1; druga toženka pa tako, da je navedla, da očitanega dejanja ni storila, da z zadevo nima nič ter da je niti predmetna inšpekcijska odločba, ki jo je tožnik priložil tožbi, ne omenja.

11.Najprej je treba ugotoviti, da si navedeni obrambi toženk (da ena ni vozila, druga pa, da je, a po naročilu) v ničemer ne nasprotujeta in je treba ta pritožbeni očitek zavrniti.

12.Nadalje je glede druge toženke treba ugotoviti, da navaja izključno negativna dejstva, ki jih že po naravi stvari ni mogoče dokazati. Sicer pa velja splošno pravilo (7. in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP), da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Navedeno pomeni, da je izhodiščno trditveno (in posledično dokazno) breme vedno na tožniku, glede na procesno aktivnost strank pa se lahko tekom postopka spreminja ter prenaša. Zaradi sklepčne, čeprav skope obrambe obeh toženk se je po vložitvi obeh odgovorov glede obeh toženk to breme zopet vrnilo k tožniku.

13.V konkretnem primeru prva toženka torej ni zanikala splošne, izhodiščne tožbene teze tožnika, to je, da je na njegovo zemljišče vozila material. Vendar je temu dodala bistveno dopolnilo, ki povsem spremeni tožbeni očitek, namreč, da je tako ravnala izključno po izrecnem navodilu tožnika in v dobri veri.

14.Tožnik na to ni reagiral; vloge ni podal nobene, na naroku za glavno obravnavo pa je le vztrajal pri svojih navedbah v tožbi ("kot doslej") in prerekal navedbe iz obeh odgovorov na tožbo, a splošno, ne da bi navedel, čemu konkretno nasprotuje in s čim, na podlagi česa. Tudi tisto, kar je ponovil, so le splošne navedbe, da sta toženki vozili, kam in kaj. Nič ni posebej in obrazloženo nasprotoval temu, da tega prva toženka ni storila samovoljno, pač pa po njegovem izrecnem navodilu in v dobri veri.

15.Po 1. odst. 214. čl. ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. Po 2. odst. istega določila pa se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. In prav to je bistvo obravnavane zadeve. Iz tožnikovih tožbenih navedb ne izhaja zanikanje dejstev, ki jih je prva toženka navedla v svojem odgovoru. Navedba, da je toženka vozila odpadni material na tožnikovo nepremičnino, ne vsebuje zanikanja navedbe toženke, da je tako ravnala izključno po izrecnem naročilu tožnika in v prepričanju, da ima za to potrebna dovoljenja.

16.V taki situaciji sodišče prve stopnje tožnika ni bilo dolžno pozivati k dopolnjevanju navedb, saj je to avtonomija stranke same. Načelo odprtega sojenja (materialno procesno vodstvo) izhaja iz določbe 285. čl. ZPP, ki določa naslednje: "Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo."

17.V obravnavanem primeru tako ni bilo situacije, ki bi sodnici izkazovala nepopolnost spornih tožnikovih navedb. Te je, kot zgoraj navedeno, bistveno dopolnila sama toženka, in sicer tako, da so dobile povsem drugačen pravni pomen, tožnik pa k temu ni dodal nič. Sodišče ni bilo dolžno tožnika spodbujati, naj vendarle konkretno ovrže toženkino obrambo. S tem bi prestopilo meje svoje dolžne nepristranskosti oz. nevtralnosti v sporu.

18.Drži, da prva toženka za svoje navedbe ni predlagala dokazov. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. čl. ZPP). Vendar bi bilo to pomembno šele v trenutku, ko bi bile njene trditve prerekanje, torej sporne, in bi kot take terjale dokazovanje.

19.Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko ni izvajalo zamudnejšega dokaznega postopka z zasliševanjem številnih prič, saj je kot relevantno dejansko podlago za odločitev upoštevalo večinoma neprerekana, nesporna dejstva, ter epistemološko pravilo logičnega sklepanja, da se negativnih dejstev ne da dokazovati. Dokazi so praviloma2 namenjeni dokazovanju že zatrjevanih (spornih) dejstev, ne raziskovanju morebitnih novih. Civilni pravdni postopek je kontradiktoren postopek dveh enakopravnih strank, ki morajo sodišču priskrbeti ustrezno procesno gradivo, ne inkvizicija ter ugotavljanje materialne resnice.

20.Naposled sodišče prve stopnje ni storilo nič narobe niti pri presoji inšpekcijske odločbe. Slednje ni vzelo kot podlago za svojo odločitev, v smislu kakršnekoli formalne "vezanosti" nanjo, pač pa jo je presojalo kot dokazno uradno listino ter z izkustveno logičnimi pravili mišljenja razložilo njeno vsebino glede na tožnikovo tožbeno tezo v zvezi z obrambama obeh toženk.

21.Iz navedene odločbe inšpektorice za okolje Inšpektorata za okolje in naravo, RS, Ministrstva za okolje in prostor (št. 06182-2061/2021-15 z dne 26. 8. 2021) ne izhaja nič takega, kar bi bilo v kakršenkoli nasprotju za navedbami strank, nasprotno, prav vse navedbe imajo ustrezno zaslombo v navedeni odločbi. Sodišče prve stopnje to korektno povzema v tč. 23 in 24 svoje obrazložitve; Inšpekcijski pregled dne 30. 6. 2021 in temu sledeča analiza odvzetega vzorca materiala, odloženega na tožnikovi nepremičnini parc. št. 378/4 k. o. X, ki leži na zaščitenem območju Natura 2000, je pokazala, da gre za dehidrirano blato iz čistilnih naprav, pomešano z gradbenim materialom. Tožnik, pozvan, da se o očitku izjavi, je izjavil, da ne gre za dehidrirano blato, pač pa za material iz podjetja A., 21. 7. 2021 pa je navedel, da je ta material odstranil. Ko mu je bilo sporočeno, da se tega materiala ne sme odlagati na področje Natura 2000, za gradnjo oz. nasip parcele pa je treba pridobiti ustrezno dovoljenje, je tožnik predložil poročilo o razvrščanju in vrednotenju nevarnih lastnosti za zemeljski izkop za podjetje B. izvajalca C., ter navedel še podatek, da je bil prevoznik podjetje D. Inšpekcija je s predmetno odločbo ugotovila, da je tožnik kršil določbe Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), naloženo mu je bilo, da material odstrani.

22.Nič od povzetega torej ne nasprotuje navedbam tožnika, pa tudi ne navedbam toženk. Na podlagi povedanega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 131. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri mora za odškodninsko obveznost oškodovanec dokazati protipravno ravnanje in škodo ter medsebojno vzročno zvezo, pred tem pa mora za to seveda podati ustrezne trditve, ki jih dokazuje. Ker tožnik tega ni storil, je njegov odškodninski zahtevek napram toženkama pravilno zavrnjen. Dodatno za prvo toženko ob uporabi določbe 140. čl. OZ, po kateri tisti, ki v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil (tč. 33 izpodbijane sodbe).

23.Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

24.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, drugi toženki pa mora povrniti stroške odgovora, ki jih je z njo povzročil, in sicer za odgovor na tožbo po veljavni Odvetniški tarifi 750 točk, povečani za materialne stroške (2 %) in DDV (22 %), skupaj 559,25 EUR. Priznane stroške mora plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP).

-------------------------------

1Da pri tem ni navedla konkretne količine materiala ter natančne lokacije odvoza, ne moti, saj je implicitno, da se je (tudi glede tega) odzvala na očitke tožnika, torej da gre za material, za katerega ji tožnik očita, da ga je protipravno odložila na njegovo nepremičnino.

2Z nekaterimi izjemami spoznavne stiske ipd., za kar pa v konkretnem primeru očitno ne gre.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212, 214, 214/1, 214/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 140