Jedro

Tožnica je upravičen do odškodnine zaradi posega v zasebnost v višini 1.000,00 EUR zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke, ko je direktorica tožničino elektronsko pošto v času njene odsotnosti preusmerila na svoj naslov, in v višini 1.500,00 EUR za ravnanje, ko je v času bolniške odsotnosti najela detektiva, ki je tožnici sledil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati znesek 55.200,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 18.900,00 EUR od 1. 6. 2009 dalje do plačila, - od zneska 17.400,00 EUR od 12. 5. 2010 dalje do plačila, - od zneska 17.400,00 EUR od 1. 6. 2009 dalje do plačila in od zneskov 1.000,00 EUR in 1.500,00 EUR od 18. 5. 2009 dalje do plačila. V presežku glede glavnice 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede teka zakonskih zamudnih obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 3.552,82 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila (točka II izreka sodbe).

Zoper 4. in 5. alineo točke I izreka sodbe, t.j. zoper odločitev o odškodnini zaradi posega tožene stranke v zasebnost tožnice, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne oziroma podrejeno zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje (pravilno: v novo sojenje), tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici, zaradi tega, ker je bila v času njene odsotnosti preusmerjena njena elektronska pošta na elektronsko pošto direktorice, kot odškodnino za poseg tožene stranke v njeno zasebnost dosodilo znesek 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa je sodba v tem delu tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zgolj obrazložilo, da je toženka kršila tožničino pravico do zasebnosti, vendar pa ni presodilo ostalih elementov odškodninske odgovornosti po pravilih civilnega prava. Najprej je sodišče zmotno ugotovilo, da je bila elektronska pošta preusmerjena v obdobju od 1. 2. 2006 do 28. 5. 2007, čeprav je iz odločbe o prekršku, na katero se sklicuje, razvidno, da gre za obdobje od 1. 2. 2007 do 28. 5. 2007. Nato ni upoštevalo izpovedbe direktorice, da je bila pošta preusmerjena, ker ni želela, da gre mimo kakšna pošta, ki je za družbo pomembna. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do krivde tožene stranke, iz izpovedi direktorice pa izhaja, da ni imela namena posegati v zasebnost tožnice. Sodba nadalje nima razlogov glede škode, razlogi o vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke pa so nejasni. Glede na to, da je tožnica v tožbi zahtevala odškodnino za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti in je kasneje na prvem naroku za glavno obravnavo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahtevala odškodnino v višini 1.500,00 EUR in 1.500,00 EUR zaradi protipravnega posega v čast in dobro ime, ni jasno, katero od zahtevanih oblik škode je sodišče upoštevalo pri prisoji odškodnine. Sodba tudi nima razlogov o višini odškodnine, ki je po mnenju tožene stranke previsoka in tudi ne o tem, zakaj sklepa, da je to ravnanje tožene stranke botrovalo tožničinim zdravstvenim težavam, ker to iz izvedenih dokazov ne izhaja. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR iz razloga, ker je toženka angažirala detektiva, ki je tožnici sledil. Ker iz razlogov sodbe izhaja, da je detektiv tožnico kontroliral na podlagi pogodbe in pooblastila z odvetniško družbo, to kaže na to, da naročnik sledenja ni bila tožena stranke, kar njeno odgovornost izključuje. Tudi v tem primeru je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo opredelila, da zahteva odškodnino v višini 2.500,00 EUR zaradi posega v čast in dobro ime, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo odškodnino zaradi posega v njeno zasebnost, česar pa tožnica ni zatrjevala in vtoževala. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno odmerilo stroške postopka, ki jih je tožnici dolžna povrniti tožena stranka. Tožnica je namreč s tožbo vtoževala odškodnino v višini 30.000,00 EUR za strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Od te škode ji je bilo dosojeno le 2.500,00 EUR. Šele na prvem naroku za glavno obravnavo je tožnica zahtevala 53.700,00 EUR iz naslova pogodbene kazni in 8.000,00 EUR iz naslova odškodnine. Poleg tega je tožnica neposredno pred narokom vložila obsežno pripravljalno vlogo in tožbo spremenila. Ker je tožena stranka potrebovala rok za odgovor, ji pripadajo tudi separatni stroški.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je ta neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe ugotovilo, da je tožena stranka, s tem ko je direktorica tožene stranke tožničino elektronsko pošto v času tožničine odsotnosti preusmerila na svojo elektronsko pošto, posegla v tožničino zasebnost in tožnici dosodilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 dalje do plačila. Prav tako je tožena stranka posegla v tožničino zasebnost s tem, ko je preko odvetniške pisarne najela detektiva, ki je tožnici v času njene bolniške odsotnosti z dela sledil in je tožnici dosodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa le še dodaja: Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da ima sodba v izpodbijanem delu takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, čeprav malo skope, na podlagi katerih se je sodišče prve stopnje odločilo, da je za škodo, ki je zaradi ravnanja tožene stranke nastala tožnici, tožena stranka odškodninsko odgovorna. Sodba sodišča prve stopnje je logično obrazložena. Dejstvo, da se tožena stranka z odločitvijo ne strinja, pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo v pritožbi zatrjevano bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 1. odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, odškodninska odgovornost delodajalca pa se po 2. odstavku istega člena nanaša tudi na škodo, ki je delavcu povzročena s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Po 44. členu ZDR mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kar dvakrat posegla v tožničino zasebnost in sicer v obdobju od 1. 2. 2007 do 28. 5. 2007, ko je v času tožničine odsotnosti z dela njeno elektronsko pošto preusmerila na naslov direktorice tožene stranke in v času tožničinega bolniškega staleža v mesecu juniju 2007, ko je z detektivom sledila tožnici, da bi preverila morebitni sum zlorabe bolniškega staleža, pri čemer je nepomembno, kdo je detektiva v imenu tožene stranke najel. Tožena stranka in direktorica tožene stranke sta bili s pravnomočno odločbo o prekršku št. ... z dne 16. 11. 2007 spoznani, da sta storili prekršek, ker je odgovorna oseba, ki je bila dolžna ravnati v imenu pravne osebe, opustila dolžno nadzorstvo s tem, da je nedoločenega dne v obdobju med 1. 2. 2007 in 28. 5. 2007 v Kopru preusmerila na svoj elektronski naslov in vpogledala v prometne podatke, ki so sestavni del zasebne elektronske pošte tožnice, ne da bi za takšno obdelavo osebnih podatkov imela tožničino osebno privolitev, s tem pa sta kršiteljici kršili 1. odstavek 8. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 113/2005 in nadalj.). Z odločbo o prekršku z dne 13. 12. 2007 je bil kaznovan tudi privatni detektiv, ki je po naročilu tožene stranke tožnico tajno opazoval, ji tajno sledil in izdelal tudi foto album in CD priloge, ki jih je v poročilu toženi stranki predložil, s tem pa je kršil določbo 13. člena Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-UPB3, Ur. l. RS, št. 96/2007). Tako je tožena stranka v obeh primerih kršila 44. člen ZDR in je njeno ravnanje protipravno. Kot izhaja iz izpovedi tožnice, jo je zaradi preusmeritve njene elektronske pošte skrbelo in se je počutila nelagodno, ker je na svoj elektronski naslov sprejemala tako službeno kot tudi privatno pošto. Zaradi detektivovega sledenja pa je dobila preganjavico, saj sledenja in fotografiranja ni opazila, zaradi česar se vedno znova sprašuje, kdaj in kdo ji lahko sledi. Vse to se je odražalo tudi v njenem zdravstvenem stanju, ker je morala obiskovati zdravnika in je bila podvržena terapiji. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so podani vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti in sicer obstoj škode, saj je tožnica zaradi posega tožene stranke v njeno zasebnost trpela duševne bolečine; krivdna odgovornost tožene stranke; nedopustno ravnanje tožene stranke in vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki je nastala tožnici. Tako je tožnici skladno s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) dosodilo pravično denarno odškodnino, pri čemer je upoštevalo okoliščine primera, pomen prizadete dobrine in pa namen te odškodnine in tožnici dosodilo za poseg v njeno zasebnost zaradi preusmeritve njene elektronske pošte 1.000,00 EUR, kar je 1,1 povprečna neto plača na zaposlenega v RS, in za detektivsko sledenje in fotografiranje 1.500,00 EUR, kar je 1,6 povprečne plače na zaposlenega v RS. Višina dosojenih zneskov je tako primerljiva z zneski, ki so bili za podobne primere že dosojeni oškodovancem.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek po višini opredelila na prvem naroku za glavno obravnavo in z zahtevkom uspela v višini, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je o stroških pravilno odločilo, odločalo pa bi tudi o separatnih stroških tožene stranke, če bi jih ta priglasila.

Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni obravnavalo, ker za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), saj tožena stranka ne navaja nobenih drugih dejstev, s katerimi bi lahko omajala sodbo v izpodbijanem delu.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ( 353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje stroške pritožbe. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogla k rešitvi tega spora (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).