Jedro

Pravna podlaga za obogatitveni zahtevek je le korist, ki je uporabniku stvari že nastala oziroma prikrajšanje, do katerega je že prišlo. Sodišče sme toženi stranki naložiti, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem so toženci dolžni tožnici plačati znesek 8.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter ji od 1. 8. 2016 dalje plačevati mesečno nadomestilo za uporabo solastniškega deleža nepremičnine v višini 200,00 EUR mesečno. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti tožencem stroške pravdnega postopka.

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica z obširnimi pritožbenimi navedbami, katere pritožbeno sodišče povzema le v bistvenem, izpodbija predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da ni bilo prič hujšega fizičnega nasilja nad njo, ker se te stvari praviloma dogajajo za zaprtimi vrati. To, da je bila priča A. A. enkrat prisotna, ko jo je (tožnico) B. odrinil in je padla, kaže na to, da je bilo fizično nasilje prisotno. Ko sta bila s B. sama, je bilo nasilja bistveno več in v hujši obliki. O psihičnem nasilju pa so izpovedale različne priče. Sodišče prve stopnje je obstoj partnerske zveze med njo in B. presojalo v zvezi z njeno (tožničino) verodostojnostjo. Zaslišana je izpovedala, da sta bila po njenem prihodu iz zapora s B. še partnerja, vendar je dejansko njuna partnerska zveza počasi izzvenela. Kdaj je njuna partnerska zveza prenehala, pa je težko reči, saj ni šlo za enkraten dogodek, temveč za proces. Sodišče prve stopnje je s tem, ko jo je v tej zvezi ocenilo za neverodostojno, ravnalo narobe. Dokazni postopek je pokazal, da je B. nad njo vršil nasilje, ki je trajalo kar nekaj časa. Sodišče prve stopnje je sodbo temeljilo na navedbah toženih strank in njihovih prič. Dejstvo je, da se je nasilje dogajalo za zaprtimi vrati in praviloma ni bil nihče prisoten. Sodišče zato na podlagi izjav tožencev in njihovih prič ni moglo šteti, da nasilja ni bilo v zatrjevani meri. Toženci in njihove priče so govorili naučeno in za potrebe tega postopka. Priče niso izpovedale po resnici, saj niso želele govoriti slabih stvari o pokojnem B. Priča C. C. je vedela, glede česa bo zaslišana, zato je tudi vedela, kaj bo povedala in si iz tega razloga pripravila opomnik, da ne bi česa pozabila. Ob zaslišanju je opomnik držala v roki in ga ni skrivala. Na vprašanja je odgovarjala iz glave in ni ničesar brala. Opomnik zato nima nikakršne teže. Sodišče je pričo neutemeljeno štelo za neverodostojno. Sodišče tudi zmotno ni verjelo njenima otrokoma. Izpovedbe tožencev niso izkazane, zato jim sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti. Na podlagi tega, kakšen je bil B. v odnosu do ostalih ljudi, se ne da sklepati, kakšen je bil do nje. Dokazni predlog s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke je podala zato, da bi izvedenec ocenil, ali je bila primorana zaradi ravnanj B. iz skupnega doma pobegniti, oziroma kako je to njegovo ravnanje doživljala. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka. Kršitev je podana tudi, ker je sodišče kljub umiku dokaznega predloga po zaslišanju prič D., te vseeno zaslišalo. To sicer ni imelo vpliva na sam potek postopka in odločitev sodišča, a ji je bilo sodišče očitno nenaklonjeno.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica kot solastnica stanovanjske hiše do ene polovice, v kateri od 27. 12. 2012 ne prebiva več, od tožencev (dedičev prvotnega toženca B. B.) vtožuje plačilo uporabnine. Trdi, da se je iz hiše bila primorana izseliti zaradi B. psihičnega in občasnega fizičnega nasilja, medtem ko je on uporabljal celotno nepremičnino. Toženci so zahtevku nasprotovali, ker nasilja ni bilo in se je tožnica iz hiše odselila po lastni volji (iz finančnih razlogov). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da nasilja nad tožnico ni bilo, iz hiše se je izselila prostovoljno, po odhodu pa souporabe solastne nepremičnine ni nikoli zahtevala. Tožnica je s prostovoljno opustitvijo rabe stanovanjske hiše v svoje prikrajšanje privolila, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Tožnica v večjem delu pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pri pritožbenemu sodišču ne vzbudi pomislekov. Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno opravilo presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je preverljivo obrazložena ter je z izčrpno in razumno argumentacijo prepričala pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno, da tožnici ni uspelo dokazati, da je bil razlog za njen odhod dolgotrajno psihično in tudi fizično nasilje B. B. Tožnica prav tako ni dokazala, da je stanovanjsko hišo po 27. 12. 2012 še želela uporabljati ali v njej živeti, ter da je od B. zahtevala souporabo nepremičnine in plačilo uporabnine. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na izpovedbe tožencev ter B. sodelavcev in sosedov, ki z njim in toženci niso sorodstveno povezani. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila tožnica pri svoji izpovedbi neprepričljiva in si mestoma prihajala v nasprotje. Priče, ki jih je predlagala tožnica (hči, sin in njene prijateljice), pa so izpovedovale predvsem tisto, kar jim je povedala tožnica. Priča C. C. je na zaslišanje prišla z zapiski oziroma opomnikom. Ona in priča E. E. sta pred zaslišanjem celo prebrali tožničin življenjepis. Navedene okoliščine vzbujajo dvom v verodostojnost tožničinih prič. Ni nepomembno tudi dejstvo, da tožnica domnevnega nasilja ni nikoli prijavila policiji ali zdravstvenemu osebju, ker naj ne bi bila tip človeka, ki o svojih težavah govori drugim. Pri čemer je o svojem privatnem življenju pripovedovala vsem prijateljicam ter o tem celo napisala življenjepis, ki so ga prebrali tudi drugi.

7. Bistvena kršitev pravil postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke in zaslišanjem prič D. ni podana. Tožnica je izvedenca psihiatrične stroke predlagala z namenom, da bi na podlagi zdravniške dokumentacije, po vpogledu v spis ter zaslišanja vseh prič, ocenil, kako je tožnica doživljala ravnanje bivšega partnerja in ali se je bila zaradi tega primorana odseliti. Tožnica ni dokazala ravnanj toženca, ki bi jih lahko objektivno umestili med psihično ali fizično nasilje. S predlogom glede izvedenca pa je tožnica dejansko zahtevala, da bi izvedenec psihiatrične stroke opravil dokazno oceno oziroma presojo v postopku, kar ni njegova naloga. Kako je tožnica doživljala ravnanja bivšega partnerja, je izpovedala sama, kot tudi njene priče. Ali so v konkretnem primeru izkazana dejanja, ki pomenijo psihično in fizično nasilje, pa je predmet pravne presoje, ki je v pristojnosti sodišča. 8. Glede opravljenega zaslišanja prič D. že tožnica v pritožbi priznava, da to ni vplivalo na potek postopka in odločitev sodišča. Ob tem gre dodati, da so po tožničinem umiku dokaznega predloga z zaslišanjem prič D., njuno zaslišanje predlagali toženci. Sodišče prve stopnje z izvedbo zaslišanja zato ni kršilo pravil pravdnega postopka.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena s kršitvami, na katere opozarja pritožba, niti s kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče sklepno še pripominja, da je tožbeni zahtevek v delu, s katerim tožnica uveljavlja bodočo mesečno uporabnino v višini 200,00 EUR, neutemeljen tudi v primeru, če bi bilo potrebno zahtevku za plačilo uporabnine sicer ugoditi. Pravna podlaga za obogatitveni zahtevek je le korist, ki je uporabniku stvari že nastala oziroma prikrajšanje, do katerega je že prišlo. Sodišče sme toženi stranki naložiti, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Tožbeni zahtevek zato v tistem delu, ki se nanaša na obdobje po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, v nobenem primeru ni utemeljen.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, toženci pa z odgovoroma na pritožbo niso prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).