Jedro

Plačilo, ki je bilo (v okviru davčne izvršbe) opravljeno po izdaji sklepa o zavarovanju, izhajajoč iz načela nedeljivosti hipoteke (prvi odstavek 150. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ) ni razlog za prenehanje zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini.

Prav tako na utemeljenost zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini ne vpliva v pritožbi zatrjevano dejstvo, da vrednost nepremičnine bistveno presega višino preostanka terjatve.

Na dopustnost dovolitve zavarovanja v predmetni zadevi tudi ne vpliva dejstvo, da je bilo v davčnem postopku predhodno dovoljeno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti s predznambo hipoteke na dolžniku do 1/2 lastnem deležu na nepremičnini z ID znakom del stavbe 1. Niti 113. člen ZDavP-2 niti 243. člen ZIZ dovolitve zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini ne pogojujeta z obstojem nevarnosti, da bo izpolnitev onemogočena ali bistveno otežena. Zavarovanje davčnega dolga z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini je pogojeno le z obstojem izvršilnega naslova, iz katerega izhaja obstoj terjatve, katere zavarovanje se predlaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v točki II izreka in v točki III izreka, v delu, v katerem je odločeno, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik in upnica sama krijeta vsak svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugodilo ugovoru dolžnika v delu, v katerem se upničin delni umik predloga za zavarovanje vzame na znanje in se postopek zavarovanja ustavi za zakonske zamudne obresti od glavnice obračunane do 15. 7. 2021, v skupnem znesku 519,56 EUR, ter za del glavnice v znesku 15.570,63 EUR. V točki II izreka je v preostalem delu zavrnilo ugovor dolžnika z dne 15. 7. 2021, v točki III izreka pa odločilo, da stranki nosita sami vsaka svoje stroške ugovornega postopka.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka se dolžnik pravočasno pritožuje. Navaja, da je Ministrstvo za finance z odločbo DT 499-21-355/2018 z dne 1. 4. 2021 dolžniku odmerilo davek s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 63.442,57 EUR. Dolžnik je tej odločbi ugovarjal in je bil prvotno odmerjen davek znižan na 21.168,11 EUR, nato pa je zoper to odločbo vložil še tožbo, s katero predlaga njeno odpravo. Upnik je dolžniku odtegnil še znesek 15.880,21 EUR, tako da je po navedbah sodišča prve stopnje ostal odprt le še dolg v znesku 5.597,48 EUR s pripadajočimi obrestmi od 15. 7. 2021. Glede na navedeno se zastavlja vprašanje utemeljenosti obstoja davčne obveznosti in tudi vprašanje obstoja nevarnosti, da bo zavezanec onemogočil ali znatno otežkočil izpolnitev obveznosti. Upnik je z začasno odredbo posegel na nepremičnino dolžnika z ID znakom del stavbe 2, katere vrednost znatno presega tudi vrednost verjetne davčne obveznosti, ki bi jo moral dolžnik še poravnati. Začasen sklep o zavarovanju davčne obveznosti je po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) povzet institut zavarovanja izpolnitve obveznosti, pri čemer pa Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) določa, da davčni organ lahko še pred izdajo odmerne odločbe, oziroma pred rokom za predložitev davčnega obračuna izda davčnemu zavezancu začasni sklep za zavarovanje davčne obveznosti, če obstaja nevarnost, da bo zavezanec onemogočil ali znatno otežkočil izpolnitev obveznosti ali razpolagal s premoženjem iz katerega bi se obveznost izterjala. Ker ZDavP-2 o verjetnem obstoju davčne obveznosti sploh ne govori, je potrebno subsidiarno uporabiti 304. člen ZUP, ki pa določa, da mora biti obveznost podana ali vsaj verjetno izkazana, seveda pa tudi enako nevarnost otežitve izpolnitve obveznosti in mora ta nevarnost tudi obstajati. V danem primeru upravni organ ni izkazal nevarnosti in že iz tega razloga bi moralo sodišče v celoti ugoditi ugovoru dolžnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da se predlog za zavarovanje ne dopusti, upniku pa naloži povrnitev dolžnikovih stroškov.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je zavarovanje predlagala na podlagi 113. člena ZDavP-2 in 243. člena ZIZ, ki ne zahtevata, da bi moral upnik izkazati nevarnost neizpolnitve obveznosti. Dolžnik tudi zmotno ugotavlja, da se za primer zavarovanja dolga na njegovi nepremičnini subsidiarno uporabljajo določbe ZUP, saj sklepa o zavarovanju ni izdal upravni organ, pač pa sodišče, ki postopek vodi po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Upnica dodatno pojasnjuje, da je bila predznamovana hipoteka na dolžnikovi nepremičnini – posamezni del stavbe, stavba št. ... , del stavbe št...., k.o. M., ki se je nanašala na dolžnikov dolg, vendar se je vodila ločeno od predmetnega postopka, 15. 9. 2021 pa je bil predlagan izbris te predznambe. Glede višine dolga je upnica že podala delni umik predloga, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo. Upnica graja tudi višino priglašenih pritožbenih stroškov dolžnika. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je pravilnost sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)), kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Pri tem je v zvezi s točko III izreka izpodbijanega sklepa štelo, da jo dolžnik izpodbija le v delu, v katerem se odločitev o stroških ugovornega postopka nanaša nanj, saj je odločitev v delu točke III, ki se nanaša na upnico (tj. da upnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka) dolžniku v korist (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je bilo s sklepom o zavarovanju Z 128/2021 z dne 2. 7. 2021 na podlagi izvršilnega naslova, tj. seznama izvršilnih naslovov številka DT 4930-1202/2021-1 z dne 18. 6. 2021, dovoljeno zavarovanje upničine denarne terjatve1 z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve pri dolžniku do celote lastni nepremičnini z ID znakom: del stavbe 2. 7. Na podlagi 113. člena ZDavP-2 lahko davčni organ pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja, predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah neposredno pri sodišču, lahko pa tudi prek Državnega odvetništva Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: državno odvetništvo). 243. člen ZIZ pa določa, da ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njeno zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini. Namen postopka zavarovanja je v tem, da se z izdajo sklepa o zavarovanju ter vpisom zastavne pravice v korist upnice na dolžnikovih nepremičninah v prihodnosti omogoči morebitno prisilno izterjavo. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je zavarovanje dovolilo na podlagi seznama, v katerem sta navedena dva izvršilna naslova (odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru), pri čemer je za vsak izvršilni naslov posebej v skladu z 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Navedeni izvršilni naslov tako izpolnjuje zakonske pogoje za dovolitev zavarovanja, delno plačilo, ki je bilo (v okviru davčne izvršbe) opravljeno po izdaji sklepa o zavarovanju, pa izhajajoč iz načela nedeljivosti hipoteke (prvi odstavek 150. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ) ni razlog za prenehanje zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini, kar je v točki 27 obrazložitve pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Prav tako na utemeljenost zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini ne vpliva v pritožbi zatrjevano dejstvo, da vrednost nepremičnine bistveno presega višino preostanka terjatve. Pogoji za prenehanje zavarovanja in izbris vknjižene hipoteke bodo namreč podani šele, ko bo zavarovana terjatev v celoti prenehala.

8. Na dopustnost dovolitve zavarovanja v predmetni zadevi tudi ne vpliva dejstvo, da je bilo v davčnem postopku predhodno dovoljeno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti s predznambo hipoteke na dolžniku do ½ lastnem deležu na nepremičnini z ID znakom del stavbe 1. Upnica namreč zgolj na podlagi predznambe hipoteke ob izdaji sklepa o zavarovanju v predmetni zadevi še ni pridobila zastavne pravice za zavarovanje svoje terjatve in s tem tudi ne pravice do poplačila iz obremenjene nepremičnine, zaradi česar ni razloga, da bi sodišče to nepremičnino upoštevalo v okviru presoje dopustnega obsega zavarovanja po 3. členu ZIZ. Sicer pa iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je bila predznamba na navedeni nepremičnini (ki ni ista kot nepremičnina, na kateri je v obravnavani zadevi dovoljeno zavarovanje) pred izdajo tega sklepa že izbrisana, in sicer je bil izbris, ki učinkuje od 2. 3. 2022, izveden 22. 3. 2022. 9. Brezpredmetne so pritožbene navedbe v smeri neobstoja nevarnosti, da bo zavezanec onemogočil ali znatno otežil izpolnitev obveznosti. Drugače kot to velja pri zavarovanju na podlagi 111. člena ZDavP-2, na katerega se smiselno sklicuje pritožba, niti 113. člen ZDavP-2 niti 243. člen ZIZ dovolitve zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini ne pogojujeta z obstojem nevarnosti, da bo izpolnitev onemogočena ali bistveno otežena. Zavarovanje davčnega dolga z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini je pogojeno le z obstojem izvršilnega naslova, iz katerega izhaja obstoj terjatve, katere zavarovanje se predlaga. V obravnavani zadevi pa takšen izvršilni naslov predstavlja zgoraj citirani seznam izvršilnih naslovov.

10. Za presojo utemeljenosti dovolitve zadevnega zavarovanja tudi ni relevantno, da naj bi dolžnik zoper odločbo, s katero je Ministrstvo za finance odmerjeni davek znižalo na 21.168,11 EUR, vložil tožbo pri Upravnem sodišču. Vložena tožba namreč nima suspenzivnega učinka (prvi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1) in ne vpliva na izvršljivost odločb, zajetih v seznamu izvršilnih naslovov.2 Če bosta odločbi v upravnem sporu pozneje odpravljeni ali razveljavljeni, pa bo dolžnik lahko to uveljavljal v nadaljevanju predmetnega postopka in dosegel izbris vknjižene hipoteke.

11. Po obrazloženem in ker tudi preizkus uradoma upoštevnih kršitev ni pokazal nepravilnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper točko II izreka izpodbijanega sklepa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ob pravilni odločitvi sodišča prve stopnje o delni zavrnitvi ugovora je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da dolžnik (enako kot upnica) svoje stroške ugovora nosi sam. Dolžnik je z ugovorom sicer uspel v delu, v katerem je tudi upnica, ker je po izdaji sklepa o zavarovanju prejela delno plačilo terjatve, umaknila predlog za zavarovanje. Vendar navedeno, izhajajoč iz načela nedeljivosti hipoteke, na samo pravilnost izdanega sklepa o zavarovanju in ustanovitev ter nadaljnji obstoj hipoteke na dolžnikovi nepremičnini nima nobenega vpliva. Pritožbeno sodišče je zato tudi pritožbo zoper izpodbijani del točke III izreka sklepa sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in tudi v tem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je bilo treba odločiti tudi o stroških pritožbenega postopka. Dolžnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške, saj ne gre za stroške, ki bi mu jih upnica neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Prav tako upnica, ki z odgovorom na pritožbo glede na njegovo vsebino ni prispevala k sprejeti odločitvi pritožbenega sodišča in njenih stroškov ni šteti kot potrebnih za postopek (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ), sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Glavnice v znesku 21.168,11 EUR, zamudnih obresti od te glavnice, obračunanih do vključno 18. 6. 2021 v znesku 401,03 EUR, nadaljnjih zakonskih zamudnih obresti od 19. 6. 2021 do plačila in stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. 2 Prim. UPRS Sodba I U 1994/2019 z dne 14. 1. 2021.