Jedro

Zavod kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretjemu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, pri čemer morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti obstajati njene pravne sestavine: škoda, protipravno ravnanje povzročitelja, vzročna zveza med ravnanjem in povzročeno škodo ter subjektivna oz. objektivna odgovornost povzročitelja. Za odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo vtožuje tožnik, je poleg tega bistveno tudi, da mora iti za pravno priznano škodo, za kar ne gre v tem primeru, ko je zaradi nepravilne odločitve organov tožene stranke (ki je bila v postopku s pravnimi sredstvi odpravljena), tožnik utrpel strah, telesne in psihične bolečine.

Izrek

Pritožbi prvega tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da glasi: “V. Tožena stranka je dolžna prvemu tožniku plačati 1.225,40 EUR stroškov postopka v osmih dneh”.

V ostalem se pritožbi prvega tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna prvemu tožniku tožniku povrniti 111,26 EUR pritožbenih stroškov v 8 dneh.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „I. Odločba tožene stranke št. 72-4208/2-9 z dne 01.12.1997 se odpravi v delu, ki določa, da je bil tožnik nezmožen za delo do prejema mnenja zdravniške komisije I. stopnje z dne 17.09.1997. II. Odločbi tožene stranke št. 1700-36/91 z dne 02.04.1998 in št. 1700-224/2-98 z dne 11.06.1998 se odpravita.

III. Tožnik je bil začasno nezmožen za delo tudi od prejema odločbe z dne 17.09.1997 do 22.02.1998. IV. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 33.383,41 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči plačati 825,12 EUR stroškov postopka v roku 8 dni pod izvršbo.“ Zoper zavrnilni del sodbe (IV. točka izreka) in zoper sklep o stroških v V. točki izreka se je pritožil prvi tožnik sam in po pooblaščenki ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, vloženi po pooblaščenki, se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je stališče prvostopenjskega sodišča, da so zdravniške komisije pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo vezane na odločitev invalidske komisije, zmotno. Tožena stranka odgovarja za ravnanje zdravniških komisij, vključno z morebitno malomarnostjo. V prvo tožnikovem primeru so člani zdravniških komisij prve in druge stopnje s svojimi ugotovitvami o njegovi zmožnosti za delo ravnali malomarno, kar je po 158. členu ZOR zadostna krivdna oblika za odškodninsko odgovornost. Sklicevanje na nepravnomočno odločbo invalidske komisije z dne 30.08.1997 ne zadošča za razbremenitev odgovornosti, upoštevati bi bilo potrebno vsaj izvid lečečega ortopeda z dne 12.09.1997 in nevrokirurga z dne 13.11.1997. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je bilo odločanje o prvo tožnikovi začasni nezmožnosti za delo že od 17.10.1997 v pristojnosti osebnega zdravnika. Zdravniška komisija II. stopnje je o prvo tožnikovi nezmožnosti za delo do 15.09.1997 dala mnenje 30.09.1997 in že v skladu s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja osebni zdravnik ni mogel ponovno ugotoviti nezmožnosti za delo pred 31.10.1997. Glede na mnenja zdravniških komisij prvi tožnik ni mogel ostati doma, kar velja za obdobje od 12.11.1997 do 11.12.1997 in za čas od 11.12.1997 do 18.12.1997. Glede na datume odločanja zdravniške komisije druge stopnje prvi tožnik ni mogel izrabiti staleža, ki mu je bil vedno odobren za nazaj. Tožena stranka bi morala ob upoštevanju strokovnih osnov pri prvem tožniku ugotoviti začasno nezmožnost za delo v neprekinjenem obdobju. Temelj odškodninske odgovornosti je ugotovljen, sodišče bi zato moralo odločiti tudi o višini odškodnine. Glede fizičnih bolečin v času „prisilnega” dela, psihičnih bolečin, prizadetosti in strahu je škoda potrjena z izvedenskim mnenjem in zaslišanjem izvedencev. Sodišče je nepravilno odmerilo stroške. Če je upoštevalo uspeh celotnega postopka bi moralo sešteti vse stroške in 50 % celotnih stroškov naložiti v plačilo toženi stranki. Dejansko pa stroškov zastopanja po 11.07.2003 ter stroškov izvedenskega mnenja ni priznalo, za stroške nastale pred omenjenim datumom pa je zahtevi za povračilo ugodilo le polovično. Ravnanje prvostopenjskega sodišča je bilo neekonomično, če je bila postavitev izvedencev potrebna le zaradi ugotavljanja obstoja in višine škode, ob tem, da je bilo sodišče že prepričano, da je zahtevek po temelju neutemeljen, ker tožena stranka ni ravnala protipravno, izvedencev sploh ne bi smelo postaviti. Če stroškov, povezanih z ugotavljanjem višine škode prvemu tožniku ni priznalo, bi moralo vsaj ostale stroške priznati v celoti. Sodišče je kršilo prvo tožnikovo ustavno pravico do obravnavanja pred sodiščem. Kljub njegovim opozorilom je obravnavo 05.04.2007 opravilo v Ljubljani in ob tem ni upoštevalo določb 3. odstavka 13. člena in 64. člena ZDSS-1. Upoštevan tudi ni bil prvo tožnikov predlog, da pri izdelavi izvedenskega mnenja sodeluje specialist nevrokirurg, sodišče je samo določilo sestavo izvedenskega organa, čeprav zato nima strokovnega znanja. V obrazložitvi sodbe navaja mnenje izvedenca dr. T., čeprav ga v sodbi pri navedbi izvedenih dokazov ne omenja.

Prvi tožnik v svoji pritožbi dodatno utemeljuje, da postopanje tožene stranke pomeni pravno in strokovno medicinsko nedopustno prekinjanje bolniškega staleža, kot oblike zdravljenja. Vsa mnenja zdravniških komisij v spornem obdobju so bila strokovno neutemeljena oziroma s pomanjkljivo utemeljitvijo. Pri odločanju o nezmožnosti za delo organi tožene stranke niso upoštevali strokovno utemeljenih predlogov specialistov nevrokirurgov in ortopedov. Sklicuje se na izvide, iz katerih izhaja, da je bil od operacije hrbtenice v letu 1996 za polne delovne obremenitve nezmožen. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča mu je bila priznana invalidnost II. kategorije z omejitvami, da je zmožen le za štiriurno delo brez daljše hoje, stoje, sedenja, vožnje in brez večjih fizičnih ali psihičnih obremenitev. Bolniški stalež mu je bil štirikrat nedopustno prekinjen in je bil spoznan za popolnoma zmožnega za delo. Takšno ravnanje je domnevno posledica namenov, da se prepreči izplačilo nadomestila za nezmožnost za delo nad 30 dni. Podrobno opisuje postopke od predlogov osebnega zdravnika do mnenj zdravniških komisij ter odločb tožene stranke. Zdravniška komisija mnenja ni izdala v 8 dneh, kot je določeno v Pravilih temveč z zamudo. Sodišče je zahtevek za plačilo odškodnine neutemeljeno zavrnilo. Napake so bile pri imenovanju izvedencev, ti pa tudi niso v zadostni meri upoštevali mnenja lečečega nevrokirurga dr. L.. Izvedenci ga v času njegovih zdravstvenih težav niso pregledali ali diagnosticirali. Sodišče bi moralo upoštevati ključni izvid, odpustno pismo za tožnika iz Splošne bolnišnice ... z dne 13.11.1997, v katerem je ugotovljeno, da ni zmožen delati. Predlagal je tudi uvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti za štiriurno delo z ustreznimi omejitvami glede fizičnih naporov. Njegovemu zahtevku za plačilo odškodnine za fizične in psihične bolečine bi sodišče moralo ugoditi. Prvi tožnik tudi podaja odgovor na pritožbo tožene stranke in navaja, da kljub ugotovitvi II. kategorije invalidnosti zaradi hudih okvar hrbtenice v spornem obdobju za delo ni bil zmožen. Po napotnico k osebnemu zdravniku je dne 17.10.1997 prišel, ker je bil naročen na kontrolo pri nevrokirurgu. Dne 12.11.1998 (pravilno 1997) je bil sprejet na preglede v Splošno bolnišnico ... in od tedaj je osebni zdravnik ugotovil nezmožnost za delo.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugoditveni del sodbe, v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje začasne nezmožnosti za delo (I. do III. točka izreka) in glede priznanih stroškov postopka (V. točka izreka) ter predlaga, da sodišče druge stopnje z ugoditvijo pritožbi izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek prvega tožnika v celoti zavrne in izpodbijane odločbe tožene stranke potrdi kot pravilne in zakonite ter odloči, da je prvi tožnik sam dolžan nositi stroške postopka. Navaja, da so predmet sodne presoje dokončne odločbe tožene stranke, pri čemer sodišče prve stopnje ni pojasnilo iz katerih dejstev izhaja, da je bil prvi tožnik v celotnem obdobju nezmožen za delo. Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 370/98, s katero je bil prvi tožnik s 06.08.1996 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na svojem delovnem mestu z omejitvami v polovičnem delovnem času, je bila izdana po izdaji izpodbijanih odločb in je sodišče v tem postopku ne more upoštevati. Tožena stranka je razpolagala le z odločbo ZPIZ z dne 20.08.1997, po kateri prvi tožnik ni bil invalid. Tudi s sodbo izdano v letu 2003 je bila pri prvem tožniku ugotovljena trajna nezmožnost le za polovico delovnega časa in ne v celoti. Ob upoštevanju navedene sodbe bi prvi tožnik nadomestilo iz naslova trajne nezmožnosti za delo lahko uveljavljal le v breme pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodišče je z zaslišanjem lečečega specialista ugotovilo, da se zdravstveno stanje prvega tožnika v spornem obdobju ni poslabšalo, očitno je šlo za kronično stanje, tožena stranka pa je ravnala pravilno, ko je na predlog prvo tožnikovega osebnega zdravnika ugotovila njegovo trenutno zdravstveno stanje in upoštevala akutno poslabšanje ter mu za takšen čas tudi odobrila bolniški stalež. Ni jasno, zakaj je sodišče v celoti sledilo navedbi lečečega specialista, mnenja izvedenskih organov tožene stranke in sodnega izvedenca pa ni upoštevalo. Izbrani osebni zdravnik je prvemu tožniku odobril bolniški stalež šele od 12.11.1997 dalje, čeprav bi to lahko storil že od 17.10.1997. Predlagal tudi ni ponovne obravnave na zdravniški komisiji. Ta dejstva kažejo, da osebni zdravnik ni ugotovilo potrebe po začasni zadržanosti od dela za navedeno obdobje, zato sodišče tudi nima podlage za odločitev, da je bil prvi tožnik od 12.10.1997 do 12.11.1997 začasno nezmožen za delo. Vsaj za navedeno obdobje začasna nezmožnost za delo ni utemeljena. Tožena stranka tudi vztraja, da prvi tožnik ne izkazuje pravnega interesa za ugotovitev začasne zadržanosti od dela za čas, ko je bila ugotovljena začasna zadržanost od dela po osebnem zdravniku oziroma organih tožene stranke.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je le deloma utemeljena glede višine stroškov postopka, ki mu jih je dolžna plačati tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/2007 – ZPP), ker je v postopku prvo tožnikovega delodajalca družbo S. d.o.o. obravnavalo kot stranskega intervenienta na strani prvega tožnika, čeprav je družba v zadevi opr. št. Ps 788/98 vložila tožbo, s katero je izpodbijala dokončno odločbo tožene stranke št. 1700-224/2-98 z dne 11.6.1998. S sklepom opr. št. Ps 415/98 z dne 16.9.2002 (list št. 36 v spisu opr. št. Ps 415/98) je sodišče prve stopnje združilo zadeve opr. št. Ps 415/98, Ps 788/98 in Ps 790/98 in jih obravnavalo pod opr. št. Ps 415/98. Nato je sodišče s sklepom opr. št. Ps 1810/2003 z dne 8.12.2003 (list št. 156 v spisu opr. št. Ps 1810/2003) združilo tudi postopka z opr. št. Ps 415/98 in Ps 1810/2003 ter zadevo nadalje obravnavalo pod opr. št. Ps 1810/2003. S sklepi o združitvi je družba S. d.o.o. postala sospornik, čeprav ni aktivno legitimirana za tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in zato ne izpolnjuje pogoja za priznanje tega statusa v smislu 191. čl. ZPP. Sodišče je sklep o združitvi postopkov sprejelo neutemeljeno, vendar gre po prepričanju sodišča druge stopnje za kršitev, ki ni vplivala na pravilnost sodbe.

Zaradi navedene kršitve postopka in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 30. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04 – ZDSS-1) razpisalo pritožbeno obravnavo, nanjo kot tožnika povabilo tudi družbo S. d.o.o. ter dodatno zaslišalo predsedujočega zdravstvene komisije II. stopnje ter člana izvedenskega organa specialistko psihiatrinjo in specialista nevrologa.

Z obravnavanimi tožbami so bile izpodbijane tri dokončne odločbe, sprejete 01.12.1997, 02.04.1998 in 11.06.1998, s katerimi je tožena stranka odločila o prvo tožnikovi začasni nezmožnosti za delo v skladu s tedanjo ureditvijo v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami – ZZVZZ), kakršna je veljala do sprememb, uveljavljenih z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 60/2002 – ZZVZZ – F). Po tej ureditvi sta imela zavarovanec in delodajalec pravico zahtevati presojo mnenja pooblaščenega zdravnika in zdravniške komisije I. stopnje. Mnenje pooblaščenega zdravnika je presojala zdravniška komisija I. stopnje, mnenje zdravniške komisije I. stopnje pa zdravniška komisija II. stopnje. Če zavarovanec ali delodajalec ni bil zadovoljen z mnenjem zdravniške komisije II. stopnje ali, če ta ni sporočila mnenja v 15 dneh, je lahko v nadaljnjih osmih dneh zahteval izdajo odločbe, ki je bila dokončna v upravnem postopku. Za to ureditev, vsebovano v 82. in 83. čl. ZZVZZ, je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. Up 53/96, objavljeno v Ur. l. RS, št. 77/98 ugotovilo, da je v neskladju z ustavo, ker ne zagotavlja pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. čl. Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. čl. Ustave). Opozorilo je, da je potrebno ločiti med strokovnim izvedenskim mnenjem in pristojnostjo za odločanje o neki pravici. Izdajanje posebne odločbe po 83. čl. ZZVZZ je nepotrebno, bolj logično bi bilo, da v postopku odločanja o pravici do nadomestila pristojni organi zahtevajo strokovna mnenja od posebej za ta namen imenovanih (pooblaščenih) izvedenskih organov. Zakonodaja bi morala postopek uveljavljanja pravic in varstva posameznika, kadar je podlaga za (ne)priznanje pravic odločitev zdravnika ali zdravniške komisije, urediti tako, da – ob zagotovljeni možnosti presoje tudi strokovnih odločitev – zagotovi hitro in učinkovito možnost do pravnih sredstev in do sodnega varstva. V omenjenem primeru je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da so izdana mnenja zdravniške komisije posegla v pritožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

Tožena stranka navaja, da ni podana pravna korist tožeče stranke za priznanje začasne nezmožnosti za delo za obdobja, ko je bila nezmožnost priznana z odločbami tožene stranke in bi bilo potrebno v tem obsegu tožbo zavreči. Po prepričanju pritožbenega sodišča je bila tudi v primeru odločb tožene stranke št. 1700-36/98 z dne 02.04.1998 in št. 1700-224/2-98 z dne 11.6.1998 kršena pravica do pravnega sredstva. S prvo zato, ker ne določa od kdaj je bil prvi tožnik začasno nezmožen, glede ponovne zmožnosti za delo pa se sklicuje na oceno invalidske komisije, ki je v izreku in obrazložitvi ne opredeli, tako da ni jasno za katero oceno gre. Iz druge odločbe ne izhaja jasno prvo tožnikova zmožnost za delo pred 14.01.1998 in po 31.01.1998, čeprav iz mnenj zdravniških komisij z dne 28.01.1998 in 3.02.1998 izhaja, da je bil prvi tožnik od 01.01.1998 do 13.01.1998 in po 31.01.1998 zmožen za delo. Obe odločbi tožeča stranka izpodbija tako glede datuma začetka začasne nezmožnosti, kot glede datumov prenehanja, saj v celotnem vmesnem obdobju od 17.9.1997 do 22.02.1998 ni bilo nobenega vmesnega začetka ali zaključka začasne nezmožnosti za delo. Po 1. odstavku 234. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 z nadaljnjimi spremembami - POZZ) sta bila osebni zdravnik in zdravniška komisija dolžna opredeliti začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. V obravnavanem primeru gre za kontinuirano nezmožnost za delo, pri čemer sta odločbi tožene stranke z dne 02.04.1998 in z dne 11.06.1998 pomanjkljivi, ker prva ne določa pričetka začasne nezmožnosti za delo, kar je nasprotju z obveznostjo iz 1. odstavka 234. člena Pravil, v odločbi z dne 11.06.1998 pa ni odločeno o tožnikovi zmožnosti oziroma nezmožnosti za delo za čas do 14.01.1998 in za obdobje po 31.01.1998. Po 2. odstavku 81. člena ZDSS-1 sodišče v primeru, ko ugodi zahtevku, odpravi izpodbijani upravni akt in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. To je sodišče prve stopnje tudi storilo, tudi morebitna kršitev postopka zaradi meritornega obravnavanja zahtevka v celoti pa ni v ničemer vplivala na zakonitost odločitve prvostopenjskega sodišča v tem delu. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo in za izpodbijanje odločb z dne 02.04.1998 in z dne 11.06.1998 ni podana pravna korist ter da bi sodišče tožbo v tem delu moralo zavreči. Iz listin, priloženih v spisu izhaja, da je nevrokirurg 15.10.1996 ugotovil, da prvo tožnikove degenerativne okvare preprečujejo normalne obremenitve in je zato pri njem potrebno ugotoviti invalidnost. Dne 20.02.1997 je ugotovil, da so težave enake od leta 1984, odkar obiskuje ambulanto. Zaradi bolečin je močno prizadet, nujna je kategorizacija, pomagala mu bo občasna strnjena fizioterapija ter telesne vaje. Dne 24.07.1997 in 16.10.1997 je izrazil sum stenoze na osnovi podatka, da prvi tožnik lahko hodi le nekaj sto metrov. Priporočil je pregled z mielografijo.

Podobno je mnenje ortopeda, ki je že ob kontroli 09.01.1997 ugotovil, da gre pri prvem tožniku za artrozo diska L5/S1 s kronično levostransko ischialgijo. Bil je tudi mnenja, da ni zmožen za dolgotrajno hojo, stojo, sedenje, za dviganje in prenašanje bremen teže preko pet kilogramov. Priporočil je ocenitev na invalidski komisiji. Omejitve pri delu je ortoped ugotovil še ob pregledih 08.05.1997, 13.06.1997, 12.09.1997, 14.01.1998 in 29.01.1998. Ob zadnjem pregledu je zatrdil, da glede na klinično sliko ni zmožen za redno delo, da je potrebno oceniti njegovo invalidnost, do tedaj pa je nujen stalež. Radiološki pregled 02.04.1997 je pokazal deformantno spondilozo vratne in prsne hrbtenice ter izrazitejšo okvaro lumbalno sakralne hrbtenice. Tem izvidom je potrebno dodati še ugotovitev izvedenca, podano v sodnem postopku, ko so se presojale odločbe ZPIZ v zvezi s priznanjem invalidnosti. Pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 370/98 z dne 05.12.2003 razvršča prvega tožnika v II. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na delovnem mestu z omejitvami v polovičnem delovnem času od 06.08.1996 dalje. Če je tedaj nastala trajna prvo tožnikova nezmožnost, da opravlja svoje delo, velja tudi, da začasno ni bil zmožen za delo. Mnenja zdravniških komisij in odločbe tožene stranke, ki za obdobje po 15.09.1997 do 22.02.1998 oziroma do prenehanja delovnega razmerja 02.05.1998 ugotavljajo popolno ali delno delovno zmožnost prvega tožnika, da opravlja svoje delo oz. omejujejo nezmožnost na določena krajša časovna obdobja, so v nasprotju z dejanskim stanjem in zato nezakonite. Če je bil ves čas nezmožen za delo, ni bilo potrebe, da se ugotovi še poslabšanje zdravstvenega stanja.

Pritožbene trditve, da pri prvem tožniku osebni zdravnik ni ugotovil nezmožnosti za delo že od 17.10.1997 potem, ko se je 15.10.1997 pri njem oglasil, kar naj bi kazalo, da je bil od 12.10.1997 do 12.11.1997 za delo zmožen, so neutemeljene iz enakih razlogov, kot za ostalo obdobje. Osebni zdravnik ki odloča o začasni nezmožnosti za delo za čas do 30 dni oziroma po izteku 30 dni, odkar sta odločili oz. podali mnenje zdravniški komisiji, je ravno tako organ tožene stranke v smislu 80. člena ZZVZZ, saj je od njegovih ugotovitev in predlogov odvisno tudi uveljavljanje pravic pri toženi stranki. Prikazovanje odločitev osebnega zdravnika kot da tožene stranke na zadevajo, je zato neutemeljeno. Poleg tega je bil ob zaslišanju na naroku 20.01.2006 osebni zdravnik mnenja, da je bil prvi tožnik za delo nezmožen od septembra 1997 do 11.03.1998. Prvi tožnik je bil s sklepom organa upravljanja družbe dne 14.10.1997 s 15.10.1997 razrešen funkcije direktorja družbe, kar tudi dokazuje, da za delo direktorja ni bil zmožen. Iz njegove izpovedi na obravnavi dne 08.10.1999 izhaja, da kar zadeva fizične napore med delom direktorja in delom vodje področja ni bilo razlike. Tudi od zaslišanju na naroku dne 11.11.2005 je povedal, da je kljub razporeditvi na drugo delo delal tako kot prej, v delo je moral uvajati novega direktorja, razbremenjen je bil le vožnje avtomobila. Predsedujoči zdravniške komisije II. stopnje A.M. dr. med. je sicer navedel, da zdravniki specialisti podajajo svoja mnenja, ne da bi poznali naravo dela zavarovanca. Zatrdil je, da so upoštevali izvide nevrokirurga in da bi bilo za prvega tožnika primerno delno sedeče delo z gibanjem, vmesno hojo in stojo. Bolečine pa so relativna in subjektivna zadeva. Izvedenka psihiatrinja pa je potrdila, da je pri nekaterih bolečinah v hrbtenici ugotovljena neposredna odvisnost od psihičnega stanja. Že osebni zdravnik je kot napotno diagnozo navedel konverzivno nevrozo, kar pomeni, da je prvi tožnik intenzivneje doživljal telesne težave, kar bi morali po pravilih stroke organi, ki dajejo mnenje ali odločajo o zmožnosti za delo, upoštevati.

Upoštevajoč navedeno, zlasti tudi mnenje psihiatrinje o intenzivnejšem doživljanju bolečin, je sodba sodišča prve stopnje glede odprave izpodbijanih odločb in priznanja začasne nezmožnosti za delo pravilna in zakonita.

Zahtevek za odškodnino je prvi tožnik prvič postavil v tožbi dne 04.05.1998 zoper dokončno odločbo z dne 02.04.1998, s katero je tožena stranka odločila, da je bil začasno nezmožen za delo do 31.12.1997, nato pa za delo zmožen. Ponovno je odškodnino zahteval v tožbi dne 16.07.1998, s katero je izpodbijal dokončno odločbo tožene stranke z dne 11.06.1998, s katero je bilo odločeno, da je bil od 14.01.1998 do 31.01.1998 začasno nezmožen za delo. Prvotni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je znašal tedanjih 2.600,000,00 tedanjih SIT, z vlogo z dne 09.06.2005 je oba zahtevka združil in zahteval 8.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002. Navedeni zahtevek predstavlja odškodnino 2.000.000,00 SIT za „izjemne napore in bolečine“, ko je kljub nesposobnosti za delo moral delati. Zaradi duševnega trpljenja, ker mu delovno okolje ni verjelo, da je za delo nezmožen, zahteva odškodnino 1.000.000,00 SIT, za poslabšanje zdravstvenega stanja, ker mu ni bilo omogočeno ustrezno zdravljenje pa 5.000.000,00 SIT. Tožena stranka je spremenjenemu odškodninskemu zahtevku z vlogo z dne 01.09.2005 ugovarjala in navedla, da je zahteva za odškodnino za obdobje od 16.09.1997 do 11.11.1997 zastarana. Zvišanje zahtevka je nedopustno, ker so bila prvemu tožniku vsa dejstva znana že v letu 1997 oziroma 1998, ob vložitvi tožbe. Nedopustno je povečanje zahtevka zaradi poteka časa ter obenem zahteva za plačilo obresti, pri čemer je zahtevek za obresti zastaran.

Prvi tožnik je v vlogi z dne 05.01.2006 odškodninski zahtevek za nematerialno škodo v skupnem znesku 8.000.000,00 tedanjih SIT obrazložil tako, da za 151 dni „prisilnega dela, izjemnih naporov, hudih bolečin in neugodnosti“ zahteva odškodnino v znesku 2.000.000,00 tedanjih SIT. Zaradi trajnih hudih telesnih bolečin, kot posledice poslabšanja zdravstvenega stanja, kar je tudi posledica prekinitev staleža v času od 16.09.1997 dalje zahteva 2.500.000,00 tedanjih SIT. Za duševne bolečine zaradi trajnega (?) življenjskih aktivnosti, kot posledic prekinjanja staleža, zahteva nadaljnjo odškodnino 2.500.000,00 tedanjih SIT. Za duševne bolečine, ko so si sodelavci zaradi odločb o njegovi zmožnosti za delo ustvarili o njem zmotno mnenje ter za strah za zdravstvene posledice „prisilnega dela“ ter tudi za duševne bolečine, ker je postal trajno presežni delavec zahteva odškodnino v znesku 1.000.000,00 tedanjih SIT. Nazadnje je po pridobitvi izvedenskega mnenja zahtevek za plačilo odškodnine na naroku dne 05.04.2007 spremenil tako, da je, kljub uvedbi evra, zahteval nižjo odškodnino za škodo zaradi poslabšanja zdravja v znesku 4.000.000,00 SIT (od tega 2.000.000,00 SIT za telesne bolečine in trajno poslabšanje in 2.000.000,00 SIT za duševne bolečine), zvišal pa je zahtevek za strah, duševne bolečine zaradi neopravičenih prekinitev staleža, duševne bolečine, ker je končal kariero kot presežni delavec ter za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih in ustavnih pravic na 2.000.000,00 SIT.

Pravna podlaga za presojo odškodninskega zahtevka je Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - ZOR), ki se za obligacijska razmerja nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007 - OZ) uporablja na podlagi 1060. člena OZ. Ugovor zastaranja tožene stranke, ki ga ponavlja v pritožbi, ni utemeljen, ker je tožnik zahtevek za plačilo odškodnine postavil v tožbi, preden je, upoštevajoč čas odločanja organov tožene stranke, potekel triletni zastaralni rok iz 1. odst. 376. čl. ZOR.

Zavod, kot pravna oseba (8. člen Statuta - Ur. l. RS, št. 9/95) odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (172. člen ZOR). Za obstoj odškodninske obveznosti morajo obstajati njene pravne sestavine (škoda, protipravno ravnanje povzročitelja, vzročna zveza med ravnanjem in povzročeno škodo ter subjektivna oziroma objektivna odgovornost povzročitelja). Negmotna škoda, ki je po 155. členu ZOR določena kot povzročitev telesnih in duševnih bolečin ali strahu drugemu mora biti pravno priznana, da je lahko osnova pravici zahtevati odškodnino. Pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, okrnitve svobode ali pravice osebnosti ter za strah sodišče prisodi, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu in njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (200. člen ZOR).

Vrhovno sodišče RS je izreklo, da je odškodninska odgovornost države (smiselno enako velja za zavod z javnimi pooblastili) podana, če je ugotovljeno krivdno in protipravno ravnanje organa, ki odloča o tožnikovih zahtevkih. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, sami zase ne pomenijo protipravnega ravnanja (sodba opr. št. II Ips 509/2000). Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila upravna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku sodnega varstva pravic. Tudi če gre za nastanek škode, ki se kaže kot subjektivni tožnikovi občutki, je dodaten pogoj, da gre za pravno priznano škodo (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 165/2004). To sodišče je v sodbi in sklepu opr. št. Psp 518/2005 z dne 16.11.2006 zavzelo stališče, da se kot pravno priznani strah kot oblika duševne bolečine prizna le tisti, ki ga posameznik utrpi zaradi telesne bolečine ali okvare zdravja in je posledica telesne poškodbe. Enako velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaslišani ortoped je na naroku izpovedal, da prekinjanje terapij in delo zdravstveno stanje prvega tožnika lahko poslabša in poveča bolečine, vendar je nadalje zatrdil, da ni bilo bistvenih sprememb v klinični sliki ter da je prvi tožnik opravil vse predpisane terapije. Z namenom, da se preverijo prvo tožnikove trditve o bolečinah in poslabšanju zdravstvenega stanja zaradi dela v obdobjih, ko ni bila ugotovljena nezmožnost za delo, je sodišče prve stopnje imenovalo izvedence psihiatrinjo, nevrologa in ortopeda. Njihova mnenja so skladna, da rezultat ortopedske operacije zaradi dela v spornem obdobju ni bil izničen. Izvajal je lahko vse prepisane terapije. Trpel je sicer hujše bolečine, ki jih je lahko lajšal z zdravili. Bistveno je, da se mu zdravstveno stanje zaradi dela v spornem obdobju ni poslabšalo. Psihiatrinja je menila, da je utrpel intenziven strah zaradi možnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki pa ni bil objektivno utemeljen. Duševno je trpel, ker zaradi telesnih bolečin ni mogel zadovoljivo opravljati delovnih nalog. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ortopedi tudi ob težavah, kot jih je imel prvi tožnik, svetujejo zmerno športno aktivnost. Iz psihoterapevtskih razlogov je delo, če telesno stanje dopušča, priporočljivo. Čeprav gre za hujše bolečine mora biti pacient zmerno fizično aktiven.

V ponovitvi in dopolnitvi dokaznega postopka pri sodišču druge stopnje je specialistka psihiatrinja pojasnila, da bi stanje prvega tožnika lahko izboljšalo z ustreznimi zdravili, kombiniranimi z kognitivno vedenjsko terapijo. Prekinjanje staleža je pri njem povzročilo strah in duševne bolečine, vendar so bile osnovne osebnostne značilnosti prisotne že prej in niso vzročno povezane s postopki tožene stranke. Izvedenec nevrolog je zatrdil, da delovna aktivnost prvega tožnika v spornem obdobju ni povzročila poslabšanja zdravja. Objektivno, z nevrološkega vidika organi tožene stranke niso naredili strokovne napake pri oceni zmožnosti za delo. Soglašal pa je, da bi prvi tožnik zaradi dela imel pogostejše in hujše bolečine, kar je skladno z mnenjem psihiatrinje.

Po prepričanju sodišča druge stopnje bi telesne bolečine in duševne bolečine zaradi odstopanja med (po tožnikovem občutku) pričakovano storilnostjo, ki jo je zahtevalo delovno okolje in njegovo dejansko zmožnostjo, pomenile pravno priznano škodo le, če bi imele objektivno podlago v poslabšanju tožnikovega zdravstvenega stanja zaradi dela po odločitvah organov tožene stranke. Zmožnost oziroma nezmožnost za delo je v razmerju do organa, ki ju ugotavlja lahko le objektivno dejstvo, ne pa posledica subjektivnih občutji. Postopki pri toženi stranki in postopki sodnega preverjanja zakonitosti odločitev njenih organov so namenjeni ugotavljanju teh objektivnih dejstev. Vsaka nepravilna ali pomanjkljiva odločitev organov tožene stranke, ki ne upošteva lahko tudi intenzivnih subjektivnih občutkov oz. povzroči posledice v občutku strahu, telesnih in psihičnih bolečin z izjemo težav, k imajo objektivno podlago v poslabšanju zdravstvenega stanja, prav zaradi pravnih sredstev, ki so na razpolago za odpravo nepravilnosti, nima za posledico pravno priznane škode. Drugačen sklep bi bil dopusten le v primeru, da bi se dokazalo, da so nepravilne odločitve posledica naklepnega kršenja ali očitno malomarnega neupoštevanja pravil stroke. Iz izvedenskih mnenj ne izhaja, da so mnenja organov tožene stranke strokovno napačna oziroma da pomenijo opustitev dolžne profesionalne skrbnosti. Če bi bila prvo tožnikova subjektivna občutja telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin tako intenzivna, da dela objektivno ne bi zmogel, ga ne bi opravljal in ravno materialnemu zadoščenju ter preprečitvi morebitnih materialnih (eksistenčnih) posledic so v takšnih primerih namenjeni postopki varstva pravic pri toženi stranki in sodni postopki.

Pravno nepriznana škoda so tudi zatrjevane duševne bolečine zaradi tožnikovega prenehanje delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu, kar naj bi bilo posledica bolezenskih odsotnosti. Začasna odsotnost z dela zaradi bolezni po 2. odstavku 36.b člena tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 z nadaljnjimi spremembami - ZDR) ni smela biti upoštevana kot kriterij za ugotavljanje nepotrebnih delavcev.

Zaradi neobstoja elementov odškodninske odgovornosti je prvostopenjsko sodišče zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljeno zavrnilo.

Neutemeljene so ostale pritožbene navedbe o kršitvah postopka. Po 3. odst. 13. čl. ZDSS-1 Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v socialnih sporih praviloma odloča na sedežu sodišča. Izvedenca psihiatrinja in nevrolog sta mnenje podala na podlagi osebnega pregleda in pogovora s prvim tožnikom, v postopku ga je zastopala pooblaščenka, zato po prepričanju sodišča druge stopnje z narokom v Ljubljani dne 05.04.2007 niso bile kršene njegove pravice do ustnega in neposrednega obravnavanja v smislu 4. čl. ZPP. Sodišče po 2. odst. 213. čl. ZPP odloči o izvedbi dokazov za ugotovitev odločilnih dejstev in na tej podlagi presodi, katera dejstva šteje za dokazana. Dejanska podlaga zahtevkom prvega tožnika so bile telesne in duševne bolečine, o teh se kvalificirano lahko izjavijo ortoped in zlasti nevrolog ter psihiatrinja, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno dodatno dokazovanje z mnenjem specialista nevrokirurga.

Tožnikova pritožba zaradi odločitve o stroških postopka je deloma utemeljena. Dokaz z izvedenskim mnenjem je predlagal v vlogi 09.06.2005 izključno zaradi dokazovanja negmotne škode. Pri izvedbi tega dokaza ni pomembno, kakšno stališče je sodišče s tem v zvezi imelo. Vprašanja izvedencem pri sodišču prve stopnje se niso nanašala na začasno nezmožnost za delo, zakonitost ter pravilnost mnenj zdravniških komisij. Sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo stroškov izvedenskega mnenja in ostalih izdatkov ter nagrade za delo odvetnika v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine, pri čemer se je oprlo na 1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 156. člena ZPP.

Utemeljeno pa pritožba navaja, da je prvi tožnik v celoti uspel z zahtevkom za odpravo odločb tožene stranke in za priznanje začasne nezmožnosti za delo. Te stroške, ki obsegajo stroške za obravnave 23.03.1998, 20.11.1998, 09.03.1999, 18.06.1999, 08.10.1999, 03.09.2001, 11.11.2005, 20.01.2006 in 05.04.2007, nagrade in stroške za pripravljalne vloge 16.07.1998, 05.03.1999, 14.02.2001, 26.03.2003, 26.11.2003 in 13.12.2002 ter za dopise je potrebno priznati v sorazmernem delu. Stroške za obdobje do konca leta 2003 je potrebno priznati v celoti, kar predstavlja dodatno nagrado 682,50 točke (polovica od 1365 točk) ter 136,5 točke na račun davka na dodano vrednost, kar skupaj znese 819 točk oziroma 375,92 EUR. Enako prvemu tožniku za čas do konca leta 2003 pripada 50 % razlika v kilometrini, kar glede na zahtevani znesek znaša 24,36 EUR. Skupaj znaša povečana nagrada 400,28 EUR in je v tem smislu sodišče druge stopnje spremenilo V. točko izreka prvostopenjske sodbe.

Prvi tožnik je zahteval povračilo pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje je te stroške odmerilo glede na višino dodatno priznanih stroškov. Tožena stranka mu je dolžna povrniti stroške pritožbe v znesku 200 točk, 2 točki za materialne straške ter 40,4 točke za DDV, kar skupaj znese 242,40 točke oziroma 111,26 EUR.