Jedro

Podlaga za uveljavljanje odprave nastalih škodljivih posledic zaradi odprave podzakonskega akta (uredbe) je lahko le izdan posamični akt.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.12.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji) tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote V. z dne 21.7.2004, s katerim je ta na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v ponovljenem postopku zavrgla njeno zahtevo za vrnitev začasnega zatočišča v Republiki Sloveniji. Organ prve stopnje je ugotovil, da tožnica nikoli ni zaprosila za priznanje začasnega zatočišča na podlagi 30. člena Zakona o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97, v nadaljevanju ZZZat) in Uredbe o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Bosne in Hercegovine (Uradni list RS, št. 41/97 in 31/98, v nadaljevanju Uredba).

Prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe pritrdilo presoji tožene stranke, da v ponovljenem postopku tožnica ni dokazala, da je poskušala vložiti prošnjo za začasno zatočišče in da ji je bil sprejem takšne vloge odklonjen s strani uslužbencev organa prve stopnje. Tožnica tudi v tožbi ni ponudila nobenih konkretnih dokazov v zvezi z zatrjevano odklonitvijo vloge. Po presoji prvostopnega sodišča je zato tožena stranka pravilno sklepala, da tožnica ni zahtevala izdaje akta po 30. členu ZZZat v zvezi z Uredbo. Navaja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-200/00-6 z dne 28.9.2000 (Uradni list RS, št. 94/00), na katero se tožnica sklicuje, razveljavilo 30. člen ZZZat, odpravilo Uredbo in odločilo, da lahko vsakdo, ki so mu nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljene Uredbe, zahteva njihovo odpravo pri pristojnem organu v roku treh mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu RS. Prvostopno sodišče je pritrdilo pravnemu stališču tožene stranke, da je obstoj posamičnega akta pogoj za uveljavljanje škodljivih posledic na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. Ker tožnica zase in za hčerko ni podala vloge za priznanje začasnega zatočišča na podlagi 30. člena ZZZat in Uredbe, ji pristojni upravni organ tudi ni izdal posamičnega akta. Zato tožnica ne sodi v krog oseb, ki jim je z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS priznana pravica, da zahtevajo odpravo škodljivih posledic, ki so jim nastale s posamičnim aktom. Po presoji prvostopnega sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in temelji na zakonu.

Tožnica izpodbija sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. V pritožbi povzema potek obravnavane zadeve in smiselno ponovi vse tožbene navedbe. Med drugim ponovno navaja, da je poskušala pri prvostopnem organu vložiti prošnjo za začasno zatočišče (kar je bilo treba storiti do konca julija 1997), vendar ji je bilo rečeno, da naj gre nazaj v izvorno državo in da nima možnosti za vložitev prošnje. Upravni organ je poklonil vero le zaslišanim uslužbencem upravne enote. Ne strinja se z ugotovitvami prvostopnega organa, ki temeljijo na izpovedi takratnega uslužbenca J.K., da naj bi v juliju 1997 želela vložiti izključno vlogo za začasno prebivanje tujca iz razlogov, ker je imel njen izvenzakonski partner veljavno dovoljenje za prebivanje.

Strinja se, da do izdaje posamičnega akta v njenem primeru sploh ni moglo priti, saj vloga ni bila vložena, vendar je s tem, ko je želela vložiti prošnjo za začasno zatočišče, po njenem mnenju storila vse, da bi pristojni organ posamični akt izdal. Situacija, ko ji je bilo s strani upravnega organa onemogočeno, da bi pridobila posamični akt, s katerim bi bila po njenem mnenju takrat, pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča RS, njena vloga zavrnjena, ne more biti toliko v škodo, da sploh ne bi bilo mogoče na noben način odpraviti škodljivih posledic. Iz razloga, ker posamičnega akta ni mogla pridobiti, so ji nastale povsem enake posledice kot s posamičnim aktom. Meni, da obrazložitev izpodbijane sodbe ni popolna in da prvostopno sodišče ni presodilo vseh tožbenih navedb. Zatrjuje, da so ji bile kršene pravice iz 14., 15., 21., 22., 25. in 48. člena Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago.

Ustavno sodišče RS je, kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, z odločbo, št. U-I-200/2000-6 z dne 28.9.2000, razveljavilo 30. člen ZZZat in odpravilo Uredbo ter določilo, da lahko vsakdo, ki so mu nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljene Uredbe, zahteva njihovo odpravo pri pristojnem organu v roku treh mesecev od objave odločbe v Uradnem listu RS. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna presoja prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni imela podlage za ugoditev tožničini pritožbi.

Podlaga za uveljavljanje odprave nastalih škodljivih posledic zaradi odprave podzakonskega akta (Uredbe), je lahko le izdan posamični akt. Tak akt, s katerim bi bila tožnici na podlagi navedne Uredbe zavrnjena ali zavržena njena vloga za pridobitev začasnega zatočišča v Republiki Sloveniji, pa po ugotovitvah tožene stranke, ki jih je pravilno potrdilo tudi prvostopno sodišče, v obravnavanem primeru ni bil izdan, tožnica pa tudi ni izkazala, da je izdajo akta zahtevala, in tudi ne, da je bila izdaja takega akta odklonjena. Z odpravo predpisa, na podlagi katerega tožnici sploh ni bil izdan noben akt, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnici niso mogle nastati škodljive posledice, ki jih zatrjuje, in na tej podlagi tudi ne more z uspehom uveljavljati pridobitve začasnega zatočišča v Republiki Sloveniji.

Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje odločilna dejstva in razloge za odločitev, zato je kot neutemeljen zavrnilo pritožbeni ugovor, da obrazložitev izpodbijane sodbe ni popolna.

Tožnica v pritožbi očita prvostopnemu sodišču, da se o njenih navedbah ni v celoti izreklo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišču do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene, niti ni dolžno opredeljevati. Ker je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi tožničino pritožbeno zatrjevanje, da so ji bile v obravnavani zadevi kršene z ustavo zagotovljene pravice.

Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.