Jedro

Čiščenje okrog razkladalne rampe ni nevarna dejavnost, stoječa rampa, katere lopute se ne premikajo, pa ni nevarna stvar, zato gre v obravnavani zadevi za presojo krivdne (in ne objektivne) odgovornosti toženkinega zavarovanca.

Tožnik je odgovoren za nastalo škodo, saj ni dokazal, da je bila odsotnost varnostnih zatičev rampe vzrok za njen padec. Ni ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka, saj se je z dvigovanjem loput lotil dela, za katerega ni bil pooblaščen, pri čiščenju okrog predmeta, ki se ga dvigne s silo na določeno pozicijo, pa ni upošteval varnostne razdalje, ampak je čistil v območju njegovega padca, čeprav je bil pravilno in obsežno izobražen iz varnosti pri delu in je vedel, da so lopute težke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je dne 17. 5. 2006 poškodoval pri delu v L., ko je pri čiščenju skladiščnih površin (dvorišča) dvignil loputo kontejnerske frigo rampe, da bi pod njo počistil, pa mu je ta padla na njegovo desno nogo. Utrpel je lažjo telesno poškodbo stopala in pete, zato je s tožbo zahteval povrnitev nepremoženjske škode.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, odločilo o stroških postopka in postopek ustavilo v delu umaknjenega tožbenega zahtevka v višini 400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in odločbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta nižji sodišči preozko intepretirali 286. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in bi morali upoštevati tožnikovo navedbo, da je bila rampa pokvarjena. Sodišče prve stopnje tožnika na posledico prekluzije ni opozorilo, pa bi ga moralo, medtem ko je samo kršilo 323. člen ZPP, s tem, ko je pisni odpravek sodbe izdalo šele v šestih mesecih. Rampa prikazana na fotografiji (priloga B4) ni rampa, na kateri se je tožnik poškodoval, ampak je to bila rampa št. 6, te fotografije pa v spisu ni. Trditev, da je rampa bila pokvarjena, je navedel pravočasno, saj mu je sodišče dalo osem dnevni rok, da se o kopiji fotografije izjasni. Neresnična in nelogična je izjava v zapisniku o glavni obravnavi, da je sodišče tožniku pokazalo fotografijo (B4) in od njega zahtevalo, da se o njej izjavi. Tožnik je na drugem naroku tudi opravičil, da se ni mogel pravočasno izjaviti o fotografiji, ker prave fotografije v resnici takrat še ni imel. Zato gre za kršitev 7. člena in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja tudi kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sta sodišči nepravilno označili toženko, ki ni Zavarovalnica A., d. d., Ljubljana, ampak njena Območna enota B. Sodišči sta napačno ocenili dokaze, protispisno sta ocenili zaslišanje prič B. B. in D. K. Tožnik je bil usposobljen za čiščenje in tudi dvigovanje loput. Neprepričljiv je zaključek sodišč o teži lopute (90 kg), saj so v resnici lopute težke približno 30 kg, izpodbijana sodba pa je nelogična in nesmiselna. Priglaša tudi stroške postopka.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da se je tožnik, zaposlen pri zavarovancu toženke kot pomožni delavec, zadolžen za čiščenje površin delovišča, dne 17. 5. 2006 poškodoval pri delu v L., ko je z namenom očistiti površino okoli razkladalne rampe pod loputami dvignil loputo rampe, ta pa mu je padla na njegovo desno nogo. Tožnik je bil v času nezgode sam, oblečen v delovno obleko in zaščitne delovne čevlje. Pred nezgodo je bil pravilno in obsežno izobražen iz varnosti pri delu, nadrejeni so mu tudi povedali, da so lopute težke. Dvigovanje loput ni bila tožnikova naloga, ampak so jih dvigali pristojni kvalificirani delavci, pa še to redko, le ob manipulaciji. Loputa v položaju 90 stopinj niti ne more stati, ampak je dvignjena, nagnjena na stran rampe ali spuščena na tleh.

8. Ne drži revizijski očitek o kršitvah določb pravdnega postopka v zvezi z navedbami glede številke in pokvarjenosti rampe. Tožnik je šele na drugem naroku za glavno obravnavo (dne 25. 1. 2008) zatrjeval, da se je poškodoval na rampi št. 6 in da se je poškodoval zato, ker je bila rampa pokvarjena, ob tem pa ni navedel, da brez svoje krivde tega ni mogel navesti pravočasno. Zato sta ti dve navedbi glede na 286. člen ZPP prepozni in ju nižji sodišči pravilno nista upoštevali. V zvezi s tem je tudi neutemeljen revizijski očitek o kršitvi materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP, ker sodišče prve stopnje tožnika naj ne bi opozorilo na posledice prekluzije. Tožnik je bil že v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo, opr. št. P 471/2006-16 z dne 8. 10. 2007 (list št. 16) opozorjen na posledice prekluzije po 286. členu ZPP. Sodišče druge stopnje je tožniku pojasnilo, da se je prvega naroka dne 16. 11. 2007 udeležil osebno skupaj s svojim pooblaščencem in da je na tem naroku na poziv sodišča prve stopnje, naj se izjavi o predloženi fotografiji (B4), izjavil, „da je to v resnici rampa, ki ga je poškodovala“ (list. št. 25). Tožnik je na drugem naroku dne 25. 1. 2008 po pozivu sodišča prve stopnje, naj pojasni, zakaj ni tega navajal v tožbi oziroma na prvem naroku, navedel, da zato, ker s fotografijo toženke ni bil seznanjen in da je na prvem naroku zahteval rok, da se o tej fotografiji izjasni. Navedeno pa, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, ne drži. Sodišče prve stopnje tožniku ni dalo osem dnevnega roka za izjasnitev o fotografiji, ampak je bil ta rok dan toženki za dostavo kopije fotografije za tožnika in sodišče. Glede na navedeno je neutemeljeno revizijsko uveljavljanje kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Neutemeljen je revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Nižji sodišči sta tožniku pravilno pojasnili, da pri padcu rampe ne gre za objektivno odgovornost toženkinega zavarovanca po drugem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ampak krivdno po prvem odstavku 131. člena OZ, saj čiščenje okrog razkladalne rampe tudi po presoji revizijskega sodišča ni nevarna dejavnost, stoječa rampa, katere lopute se ne premikajo, pa ni nevarna stvar. Glede na ugotovitev nižjih sodišč, da rampa zaradi same konstrukcije ne rabi zatiča, ker so lopute zavarovane že s samo težo (ki jim onemogoča stanje na 90 stopinjah), tožnik ni dokazal, da je bila odsotnost teh varnostnih zatičev vzrok za padec lopute. Zato je za škodo sam odgovoren. Tožnik ni ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka, saj se je z dvigovanjem loput lotil dela, za katerega ni bil pooblaščen, pri čiščenju okrog predmeta, ki se ga dvigne s silo na določeno pozicijo, pa ni upošteval varnostne razdalje, ampak je čistil v območju njegovega padca, čeprav je bil pravilno in obsežno izobražen iz varnosti pri delu in je vedel, da so lopute težke.

10. Neutemeljena je tudi uveljavljana kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v reviziji (v zvezi z označbo toženke). Nižji sodišči sta toženko pravilno šteli kot Zavarovalnica A. d. d., Ljubljana, čeprav jo je tožnik označil kot Zavarovalnica A. d. d., Območna enota B., saj območna enota zavarovalnice ni pravna oseba in zato ne more biti stranka v postopku, kar je tožniku pojasnilo že sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje je tudi obrazložilo, da časovni zamik izdaje sodbe sodišča prve stopnje ni vplival na njeno pravilnost in zakonitost, zato so v zvezi s tem neutemeljene revizijske navedbe glede kršitve 323. člena ZPP.

11. Tožnik s preostalimi revizijskimi očitki (glede rampe na fotografiji v prilogi B4, teže loput, usposobljenosti za dvigovanje loput, nestrinjanje z dokazno oceno) odpira vprašanja (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.