Jedro

Pri prenehanju delovnega razmerja iz razloga po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih je pravno odločilno, da je bil delavec odsoten zaporedoma pet delovnih dni in da njegov izostanek ni bil upravičen. Delavčeva odsotnost z dela je torej bistvena sestavina te abstraktne norme. Ugotovitev odsotnosti in pravna presoja o upravičenosti oziroma neupravičenosti je možna le v primeru, če je prisotnost (ali dosegljivost) delavca določena kot obveznost in če so predpisane sankcije za njeno neizpolnitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 31.7.1995 in 6.9.1995, na podlagi katerih je tožnici zaradi neupravičenih izostankov z dela prenehalo delovno razmerje po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ugotovilo je, da delovni čas tožnice kot zavarovalne zastopnice tožene stranke ni bistveni element delovnega razmerja, zato ni obstajal zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR. V posledici te odločitve je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 3.7.1995 in ji še vedno traja z vsemi pravicami iz dela in po delu. Zato je ugodilo tudi njenemu reparacijskemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačila stroškov postopka v znesku 855.943,20 SIT. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust ter na ugotovitev, da naj bi imela tožnica v letu 1999 pravico do letnega dopusta v trajanju 28 dni.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke s tem, da je stroškovni izrek prvostopenjske sodbe spremenilo in znižalo toženi stranki v plačilo naložene stroške postopka. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita pritožbenemu sodišču, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni, pomanjkljivi in protislovni. Že v pritožbi grajane razloge prvostopenjske sodbe, ki niso vsebovale dokazne ocene sodišča v smislu 8. člena ZPP (bili so le povzetki zaslišanj) in s tem storjene bistvene kršitve določb postopka, pritožbeno sodišče ni odpravilo. S tem, ko je samo ocenilo izvedene dokaze, pa je po mnenju revizije kršilo načelo neposrednega obravnavanja (10. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri svoji presoji ni upoštevalo dejstva, da je ena izmed temeljnih obveznosti delavca v delovnem razmerju njegova delovna prisotnost. Zavarovalni zastopnik je torej vezan na časovno delovno obveznost in čeprav opravlja delo na terenu, mora biti tam prisoten vsak delovni dan. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V postopku po določbi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Dejansko stanje, na podlagi katerega sta odločili sodišči prve in druge stopnje, je podlaga tudi za revizijsko odločanje. V postopku na obeh stopnjah je bilo po (pre)obsežno izvedenem dokaznem postopku ugotovljeno, da je bila tožnica s sklepom z dne 12.1.1995 z delovnega mesta premijski knjigovodja razporejena na delovno mesto zavarovalnega zastopnika, da je delo opravljala na terenu s tem, da ji niti zavarovalni okoliš niti delovni čas nista bila določena. Te dejanske ugotovitve so skladne z ureditvijo delovnega časa zavarovalnih zastopnikov iz 38. člena Kolektivne pogodbe Z. T. d.d. in določbami Pravilnika o ugotavljanju delovne uspešnosti delavcev PE Centrale. V 38. členu omenjene kolektivne pogodbe je določeno, da zavarovalni zastopnik in drugi delavci terenske mreže opravijo delovno obveznost iz 36. člena te pogodbe (po kateri znaša delovni čas 40 ur tedensko in traja praviloma od ponedeljka do petka) z izvajanjem redne dejavnosti. Že iz narave dela zastopnika, ki je na podlagi norm delovnopravne zakonodaje (zakonov, kolektivne pogodbe in avtonomnih aktov) v delovnem razmerju pri delodajalcu (zastopanem) in zanj v njegovem imenu in na njegov račun opravlja pravne posle s tretjimi osebami, izhaja logičen zaključek, da delovni čas ne more biti bistveni element delovnega razmerja. Dejansko dolžino delovnega časa je mogoče ugotoviti le posredno, z rezultati dela, ki jih zastopnik doseže. Ker teh delavcev ni mogoče nadzorovati, tudi ni mogoče določiti meril za ugotavljanje dejansko izvršenega delovnega časa. Tudi tožena stranka teh meril ni določila. V pravilniku o ugotavljanju delovne uspešnosti zavarovalnih zastopnikov je kot delovne obveznosti predpisala izvršitev planskih obveznosti. Z izvajanjem redne dejavnosti zavarovalni zastopnik po 38. členu kolektivne pogodbe tožene stranke izpolni svojo delovno obveznost. Iz tako predpisane dolžnosti pa ne izhaja, da bi jo moral zastopnik opravljati dnevno, ampak le - redno. To pa pomeni, da trditve revizije o vsakodnevni prisotnosti zavarovalnega zastopnika na terenu, nimajo pravne podlage.

Tudi iz razporeditvenega sklepa z dne 12.1.1995 tožnici ni bila glede delovnega časa in njegove izrabe določena drugačna obveznost kot izhaja iz normativnih aktov tožene stranke, niti niso bile, niti mogle biti, določene pravne posledice v primeru kršitve. V 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) je kot zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja predpisan delavčev neopravičen izostanek z dela zaporedoma pet delovnih dni. Pri tem načinu prenehanja delovnega razmerja je torej pravno odločilno, da je bil delavec odsoten zaporedoma pet delovnih dni in da njegov izostanek ni bil upravičen. Delavčeva odsotnost z dela je torej bistvena sestavine te abstraktne norme. Ugotovitev odsotnosti in pravna presoja o upravičenosti oziroma neupravičenosti le-te pa je možna le v primeru, če je prisotnost (ali dosegljivost) delavca določena kot njegova obveznost. Samo takrat bi z neizpolnitvijo oziroma kršitvijo predpisane dolžnosti obstajala delavčeva odgovornost. Pa še ta bi ostala v neopredeljeni obliki, če ne bi bili določeni pogoji za njeno uresničitev oziroma sankcije za njeno neuresničitev.

Ker tožnici ni bila kot delovna obveznost določena ali kako drugače dogovorjena vsakodnevna prisotnost, tudi po presoji revizijskega sodišča ni bil izpolnjen pogoj za uporabo 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, ki sankcionira neupravičeno odsotnost z dela. Vprašanje upravičenosti ali neupravičenosti tožničinega izostanka je glede na specifično ureditev delovnega časa zavarovalnega zastopnika pravno nepomembno. Zato se revizijsko sodišče z uveljavljenim revizijskim razlogom o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na dokazno oceno upravičenosti tožničinega izostanka, ni ukvarjalo.

Za pravilno razsojo v tej zadevi je pravno odločilno zgolj dejstvo, da tožnici rezidenčna obveznost ni bila določena niti dogovorjena, niti niso bile določene pravne posledice zaradi njene kršitve. Zato tožena stranka tudi ni bila upravičena zahtevati izpolnitve le-te.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).