Jedro

Kriterija delovne uspešnosti v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev ni mogoče uporabljati, če je pri delodajalcu za ugotavljanje delovne uspešnosti vpeljan le sistem skupinskih norm. Delovna uspešnost se lahko uporablja kot temeljni izločilni kriterij za ohranitev zaposlitve le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti (čl. 13/3 in 4. odst. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - Ur. l. RS št. 39/93), pri čemer gre za merila za ugotavljanje individualne delovne uspešnosti delavcev. Ker takih meril pri toženi stranki ni bilo, je program reševanja trajno presežnih delavcev, ki izhaja iz predpostavke enake delovne uspešnosti delavcev in določa uporabo korekcijskih kriterijev (strokovne izobrazbe in drugih), zakonit in skladen z določbami SKPG/93.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka M. Z. sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 11.12.1995 ter 27.2.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki S. Š. (1. točka izreka). Ugotovilo je, da prvi tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki ter naložilo toženi stranki, da je dolžna prvo tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih plač do plačila (2. točka izreka). Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 92.395,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1998 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (3. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožnice M. Z. za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 11.12.1995 ter 5.3.1996 o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavki (4. točka izreka) ter sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (5. točka izreka). Zoper navedeno sodbo se pritožujeta druga tožeča stranka M. Z. in tožena stranka. Druga tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (4. in 5. točka izreka) in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, tožena pa izpodbija 1.,2. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tudi tožbeni zahtevek prve tožeče stranke S. Š., medtem ko drugotožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno obe stranki predlagata razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Druga tožeča stranka M. Z. v pritožbi navaja, da stališče prvostopenjskega sodišča, da v programu za razreševanje trajno presežnih delavcev ni bilo potrebno upoštevati kriterija uspešnosti, ni pravilno. Delavke v proizvodnji so bile skupinsko ocenjevane, zato so prejemale plačo glede na uspeh skupine, delovno uspešnost posamezne delavke pa je mogoče ugotavljati s predložitvijo plačilnih list. Dokazni postopek v tej smeri ni bil izpeljan, zato je tudi zaključek sodišča prve stopnje o pravilnosti postopka ugotavljanja presežnih delavcev preuranjen. Prvostopenjsko sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki bi lahko potrdile, da je bila delavka K. M. razporejena na delovno mesto, ki ga je opravljala tožnica, že s 1.2.1996 in ne šele s 1.12.1996, kot izhaja iz odločbe o razporeditvi, ki je bila očitno izdana naknadno zato, da je tožena stranka lahko prikrila dejstvo, da je v času preden je tožnici prenehalo delovno razmerje, pri toženi stranki obstajalo delovno mesto, ki bi ga tožnica lahko zasedla. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da toženi stranki do dokončnosti sklepov v postopku ugotavljanja presežnih delavcev ni bilo znano, da je tožnica S. Š. invalid III. kategorije. Okoliščina, ki je razlog za zavarovanje zaposlitve, je lahko pravno upoštevna le tedaj, če nastane do dokončnosti odločbe, s katero je delavec spoznan za trajni presežek. V odgovoru na pritožbo drugotožeče stranke M. Z. pa tožena stranka navaja, da v programu ni mogla upoštevati delovne uspešnosti, ker delavci delajo na skupinsko normo. Glede razporeditve M. K. pa navaja, da je bila izvedena 1.12.1996, ne pa s 1.2.1996. Predlaga zavrnitev pritožbe druge tožeče stranke. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90 - ZPP/77) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter se opredelilo do vseh odločilnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev v tem individualnem delovnem sporu, ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi tožnici S. Š. delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo zato, ker spada v kategorijo zaščitenih delavcev, ki jim delovno razmerje kot trajnim presežkom ne more prenehati, ker je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. 28-8006099 z dne 27.11.1997 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 25.5.1994 dalje. Z navedeno odločbo je bil torej ugotovljen nastanek invalidnosti pri prvi tožnici za obdobje pred izdajo dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Invalidnost je namreč pri prvi tožnici obstajala že v času pred dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, le ugotovljena in priznana je bila kasneje, v letu 1997, po izvedenem postopku pred pristojnimi organi ZPIZ, ki so ugotovili, da je pri prvi tožnici invalidnost nastala že v letu 1994. Čeprav ta okoliščina toženi stranki v času pred sprejemom dokončne odločitve o prenehanju delovnega razmerja prvi tožnici S. Š. ni bila znana, jo je potrebno v sodnem postopku upoštevati, ker bistveno vpliva na zakonitost sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Naknadno priznani status invalida za čas pred dokončnostjo sklepa o trajnem presežku pa bi lahko bil tudi razlog za obnovo postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev pri delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku prvotožeče stranke ugodilo. Tudi pritožba drugotožeče stranke M. Z. ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo v skladu z zakonom, in njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zmotno je prepričanje pritožnice, da bi morala tožena stranka v postopku ugotavljanja trajnih presežkov upoštevati delovno uspešnost kot temeljni izločilni kriterij. Prvostopenjsko sodišče je namreč zavzelo pravilno stališče, da tega kriterija ni mogoče uporabljati, če je pri delodajalcu za ugotavljanje delovne uspešnosti vpeljan le sistem skupinskih norm. Delovna uspešnost se lahko uporablja kot temeljni izločilni kriterij za ohranitev zaposlitve le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti (čl. 13/3 in 4. odst. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - Ur. l. RS št. 39/93), pri čemer gre za merila za ugotavljanje individualne delovne uspešnosti delavcev, takih meril pa pri toženi stranki ni bilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je program tožene stranke za reševanje trajno presežnih delavcev, ki izhaja iz predpostavke enake delovne uspešnosti delavcev in določa uporabo korekcijskih kriterijev (strokovne izobrazbe in drugih), zakonit in skladen z določbami SKPG/93. Pritožba drugotožene stranke je neutemeljena tudi v delu, v katerem se sklicuje na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z razporeditvijo sodelavk drugotožeče stranke M. K. in N. Š.. Utemeljenih razlogov za dvom v verodostojnost odločb o razporeditvi obeh navedenih delavk na delovno mesto delavec v proizvodnji IV. zaradi ukinitve delovnega mesta perica, z dnem 1.12.1996, ni. Zgolj pavšalne navedbe, da naj bi bile odločbe izdane kasneje, da bi tožena stranka prikrila dejstvo, da je pred prenehanjem delovnega razmerja drugi tožeči stranki pri toženi stranki obstajalo delovno mesto, ki bi ga lahko zasedla, niso sprejemljive. Dejstvo je, da navedeni delavki nista bili določeni kot presežni istočasno kot drugotožeča stranka, prerazporeditev, izvedena po prenehanju delovnega razmerja drugotožeče stranke, pa na odločitev v tem individualnem delovnem sporu ne more vplivati. Zato ni bilo potrebe po zaslišanju navedenih delavk, saj je bilo dejansko stanje že z izvedbo drugih dokazov popolno in pravilno ugotovljeno. Drugotožeča stranka je bila, kot potrjujejo izvedeni dokazi, zakonito opredeljena kot trajno presežna delavka na podlagi kriterija strokovne izobrazbe, zato je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere drugostopenjsko sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 368. členom ZPP/77 pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Druga tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člen ZPP/77 ter 1. odst. 166. člena ZPP/77 odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).