Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede toženčevega premoženjskega stanja in zatrjevanega toženčevega posojila tožnici.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena, saj je tožnica uspela dokazati neresničnost vsebine potrdila o prejemu posojila (da ga ni prejela) in s tem v zvezi neresničnost izjave, dane notarju (o prejemu posojila) ter da je hipotekarna posojilna pogodba navidezna in zato nična, saj prava volja pravdnih strank očitno ni bila takšna, da bi sklenili obravnavano posojilno pogodbo. Zato je utemeljen tudi tožničin izbrisni zahtevek.

Tožnica je po svoji krivdi povzročila tožencu pritožbene stroške, saj je bila pritožbena obravnava 16. 12. 2016 preložena zato, ker je tožnica šele na pritožbeni obravnavi obvestila pritožbeno sodišče, da je v osebnem stečaju, kar je narekovalo vrnitev spisa sodišču prve stopnje zaradi izdaje sklepa o prekinitvi postopka in poziva upravitelju, da prevzame postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da je hipotekarna posojilna pogodba, sklenjena dne 18. 4. 2007 v obliki notarskega zapisa notarja ..., opr. št. SV - 212/07, med tožnico A. A. kot posojilojemalko in zastaviteljico ter tožencem B. B. kot posojilodajalcem, nična.

2. Ugotovi se, da je zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa notarja ..., opr. št. SV - 212/07, izvršena s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki, Dn št. 989/2007, neveljavna, ter se Okrajnemu sodišču na Vrhniki odredi izbris navedene zaznambe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov.

3. Toženec je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 2.820,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. Toženec je dolžan povrniti tožnici pritožbene stroške v znesku 5.017,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

III. Tožnica je dolžna v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške toženca v znesku 1.448,38 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Kopru št. SI 000, s sklicem na št. 000 (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp 247/2017), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev ničnosti hipotekarne posojilne pogodbe in izbris vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (I. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 1.059,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je prvo sodišče napačno ocenilo zbrane dokaze in nekritično verjelo tožencu, da je tožnici posodil 120.000,00 EUR. Tožnica v resnici ni prejela tega zneska od toženca. Notar ... ni vedel, ali je bil denar izročen ali ne, poleg tega pa toženčevo premoženje ni bilo takšno, da bi bil sploh sposoben posoditi ta denar. V tistem času je imel le 230,74 EUR mesečne pokojnine in le 53.000,00 SIT na bančnih računih. Pričevanje njegove takratne partnerice, da naj bi mu ona dala denar, je neverodostojno, saj ima interes na izidu pravde. Tožnica je prepričljivo izpovedala, zakaj je podpisala potrdilo o prejemu denarja in zakaj je sklenila navidezno hipotekarno posojilno pogodbo, pri čemer je izpovedovala enako v vseh postopkih. Tudi zaslišane priče v preiskavi so izražale dvom in nejevero, da bi toženec dejansko posodil tožnici tak znesek. V kazenskem postopku je toženec celo trdil, da je denar dobil ob prodaji nepremičnin v K., kar se je izkazalo za neresnično, zato je kasneje začel zatrjevati, da mu je denar dala izvenzakonska partnerka. Toženec je izrabil lahkovernost tožnice, ki mu je zaupala o svojih težavah glede parcel na Z., on pa ji je ponudil rešitev z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist v znesku najmanj 90.000,00 EUR, kolikor so po cenitvi sodne cenilke vredne nepremičnine tožnice. Sodišče je nekritično ocenilo predlagane dokaze s strani tožnice in v nasprotju z izvedenimi dokazi verjelo tožencu.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožbeno sodišče je s sodbo II Cp 57/2014 z dne 4. 6. 2014 ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 37/2015 z dne 2. 6. 2016 ugodilo reviziji, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

5. Pritožbeno sodišče je na seji 3. 11. 2016 sklenilo, da se opravi pritožbena obravnava (drugi odstavek 347. člena ZPP), ker je ugotovilo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje vsebinsko neprepričljiva in je zato ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je na svoji seji še sklenilo, da obravnavo izvede sodnik poročevalec in da o zadevi tudi odloči kot sodnik posameznik (četrti in peti odstavek 347. člena ZPP). Zato, da je samo naredilo dokazno oceno, je pritožbeno sodišče ponovilo dokaze z zaslišanjem pravdnih strank in priče C. C. ter prebralo izpoved pokojne priče D. D., ki je umrla ... 2014 (peti odstavek 348. člena ZPP), poleg tega pa je vpogledalo v celotno listinsko dokazno gradivo v spisu (ti dokazi so bili izvedeni že pred sodiščem prve stopnje).

6. Pritožba je utemeljena.

7. Prvo sodišče je oprlo svojo ugotovitev, da hipotekarna posojilna pogodba ni bila navidezna in da je tožnica od toženca prejela posojilo v gotovini v znesku 120.000,00 EUR, predvsem na notarski zapis hipotekarne posojilne pogodbe, potrdilo o prejemu denarja in uradni zaznamek o razgovoru z notarjem ... Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede toženčevega premoženjskega stanja in zatrjevanega toženčevega posojila tožnici. Toženec naj bi tožnici izročil denar v gotovini, kar je terjalo strožjo presojo prepričljivosti njegovih trditev o virih zatrjevanega posojila. Trdil je, da je zbral "posojenih" 120.000,00 EUR iz naslednjih virov: 54.248,04 EUR (prej 13.000.000,00 SIT) iz naslova izplačila kupnine s strani E. E., 2.503,76 EUR (prej 600.000,00 SIT) od dolžnika F. F., 24.261,33 EUR (prej 5.813.984,24 SIT) od dolžnice G. G. (toženčeve bivše izvenzakonske partnerke) in 40.000,00 EUR kot posojilo C. C. (toženčeve izvenzakonske partnerke).

8. Toženec je zaslišan kot obdolženec v zadevi I Kpd 296/2008 dne 5. 3. 2008 izpovedal bistveno drugače. Iz zapisnika o zaslišanju (priloga A18) izhaja, da je toženec kot vire zatrjevanega posojila tožnici navajal 13.000.000,00 SIT (54.248,04 EUR) iz naslova kupnine (očitno prejete od E. E.), 7.000.000,00 SIT (29.210,48 EUR) iz naslova odškodnine od bivše partnerke (očitno G. G.) in preostala sredstva (kar naj bi znašalo 36.541,48 EUR, glede na menjalni tečaj SIT za EUR) iz naslova prihodkov na črno od prometa z nepremičninami, s katerim naj bi se "dosti veliko in uspešno ukvarjal". V navedeni kazensko preiskovalni zadevi toženec ni omenjal denarja, ki ga je izterjal od F. F., glede G. G. je zatrjeval, da je od nje dobil oziroma iz tega naslova zagotovil drug znesek kot delni vir domnevnega posojila (7.000.000,00 SIT oziroma 29.210,48 EUR), ki se razlikuje od v pravdi zatrjevanega zneska iz tega naslova (5.813.984,24 SIT oziroma 24.261,33 EUR), za razliko pa je izpovedal, da izvira iz poslov z nepremičninami. Posojila C. C., ki naj bi predstavljalo to razliko do 120.000,00 EUR oziroma znesek 40.000,00 EUR, sploh ni navajal, v pravdi pa vira denarja iz poslov z nepremičninami ni zatrjeval. Na pritožbeni obravnavi je toženec spet drugače prikazoval vire zatrjevanega posojila tožnici, saj je izpovedal, da je (poleg posojila C. C., kupnine od prodaje stanovanja v K. in približno 2.500,00 EUR od dolžnika F. F.) zagotovil razliko še iz izterjanih sredstev od dolžnice G. G. (pri čemer ni navedel zneska teh sredstev) in iz (neopredeljenega) zaslužka iz nepremičninskih poslov (slednjega v pravdi ni zatrjeval). Toženec je na pritožbeni obravnavi neprepričljivo odgovoril tudi na vprašanje, zakaj v zadevi I Kpd 296/2008 ni omenil kot delnega vira domnevnega posojila tožnici 40.000,00 EUR, ki naj bi mu jih posodila C. C., saj njegovo pojasnilo, da "se takrat s partnerko C. C. še nista prepirala", ne nudi nobene logične povezave s tem delom njegove izpovedbe. Enako velja za njegovo pojasnilo, da "takrat C. C. oziroma njenega posojila (njemu) ni hotel vpletati v to", saj C. C. s tožnico in zatrjevanim posojilom toženca njej ni imela nobene zveze. Okoliščina, da je toženec v zadevi I Kpd 296/2008 podal izpoved v vlogi obdolženca in da zato ni bil dolžan govoriti resnice, nima nobenega pomena za dokazno oceno pravdnega sodišča, glede na načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Enako velja za sodbo II K 13849/2010 z dne 29. 3. 2013, s katero je bil toženec oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje goljufije na škodo tožnice (ne glede na to, da ni pravočasno predložil te listine), saj pravdno sodišče ni vezano na oprostilno sodbo v kazenskem postopku (14. člen ZPP).

9. Navedeno pomeni, da je toženec spreminjal svoje navedbe in izjave o virih zatrjevanega posojila glede na vsebino zapisnika o njegovem zaslišanju (priloga A18). Že ta neskladja v toženčevi "finančni konstrukciji" zatrjevanega posojila so tako velika, da izkazujejo neprepričljivost toženčeve izpovedbe in neverodostojnost potrdila o prejemu posojila 120.000,00 EUR (priloga B2), saj toženec ni izkazal, da bi tedaj res razpolagal s 120.000,00 EUR. Takšno presojo potrjujejo tudi naslednja ugotovljena in nesporna dejstva. Toženec je bil v tistem času, ko naj bi posodil denar tožnici, invalidsko upokojen. Njegova pokojnina je znašala le dobrih 370,00 EUR, kar mu je lahko glede na splošno znana dejstva o višini življenjskih stroškov zadoščalo zgolj za kritje osnovnih oziroma nujnih življenjskih potreb, pri čemer toženec ni zatrjeval, da bi razpolagal še s kakršnimkoli drugim premoženjem, ki bi mu prinašalo dohodke. Toženec naj bi posodil denar tožnici (praktično vsa svoja denarna sredstva, poleg tega pa naj bi si kar tretjino zneska posojila še sposodil pri svoji partnerki), ki je bila za toženca tako rekoč neznanka, saj sta se poznala le kratek čas pred 12. 4. 2007, ko naj bi bilo posojilo dano. Razen tega naj bi bilo to posojilo dano brezobrestno (ob tako velikem znesku in glede na prej navedene okoliščine je to povsem neverjetno, pa čeprav naj bi bil rok vračila zelo kratek), predvsem pa brez vsakršnega zavarovanja. Povsem neprepričljiva je toženčeva izpoved na pritožbeni obravnavi tudi o tem (na vprašanje, zakaj je dal tožnici posojilo 120.000,00 EUR brez vsakega zavarovanja), da "je tožnica podpisala potrdilo o prejemu z dne 12. 4. 2007 ter da so bili dogovorjeni, da bodo vse to uredili pri notarju". Potrdilo o prejemu denarja ni predstavljalo nobenega zavarovanja posojila, saj je to potrdilo lahko pomenilo le (neverodostojno) dokazno listino, ne pa sredstvo zavarovanja posojila. V tej povezavi je bila neprepričljiva tudi izpoved priče C. C., saj je na pritožbeni obravnavi glede hrambe denarja, izročenega tožencu, izpovedala drugače kot pa na naroku 18. 11. 2011. Na njem je izjavila, "da denarja nima na banki, ampak v sefu, katerega ima že vse življenje", na pritožbeni obravnavi pa je izpovedala, "da je tožencu dala 40.000,00 EUR, ki jih je dvignila na banki, ta denar pa je imela doma v omarici, ker je takrat nameravala na neko licitacijo nepremičnine na sodišče v C.". Neprepričljivo sta toženec in C. C. izpovedala tudi v delu, da med seboj nista sklenila nobene posojilne pogodbe za teh 40.000,00 EUR, saj bi bilo takšno ravnanje C. C. (ne glede na to, da sta v letu 2007 živela v zunajzakonski skupnosti) glede na visok znesek domnevnega posojila in pričakovano običajno skrbnost dobrega gospodarja neverjetno. Zato jima pritožbeno sodišče ni verjelo, da bi C. C. izročila tožencu teh 40.000,00 EUR.

10. Toženec ni trdil, da bi posebej preverjal vrednost nepremičnin tožnice na Z. (ali mu lahko hipoteka na njih nudi zadostno zavarovanje zatrjevanega posojila) pred 12. 4. 2007 in pred 18. 4. 2007, ko je bila sklenjena hipotekarna posojilna pogodba, kar vodi do zaključka, da to vprašanje (ustreznost zavarovanja) sploh ni bilo aktualno in da je bila hipotekarna posojilna pogodba res navidezna. To izhaja tudi iz toženčeve neprepričljive izpovedi na pritožbeni obravnavi, da ga očitno ni zanimalo, iz katerih sredstev naj bi mu tožnica vrnila posojilo, ker "tudi v banki ne sprašujejo klientov, kako bodo vračali posojila". Po cenitvi v izvršilnem postopku je bila vrednost teh nepremičnin le 90.000,00 EUR, očitno manjša vrednost nepremičnin od zneska zatrjevanega posojila pa tožencu kot nekdanjemu nepremičninskemu agentu ni mogla ostati neznana, saj si je nepremičnine v naravi ogledal že 2. 4. 2007 (toženčeva izpoved na naroku 21. 9. 2011) oziroma predno je dal tožnici posojilo (toženčeva izpoved na pritožbeni obravnavi). Po neprerekani trditvi tožnice slednja ni imela denarja niti za plačilo notarskih storitev in ostalih stroškov v zvezi z vknjižbo zastavne pravice v zemljiški knjigi ob sklenitvi hipotekarne posojilne pogodbe (ti glede na visok znesek zatrjevanega posojila še zdaleč niso bili majhni izdatki, z ozirom na ustrezne določbe notarske tarife in ZST) in ji je za to dal potreben denar za njihovo plačilo toženec. Če bi tožnica res prejela zatrjevano posojilo šest dni prej, ne bi bilo nobenega razumnega razloga za to, da bi ji toženec kot posojilodajalec dal še denar za plačilo teh izdatkov, saj bi jih zlahka plačala sama (to je bila po 8. točki hipotekarne posojilne pogodbe tudi njena obveznost).

11. Glede na življenjske izkušnje in osnovna pravila logičnega sklepanja je v takšnih okoliščinah toženčeva trditev o denarnem posojilu tožnici popolnoma neverjetna. Toženec je bil pred invalidsko upokojitvijo tudi policist, ukvarjal se je z nepremičninskimi posli, zato tudi z ozirom na njegove osebne lastnosti in z vidika ravnanja povprečno skrbnega posameznika v lastnih premoženjskih zadevah ne vzdrži resne presoje njegovo zatrjevanje, da je v prej povzetih okoliščinah dal tožnici zatrjevano posojilo. Na prej omenjeni zaključek kaže tudi neprerekano dejstvo, da tožnica glede na svoje premoženjsko stanje sploh ne bi mogla pridobiti bančnega kredita v višini zneska zatrjevanega posojila (ker očitno ni bila kreditno sposobna). Toženec je namreč trdil, da naj bi tožnica od njega dobila zatrjevano posojilo kot premostitveno, do ureditve bančnega kredita, vendar pa te (posplošene) trditve, zakaj naj bi tožnica želela pridobiti bančni kredit, ni dokazal (ob tožničinem zanikanju, da bi tedaj iskala kredit, ker za to ni imela nobenega razloga).

12. Glede na navedeno sta tožničin prikaz poteka dogodkov in njena izpoved prepričljiva. Tožnica je imela z zakoncema J. odprt sodni spor in je zato bila v negotovosti glede njegovega izida in usode svojih nepremičnin na Z. (spor se je tudi v ponovljenem sojenju na prvi stopnji končal v prid zakoncev J., o pritožbi tožnice pa v času obravnavanih dogodkov še ni bilo odločeno). Tožnica je trdila, da je iskala rešitve za spor z J., da je zaradi tega preko K. K. v aprilu 2007 spoznala toženca, ki ji je obljubil pomoč pri "rešitvi" njenih nepremičnin (z navidezno hipotekarno posojilno pogodbo, prodajo tožničinih nepremičnin v izvršilnem postopku in izročitvijo denarja iz poplačila "posojila" tožnici) in da je zato podpisala sporne listine (hipotekarno posojilno pogodbo in potrdilo o prejemu posojila) ter izjavila (notarju ...), da je prejela posojilo. Glede na prej obrazloženo neverjetnost toženčeve zgodbe je tožničino pojasnilo, kaj se je v resnici dogajalo, življenjsko povsem sprejemljivo, ne glede na nepremišljenost in naivnost takšnega njenega ravnanja. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje tožničino izpoved na pritožbeni obravnavi kot prepričljivo (da od toženca v resnici ni prejela nobenega denarja in da mu je verjela vse, kar ji je govoril o načinu ureditve zadeve, katerega izvedbo je v celoti prepustila tožencu), saj je očitno slepo zaupala tožencu in verjela, da bo rešil vse njene težave zaradi spora z J. 13. V prid tožničini verziji dogodkov govori tudi to, da je D. D. v kazenski zadevi zoper toženca (priloga A20) med drugim izpovedala, da ji je sin L. L. govoril, da bo toženec pomagal tožnici izseliti ljudi, ki živijo v njeni hiši na Z., in da je L. L. odprl sef v banki 12. 4. 2007, prav na dan tožničinega podpisa potrdila o prejemu posojila. Tožnica je odprtje sefa pojasnila s tem, da naj bi bilo v njem shranjeno toženčevo potrdilo, da mu tožnica v resnici ničesar ne dolguje iz naslova posojila, toženec pa ni pojasnil, zakaj je L. L. odprl sef (prav na dan zatrjevanega posojila), pri čemer je za odprtje sefa vedel. Ker je bil L. L. zasvojen z drogo, brez dohodkov in zaposlitve ter je živel na materin račun (izpoved D. D. - priloga A20), je prepričljiva tožničina trditev (prav tako njena izpoved na pritožbeni obravnavi), da je (edini) razlog odprtja sefa prav v hrambi toženčevega potrdila, da mu tožnica v resnici ničesar ne dolguje (ne glede na še tako nespametno ravnanje tožnice, da ni zahtevala izvoda te izjave toženca). V prid obstoju tega toženčevega potrdila, ki naj bi bil (bi moral biti) shranjen v sefu in na sploh tožničini verziji resničnega dogajanja govori tudi izpoved M. M. v preiskavi (priloga A19), da je bil prisoten na sestanku pravdnih strank v lokalu v I., da mu je tožnica tedaj rekla, da bodo nekaj zapisali za sef, da ji bo toženec nekaj pomagal v zvezi z Z., da je tožnica omenila, da toženec ne sme vedeti, da je tedaj s kom prišla na sestanek, da sta pravdni stranki za svojo mizo "premetavali ene papirje", da je tožnica (po sestanku) rekla, da bo šlo "tisto, kar sta podpisala, v sef" in da se spomni, da je tožnico vprašal, če ima kopijo tistega, kar sta (s tožencem) napisala, da mu je rekla, da nima ter da ji je na to odvrnil, da "to ni v redu". Če toženec tedaj res ne bi podpisal tega potrdila (katerega je očitno zadržal), ni videti prav nobenega razloga, zakaj bi med tožnico in M. M. tekel pogovor s takšno vsebino.

14. Toženčevo plačilo letalske vozovnice za let na ... 11. 4. 2007 v znesku 614,98 EUR nima nobenega pomena za dokazovanje obstoja posojila, kvečjemu nasprotno (da je toženec lahko razpolagal z denarjem prav zato, ker ga v resnici ni posodil tožnici). Tudi toženčev "vstop" v sef 11. 4. 2007 ne potrjuje zatrjevanega posojila; glede na že navedene okoliščine prej potrjuje, da je toženec podrobno načrtoval, kako bi z navideznim posojilom prišel do tožničinega premoženja (zaradi "prepričljivosti" njegove zgodbe, kot da je res šel po denar v sef in ga naslednji dan posodil tožnici).

15. Toženec je na naroku 16. 12. 2016 podal trditve v zvezi z zapisnikom z dne 4. 4. 2014 ter ga predložil kot dokaz. Tega ni bilo mogoče upoštevati (šesti odstavek 348. člena ZPP), razen tega pa tudi ni šlo za nova dejstva in dokaze, ker niso nastali do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedene razloge ugotavlja, da je pritožba utemeljena, saj je tožnica uspela dokazati neresničnost vsebine potrdila o prejemu posojila (da ga ni prejela) in s tem v zvezi neresničnost izjave, dane notarju P. M. (o prejemu posojila) ter da je hipotekarna posojilna pogodba navidezna in zato nična, saj prava volja pravdnih strank očitno ni bila takšna, da bi sklenili obravnavano posojilno pogodbo (prvi odstavek 50. člena OZ). Zato je utemeljen tudi tožničin izbrisni zahtevek (243. člen ZZK-1). Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka (prva alineja 358. člena ZPP).

17. Toženec je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 2.820,00 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec je dolžan povrniti tožnici tudi pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti v celoti znašajo 5.040,24 EUR. Tožnica je po svoji krivdi povzročila tožencu pritožbene stroške, saj je bila pritožbena obravnava 16. 12. 2016 preložena zato, ker je tožnica šele na pritožbeni obravnavi obvestila pritožbeno sodišče, da je v osebnem stečaju, kar je narekovalo vrnitev spisa sodišču prve stopnje zaradi izdaje sklepa o prekinitvi postopka in poziva upravitelju, da prevzame postopek. Zato je tožnica dolžna povrniti te stroške (prvi odstavek 156. člena ZPP). Toženec se je udeležil pritožbene obravnave 16. 12. 2016, zato je upravičen do povrnitve potnih stroškov za najcenejše prevozno sredstvo, ne pa v višini kilometrine (6., 7., in 19. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku). Za prevoz z vlakom na relaciji Koper-Ljubljana in nazaj znaša cena vozne karte 22,72 EUR (po ceniku, dostopnem na spletu), kolikor je tožnica dolžna povrniti tožencu. Po pobotu je toženec dolžan povrniti tožnici pritožbene stroške v znesku 5.017,52 EUR. Ker je bila tožencu dodeljena brezplačna pravna pomoč za pritožbeni postopek, je tožnica dolžna povrniti stroške, ki so nastali zaradi udeležbe toženčevega pooblaščenca na pritožbeni obravnavi 16. 12. 2016, v korist proračuna Republike Slovenije (46. člen ZBPP), in sicer v znesku 1.448,38 EUR. Toženec ni uspel v sporu, zato krije svoje preostale pravdne stroške. Tožnica ni upravičena do povrnitve revizijskih stroškov, ker odgovor na revizijo glede na svojo vsebino ni bil potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z ZOdvT, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk stroškovnikov na list. št. 107, 135, 164 in 225 ter iz stroškovnika tožnice z dne 23. 6. 2017. V primeru zamude sta stranki dolžni plačati tudi zamudne obresti.