Jedro

Samo dejstvo, da je toženec plačnik zavarovalne premije, tožencu ne daje lastnosti pogodbene stranke iz zavarovalne pogodbe. Toženec tudi sicer napačno razume, kateri zavarovalni rizik je bil zavarovan. Iz njegovih izvajanj izhaja, da mu zaradi plačila premije in kasnejšega nastopa okoliščin na njegovi strani, zaradi katerih je nehal plačevati mesečne anuitete, ni treba plačati ničesar niti tožnici niti banki. Vendar pa je zavarovani rizik nevračilo kredita, ne pa morebitna toženčeva odgovornost. Že po logiki stvari same zavarovalna pogodba za primer nevračila kredita ne more biti sklenjena v korist kreditojemalca, saj je ta kredit prejel, pač pa le v korist kreditodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Toženec je 21.12.1993 s Splošno banko Koper sklenil pogodbo o kreditu za nakup avtomobila za znesek 1,298.000 SIT, ki bi ga moral ob dogovorjenih pogojih vrniti v štirih letih, vendar je zaradi izgube službe po osemnajstih mesecih prenehal z odplačevanjem mesečnih anuitet. Zato je tožnica na podlagi z banko sklenjene zavarovalne pogodbe le tej plačala dokumentirani zahtevek 1,105.439,60 SIT, katerega vračilo je nato v pravdi zahtevala od toženca. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi smiselno uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in priznanje vseh pravic, ki mu gredo na podlagi plačane zavarovalne premije. Toženec vztraja pri ugovoru, da je on plačal premijo, in sodiščema očita, da o tem nista ničesar navedli. Toženec je pri banki ugovarjal izračunu in o tem obvestil tožnico, ki pa njegovih ugovorov ni upoštevala. Sodišči sta odklanjali vsakršno dokazovanje o vrednosti neplačanega kredita z razlogi, ki jih toženec ne sprejema, namreč da je banka kot strokovna organizacija opravila izračun, toženčev izračun pa da je laičen.

Banka je stranka v tožbi, izračun toženca, ki je ekonomist, pa temelji na enostavni matematiki. Z grajanimi razlogi je bil toženec postavljen v neenakopraven položaj. Kršena so "materialnopravna dokazila v tem smislu, da sodišče ni niti skušalo ocenjevati upravičenosti sporne terjatve v primerjavi s toženčevim zavarovanjem kredita s plačilom premije", na drugi strani pa je tožnici priznalo pravico do zakonske subrogacije. Toženec še meni, da je med banko in zavarovalnico prišlo do zavestne velike prevare, da je banka premijo, ki jo je plačal toženec, zlorabila, kar sklepa oziroma je ugotovil šele iz razlogov pritožbene odločbe.

Revizija je bila vročena tožnici in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, ker bi revizijo za toženca smel vložiti le odvetnik, strogo podrejeno pa meni, da je revizija neutemeljena.

Revizija je dovoljena.

Zmotno je tožničino stališče v odgovoru na revizijo o njeni nedovoljenosti. Tožba v tej pravdni zadevi je bila vložena 22.1.1996, torej pred 14.7.1999, ko je začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2; ZPP). Ta je v tretjem odstavku 86. člena res določil, da mora stranko v revizijskem postopku zastopati odvetnik, vendar ta določba glede na čas vložitve tožbe in prehodno določbo prvega odstavka 499. člena ZPP za obravnavano zadevo ne velja.

Revizija pa ni utemeljena.

Neutemeljen je revizijski očitek obema sodiščema, da se nista izjavili o toženčevem sklicevanju na njegovo plačilo premije. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da toženec ni sklenitelj zavarovalne pogodbe, ampak le plačnik premije in pri tem med drugim opozorilo na 912. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Uradni list RS, št. 30/2002; ZOR), po katerem je zavarovalnica dolžna sprejeti premijo od vsakogar, ki ima za to plačilo pravni interes. Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo. Zato sodiščema ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih.

Napačna je toženčeva razlaga, kaj pomeni dejstvo, da je on plačal zavarovalno premijo. Njegovo plačilo je temeljilo na 7. členu pogodbe o kreditu za nakup avta. V tej pogodbeni določbi so določeni možni načini zavarovanja kredita (hipoteka, zavarovanje pri zavarovalnici, jamstvo poroka, druge oblike zavarovanja, vezana sredstva kot varščina). Pogodbeni stranki sta izbrali zavarovanje pri Zavarovalnici ... Sklenitelj tega zavarovanja pa ni bil toženec, pač pa banka, kar jasno izhaja iz zavarovalne pogodbe z dne 25.2.1991. Samo dejstvo, da je toženec plačnik zavarovalne premije, tožencu ne daje lastnosti pogodbene stranke iz zavarovalne pogodbe. Toženec tudi sicer napačno razume, kateri zavarovalni rizik je bil zavarovan. Iz njegovih izvajanj izhaja, da mu zaradi plačila premije in kasnejšega nastopa okoliščin na njegovi strani, zaradi katerih je nehal plačevati mesečne anuitete, ni treba plačati ničesar niti tožnici niti banki. Vendar pa je zavarovani rizik nevračilo kredita, ne pa morebitna toženčeva odgovornost. To jasno izhaja tudi iz 7. člena pogodbe o kreditu. Že po logiki stvari same zavarovalna pogodba za primer nevračila kredita ne more biti sklenjena v korist kreditojemalca, saj je ta kredit prejel, pač pa le v korist kreditodajalca.

Toženec v reviziji graja razloge obeh sodišč, s katerimi so bili zavrnjeni njegovi ugovori proti višini dolga. Pri tem zatrjuje, da naj bi bil postavljen v neenakopraven položaj, ker sta sodišči upoštevali tožničin oziroma bankin izračun, ne pa njegovega.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so razlogi obeh sodišč glede tega vprašanja materialnopravno in procesnopravno pravilni. K njunim razlogom zaradi toženčevega revizijskega vztrajanja pri "enostavni matematiki" revizijsko sodišče dodaja, da je toženčev pristop k izračunu že na prvi pogled napačen. Toženec je namreč sposojeno glavnico 1,298.000 SIT delil s številko 48 (mesečno odplačevanje v dobi štirih let), tako dobil višino mesečnega obroka 27.041,66 SIT, to pomnožil s številko 18 (doba dejanskega odplačevanja) in zato izračunal, da je neplačana glavnica znašala manj, kot je izračunala banka. Pri toženčevem izračunu pa ni upoštevano, da ne gre za mesečne obroke, pač pa za mesečne anuitete, ki poleg odplačevanja glavnice vsebujejo tudi dogovorjene pogodbene obresti in valorizacijo glavnice, pa še stroške. Toženčev izračun torej ne vsebuje vseh pogodbeno dogovorjenih parametrov mesečne anuitete. Zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno štelo, da toženec bankinega izračuna ni uspel izpodbiti, in tudi utemeljeno opozorilo, da bi svoj ugovor proti višini vtoževane terjatve moral utemeljiti z ustreznim dokaznim predlogom, torej izvedencem finančne stroke, ker sodišče samo ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. Drugostopenjsko sodišče je še dodatno obrazložilo neutemeljenost toženčevega ugovora s podrobno analizo pogodbenih določb, zavrnilo pa je toženčev pritožbeni predlog, naj "sodišče samo" izvede dokaz z izvedencem finančne stroke, in sicer s pravilnimi razlogi o vezanosti na dokazne predloge strank (7. člen ZPP) in na omejitve pritožbenega uveljavljanja novih dokaznih predlogov (prvi odstavek 377. člena ZPP). Toženčevo stališče o neenakopravnem obravnavanju obeh pravdnih strank nima podlage niti v izvedenem dokaznem postopku niti v razlogih sodb obeh sodišč.

Tudi toženčeva revizijska izpeljava o veliki prevari in zlorabi toženčevega plačila premije in regresnih pravic, ki naj bi jo storili banka in tožnica, je neutemeljena in tudi sicer težko razumljiva. Ni toženec tisti, ki bi zaradi plačila premije imel kakšno regresno pravico. Gre za pravico zavarovalnice, ki je na podlagi z banko sklenjene zavarovalne pogodbe zaradi nastalega zavarovalnega primera (delnega nevračila kredita) banki plačala toženčev dolg in že na podlagi samega zakona (prvi odstavek 939. člena ZOR) stopila v bankine pravice do toženca.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo. O tožničinih stroških revizijskega odgovora je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da jih mora kriti sama, ker ti stroški glede na neutemeljen glavni ugovor o nedovoljenosti revizije niso bili potrebni.