Jedro

Zatrjevanje, da je dogodek, ki po oceni pravnomočne sodbe predstavlja kaznivo dejanje, potekal drugače, kot ga je ugotovilo sodišče, pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP izključeno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je A. L. in J. T. spoznalo za kriva kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki sta jo storila dne 21. 1. 2002 drug proti drugemu. J. T. je A. L. s puškinim kopitom, obloženim z gumo, dvakrat udaril v obraz in mu s tem povzročil lahko telesno poškodbo, A. L. pa je s terenskim vozilom Suzuki zadel J. T. tako, da je ta padel in utrpel lahko telesno poškodbo. Sodišče je obema izreklo pogojno obsodbo, v njej vsakemu določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, v plačilo pa jima je naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obsojencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornica obsojenega A. L. je zoper pravnomočno obsodilno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi, kot navaja, kršitve kazenskega zakona, kršitve Ustave RS, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega A. L. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vrhovna državna tožilka ugotavlja, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja zahteva, ni podana, saj ravnanje obsojenca ni bilo neogibno potrebno za odvrnitev napada, pogoji za silobran niso bili podani. Zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja, kot ga je že v zvezi s tem ugotovilo sodišče, ne pomeni kršitve kazenskega zakona, ampak predstavlja uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v resnici pomeni nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, enako velja za vprašanje vrednotenja izvedenskega mnenja. Ugovor zaradi višine sankcije pomeni izpodbijanje pravnomočne sodbe zaradi odločbe o kazenski sankciji po členu 374. ZKP, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Zagovornica obsojenca je v odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke ponovila, da obsojenec v resnici tega, kar mu očita pravnomočna sodba, ni storil, ponavlja opis obravnavanega dogodka, kakršnega je v svojem zagovoru navajal obsojenec in ga je njegova zagovornica uveljavljala v teku postopka in v pritožbi zoper sodbo. Po njenem stališču uveljavljani ugovori v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pomenijo uveljavljanje dejanskega stanja, ampak kršitev materialnega prava, saj zatrjuje, da je obsojenec poškodoval J. T. v silobranu, zato vztraja pri podanem predlogu.

B.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnica obširno podaja verzijo inkriminiranega dogodka, kot ga je opisoval obsojenec v svojem zagovoru ter hkrati zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo dokaze in jih celo pristransko utemeljilo, določenih dokazov pa ni upoštevalo, ne da bi o tem podalo jasne razloge. Zatrjevanje, da je dogodek, ki po oceni pravnomočne sodbe predstavlja kaznivo dejanje A. L. po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ, potekal drugače, kot ga je ugotovilo sodišče, pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP izključeno. Povsem enako velja za kritiko dokazne ocene v zagovoru obsojencev in izpovedb prič.

6. Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Vložnica v obravnavanem primeru uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker sodišče za obsojenega A. L. ni uporabilo določb o silobranu. V zvezi s tem Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da vložnica v svoji zahtevi ne sprejema dejanskega stanja, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje in je njegovo pravilnost potrdilo tudi pritožbeno sodišče, ampak v nasprotju z ugotovitvami sodišča zatrjuje, da obsojeni A. L. - J. T. sploh ni poškodoval in nato kot hipotetično možnost dodaja, da tudi če bi ga, bi šlo za silobran. Vložnica torej prvenstveno zatrjuje, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem obsojenega L. in poškodbami T. To pomeni prvič, zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče in drugič, vprašanje silobrana zahteva uveljavlja le kot hipotetično možnost za primer, ko bi bila takšna zveza vendarle podana. Na takšen način vložnica ne more uspeti z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona.

7. Očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je A. L. zaradi udarcev J. T. utrpel hudo telesno poškodbo, gre preko očitka obtožbe, sodišče tudi, če bi bila taka poškodba res podana, na takšno ugotovitev ne bi moglo opreti svoje pravne presoje, saj bi s tem prekoračilo obtožbo. Ne glede na to pa so razlogi prvostopne sodbe v zvezi z ugotovljeno poškodbo L. jasno podani na strani 8 sodbe, kjer sodišče povzema izvedeniško mnenje dr. A. A. 8. Primerjanje kazenskih sankcij, izrečenih A. L. in J. T. posega v vprašanje primernosti izrečene sankcije, to pa ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Kolikor vložnica meni, da pomeni izrek enakih kazenskih sankcij obsojencema kršitev enakosti pred zakonom (22. člen Ustave RS) pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se tudi to zatrjevanje opira na drugačno oceno dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče ter na drugačno vrednotenje teže obeh dejanj.

9. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica, niso podane in da je zahteva praktično v celoti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo

425. člena ZKP zavrnilo.

10. Izrek o sodni taksi temelji na določilu prvega odstavka 95. in 98. a člena ZKP.