Jedro

Niti v pritožbi dolžnik ne ponudi nobenih trditev in dokazov, da je bila njegova odvisnost, če je sploh obstajala, takšna, da bi relevantno vplivala na obstoj ovir za odpust obveznosti. Tolikšne obveznosti ob tem, da je dolžnik imel le dohodke iz plače, drugega premoženja pa ne, dejansko izkazujejo obstoj domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki je dolžnik ni uspel izpodbiti. Dolžniku pa višje sodišče še pojasnjuje, da bi lahko upoštevalo tudi zasvojenost kot bolezensko stanje, vendar pa ta ni bila dokazana.

Pri tem je svoje dohodke porabljal za dodatne stave, glede katerih je navedel, da je menil, da bo pridobil potrebna sredstva za poplačilo obrokov, kar je bilo skrajno neskrbno in lahkomiselno; poudariti velja, da je imel zadostna sredstva iz plače, da bi prevzete obveznosti lahko poplačeval. Ob tem, kot poudarja že upnica, pri sprejemanju obveznosti ni šlo za reševanje življenjskih stisk, temveč za lahkomiselnost in tako ravnanje, ki ne sme biti deležno pravnega varstva oziroma dobrote odpusta obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da je dolžnik prevzemal obveznosti, ki so bile v nesorazmerju z njegovim premoženjskim stanjem, prav tako pa navaja, da ga je upnik, preden mu je dal kredit, skrbno preveril in ugotovil, da bo kreditno obveznost sposoben poravnavati v skladu s pogodbo, torej ni šlo za nesorazmerne obveznosti. Iz ravnanj stečajnega dolžnika ne izhaja, da bi bil odpust obveznosti stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti. Upniku (banki) tudi ni navedel neresničnih, nepravilnih ali nepopolnih podatkov, kredit je bil takrat sposoben plačati. Narava kredita je bila potrošniška, kar je upnik, ki mu je dal kredit, vedel, potrošil se je lahko tudi za kaj nepotrebnega. Če se je po sklenitvi kreditne pogodbe njegovo bolezensko stanje glede iger na srečo poslabšalo, pa to ni razlog za zavrnitev odpusta obveznosti. Odvisnost od iger na srečo in drog je psihična bolezen, zaradi katere ni zmožen odplačevati kredita. Ves čas preizkusnega obdobja je bil zaposlen in se tako trudil za izpolnjevanje svoje finančne obveznosti, zakon pa od njega ne zahteva, da bi delal več kot poln delovni čas; kot odvisnik pa niti ni bil dovolj zdrav. Sodišče prve stopnje bi moralo po uradni dolžnosti angažirati izvedenca psihiatrične stroke. Poleg tega bi tudi najprej moralo preizkusiti možnost podaljšanje preizkusne dobe, le tako bi odločilo v skladu z namenom odpusta obveznosti.

3. Upravitelj se je o pritožbi izjavil, da je ta neutemeljena. Obveznosti do vložnika ugovora znašajo 20.865,95 EUR, skupne priznane obveznosti pa 38.613,17 EUR, torej ima obveznosti tudi do drugih upnikov, čeprav ustvarja vtis, kot da je to edina obveznost. Lahko bi izkazal tudi večjo angažiranost pri odpravljanju svoje domnevne zasvojenosti.

4. Na pritožbo je odgovorila tudi upnica – vložnica ugovora. Dolžnik ji ni dal vseh relevantnih podatkov ob sklepanju kreditne pogodbe, v letu 2022 je poleg te kreditne pogodbe sklenil več pogodb, s katerimi je sprejemal nove obveznosti, svoje prihodke pa je namenjal za športne stave in opojne substance, mesečna obveznost do drugih upnikov je znašala najmanj 430,55 EUR. Zavedal se je svojih obveznosti do upnikov, pa je svoje prihodke namenjal za športne stave, namesto da bi najprej plačal svoje obveznosti. Dolžnik je mlad, delovno zmožen in ima minimalne življenjske stroške, a ni ničesar storil v smeri pridobivanja višjih dohodkov. Prav tako ni dokazal svoje odvisnosti, v program Projekt A. pa se je vključil le zaradi odpusta obveznosti, srečanja se je nazadnje udeležil 16. 11. 2022. Dolžnik želi zlorabiti institut odpusta obveznosti. Upničin predlog za podaljšanje preizkusne dobe je bil postavljen podrejeno.

5. Pritožba je sicer utemeljena, vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

6. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena – zloraba pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Med drugim velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je sicer upnica (banka), ki je vložila ugovor proti odpustu obveznosti, skrbno preverila dolžnikovo premoženjsko stanje, preden mu je dala potrošniški kredit, in ugotovila, da bo glede na preostale obveznosti (mesečne odtegljaje v višini 145,00 EUR) lahko plačeval še obroke po kreditni pogodbi (234,81 EUR), ob tem pa je zaključilo, da se je dolžnik prekomerno zadolževal glede na svoje premoženjsko stanje (krajše: prevzemanje nesorazmernih obveznosti), pri čemer upnice tudi ni obvestil o svoji zasvojenosti. Pri tem je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nepremišljeno in lahkomiselno kupoval nepotrebne in pogosto zelo škodljive stvari – prepovedane substance in športne stave. Ob tem je zaključilo še, da dolžnik niti ni dokazal svoje zasvojenosti in da ni izpodbil domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

8. Glede na navedeno je pravilna pritožbena navedba, da je sodišče samo s seboj v nasprotju glede prevzemanja nesorazmernih obveznosti. Ko hkrati navede, da je upnica dolžnika pravilno in skrbno preverila in da je glede na razpoložljive podatke pravilno ugotovila, da bo lahko kredit poplačal, na drugi strani ugotavlja, da je s tem kreditom dolžnik prevzemal nesorazmerne obveznosti, kar utemelji s tem, da niti ni poplačal že prvega obroka kredita in je sredstva namenjal za športne stave in prepovedane (opojne) substance, kar sicer po oceni višjega sodišča ne ustreza položaju prevzemanja nesorazmernih obveznosti (prekomernemu zadolževanju niti ne more ustrezati položaj, ko je kvalificiran upnik (banka) odobril kredit le v višini, ki jo je bil dolžnik sposoben plačati). S tem je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in kršitev materialnega prava – citiranih določb ZFPPIPP, pri čemer se določbe ZPP uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP.

9. Ta ugotovitev bi sicer lahko utemeljila razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Ob tem višje sodišče ugotavlja tudi, da je upnica že v ugovoru prevzemanje nesorazmernih obveznosti utemeljevala tudi z obveznostmi do drugih upnikov (kar ponavlja tudi v odgovoru na pritožbo, navedbe pa so delno povzete tudi v izpodbijanem sklepu), ki izhajajo tudi iz končnega seznama preizkušenih terjatev v zvezi s sklepom o preizkusu terjatev, prav tako je oviro za odpust obveznosti uveljavljala neposredno na podlagi generalne klavzule iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, o čemer sodišče prve stopnje ni podalo svojih ugotovitev. Vendar pa bi razveljavitev sklepa povzročila hujšo kršitev pravice strank tega ugovornega postopka do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar bi predstavljalo kršitev drugega odstavka 354. člena in drugega odstavka 355. člena ter 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, pri tem pa se je dolžnik o upničinih navedbah lahko izjasnil že pred sodiščem prve stopnje (pa se v vseh niti ni in se glede na 337. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP zdaj ne more več), prav tako se je imel možnost izjasniti v pritožbi in se delno tudi je, zato je višje sodišče te kršitve lahko samo odpravilo.

10. Pri tem poudarja, da dolžnik v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede njegove zasvojenosti po uradni dolžnosti izvesti dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, kar pa ni utemeljeno. Sodišče dokaze po uradni dolžnosti izvaja le v primeru, ko sumi, da gre za nedovoljeno razpolaganje z zahtevki, torej tako razpolaganje, ki je v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP (7. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ali če bi se mu morda postavilo vprašanje poslovne oziroma procesne sposobnosti dolžnika, vendar nič od tega dolžnik ne zatrjuje, prav tako pa ni bilo razlogov, da bi sodišče prve stopnje podvomilo v procesno sposobnost dolžnika. Dokaz z izvedencem bi tako sodišče prve stopnje smelo izvesti le, če bi njegovo izvedbo predlagala katera od strank ugovornega postopka (upnica, ki je vložila ugovor, ali dolžnik), pri čemer je pravilno razložilo, da je bilo na dolžniku breme dokazovanja zasvojenosti, ki pa ga dolžnik ni zmogel in tudi iz pritožbe ne izhaja kaj drugega. Tega dokaza zato ni potrebno in dovoljeno izvajati, niti ne pred sodiščem druge stopnje, pritožba pa ne navaja nobenih razlogov iz prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, da bi šlo za dovoljene pritožbene novote.

11. Prav tako višje sodišče ugotavlja, da niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej presojati utemeljenost predloga za podaljšanje preizkusnega obdobja, preden bi odločilo o ovirah za odpust obveznosti. Vrstni red zahtevkov postavi namreč vložnik ugovora (smiselno 182. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), upnica pa je primarno uveljavila ugovor proti odpustu obveznosti zaradi obstoja ovir za odpust obveznosti, šele podrejeno, torej za primer, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da ovire za odpust ne obstajajo, pa je uveljavljala ugovor zaradi podaljšanja preizkusnega obdobja, kot poudarja tudi sama v odgovoru na pritožbo in kar izhaja že iz ugovora. Čim pa sodišče ugodi primarnemu zahtevku oziroma v konkretnem primeru ugovoru, ni razlogov, da bi razpravljalo o podrejenem zahtevku oziroma ugovoru in o tem niti ne sme razpravljati.

12. Upnica je torej že v ugovoru navedla, da se je dolžnik tekom leta 2022 prekomerno zadolžil. Pretežni del svojih sredstev je namenil vplačevanju stav, pri čemer ni odplačeval predhodno nastalih dolgov in se je še dodatno zadolževal, ob izplačani plači med 775,05 EUR in 1.097,83 EUR, obveznosti pa niti ni nameraval poplačati, s čimer je v razmerju do upnikov ravnal nepošteno in nevestno, pri tem pa izpolnil tudi domnevo iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. V program Projekt A. se je potrditvah upnice vključil le zaradi postopka osebnega stečaja, pri čemer je bil na prvem srečanju 14. 9. 2022, predlog pa je vložil 28. 9. 2022; prav tako pri prevzemanju obveznosti ni šlo za reševanje življenjskih razmer, razlog neplačevanja obveznosti pa je bilo nepremišljeno in lahkomiselno kupovanje nepotrebnih in celo škodljivih stvari. Nadalje je navedla, da dolžnik živi pri starših in najemnine ne plačuje, mesečno nima veliko stroškov in nima preživninskih obveznosti, torej bi povprečno skrben človek vsaj delno poskušal poplačati svoje dolgove, zato bi v bistvu lahko poplačal vse svoje obveznosti in bi se izognil insolventnosti. Prav tako ni z ničemer izkazal prizadevanja vsaj delnega poplačila upnikov, niti med postopkom osebnega stečaja, prav tako si ni prizadeval dobiti bolje plačane službe. Upnica ta del ugovora, ki se nanaša na ovire za odpust obveznosti, zaključi z navedbo, da ne gre za poštenega in vestnega dolžnika, ki bi si zaslužil odpust obveznosti; dolžnik nikoli ni imel namena poravnati svojih obveznosti, prezadolžil se je v razmeroma kratkem obdobju pred začetkom postopka osebnega stečaja in je načrtno povzročil svojo insolventnost, dolžnikovi izgovori, da je ta posledica odvisnosti kot bolezenskega stanja, pa so pavšalni in z ničemer podprti, tako da je podana ovira za odpust obveznosti po tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP.

13. Dolžnik je na ugovor odgovoril, da je imel namen kredit plačati; res je zamujal z obroki, vendar je skoraj celo plačo zastavil, ker je mislil, da bo tako dobil denar za plačilo obveznosti, tega pa ni storil namenoma in za osebni stečaj sploh ni vedel, dokler ni dobil pošte za izterjavo in je njegova mati, ki se je ustrašila rubeža svojih stvari, saj nič na naslovu stalnega prebivališča ni dolžnikovega, to izvedela od odvetnika. Navedel je še, da se je v Projekt A. res vključil šele 14. 9. 2022, vendar pa je bil že pred tem avgusta na Centru za socialno delo (v nadaljevanju: CSD). Navedel je še, da se za zdravljenje v Škofji Loki ni odločil, ker bi izgubil službo, s psihoterapevtom pa je sodeloval individualno; brez prepovedanih drog je že od septembra 2022 in ni igral na srečo, dela na sebi in se zelo trudi postati odgovoren državljan, prosi za priložnost, da zaživi na novo.

14. V nadaljevanju je upnica še navedla, da to, da dolžnik ni plačal že prvega obroka, kaže na to, da kredita ni imel namena vrniti. Če bi na banki povedal, da ima težave z drogo in igrami na srečo, bi lahko skupaj poiskali rešitev za odplačevanje kredita, ne pa da je dolžnik kar predlagal osebni stečaj. Upnici je bila priznana tako terjatev iz naslova kredita kot tudi iz naslova negativnega stanja na osebnem računu. Zastava plače, da bi pridobil sredstva za plačilo obrokov, ne da bi pred tem poravnal svoje obveznosti, je storjena namerno. Tudi v dneh bolniške odsotnosti, ko naj bi dolžnik ne bil dela zmožen, je z upnico sklenil kreditno pogodbo, prav tako je takrat sklenil nakupe stav in kreditno pogodbo z B. d. o. o. V prvi polovici leta 2022 se je dolžnik prezadolžil, terjatev ni imel namena poravnati, le čim prej je hotel doseči odpust obveznosti. Z ničimer tudi ni izkazal, da bi bila njegova odvisnost takšna, da ne bi mogel razumeti pomena svojih ravnanj, o svojem zdravljenju pa v vlogi z dne 16. 5. 2023 piše v pretekliku.

15. Dolžnik pa je še navedel, da se terapij redno udeležuje enkrat do dvakrat na mesec, odvisno od zmožnosti terapevta na CSD C. (to je navedel na naroku z dne 8. 6. 2023), večkrat je bil v bolniškem staležu na dneve, ko se je tako slabo počutil, da ni bil delovno zmožen. Na terapije pa bo hodil še do septembra 2023, saj program traja eno leto.

16. Ker upravitelj ni mogel pridobiti podatkov o zdravljenju, dolžnik pa je prav tako navedel, da mu na CSD teh podatkov ne želijo dati, je sodišče prve stopnje samo opravilo poizvedbe pri CSD D., Enota E. Ta je odgovoril, da je bil dolžnik v okviru socialnovarstvene storitve prva socialna pomoč na predlog njegove matere obravnavan v avgustu 2022, napoten je bil na obravnavo v okviru društva Projekt A. in CSD nima podatka o njegovi udeležbi in sodelovanju v okviru tega programa. Zato je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe še pri društvu Projekt A., ki je 7. 8. 2023 odgovorilo, da dolžnik trenutno ni vključen v katerega od programov, v letu 2022 pa so z njim izvedli nekaj individualnih srečanj, in sicer 14. 9., 28. 9., 12. 10., 9. 11. in 16. 11. 2022, ni pa se vključil v stanovanjsko obliko programa; 9. 11. 2022 so mu opravili tudi urinski test na prisotnost drog, ki je bil negativen; zadnje srečanje je bilo 16. 11. 2022. To je bilo poslano v izjavo obema strankama in upravitelju, ki je sodišču posredoval dolžnikovo izjavo, da se za Škofjo Loko ni odločil, ker bi moral pustiti službo, da je na drogah bil le 6 mesecev in so mu zadoščali le pogovori, potem pa se tudi teh ni udeleževal več, ker ni imel toliko časa, ker je dnevno delal po 10-12 ur, sedaj pa je tudi pripravljen, da mu upnik obnovi pogodbo pa da vse upnike sam poplača, da ni več v stečaju.

17. Navedbe in zaključki sodišča prve stopnje, da je upnica skrbno preverila premoženjsko stanje dolžnika, ob upoštevanju, da je dolžnik ni obvestil o morebitni zasvojenosti, pritožbeno niso sporni, zato sodišče o tem ne povzema ne navedb strank ne razlogov sodišča in jih tudi ponovno ne presoja.

18. Kot je višje sodišče navedlo že zgoraj, samo kredit upnice – vložnice ugovora, ne utemeljuje zaključka o prevzemanju nesorazmernih obveznosti. Vendar pa je upnica zatrjevala poleg te obveznosti še prevzemanje drugih obveznosti do drugih upnikov, o čemer dolžnik ni navedel ničesar, niti v pritožbi (šele v pritožbenem postopku je za zastopanje pooblastil odvetnika). V pritožbi dolžnik uveljavlja, da v zadevi ni dokazano, da bi dolžnik prevzemal nesorazmerne obveznosti v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali da bi s svojim premoženjem razpolagal neodplačno ali za neznatno plačilo, prav tako ni dokazano, da bi imel dolžnik ob sklepanju kreditne pogodbe z upnico tolikšne zdravstvene težave, ki bi lahko vplivale na njegovo obveznost izpolniti kreditno pogodbo, niti ni izkazano, da bi imel dolžnik tako slab premoženjski položaj, da ne bi zmogel izpolnjevati obveznosti iz kreditne pogodbe ter ali se je dolžnik tega zavedal. Navedel je še, da iz dolžnikovih ravnanj v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ne izhaja, da bi bil odpust obveznosti v nasprotju z namenom odpusta obveznosti; narava kredita je bila potrošniška, ne namenska, torej so bila sredstva namenjena temu, da se potrošijo, kar je bilo upnici znano, torej jih je lahko potrošil tako, kot je želel, tudi za drogo in športne stave, če pa se je dolžnikovo bolezensko stanje po sklenitvi kreditne pogodbe poslabšalo, pa to ni razlog za zavrnitev odpusta obveznosti. Navaja še, da je odvisnost od drog in iger na srečo bolezensko stanje. Zato je nedopustno, da ZFPPIPP takšne možnosti ne predvideva, pri čemer je med preizkusnim obdobjem izpolnjeval svoje obveznosti in je bil redno zaposlen za poln delovni čas; prav tako mu je nedopustno očitati, da ni nič naredil za višje dohodke, pri čemer je splošno znano, da že odvisniki le od drog niso sposobni opravljati redne službe, kaj šele dodatnega dela.

19. Iz navedenega je razvidno, da niti v pritožbi dolžnik ne ponudi nobenih trditev in dokazov, da je bila njegova odvisnost, če je sploh obstajala, takšna, da bi relevantno vplivala na obstoj ovir za odpust obveznosti. V ničemer tako niti ne izpodbije ugotovitve sodišča prve stopnje, da dolžnik niti ni dokazal take zasvojenosti, da ne bi bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj, programa v društvu Projekt A. pa se je tudi udeležil le petkrat, pri čemer ni uspel izpodbiti domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Kot je navedeno že zgoraj, ni bilo podlage, da bi sodišče prve stopnje postavilo izvedenca v zvezi s tem, niti v pritožbi pa dolžnik sam ni postavil takega predloga (pri čemer bi sicer moral tudi utemeljiti, zakaj ga ni postavil že pred sodiščem prve stopnje, tako da bi to morda lahko predstavljalo dopustno novoto v smislu 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Nenazadnje je dolžnik sam navedel, da zasvojenost z drogami ni bila tako huda in da je to lahko rešil že z nekaj terapevtskimi srečanji.

20. Prav tako niti pritožba ničesar ne pojasni o obveznostih do drugih upnikov, kar je upnica prav tako zatrjevala v ugovoru, pri čemer je tudi zatrjevala, da si je tudi te obveznosti dolžnik nakopal v prvi polovici leta 2022, enako kot obveznost do upnice – vložnice ugovora. Te upničine trditve ob sicer nespornem dejstvu, da ta terjatev znaša skoraj 21.000 EUR, skupaj vse priznane terjatve upnikov pa 38.613,17 EUR, torej niso bile prerekane in zato niso sporne (primerjaj drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Tolikšne obveznosti ob tem, da je dolžnik imel le dohodke iz plače, drugega premoženja pa ne, dejansko izkazujejo obstoj domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki je dolžnik ni uspel izpodbiti. Dolžniku pa višje sodišče še pojasnjuje, da bi lahko upoštevalo tudi zasvojenost kot bolezensko stanje, vendar pa ta ni bila dokazana.

21. Poleg tega pa višje sodišče tudi ugotavlja, da obstaja tudi ovira za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ne glede na obstoj domneve iz četrtega odstavka tega člena. Dolžnikovo ravnanje že v zadnjem letu pred začetkom postopka odpusta obveznosti kaže na to, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti in bi torej predstavljal zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Dolžnik je namreč poleg obveznosti, ki jih je imel že pred sklenitvijo kreditne pogodbe z upnico – vložnico ugovora, prevzel še veliko dodatnih obveznosti, ki jih ni poplačeval, temveč je svoje dohodke porabljal za sklepanje novih stav in po svojih navedbah tudi za nabavo prepovedanih substanc, pri čemer je sam navedel, da se je začel tudi zdraviti zaradi domnevnih, sicer nedokazanih, odvisnosti. Pri tem je svoje dohodke porabljal za dodatne stave, glede katerih je navedel, da je menil, da bo pridobil potrebna sredstva za poplačilo obrokov, kar je bilo skrajno neskrbno in lahkomiselno; poudariti velja, da je imel zadostna sredstva iz plače, da bi prevzete obveznosti lahko poplačeval. Tudi zdravljenja se je udeleževal le od malo pred začetkom postopka osebnega stečaja (tega je predlagal z vlogo, poslano priporočeno po pošti 4. 10. 2022, sodišče prve stopnje jo je prejelo 5. 10. 2022, datirana je z dnem 28. 9. 2022), s tem pa je nehal praktično takoj po tem, ko je prejel sklep o začetku odpusta obveznosti (tega je prejel 14. 11. 2022, zadnjega srečanja s terapevtom pa se je udeležil 16. 11. 2022), kar dodatno kaže na to, da ali njegove odvisnosti niso predstavljale take zasvojenosti, ki bi lahko pravno relevantno vplivala na njegovo dojemanje prevzemanja obveznosti, ali pa je bilo zdravljenje oziroma terapevtska srečanja namenjeno le dosegu odpusta obveznosti. Prav tako je še na naroku dne 8. 6. 2023 navajal, da se udeležuje sestankov s terapevtom enkrat do dvakrat mesečno in bodo ta trajala vse do septembra 2023, kar takrat že več kot pol leta ni držalo, saj se je zadnjega srečanja udeležil 16. 11. 2022, nato (ko je prejel izjavo društva Projekt A.) pa je izjavil, da pač ni imel časa, da bi se srečanj udeleževal. 22. Ob tem, kot poudarja že upnica, pri sprejemanju obveznosti ni šlo za reševanje življenjskih stisk, temveč za lahkomiselnost in tako ravnanje, ki ne sme biti deležno pravnega varstva oziroma dobrote odpusta obveznosti. Ob tem bi lahko, ko je po svojem zatrjevanju živel doma in niti najemnine ni plačeval, svoje obveznosti poplačeval tudi iz večjega dela dohodkov, kot drugi dolžniki, ki imajo tudi precejšnje osnovne stroške bivanja, in bi bili ti dohodki sicer izvzeti iz izvršbe in so zato izvzeti tudi iz stečajne mase. Dolžnikovo ravnanje je tako tudi v nasprotju s tretjim odstavkom 399. člena ZFPPIPP, saj je bilo tako neskrbno kot lahkomiselno, da bi bil odpust obveznosti stečajnemu dolžniku v nasprotju z njegovim namenom.

23. Pri tem tudi ni pomembno, da je bil kredit, ki ga je dolžniku dala upnica, potrošniški in ne namenski, vsak kredit pa se vzame zato, da se denar potroši za namen, za katerega se odloči dolžnik ali pa ga še posebej zahteva banka.

24. Zato višje sodišče zaključuje, da je ugovor proti odpustu obveznosti utemeljen in je po odpravi nepravilnosti, ki jih je storilo sodišče prve stopnje, potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.