Jedro

Na območju gozdnih zemljišč prostorski akt ne dopušča gradnje sirarne. Ker nameravana gradnja ni skladna s prostorskim aktom, je treba zavrniti zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj zavrnila zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – sirarne na zemljišču s parc. št. 198/1 in 199 k.o. ... V obrazložitvi odločbe navaja, da za območje predvidene gradnje velja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Majšperk (v nadaljevanju: PUP). Ta v 6. členu za območja gozdnih zemljišč določa, da je možna gradnja in vzdrževanje gozdnih cest, žičnic in drugih gozdno gospodarskih objektov in naprav, melioracij gozdnih zemljišč in lovskih objektov in naprav, razen lovskih domov ter dela povezana s posegi na sosednjih zemljiščih z drugo namensko rabo, po katerih je mogoče takoj vzpostaviti prvotno stanje. Glede na navedene določbe PUP na območju gozdnih zemljišč ni dopuščena gradnja sirarne. V skladu z določbo 74.c člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) mora upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt preveriti tudi, ali je nameravana gradnja v skladu s prostorskim aktom. Ker zahtevek stranke ni v skladu s prostorskim aktom, ni izpolnjen navedeni pogoj zakona za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo. V danem primeru je ključno, da zemljišči sporne gradnje po planskih dokumentih ležita v območju gozda, kjer gradnja sirarne po PUP ni dopusten poseg v prostor. Prav tako mora organ v upravni stvari odločiti po tistem predpisu, ki je veljal v času izdaje odločbe prvostopnega organa, ne pa po predpisu, ki je veljal v času vložitve vloge. Zaradi navedenega tožnik neutemeljeno ugovarja, da je bil v danem območju v času vložitve vloge dopusten poseg v prostor po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju: Uredba).

Tožnik v tožbi navaja, da gre v zadevi za pomožni kmetijski objekt za potrebe kmetijske proizvodnje v sklopu nove kmetije. Stanovanjski objekt nove kmetije ne predvideva nobenega prostora za kmetijsko proizvodnjo, zato so pomožni objekti nujni za njen obstoj. Vloga za izdajo ustreznega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta je bila podana na podlagi drugega odstavka 6. člena PUP v času veljave 8. člena Uredbe, zato je prepričan, da gre v konkretnem primeru za nezahtevni objekt namenjen kmetijski proizvodnji, ki je zgrajen na temeljih prejšnjega objekta in ki spada v sklop kmetije. Za takšne objekte pa se dopušča gradnja na območju kmetijskih zemljišč in gozdov. V izpodbijani odločbi pa sploh ni navedeno, po katerem predpisu je organ preverjal izpolnjenost pogojev iz 74. člena ZGO-1, tako je ostalo sporno vprašanje skladnosti predmetne gradnje s prostorskim aktom. Vztraja, da je po drugem odstavku 6. člena PUP dopustna gradnja pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin v območju stavbnih zemljišč, opredeljenih z družbenim planom, v sklopu objektov kmetij oz. v neposrednem okolju stanovanjske hiše. Tožnik je med drugim podal tudi vlogo za gradnjo strojne lope v sklopu svoje kmetije, ki jo je prvostopni organ zavrnil, vendar je tožena stranka odločbo odpravila in vrnila zadevo v ponovni postopek. Ker gre v obeh primerih za pomožna objekta za potrebe kmetijske proizvodnje, oba objekta se nahajata v neposredni bližini stanovanjske hiše in sta nujno potrebna za obstoj kmetije, bi moral upravni organ tudi v tej zadevi odločiti enako. Tako pa je v dveh smiselno enakih zadevah isti organ izdal dve različni odločbi. Predlaga, da sodišče izpodbijan odločbo odpravi, samo odloči o stvari ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je na zemljiščih parc. št. 198/1 in 199 k.o. ... dopustna gradnja nezahtevnega objekta – sirarne. Pri tem v zadevi ni sporno, da navedeni parceli po prostorskih aktih Občine Majšperk ležita v območju gozdnih površin.

V skladu z določbo 74.c člena ZGO-1 se izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, če se med drugim ugotovi, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom. Prostorski akt (PUP) v tretjem odstavku 6. člena izrecno določa, kateri so dopustni posegi na gozdnih površinah. Tako je dopustna novogradnja, dozidava, obnova in vzdrževane gozdnih cest, žičnic in drugih gozdno gospodarskih objektov in naprav, melioracij gozdnih zemljišč in lovskih objektov in naprav, razen lovskih domov, katerih lokacije se morejo predhodno opredeliti v DP ter dela, povezana s posegi na sosednjih zemljiščih z drugo namensko rabo, po kateri je mogoče takoj vzpostaviti prvotno stanje. Glede na navedeno določbo PUP je tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno ugotovil, da na območju gozdnih površin ni dopustna gradnja objekta, kot je to zahteval tožnik v svoji vlogi, zato je utemeljeno zavrnil zahtevek tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ker v zadevi ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja (skladnost gradnje s prostorskim aktom), sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove tožbene ugovore, saj ti ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. V konkretnem primeru namreč ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 6. člena PUP, na kar se tožnik sklicuje v tožbi, saj se navedena določba nanaša na posege na zemljiščih, ki so z družbenim planom občine opredeljena kot kmetijska zemljišča (prvo in drugo območje kmetijskih zemljišč). PUP namreč različno opredeljuje možnost posegov na kmetijskih in gozdnih zemljiščih. Tako je pomožne objekte za potrebe občanov in njihovih družin dopuščeno graditi na območju kmetijskih zemljišč, ne pa tudi na območju gozdnih površin, kjer so dopustni le posegi, ki so izrecno določeni v tretjem odstavku 6. člena PUP. Prav tako ni relevanten tožbeni ugovor, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, po katerem predpisu je prvostopni organ preverjal izpolnjenost pogoja iz prve alinee prvega odstavka 74.c člena ZGO-1 (glede uporabe predpisa, ki podrobneje določa vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov), saj že sama ugotovitev, da nameravana gradnja ni skladna s prostorskim aktom (druga alinea istega člena), zadošča za zavrnitev zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja. Ne glede na to, pa je že tožena stranka v drugostopni odločbi tožniku pravilno pojasnila, da upravni organ odloča na podlagi predpisov, ki so veljali v času izdaje odločbe, ne pa v času vložitve vloge. Tedaj pa je veljala Uredba v vsebini, kot je bila objavljena v Uradnem listu št. 26/2013 in se uporablja od 29. 3. 2013. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka glede dveh tožnikovih smiselno enakih zahtevkov izdala dve različni odločbi. V postopku, ki se je nanašal na izdajo gradbenega dovoljenja za postavitev strojne lope, je tožena stranka sicer ugodila tožnikovi pritožbi in odpravila prvostopno odločbo, ker je ugotovila, da v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje ter da je odločba neobrazložena, zato je zadevo vrnila prvostopnemu organu v novi postopek. Tožnik pa v tožbi ne zatrjuje, da je bilo v ponovnem postopku ugodeno njegovi zahtevi in izdano gradbeno dovoljenje za navedeni objekt. Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka tožnika za povrnitev stroškov sodnega postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.