Jedro

O odgovornosti delavca za delovne obveznosti odloča delodajalec po postopku, ki ga določata ZTPDR in ZDR. Na podlagi 103. člena ZDR se v postopku odločanja o varstvu pravic pri delodajalcu smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. V postopku pred delovnimi sodišči se uporabljajo določbe ZDSS, kolikor ta zakon nima disciplinskih določb pa se uporablja ZPP. Zato ni podlage za uporabo določb ZKP v disciplinskem postopku. Kazenska odgovornost ne izključuje disciplinske odgovornosti delavca, če pomeni dejanja tudi kršitev delovne obveznosti. Delavec je disciplinsko odgovoren za vsako obliko krivde, če posebna oblika krivde ni konstitutivni element kršitve delovne obveznosti. Ugotavljanje prištevnosti pomeni ugotavljanje dejstev po pravilih dokaznega postopka. Vztrajanje revizije na postavitvi izvedenca pomeni uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v reviziji ni dovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov disciplinskih organov delodajalca o izrečenem ukrepu prenehanja delovnega razmerja. Presodilo je, da je tožnik odgovoren za očitane hujše kršitve delovnih obveznosti, da mu je bil ukrep zakonito izrečen in da disciplinski organi niso kršili pravil disciplinskega postopka. Zavrnilo je tudi reintegracijski zahtevek in zahtevek za plačilo plače za ves čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni pri tem storilo nobene procesne kršitve.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje naj bi storilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke prvega (pravilno drugega) odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba takšne pomankljivosti, da se ne more preizkusiti. Zlasti v obrazložitvi sploh niso navedeni razlogi o nekaterih odločilnih dejstvih. O nekaterih pritožbenih trditvah se sodišče ni opredelilo z ustrezno pravno argumentacijo: glede sodelovanja predsednice disciplinske komisije v preddisciplinskem postopku, glede subsidiarne uporabe določb ZPP ali določb Zakona o kazenskem postopku in glede opredelitve kot kršitve delovne obveznosti dejanja, storjenega po izteku delovnega časa. V utemeljitvi tega revizijskega razloga ponavlja že v pritožbi naštete kršitve disciplinskega postopka.

Materialno pravo naj bi bilo glede očitanega uživanja alkohola zmotno uporabljeno zato, ker se ni ugotavljalo, ali je bila zaradi tega tožnikova zmožnost za delo zmanjšana. To pa je bistveni element očitane kršitve. V zvezi z drugo kršitvijo pa se ni ugotavljal naklep in ne upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik izzvan s strani sodelavca, v katerega naj bi vrgel nož. Kot kršitev materialnega prava ponavlja še trditev, da je do spora s sodelavcem prišlo po delu.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77). Zato je revizijsko sodišče sklicevanje v reviziji na določbe novega ZPP upoštevalo kot uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP-77. Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Očitki, da izpodbijana sodba drugostopnega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih, niso utemeljeni. Obe sodbi obravnavata vse izvedene dokaze in vsebujeta tudi jasno dokazno oceno. Ker imata razloge o vseh pravnih in dejanskih vprašanjih, pomembnih za odločitev, ju je mogoče preizkusiti, zato navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Nestrinjanje tožnika s pravno argumentacijo sodišča ne pomeni, da je sodba formalno pomankljiva.

Navedbe v reviziji, da drugostopenjska sodba nima razlogov o pritožbenih navedbah, pomeni vsebinsko uveljavljanje revizijskega razloga iz 2. točke prvega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 375. člena ZPP-77. Ta določa, da mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodba sodišča druge stopnje ima zadostno in ustrezno obrazložitev o pritožbenih navedbah, ki jih navaja revizija. Če se tožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno obeh sodišč, pomeni to uveljavljanje revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa revizije po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 ni mogoče vložiti. Med dejanske spadajo vse ugotovitve, ki se nanašajo na obstoj objektivnih in subjektivnih znakov tožniku očitane disciplinske kršitve, ki jih tožnik sicer uveljavlja kot kršitev materialnega prava (stopnja in vpliv vinjenosti na delovno zmožnost tožnika, naklep in prištevnost tožnika pri sporu s sodelavcem).

Navedbe tožnika o kršitvah disciplinskega postopka temeljijo na njegovem zmotnem prepričanju, da se v disciplinskem postopku uporablja Zakon o kazenskem postopku. O odgovornosti delavca za delovne obveznosti odloča delodajalec po postopku, ki ga določata Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) in Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR). Na podlagi 103. člena ZDR se v postopku odločanja o varstvu pravic pri delodajalcu smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. V postopku pred delovnimi sodišči se uporabljajo določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, 19/94 - ZDSS), kolikor pa ta zakon nima drugačnih določb, se uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (prvi odstavek 14. člena ZDSS). Zato so brezpredmetne vse navedbe tožnika o domnevnih kršitvah pravil kazenskega postopka, o čemer je odločilo že sodišče druge stopnje in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Enako velja tudi za tožnikovo ponovno zatrjevanje o sodelovanju sindikata v disciplinskem postopku in neutemeljeno ponavljanje, da disciplinska komisija sploh ni sprejela odločitve. Obrazložitvi obeh sodb pravilno navajata pravno podlago za poseben zapisnik o posvetovanju in glasovanju disciplinske komisije (sedmi odstavek 45. člena Pravilnika tožene stranke o disciplinskem postopku).

Revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 385. člena ZPP-77). Dejstvo, da je tožnik na delovnem mestu užival alkohol, niti ni sporno. Tožnik tudi v reviziji ne zatrjuje, da je bila napačno ugotovljena stopnja alkohola (0,5%). Navaja pa, da s tem ni storil očitane kršitve, za katero naj bi bilo potrebno ugotoviti tudi, da je bila zaradi uživanja alkohola zmanjšana njegova zmožnost za delo. Že zgolj z gramatikalno razlago je določbo 5. točke 64. člena Pravilnika o delovnih razmerjih mogoče razumeti tako, da je kršitev storjena "z uživanjem alkohola" ali "z uživanjem drugega narkotičnega sredstva, ki zmanjšuje zmožnost za delo". Torej tako, da se pri uživanju alkohola predpostavlja, da vpliva na delovno zmožnost. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da so v tožnikovem ravnanju podani vsi znaki navedene hujše kršitve delovnih obveznosti, ne glede na stopnjo alkohola in ne glede na to ali je in kako uživanje alkohola vplivalo na delovno zmožnost. Delavec krši delovno obveznost, če po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti. Kazenska odgovornost ne izključuje disciplinske odgovornosti delavca, če pomeni dejanje tudi kršitev delovne obveznosti (prvi in drugi odstavek 54. člena ZDR). Iz teh določb izhaja tudi naslednje: Delavec je disciplinsko odgovoren za vsako obliko krivde. Če ima isto dejanje znake tako disciplinske kršitve kot kaznivega dejanja, je delavec lahko disciplinsko kaznovan ne glede na to, ali je bil tudi v kazenskem postopku. Iz opredelitve hujše kršitve delovne obveznosti po 20. točki 66. člena Pravilnika o delovnih razmerij ne izhaja, da bi moral biti delavcu dokazan namen storitve kaznivega dejanja. Zadošča ugotovitev, da ima njegovo dejanje znake kaznivega dejanja. Posebna oblika krivde ni konstitutivni element kršitve, zato je lahko storjena z eventualnim naklepom (stran 4 izpodbijane sodbe).

Odgovornost za disciplinsko kršitev ima dva elementa: poleg krivde tudi prištevnost. Prištevnost se domneva. Vsakdo se praviloma zaveda pomena svojih dejanj in ima v oblasti svoje ravnanje, razen če se ugotovi nasprotno. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da dejanske ugotovitve o vzrokih in poteku spora med tožnikom in sodelavcem, ne dajejo podlage za upravičen dvom v tožnikovo prištevnost. Ugotavljanje prištevnosti pomeni ugotavljanje dejstev po pravilih dokaznega postopka. Sodišče je do ugotovitve o prištevnosti tožnika prišlo na podlagi izpovedb tožnika samega in sodelavca, zaslišanega kot pričo, izpovedb priče Akšamovića ter listinskih dokazov (zabeležek o izjavah tožnika in vratarja takoj po dogodku). Odločilo je torej brez pomoči izvedenca, ker je ocenilo, da njegovo sodelovanje ni potrebno. Vztrajanje revizije na postavitvi izvedenca zato pomeni uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno Ker glede na navedeno niso podane zatrjevane bistvene kršitve postopka in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).