Jedro

Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju znaša 400.000,00 SIT, za strah (primarni in sekundarni) 250.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500.000,00 SIT. Prisojena odškodnina tako ustrezno odraža posledice, kakor jih doživlja tožnica, po drugi strani pa ostaja v okvirih odškodnin za podobne poškodbe (nenazadnje gre za poškodbo celo iz III. skupine po Fischerju).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v N.G. obsodilo toženca na plačilo 1.150.000,00 SIT odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi poškodb, ki jih je tožnica utrpela ob dogodku 15.7.2000 ter odločilo, da mora toženec tožnici povrniti 126.429,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je toženec za nastalo škodo v celoti odgovoren, odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju znaša 400.000,00 SIT, za strah (primarni in sekundarni) 250.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500.000,00 SIT. Višji zahtevek in zahtevek za odškodnino za premoženjsko škodo je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo se glede ugoditvenega dela pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče nekatere dokaze ocenilo napačno, drugih pa sploh ni ocenjevalo. Predvsem je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju glede intenzitete in trajanja bolečin. Tožnica je vse obdobje, ko naj bi trpela hude telesne bolečine jemala analgetike, kar sicer utemeljuje odškodnino zaradi nevšečnosti pri zdravljenju, ne pa odškodnine zaradi fizičnih bolečin. Kot izhaja iz zdravstvene dokumentacije je na pregledu 11.4.2001 tožnica sama izjavila, da so bolečine bistveno manjše, kar pomeni, da bolečine nikakor niso trajale 17 mesecev. Tožnica ob kontrolnih pregledih nikoli ni navajala, da je trpela hude bolečine, vedno je govorila le o bolečinah. Tovrstnih poškodb tudi sicer običajno ne spremljajo hude bolečine, kvečjemu ob razgibavanju roke v ramenu. Ob napačno ugotovljenem dejanskem stanju glede trajanja in intenzivnosti bolečin je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju prisodilo previsoko odškodnino. Glede na potek dogodka iz spisovnih podatkov ni razloga za priznanje odškodnine za strah. To potrjuje izpoved prič V. in B.L., ki sta potrdila, da je bila tožnica po dogodku vsa iz sebe. Strah praviloma povzroči onemelost, ne pa jezo in ogorčenje prizadetega. Poškodba rame ni prizadela vitalnih organov, zato bi bil primarni strah lahko le kratkotrajen, za obstoj sekundarnega pa ni objektivne podlage. Ni pravno varovan strah, če se je oškodovanec na kratko prestrašil. Sodišče zato odškodnine za strah ne bi smelo prisoditi. Napačno je prisojena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na njeno višino bistveno vplivajo starost oškodovanke in degenerativne spremembe (ki jih je izvedenec ugotovil). Tožnica ob poškodbi ni bila več v delovno aktivni dobi. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je prisodilo tako visoko odškodnino, zato je v tem delu podana tudi kršitev pravil postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožnik predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje, v katerem naj sodišče imenuje novega izvedenca.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje v zvezi s posledicami, ki je tožnica utrpela v škodnem dogodku, je prvostopno sodišče ugotovilo pravilno. V razlogih sodbe je sodišče utemeljilo, zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju in s temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja. Izvedensko mnenje je dosledno in jasno, upošteva tudi siceršnje stanje tožnice. Toženec ni zahteval niti dopolnitve mnenja, niti postavitve novega izvedenca, njegove pripombe (mnenje naj bi bilo pretirano in naj ne bi bilo jasno, kaj je mnenje, kaj navedbe tožnice) pa so bile preveč pavšalne, da bi sodišče moralo karkoli razjasnjevati z izvedencem in je na vse pripombe lahko odgovorilo že samo. Jemanje analgetikov po sodni praksi ne izključuje fizičnih bolečin, nenazadnje izvedenci prav na podlagi jemanja protibolečinskih sredstev opredeljujejo jakost bolečin. Zdravstveno dokumentacijo z dne 11.4.2001, ko je tožnica zdravniku povedala, da so bolečine bistveno manjše in se boljše počuti, je izvedenec upošteval (str. 4 mnenja). Njegova ugotovitev o trajanju bolečin pa temelji na kasnejših izvidih, saj je iz medicinske dokumentacije razvidno, da so tožnici še novembra 2001 predpisali tablete proti bolečinam, ki jih je morala jemati vsakodnevno, kar nedvomno kaže na hude bolečine (str. 6 mnenja, izvide povzema tudi prvostopno sodišče v razlogih sodbe). Pritožbene trditve, da tovrstnih poškodb običajno ne spremljajo hude bolečine, so pavšalne in brez podlage v stroki. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Odmerjena odškodnina (400.000,00 SIT) je povsem v skladu z določbami 200. in 203. člena Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika. Sodišče prve stopnje je pri odmeri zadoščenja upoštevalo tako specifični položaj konkretne oškodovanke kot tudi razpon odškodnin v podobnih sodnih primerih in tako v celoti spoštovalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo trajanje in intenzivnost strahu, ki ga je tožnica doživljala v zvezi z dogodkom. Iz razlogov sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, izhaja, da je tožnica doživljala močan primarni strah ob dogodku, saj je bilo ugotovljeno, da je toženec tožnico zgrabil z rokama, jo obrnil, prijel za vrat in jo potiskal ob zidu, da je najprej z glavo, nato z rameni udarjala vanj. Upoštevaje fizično premoč toženca ni dvoma, da je tožnica doživljala zelo intenziven primarni strah, ki čeprav kratkotrajen, utemeljuje zahtevek za odškodnino. V večini primerov, ki jih obravnavajo sodišča je primarni strah kratkotrajen (npr. pri praktično vseh škodah v prometu), zato je za prisojo odškodnine odločilna njegova intenzivnost. Utemeljitev prvostopnega sodišča, zakaj je bil tožničin strah intenziven, v celoti prepriča. Strah ljudje doživljajo različno, tožnica je bila po ugotovitvi sodišča vsa iz sebe, sodišče pa ni ugotovilo, da je bilo tožnica jezna in ogorčena (kot to trdi pritožba). Prvostopno sodišče je pojasnilo, zakaj je priznalo tudi odškodnino za sekundarni strah. Res objektivno ni bilo razlogov za strah pred tožencem, vendar je treba upoštevati tožničino siceršnje stanje in dojemanje okolice. Prvostopno sodišče je poleg tega pravilno ugotovilo, da je bila tožnica ob poškodbi že starejša oseba in da je bil njen strah za izid zdravljenja utemeljen, predvsem zaradi možnosti bodočega samostojnega življenja. Prisojena odškodnina 250.000,00 SIT gornjim ugotovitvam ustreza, prav tako pa je tudi v sorazmerju z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih zadevah.

Prvostopno sodišče je podrobno obrazložilo svojo odločitev o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz razlogov sodbe izhaja, da so tožničine življenjske aktivnosti zaradi poškodbe rotatorne manšete objektivno zmanjšane in da se tožnica zaradi svojih omejitev počuti nesposobna in zato čustveno trpi. Pred dogodkom je opravljala običajna gospodinjska dela in pomagala možu v vinogradu, po dogodku pa je s temi aktivnostmi praktično prenehala, zaradi dogodka se je poslabšalo tudi njeno psihično stanje. Tožnica svoje zdravstveno stanje dojema skozi svojo duševno bolezen - demenco, katere stanje se je zaradi dogodka poslabšalo. Prvostopno sodišče je torej upoštevalo siceršnje zdravstveno stanje tožnice (degenerativne spremembe v zvezi z demenco), upoštevalo pa je tudi njeno starost. Izvedenec je za primerjavo opisal povprečen potek zdravljenja in stanje enako starih poškodovank. Ugotovitve prvostopnega sodišča o posledicah pri tožnici ne odstopajo bistveno od posledic pri "povprečni" oškodovanki (ki nima demence). Prisojena odškodnina tako ustrezno odraža posledice, kakor jih doživlja tožnica, po drugi strani pa ostaja v okvirih odškodnin za podobne poškodbe (nenazadnje gre za poškodbo celo iz III. skupine po Fischerju).

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).