Jedro

Pojem koristi v smislu 219. člena ZOR oziroma 198. člena OZ je potrebno razlagati zelo široko. Sodišču se ni treba spuščati v vprašanje, ali je toženi ves čas uporabljal stvar ali ne, ker je za obogatitveni zahtevek pomembno le, ali bi se lahko obogateni s stvarjo okoristil, pri čemer je irelevantno, ali je to opustil in zakaj je to storil. Bistveno je, da je prikrajšanemu s svojim ravnanjem preprečil, da bi to stvar uporabljal sam. Višina nadomestila za uporabo tuje stvari pa je stvar dokazovanja, pri čemer je dokazno breme na strani tožeče stranke.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženim strankam, da so tožniku dolžne izročiti kmetijski traktor, kiper prikolici in trosilec umetnega gnoja ter plačati uporabnino za uporabo strojev za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe.

Zoper sodbo so se pritožile vse tri tožene stranke. Prva tožena stranka izpodbija odločitev o vrnitvi strojev in navaja, da pri odvzemu ni sodelovala in strojev v posesti tudi nima, ker s stroji razpolagata druga in tretja tožena stranka. Tudi višine uporabnine tožnik ni izkazal, sodišče pa dokaza z izvedencem sploh ni izvedlo, čeprav tudi iz navedb tožene stranke sledi, da so stroji neuporabni. Druga in tretja tožena stranka izpodbijata le odločitev o plačilu uporabnine in navajata, da je bil traktor ves čas nevozen in neuporaben in je bil že v času, ko je bil odvzet, star 30 let, v času izdaje sodbe pa 42 let. Višina določene uporabnine je neutemeljena, tisti, ki so bili v tej zadevi oškodovani, pa so toženci, ker jim tožnik ni plačal lesa.

Pritožbi sta utemeljeni.

Prva tožena stranka v obrazložitvi pritožbe utemeljeno poudarja, da mora lastnik, ki s tožbo zahteva, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar, dokazati ne le lastninsko pravico na stvareh, katerih vrnitev zahteva, ampak tudi, da so stvari v dejanski oblasti tožene stranke (37. člen ZTLR). Stvar namreč lahko vrne le tisti, ki ima stvar v svoji neposredni dejanski oblasti. Prva tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče izjave drugega toženca, da prvotožena pri odvzemu strojev ni sodelovala, ni ocenilo in svojo odločitev oprlo med drugim tudi na okoliščino, ki v izvedenih dokazih nima opore. Toženi H. je zaslišan na obravnavi dne 14.7.2004 res izpovedal, da so kmetijski stroji spravljeni, da pa ne bo povedal kje, dokler ne dobi plačila za odkupljen les, sodišče pa je neutemeljeno pripisalo takšno izpovedbo vsem trem toženim strankam. Tako se odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku na vrnitev stvari, tudi zoper prvo toženo stranko, pokaže najmanj preuranjena, če že ne neutemeljena. V ponovljenem postopku naj zato sodišče oceni izpovedbo vsake od strank posebej glede vprašanja, kdo ima v posesti stroje, kot tudi listinsko dokumentacijo, nato pa presodi vse dokaze skupaj in odgovori na vprašanje, ali izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za zaključek, da ima prva tožena stranka sporne predmete v svoji posesti (14. točka 339. člena ZPP).

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi, ki jo je na sodišče vložila 19.9.2005, razširila tožbeni zahtevek tako, da poleg zahtevka na vrnitev stvari zahteva tudi plačilo denarnega zneska, ker toženci uporabljajo stvari tožeče stranke za svojo korist brez pravnega temelja. Vztraja, da je upravičena do nadomestila koristi, ki jo imajo toženci z uporabo njenih predmetov. Višino koristi letno ocenjuje v višini 500.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno kvalificiralo kot verzijski zahtevek za uporabo tuje stvari (198. člen OZ vsebinsko enako določilo tudi v 219. členu ZOR). Pri verzijskem zahtevku zaradi uporabe tuje stvari pa je njegova bistvena prvina ta, da je ena oseba prikrajšana, druga pa okoriščena ter da je med obema podana vzročna zveza. Tožnik je prikrajšan, ker ne more uporabljati stvari, toženi pa okoriščeni, ker uporablja stvar. S prikrajšanjem in okoriščenjem na drugi strani mora biti podana vzročna zveza. Doslej je sodna praksa pojem koristi v smislu 219. člena ZOR oziroma 198. člena OZ razlagala zelo široko. Tako se je tudi že Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. II Ips 289/2004 izreklo, da se sodišču ni treba spuščati v vprašanje, ali je toženi ves čas uporabljal stvar ali ne, ker je za obogatitveni zahtevek pomembno le, ali bi se lahko obogateni s stvarjo okoristil, pri čemer je irelevantno, ali je to opustil in zakaj je to storil. Bistveno je, da je prikrajšanemu s svojim ravnanjem preprečil, da bi to stvar uporabljal sam. Višina nadomestila za uporabo tuje stvari pa je stvar dokazovanja, pri čemer je dokazno breme na strani tožeče stranke. Pritožbi imata prav, da je višino tožeča stranka ocenila kot primerno v pavšalnem znesku na leto, ne da bi jo sploh obrazložila. Sodišče pa je temu sledilo s sklicevanjem na prosti preudarek, ne da bi izvajalo dokaz z izvedencem, ki ga je tožeča stranka predlagala. Na podlagi določil Zakona o pravdnem postopku pa je prosti preudarek mogoče uporabiti le tedaj, če se višine zneska ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. V obravnavanem primeru tožena celo trdita, da so bili stroji neuporabni (pripravljalna vloga drugotožene stranke z dne 30.9.2005). V konkretnem primeru vsekakor ne gre za situacijo, ko se višino zneska nadomestila ne bi dalo ugotoviti, niti za situacijo, ko bi to ugotavljanje povzročilo nesorazmerne težave. Uporaba določbe po prostem preudarku v tem primeru ni utemeljena. Izpodbijana sodba je navedeno procesno pravilo uporabila, čeprav zanjo ni bilo podlage, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve (1. odst. 339. člena ZPP). Zato je potrebno izpodbijano sodbo v 2. točki izreka v celoti razveljaviti, v 1. točki pa le zoper prvotoženo stranko in zadevo vrniti sodišču v novo sojenje (379. člen ZPP).

V ponovljenem postopku naj zato glede višine nadomestila koristi za uporabo tuje stvari sodišče uporabi dokazovanje v skladu s predlogom tožeče stranke, ki je postavitev izvedenca predlagala. Šele ko bodo zbrani vsi dokazi, ki bodo omogočili zanesljivo odločitev o višini koristi, ki jo je imela tožena stranka, bo o stvari možno znova odločiti.

Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).