Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da zakon ne določa, da bi bila toženka dolžna pogodbo skleniti za ves čas trajanja projekta. Kot je Vrhovno sodišče v podobni zadevi že zavzelo stališče, lahko delodajalec, kadar določeno delo projektno organizira, za čas trajanja projekta sklepa tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Vendar ne nujno in samo za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas. Koliko takih zaposlitev in za kakšno obdobje bo potrebno, pa je odvisno od dejanskih potreb po delu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da potreba po tožničinem delu ni bila začasna, zaradi česar so bile pogodbe za čas zaposlitve od 1. 5. 2014 do 30. 9. 2015 sklenjene v nasprotju z ZDR-1. Zato je utemeljeno ugotovilo, da so bile te pogodbe sklenjene za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper popravni sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani popravni sklep.

II. Pritožbama tožeče in tožene stranke zoper delno sodbo in sklep o prekinitvi postopka, popravljen s popravnim sklepom, se delno ugodi in se izpodbijani sklep o prekinitvi postopka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje, pritožba tožeče stranke pa se v tem delu šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

IV. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugotovilo, da so pogodba o zaposlitvi št. ..., Pogodba o zaposlitvi št. ..., Pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 1. 9. 2014, Pogodba o zaposlitvi št. ..., Pogodba o zaposlitvi št. ..., Pogodba o zaposlitvi št. ..., Pogodba o zaposlitvi št... z dne 1. 6. 2015 v zvezi z Aneksom št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 28. 9. 2015 in Aneksom št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 6. 2015, št. ... z dne 16. 9. 2015, sklenjene med tožečo in toženo stranko za določen čas, sklenjene v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da sta tožnica in tožena stranka sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

S sklepom je sodišče prve stopnje do pravnomočnosti vzorčnega postopka opr. št. XX Pd 173/2016 sodišča prve stopnje prekinilo postopek, ki se nanaša na del zahtevka, s katerim tožnica zahteva ugotovitev, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas s pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz Pogodbe o zaposlitvi št... z dne 1. 6. 2015 v zvezi z Aneksom št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 28. 9. 2015 in Aneksom št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 6. 2015, št.... z dne 16. 9. 2015 in Odločbo o izvolitvi v naziv št. ... z dne 22. 9. 2015, tako, da je uvrščena v 40. plačni razred; ugotovitev, da delovno razmerje med tožečo in toženo stranko po Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 6. 2015 v zvezi z Aneksom št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št. ... in Aneksom št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 6. 2015, št. ... z dne 16. 9. 2015 ni prenehalo dne 30. 9. 2015, in da ji je tožena stranka dolžna v roku 8 dni za ves čas trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki od 1. 10. 2015 do 26. 4. 2017 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 6. 2015 v zvezi z Aneksom k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 28. 9. 2015 in Odločbi o izvolitvi v naziv št. ... z dne 22. 9. 2015 ter tožečo stranko pozvati nazaj na delo na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 6. 2015 v zvezi z Aneksom št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 28. 9. 2015 in Aneksom št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 6. 2015, št. ... z dne 16. 9. 2015 ter odločbe o izvolitvi v naziv št. ... z dne 22. 9. 2015 in ji v istem roku 8 dni za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od 1. 10. 2015 do dneva vrnitve nazaj na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja po tej pogodbi o zaposlitvi, to je med drugim tožeči stranki obračunati zaostale zneske plače v bruto znesku 2.001,31 EUR ter od bruto zneskov odvesti predpisane davke, prispevke in druge javne dajatve v skladu z zakonom in tožeči stranki po tem, ko so odvedeni davki, prispevki in javne dajatve, izplačati ustrezne mesečne neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače, to je od 5. v mesecu za pretekli mesec do dneva plačila.

2. Sodišče prve stopnje je dne 15. 6. 2017 izdalo popravni sklep, s katerim je popravilo izrek delne sodbe in sklepa z dne 26. 4. 2017 tako, da je kot obdobje, za katero je tožena stranka tožnici dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, navedlo obdobje od 1. 10. 2015 dalje, kot je s tožbo zahtevala tožnica (namesto obdobja od 1. 10. 2015 do 26. 4. 2017, kot je bilo prvotno zapisano v delni sodbi in sklepu).

3. Tožena stranka se zoper delno sodbo in sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podredno pa, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v 3. točki obrazložitve navaja, da je tožničin zahtevek v pretežnem delu utemeljen, kar je v nasprotju z izrekom izpodbijane odločitve. Tožnica tekom delovnega razmerja ni podala zahteve za odpravo kršitev pravic po 200. členu ZDR-1, zato bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe 200. in 274. člena ZPP. Tožnica ne izpodbija obvestila o prenehanju delovnega razmerja, zato ni mogoče ugoditi njenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas in ugotovitev delovnega razmerja od 1. 11. 2010 dalje. Tožnica bi morala uveljavljati nezakonitost prenehanja vsake posamezne pogodbe o zaposlitvi, z zaposlitvijo za določen čas pa se je strinjala. Strah pred izgubo zaposlitve ni pravno-relevanten razlog za izpodbijanje pogodb (opr. št. VIII Ips 87/2011). Dekanja Univerze A., Fakultete B. je izpovedala, da so bile s tožnico sklenjene pogodbe o zaposlitvi kljub temu, da za to ni imela ustrezne habilitacije, kar pomeni, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za opravljanje pedagoškega dela in je lahko opravljala delo samo zato, da so rešili njeno zaposlitev. Tožnica ni pravočasno dokončala doktorata. Tožnica sicer zahteva ugotovitev, da je v delovnem razmerju na podlagi zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zato je relevantno le vprašanje, ali je bila ta zadnja pogodba sklenjena skladno z zakonom. Stališče Vrhovnega sodišča RS je, da sodišče lahko prizna kvečjemu obstoj tiste pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel delavec nazadnje sklenjeno (VIII Ips 153/2016). Toženi stranki je sicer v spornem obdobju (do konca leta 2015) zaposlovanje za nedoločen čas preprečeval ZUJF, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka nadalje navaja, da je pristojnost ocenjevanja potreb delodajalca na strani tožene stranke oz. njenega zakonitega zastopnika. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izpovedbam direktorja Univerze A., C. D.D. in predstojnika Inštituta E., Univerze A, C. F.F. o potrebah delovnega procesa oziroma potrebi po tožničinem delu. Rektor je izpovedal, da je tožnica z 31. 5. 2015 začel delati na projektu G., ki je časovno omejen do 30. 9. 2016, sicer pa je bila zaposlena na študijskih programih. Pogodbe so se sklenile glede na način financiranja projekta in razpoložljivega fonda ur. Tožnica za program H., za katero je v programu 10 zaposlitev za nedoločen čas, ni bila izbrana za zaposlitev za določen čas. Dekanja Univerze A., Fakultete B. je pojasnila, da tožnica ni bila izbrana na razpisu, ker ni imela ustrezne habilitacije za področje H.. Nekateri zaposleni za nedoločen čas so bili takrat odsotni. Ker so zaposleni za nedoločen čas na tem programu prevzeli tudi ure na projektu G., tožničine ure na tem projektu niso bile več potrebne. Protispisen je zaključek sodišča, da je tudi po 1. 10. 2015 obstajala potreba po tožničinem delu. Priča F.F. je izpovedal, da se lahko sproti spreminjajo imena raziskovalcev. Pri tožničinem delu ne gre za trajnost, ki bi utemeljevala delovno razmerje za nedoločen čas. Procent pedagoškega in raziskovalnega dela se je spreminjal, zato je šlo za povečan obseg konkretnega dela. Nepravilen je zaključek sodišča, da je tožničino delo glede na organizacijo delovnega procesa trajno potrebno. Delo se količinsko spreminja tudi glede na število projektov in vpisanih študentov. Potrebe po delu tožnice ne dokazujeta niti podjemni pogodbi, po katerih tožnica opravlja le neposredna pedagoška opravila, in ne več pedagoške dejavnosti, raziskovalnega dela in drugih strokovno administrativnih del, pri čemer ne obstojijo elementi delovnega razmerja. Sodišče navaja, da ne obstoji zakonska določba, da mora delodajalec skleniti pogodbo o zaposlitvi za ves čas trajanja projekta, v nadaljevanju pa nasprotujoče navaja, da je ob prenehanju delovnega razmerja tožnici obstajala potreba po njenem delu na projektih G. in I.. Bistven je čas participacije in predvideno število ur posameznega raziskovalca na določenem projektu, in ne trajanje projekta. Obstaja tudi nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar sodišče navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 9. in 14. Sodišče je najprej sledilo izpovedbi J.J., da tožnica ni izpolnjevala pogojev za opravljanje pedagoškega dela, nato pa zaključilo, da to dejstvo neustrezne habilitacije ni bilo uveljavljeno v roku iz 1. odstavka 286. člena ZPP. Te navedbe mora sodišče upoštevati v okviru preiskovalnega načela, hkrati pa te trditve niso bile podane z namenom zavlačevanja postopka. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Če delavec ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta, je taka pogodba nična. Tožnica mora dokazati, da je izpolnjevala pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določeno delovno mesto, zato je napačen zaključek, da je dokazno breme glede neustreznosti habilitacije na strani tožene stranke. Sodišče navaja drugačno vsebino elektronskih sporočil, s katerimi je bila tožnica obveščena o pripravljenih pogodbah o zaposlitvi za podpis. Pred sklenitvijo vsake pogodbe je bila tožnici pojasnjena vsebina in trajanje pogodbe in je bila ustno pozvana na podpis. Bistveno je, da je rektor podpisal pogodbe pred vsakokratno veljavnostjo nove pogodbe, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Za to, da bi se delo iz nedoločenega spremenilo v določen čas, sta potrebni volji delavca in delodajalca (VIII Ips 40/2014). Za zadnjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi sodišče očitno šteje, da je bila tožnici ponujena v podpis pred iztekom predzadnje, saj sodišče ne omenja nobenega elektronskega sporočila. Sicer pa je z vsako sklenjeno pogodbo za določen čas prenehala dotedaj veljavna, torej tudi morebiti pogodba za nedoločen čas. Od 1. 7. 2014 dalje je bila tožnica delno zaposlena kot raziskovalka na Unizverzi A.,C., delno pa na Univerzi A., Fakulteti B.,za izvajanje študijskih programov H.. Pogodbe o zaposlitvi za raziskovalno delovno mesto in pedagoško delo so bile sklenjene glede na potrebe, kot je dopustno (VIII Ips 100/2012), glede pedagoškega dela pa tožnica ni izpolnjevala pogojev ustrezne habilitacije.

Tožena stranka nadalje navaja, da ni pravne in dejanske podlage za prekinitev postopka v obsegu, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Zadeva XX Pd 173/2016 ne predstavlja predhodnega vprašanja za predmetno zadevo, zato odločitev v tem sporu ni odvisna od odločitve v citiranem sporu. Napačen in protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi po razveljavitvi sodbe, opr. št. Pd 2016/2015 z dne 13. 1. 2016, saj v trenutku podaje odpovedi omenjena sodba še ni bila razveljavljena. Obstaja tudi nasprotje med izrekom izpodbijanega sklepa, v katerem je navedeno, da se postopek prekine do pravnomočnosti vzorčnega postopka XX Pd 173/2016, ter obrazložitvijo sodbe, v katerem sodišče navaja, da sta vrnitveni in dajatveni zahtevek odvisna od odločitve v zadevi Pd 196/2016. Obstoji tudi nasprotje v izreku sklepa, s katerim je sodišče prekinilo postopek v zvezi z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna tožnici za ves čas trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki od 1. 10. 2015 do 26. 4. 2017 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, medtem ko je v obrazložitvi sklepa navedeno, da je postopek prekinjen tudi v zvezi z zahtevkom po 26. 4. 2015. V izpodbijani odločitvi ni razlogov glede ugovora tožene stranke po zmanjšanju plačila tožnici, saj se v postopku XX Pd 196/2016 presoja le zakonitost izdane redne odpovedi tožnici z dne 10. 10. 2016. Ugovor tožene stranke se nanaša na obdobje pred podajo te odpovedi. Če bo tožničinemu zahtevku ugodeno, bo obogatena, saj je prejela znesek nadomestila za brezposelnost oziroma je bila za svoje delo plačana na podlagi podjemnih pogodb.

Po izdaji popravnega sklepa je tožena stranka vložila pritožbo zoper popravni sklep, v kateri navaja, da sodišče s tem sklepom ni odločalo po vsebini, zato je nerazumljiva obrazložitev izpodbijanega sklepa o priznanju pravic iz delovnega razmerja in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa, zato je sklep neobrazložen. Sodišče bi moralo strankam vročiti popravljeni prepis sklepa s pripombo, da se z njim nadomešča prejšnji prepis in z ustreznim pravnim poukom. Sodišče je kršilo določbe ZPP tudi s tem, da je spremenilo čas priznanja pravic iz delovnega razmerja, v zvezi s katerim je prekinjen postopek, in je s popravnim sklepom odpravilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, česar se ne sme. V tej pritožbi tožena stranka ponavlja tudi enake razloge kot v pritožbi zoper delno sodbo in sklep, zato je pritožbeno sodišče prvotno pritožbo in ta del druge pritožbe obravnavalo kot enotno pritožbo zoper delno sodbo in sklep, popravljen s popravnim sklepom. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica se prav tako pritožuje zoper delno sodbo in sklep. Navaja, da ni relevantno, da je tožena stranka dne 13. 10. 2016 tožnici vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je ta odpoved nična, ker tožnica od 30. 9. 2015 ni v delovnem razmerju pri toženi stranki. Pravna podlaga za zaposlitev tožnice je namreč z razveljavitvijo pravnomočne sodbe, opr. št. Pd 216/2015, odpadla. O obstoju delovnega razmerja in pravne podlage za zaposlitev bo odločeno šele v tem ponovljenem postopku. Glede na to sta odločitvi v delovnem sporu, opr. št. Pd 196/2016, ki je prekinjen do pravnomočnega zaključka vzorčnega postopka XX Pd 173/2016, in v sporu XX Pd 173/2016, nebistveni za odločitev v tem sporu. Te navedbe je tožnica že podala v vlogi z dne 19. 4. 2017, a se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo. Prekinitev tega postopka bo po nepotrebnem še vsaj za dve leti podaljšalo negotovost tožnice, ki je od 1. 10. 2015 nezavarovana in ni v delovnem razmerju ter je hudo zbolela. Nepravilno je sklicevanje sodišča na tretji odstavek 91. člena ZDR-1, saj tožnica nove pogodbe ni podpisala. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je odločitev o ugotovitvenem zahtevku, da delovno razmerje med tožečo in toženo stranko po zadnji pogodbi o zaposlitvi z veljavnimi aneksi ni prenehalo dne 30. 9. 2015, odvisno od odločitve v sporu Pd 196/2016. Ob ugotovitvi iz delne sodbe, da je sedem pogodb za določen čas sklenjenih v nasprotju z zakonom, je namreč utemeljena tudi ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 30. 9. 2015. Tožnica je sicer na delu ostala po poteku sedmih pogodb o zaposlitvi, zato je napačna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bilo takih pogodb le pet. Tožnica zato prvostopenjskemu sodišču predlaga, da izda popravni sklep in dopolnilno sodbo, sicer pa naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in prvostopenjskemu sodišču naloži, naj odloči o postavljenih zahtevkih brez prekinitve postopka. Tožnice do naroka dne 26. 4. 2017 nihče ni opozoril, da nima ustrezne habilitacije in da se z njo sklepa pogodba za določen čas, ker nima ustrezne habilitacije. V tem primeru bi zaprosila za drugo habilitacijo, ki bi jo glede na izobrazbo tudi pridobila. Tožnica je bila neposredno pred začetkom študijskega leta 2015/2016 habilitirana za naslednja tri leta v pedagoški naziv asistenta za področje fizike na Univerzi A., Fakulteti B., s čimer je bila izražena potrditev, da ima ustrezno habilitacijo, odločbo o habilitaciji pa je podpisala dekanja. Tožnica je v pritožbi izpostavila, da se izrek bistveno razlikuje od tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica postavila, in sicer je zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna v roku 8 dni za ves čas trajanja delovnega razmerja od 1. 10. 2015 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ne le od 1. 10. 2015 do 26. 4. 2017, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje. Tožnica je štela, da je prišlo do očitne pomote, zato je primarno predlagala izdajo popravnega sklepa, podredno pa se zoper ta del sklepa pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka. Tožnica predlaga tudi izdajo dopolnilne sodbe v zvezi z ugotovitvenim zahtevkom, da zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi (z aneksi) ni prenehala dne 30. 9. 2015 oziroma da je prenehala veljati na nezakonit način. Tožnica navaja, da je sicer seznanjena z novejšo sodno prakso, da zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas preneha veljati nezakonito, ni potreben, a meni, da mora sodišče o tem zahtevku odločiti, saj ima za to pravni interes - skladno s kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS, delavcu pripada pavšalna odškodnine, če je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Če sodišče prve stopnje dopolnilne sodbe ne bo izdalo, naj se te pritožbene navedbe štejejo kot pritožba zoper sodbo in sklep zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zoper popravni sklep se tožnica pritožuje iz enakih razlogov kot v pritožbi zoper delno sodbo in sklep, zato je sodišče njeni pritožbi obravnavalo kot enotno pritožbo zoper delno sodbo in sklep, popravljen s popravnim sklepom. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožbi tožene in tožeče stranke zoper delno sodbo in sklep o prekinitvi postopka, popravljen s popravnim sklepom sta delno utemeljeni. Pritožba tožene stranke zoper popravni sklep pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo in sklep ter popravni sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljajo pritožbe.

7. Pritožba tožene stranke zoper delno sodbo in sklep neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da je v spornem času (do konca leta 2015) zaposlovanje za nedoločen čas preprečeval Zakon o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 in spremembe; ZUJF). Ob presoji zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas namreč določbe ZUJF ali katerega drugega zakona niso nad določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in spremembe; ZDR-1), ki taksativno določajo izjeme, omejitve sklepanja in posledice nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas in za to področje predstavljajo lex specialis. Zato je sodišče prve stopnje predmet spora utemeljeno presojalo (le) ob upoštevanju določb ZDR-1, ki urejajo navedeno področje.

8. Tožena stranka v pritožbi zoper delno sodbo in sklep tudi neutemeljeno navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožničin zahtevek v pretežnem delu utemeljen, v nasprotju z izrekom sodbe. Bistvo tožničinega zahtevka je namreč zahtevek o transformaciji, torej ugotovitev, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo za nedoločen čas, kar je bilo z delno sodbo tudi ugotovljeno in torej tožbenemu zahtevku v tem delu ugodeno. Zato v tem delu sodbe ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da obstaja nasprotje v odločilnih dejstvih med razlogi obrazložitve sodbe v točkah 9 in 14. V točki 9 je sodišče namreč povzelo izpovedbe prič v zvezi z razlogi za sklenitev pogodbe za določen čas od 1. 10. 2014 do 30. 11. 2014. Med drugim je tako povzelo tudi izpoved J.J., da so pogodbo za opravljanje pedagoškega dela sklenili za določen čas, ker tožnica ni imela ustrezne habilitacije in ni izpolnjevala pogojev. Sodišče prve stopnje pa je v točki 14 pojasnilo, da dejstvo neustrezne habilitacije v sodnem postopku ni bilo uveljavljeno pravočasno in v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP, hkrati pa to tudi ni razlog za sklenitev pogodbe za določen čas. Pravilnost tega stališča pritožbeno sodišče preizkuša v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

9. Tožena stranka nadalje v pritožbi zoper delno sodbo in sklep neutemeljeno navaja, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sklepa o tem, od odločitve v katerem sporu je odvisna odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi pojasnilo, da sta odločitev o vrnitvenem in dajatvenem zahtevku v tem sporu odvisna o odločitve v delovnem sporu, opr. št. Pd 196/2016, ki je prekinjen od 4. 1. 2017 zaradi reševanja vzorčnega postopka po 279b. členu ZPP. Iz izreka izhaja, da ima ta vzorčni postopek oznako opr. št. XX Pd 173/2016, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana niti v tem delu izpodbijane delne sodbe in sklepa. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da prvostopenjska odločitev nima razlogov glede njenih ugovorov, da je potrebno plačilo tožnici zmanjšati za prejeti znesek nadomestila za brezposelnost in za plačila, ki jih je prejela na podlagi podjemnih pogodb. Sodišče prve stopnje se do teh ugovorov utemeljeno ni opredelilo, saj so vezani na dajatveni zahtevek, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje odločanje prekinilo.

10. Sodišče prve stopnje bistvenih kršitev (ne absolutnih in ne relativnih) ni storilo niti z izdajo popravnega sklepa z dne 15. 6. 2017. V obrazložitvi popravnega sklepa je sodišče prve stopnje namreč navedlo, da je popravni sklep izdalo zaradi pomote pri zapisu izreka sklepa, zato je nepravilna pritožbena navedba tožene stranke, da je sklep neobrazložen. Skladno s 328. členom ZPP v zvezi z drugim odstavkom 332. člena ZPP je zaradi očitne pisne pomote možna izdaja popravnega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje navedeno pomoto odpravilo. Iz obrazložitve v povezavi s samim izrekom tudi jasno izhaja, da se popravlja del zahtevka, v zvezi s katerim je odločanje prekinjeno. Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo procesnih določb, vezanih na izdajo popravnega sklepa (in ki so določene v 328. členu ZPP), kar pa ni vplivalo na zakonitost samega sklepa.

11. V izpodbijani delni sodbi in sklepu ni podana niti bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih v izpodbijani delni sodbi in sklepu ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je sicer res napačno zapisalo, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi po razveljavitvi pravnomočne prvostopenjske sodbe sodišča prve stopnje z dne 13. 1. 2016, a po stališču pritožbenega sodišča dejstvo, da odpoved ni bila podana po razveljavitvi pravnomočne prvostopenjske sodbe (ampak pred tem), ne predstavlja odločilnega dejstva v tem sporu.

12. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva ugotovitev, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas, na podlagi katerih je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 11. 2010 in 30. 9. 2015, sklenjene v nasprotju z zakonom in da se šteje, da so bile sklenjene za nedoločen čas. Zahteva ugotovitev, da je od 1. 11. 2010 v delovnem razmerju za nedoločen čas na podlagi zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2015 (v povezavi z veljavnimi aneksi in odločbami) in ugotovitev, da ji je delovno razmerje dne 30. 9. 2015 prenehalo nezakonito, zaradi česar zahteva tudi reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in reintegracijo.

13. Sodišče prve stopnje je v sporu odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 216/2015 z dne 13. 1. 2016 tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo, in sicer je ugotovilo, da so bile pogodbe za določen čas, sklenjene za obdobje med 1. 5. 2014 in 30. 9. 2015, sklenjene v nasprotju z zakonom in da se šteje, da so bile sklenjene za nedoločen čas, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi v povezavi z vsemi aktualnimi aneksi in odločbami (kar pomeni od 1. 6. 2015 dalje) in da to delovno razmerje ni prenehalo 30. 9. 2015, temveč še vedno traja, ugodilo pa je tudi zahtevku na reparacijo in reintegracijo. Višji zahtevek (ugotovitev, da sta bili v nasprotju z zakonom sklenjeni tudi pogodbi za obdobje od 1. 11. 2010 do 30. 4. 2014 in ugotovitev, da je tožnici zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi prenehala veljati nezakonito) je zavrnilo. Takšna odločitev je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 210/2016 z dne 22. 9. 2016, zoper katero je tožena stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS je zaradi kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s sklepom opr. št. VIII Ips 317/2016 z dne 7. 2. 2017 obe sodbi razveljavilo.

14. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer je ugotovilo, da so bile pogodbe za določen čas, sklenjene za obdobje med 1. 5. 2014 in 30. 9. 2015, sklenjene v nasprotju z zakonom in da se šteje, da so bile sklenjene za nedoločen čas. Prekinilo pa je postopek v zvezi z ugotovitvenim zahtevkom, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi v povezavi z vsemi aktualnimi aneksi in odločbami (kar pomeni od 1. 6. 2015 dalje) in da to delovno razmerje ni prenehalo 30. 9. 2015, ter v zvezi z zahtevkom za reparacijo in reintegracijo.

K delu pritožb tožeče in tožene stranke zoper delno sodbo:

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi tožnica morala izpodbijati vsako posamezno pogodbo posebej in da se je z zaposlitvijo za določen čas strinjala, ker je posamezne pogodbe za določen čas podpisala. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da lahko delavec dejstva, ki se nanašajo na zakonitost sklepanja ali "podaljševanja" vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Zato tožnica s tožbo v predmetnem sporu lahko uveljavlja ne le nezakonitost zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ampak tudi nezakonitost predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih pred 1. 6. 2015, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem ni relevantno, da je tožnica podpisala posamezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj jih je podpisala tudi iz strahu pred izgubo zaposlitve (kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje) in v upanju, da bo enkrat sklenjena tudi pogodba za nedoločen čas. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, iz katerih izhaja, da bi tožnica morala izpodbijati obvestilo o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica je imela zadnjo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas do 30. 9. 2015. Ta pogodba se je torej iztekla s potekom časa in obvestilo o prenehanju delovnega razmerja na to ni imelo nobenega vpliva. Z njim je tožena stranka tožnico le obvestila, da ji pogodba ne bo podaljšana oziroma z njo ne bo sklenjena nova pogodba o zaposlitvi.

16. Pritožba tožene stranke sicer utemeljeno navaja, da je pristojnost ocenjevanja potreb po delu in organizaciji dela na strani tožene stranke kot delodajalca, vendar pa mora slednja pri tem spoštovati delovnopravno zakonodajo. Po 52. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki je veljal v času sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi med strankama, in po 54. členu sedaj veljavnega ZDR-1, se namreč lahko delovno razmerje za določen čas sklene le izjemoma, če so podani v teh določbah našteti razlogi. Da je sklepanje delovnega razmerja za določen čas izjemne narave, izhaja tudi iz 6. točke splošnih ugotovitev Direktive 1999/70/EEC. Skupni imenovalec dopustnih primerov takšne zaposlitve pa je začasnost potrebe po delu. Če se izkaže, da v času sklenitve delovnega razmerja za določen čas potreba po delu ni bila le začasne narave ali pa, da je iz različnih razlogov naravo začasnosti kasneje izgubila in se spremenila v trajno, delovno razmerje za določen čas preide v delovno razmerje za nedoločen čas.

17. Predvideni razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas je tudi, če gre za pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano (11. alineja 1. odstavka 54. člena ZDR-1). Podobno določbo je vseboval tudi ZDR v 10. alineji prvega odstavka 52. člena. ZDR je v 53. členu omejil sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem brez prekinitve na 2 leti (oziroma na 3 leta po prehodnih določbah 237. člena ZDR), razen v določenih primerih. Enako časovno omejitev oziroma določbo vsebuje tudi sedaj veljavni ZDR-1 v 55. členu. Časovna omejitev tako ne velja med drugim v primeru zaposlitve za čas trajanja projekta, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta (4. odstavek 55. člena ZDR-1 oziroma 3. odstavek 53. člena ZDR). Če se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, zakon kot posledico določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1 oziroma 54. člen ZDR).

18. Stranki sta za obdobje zaposlitve med 1. 11. 2010 in 30. 9. 2015 sklenili devet pogodb o zaposlitvi za določen čas. Prvi dve pogodbi (za čas od 1. 11. 2010 do 30. 8. 2013 ter od 1. 9. 2013 do 30. 4. 2014) sta bili sklenjeni na podlagi 8. alineje 1. odstavka ZDR-1 (po kateri je razlog za sklenitev pogodbe za določen čas priprava na delo, usposabljanje ali izpopolnjevanje za delo, oziroma izobraževanje) in v zvezi z njima je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bili sklenjeni skladno z zakonom. Vse nadaljnje pogodbe o zaposlitvi (za obdobje zaposlitve med 1. 5. 2014 do 30. 9. 2015) so bile sklenjene na podlagi 11. alineje 1. odstavka 54. člena ZDR-1, po kateri je razlog pogodbe za določen čas priprava oziroma izvedba dela, ki je projektno organizirano. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da zakon ne določa, da bi bila toženka dolžna pogodbo skleniti za ves čas trajanja projekta. Kot je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče (npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 100/2012), lahko delodajalec, kadar določeno delo projektno organizira, za čas trajanja projekta sklepa tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Vendar ne nujno in samo za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas. Koliko takih zaposlitev in za kakšno obdobje bo potrebno, pa je odvisno od dejanskih potreb po delu. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da potreba po tožničinem delu ni bila začasna, zaradi česar so bile pogodbe za čas zaposlitve od 1. 5. 2014 do 30. 9. 2015 sklenjene v nasprotju z ZDR-1. Za presojo, ali je šlo za zakonito sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas iz naslova projektnega dela, po stališču pritožbenega sodišča ni odločilen način financiranja in razpoložljiv fond ur v okviru posameznega projekta, na katerega se sklicuje tožena stranka in v zvezi s čimer je izpovedal rektor tožene stranke.

19. Sodišče prve stopnje je pri presojanju, ali je šlo pri tožničinem delu za delo začasne narave ali je šlo za trajno potrebo po delu, utemeljeno upoštevalo izpovedbe prič D.D. (raziskovalec na C., direktor C. od leta 2013, ki je tudi sopodpisoval tožničine pogodbe o zaposlitvi) in K.K. (predstojnik Inštituta E. Univerze A, C., koordinator študijskega programa H. na Univerzi A. Fakulteti B.), saj sta bili prav ti dve priči najbolj seznanjeni s samim delovnim procesom, njegovim potekom in potrebami po kadru ter s tem potrebami po tožničinem delu in naravi le-tega. Priči sta pojasnili, kako je potekal posamezen projekt in kakšne so bile potrebe v okviru študijskega programa H., na katerem je sodelovala tožnica. Iz pričanja D.D. izhaja, da je bila potreba po tožničinem delu trajna in da so podali predlog za njeno zaposlitev do 30. 9. 2016, ker projekti in študijski program še tečejo. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je bil študijski program H., na katerem je delala tožnica, stalen del toženkine dejavnosti in je bil polno zaseden, zato ni šlo za začasen projekt. Poleg pedagoškega je tožnica opravljala delo tudi na različnih projektih, ki so v posameznih obdobjih sicer potekali z različno intenzivnostjo, a še vedno tako, da se kaže neka trajnost izvajanja, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (F.F. in tožnica sta v svojih izpovedbah pojasnila, kako je potekalo delo tožnice na več projektih hkrati oziroma kako so se ti prekrivali). Glede na navedeno je treba zaključiti, da je v zvezi s tožničinim delom obstajala trajna potreba.

20. Dodaten argument, da je potreba po tožničinem delu v obdobju zaposlitev za določen čas (med 1. 5. 2015 in 30. 9. 2016) vseskozi obstajala, je dejstvo, da je tožnica pogodbe podpisovala za nazaj in je torej na delu ostajala po preteku prejšnje pogodbe za določen čas in brez nove, veljavne pogodbe o zaposlitvi, kot ga je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Za tak primer pa 56. člen ZDR-1 v 2. odstavku določa domnevo sklenjene pogodbe za nedoločen čas. V zvezi s tem so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, zakaj navedb tožene stranke, da naj bi se tožnica izmikala podpisu pogodbe, da bi dosegla pogodbo za nedoločen čas, ne šteje kot dokazane. Pritožba kot bistveno tudi neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da je rektor pogodbe podpisal pred veljavnostjo posamezne pogodbe. Bistveno je, da je bila tožnica na podpis pogodbe vedno pozvana že po začetku veljavnosti pogodbe, kot to izhaja iz predloženih elektronskih sporočil, katere je sodišče prve stopnje pravilno povzelo.

21. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica s podpisom vsake posamezne pogodbe za določen čas pristala na zaposlitev za določen čas, s čimer je prenehala dotedanja pogodba, ki se je skladno z 56. členom ZDR štela za pogodbo za nedoločen čas. Tak zaključek je neživljenjski, saj je, kot že navedeno, tožnica podpisala posamezne pogodbe iz strahu pred izgubo zaposlitve in v upanju, da bo v nadaljevanju delovnega razmerja sklenjena tudi pogodba za nedoločen čas.

22. Tožena stranka je zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da je tudi po 1. 10. 2015 obstajala potreba po tožničinem delu, v pritožbi neutemeljeno označila za protispisen. Kakor je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ob poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi dne 30. 9. 2015 še niso bili zaključeni projekti I. in G.. D.D. in F.F. sta tudi pojasnila, da po prenehanju tožničinega dela nihče drug ne dela na teh dveh projektih in da so preostali zaposleni zaradi tožničine odsotnosti preobremenjeni. Kot izhaja iz izpovedbe D.D. je bila potreba po tožničinem delu trajna in so podali predlog za njeno zaposlitev do 30. 9. 2016, ker projekti in študijski program še tečejo (kar izhaja tudi iz listine v prilogi A52). Potrebo po tožničinem delu nedvomno izkazuje tudi dejstvo, da sta tožnica in tožena stranka za študijsko leto 2015/2016 sklenili podjemni pogodbi za pedagoško delo v okviru predmetov L., M. in N. na študijskem programu H., v zvezi s katerimi je F.F. pojasnil, da se izvajata v enakem obsegu ur, kot jih je predlagal. 23. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče moralo upoštevati njene navedbe o neustreznosti tožničine habilitacije. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tega dejstva ni uveljavljala pravočasno, saj ga je prvič zatrjevala šele na prvem naroku v ponovljenem postopku, pri čemer ni navedla, zakaj tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti že prej. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da neizpolnjevanje pogojev v ZDR-1 ali v Zakonu o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/1993 in spremembe), ki zavezuje toženo stranko, tudi ne more biti razlog za sklenitev pogodbe za določen čas (in kot je to sicer predvidevano v 109. členu ZOFVI, ki tožene stranke ne zavezuje).

24. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so bile vse pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje zaposlitve od 1. 5. 2014 dalje sklenjene v nasprotju z zakonom, saj v njih navedeni razlog dejansko ni bil eden izmed razlogov za sklenitev pogodbe za določen čas po 54. členu ZDR-1. Zato je utemeljeno ugotovilo, da so bile te pogodbe sklenjene za nedoločen čas.

25. Tožnica za pritožbo zoper delno sodbo, s katero je delno ugodeno njenemu tožbenemu zahtevku, nima pravnega interesa. Zato se pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni odločilo v zvezi z ugotovitvenim zahtevkom, da je Pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 1. 6. 2015 v zvezi z Aneksom št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št. ... in Aneksom št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 6. 2015, št. ... z dne 16. 9. 2015 (zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi) dne 30. 9. 2015 prenehala veljati na nezakonit način, štejejo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, o katerem mora odločiti sodišče prve stopnje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da ugotovitev o nezakonitosti prenehanja zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi sicer izhaja iz ugotovitev v delni sodbi, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo in toženo stranko za določen čas, sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da sta tožnica in tožena stranka sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

K delu pritožb tožeče in tožene stranke zoper sklep o prekinitvi postopka:

26. Tožena stranka je tožnici z redno odpovedjo iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti z dne 10. 10. 2016 odpovedala delovno razmerje, ki ga je imela tožnica sklenjenega s toženo stranko na podlagi sodbe pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 210/2016 z dne 22. 9. 2016, in sodbe prvostopenjskega sodišča, opr. št. Pd 216/2015 z dne 13. 1. 2016, in tožnici ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnica te ponudbe ni sprejela in je zoper podano odpoved vložila tožbo, ki se pri prvostopenjskemu sodišču vodi pod opr. št. Pd 196/2016. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je odločitev o vrnitvenem in dajatvenem zahtevku v tem sporu odvisna od odločitve v delovnem sporu, opr. št. Pd 196/2016 (ki je prekinjen do odločitve v vzorčni zadevi, opr. št. XX Pd 173/2016), zato je prekinilo postopek v zvezi z ugotovitvenim zahtevkom, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi v povezavi z vsemi aktualnimi aneksi in odločbami (kar pomeni od 1. 6. 2015 dalje) in da to delovno razmerje ni prenehalo 30. 9. 2015, ter v zvezi z zahtevkom za reparacijo in reintegracijo, do pravnomočnosti postopka XX Pd 173/2016. 27. Skladno z 206. členom ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (ki ga 13. člen ZPP definira kot primer, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je odločitev o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku v tem postopku odvisna od odločitve v zadevi opr. št. Pd 196/2016, v kateri se obravnava odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 10. 10. 2016. Odločitev v navedenem sporu namreč ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

28. Pri tem je potrebno ločiti dve obdobji - in sicer obdobje pred učinkovanjem podane odpovedi oziroma pred iztekom odpovednega roka iz te odpovedi, in obdobje po tem. Iz izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje ne izhaja, kdaj se je iztekel odpovedni rok po odpovedi z dne 10. 10. 2016. Zato je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja potrebno razveljaviti celoten sklep o prekinitvi postopka.

29. Ob ugotovitvi iz delne sodbe, da so bile pogodbe za določen čas, sklenjene za obdobje med 1. 5. 2014 in 30. 9. 2015, sklenjene v nasprotju z zakonom in ugotovitvi, da se šteje, da so bile sklenjene za nedoločen čas, bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o dajatvenem zahtevku, ki se nanaša na čas do izteka 36-dnevnega odpovednega roka po vročitvi odpovedi z dne 10. 10. 2016. Po stališču pritožbenega sodišča lahko tožnica v tem sporu vtožuje le še zahtevke, ki se nanašajo na to obdobje (do izteka odpovednega roka po vročitvi odpovedi oziroma učinkovanja odpovedi). Ne more pa več zahtevati reparacijskega zahtevka, ki se nanaša na obdobje po izteku 36-dnevnega odpovednega roka po vročitvi odpovedi z dne 10. 10. 2016, in reintegracijskega zahtevka, saj bo o teh zahtevkih odločeno v zadevi, opr. št. Pd 196/2016, v kateri se obravnava odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 10. 10. 2016 (in je prekinjen do pravnomočnosti odločitve v vzorčnem postopku XX Pd 173/2016).

30. Ker je torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP izpodbijani sklep o prekinitvi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ob upoštevanju vseh navedb pritožbenega sodišča dopolni dokazni postopek v zvezi s tem, kdaj se je tožnici iztekel odpovedni rok po odpovedi z dne 10. 10. 2016 in nato odloči v zvezi z dajatvenim zahtevkom do tega datuma ter v zvezi z dajatvenim in vrnitvenim zahtevkom po tem datumu.

31. Ker v preostalem delu odločitve sodišča prve stopnje (glede delne sodbe) uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke zoper popravni sklep in potrdilo izpodbijani popravni sklep sodišča prve stopnje.

32. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.