Jedro

Kazenski zakonik pri alternativnih oblikah kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja uporablja nedovršno obliko vendar pa navedeno še ne pomeni, da dejanja ni mogoče storiti z enkratnim ravnanjem.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu je bil D. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po členih 57 in 58 KZ-1 mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila na podlagi drugega odstavka 192. člena KZ-1 določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobo štirih let. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenca zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo oziroma podrejeno obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Konkretizacija izvršitvenega ravnanja, ki ga zakon na abstraktni ravni opredeljuje kot surovo ravnanje oziroma trpinčenje, je z očitki v izreku ustrezno konkretizirana. Res je sicer, da KZ pri izvršitvenih oblikah iz drugega odstavka 192. člena uporablja nedovršno obliko (surovo ravna oziroma trpinči), vendar pa navedeno ne pomeni, da kaznivo dejanje ne more biti storjeno z enkratnim ravnanjem, ki združuje več posamičnih dejanj, torej znotraj enega historičnega dogodka daljšega trajanja in večje intenzivnosti. V obravnavani zadevi so podane okoliščine, da se - sicer v enem sklopu storjena, pa vendar zgoščena in občutno pretirana dejanja - lahko opredelijo kot surova in taka, da povzročijo trpinčenje. Vrhovni državi tožilec pa se nadalje ne strinja tudi z razlago vložnikov, da bi šlo v obravnavani zadevi, glede na to, da je lahko kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 storjeno tudi ne da bi prišlo do telesne poškodbe, le za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Takšna razlaga bi namreč pomenila, da se v obravnavanem primeru obdolžencem sme izreči le zapor do enega leta, ker je telesno poškodbo že povzročil, če pa je ne bi, pa bi se lahko izrekla predpisana kazen zapora do petih let. Tudi ni mogoče pritrditi očitkom v zahtevi, da je pritožbeno sodišče arbitrarno razlagalo posledice, ki so pri oškodovancu nastopile zaradi surovega ravnanja in trpinčenja, saj je bila podana ustrezna podlaga v ugotovljenem dejanskem stanju pred sodiščem prve stopnje. Le-to je namreč izrecno navedlo, da je obsojenec sina s svojim ravnanjem „močno prizadel, ne samo telesno, pač pa tudi v čustvenem in psihičnem smislu“. Tak zaključek pa je podkrepljen tudi z izvedenimi dokazi, ko je sodišče ocenilo, da na psihično stisko oškodovanca kaže njegova izpoved o dogodku razredničarki in zdravniku, ki ga je pregledal. B.

4. Vložnica v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona (razlog iz 1. točke 372. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP) z naslednjimi očitki: a) da v opisu kaznivega dejanja niso zajeti vsi zakonski znaki, ker abstraktno očitano surovo ravnanje oziroma trpinčenje oškodovanca ni ustrezno konkretizirano, b) da kaznivo dejanje ne more biti storjeno zgolj z enkratnim ravnanjem, pač pa se domneva daljše trajanje izvršitvenih dejanj, ki pa v izreku izpodbijane sodbe na tak način ni opredeljeno ter c) da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja ne more biti podano v primeru, ko je dejansko prišlo do telesne poškodbe, ki pa je v obravnavanem primeru celo vključena v opis kaznivega dejanja.

5. Sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo, kot izhaja iz izreka, obsojenca spoznalo za krivega, da je kot oče s svojim sinom, ki je bil v kritičnem času star nekaj več kot osem let, surovo ravnal in ga trpinčil s tem, da je kot izhaja iz konkretizacije alternativno določenih elementov tega kaznivega dejanja (surovega ravnanja in trpinčenja) navedeno, da ga je porinil z roko od sebe, ga močno prijel za vrat in ga udaril z zapestjem v levo stran obraza v predel med očesom in uhljem, ga brcal v desno nogo, ga povlekel k sebi, ga brcnil v zadnjo plat, ga z žlico za obuvala udaril po zgornjem delu desne roke, ga s prstom pritisnil na njegovo glavo in ga klofutnil. Očitano ravnanje tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja ovsebinjenje abstraktnih očitkov o surovem ravnanju in trpinčenju.

6. Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek vložnikov, da za storitev tovrstnega kaznivega dejanja ne zadošča enkratno ravnanje, temveč glede na to, da so izvršitveni načini opisani v zakonu v nedovršni obliki, bi moral storilec za izvršitev tega kaznivega dejanja delovati daljše časovno obdobje. Res je sicer, da kazenski zakonik pri alternativnih oblikah obravnavanega kaznivega dejanja uporablja nedovršno obliko vendar pa navedeno, kot na to upravičeno opozarja tudi vrhovni državni tožilec, še ne pomeni, da dejanja ni mogoče storiti z enkratnim ravnanjem. Ali gre za surovo ravnanje in trpinčenje je potrebno ocenjevati namreč v vsakem konkretnem primeru posebej. Ocenjevati je potrebno ali je takšno ravnanje zaradi svoje grobosti in intenzivnosti vzgojne ukrepe proti otroku že preseglo. Pri tem se seveda presoja ali pomeni ravnanje globlji, grob poseg v telesno ali duševno celovitost oškodovanca, ali pomeni intenzivnejše telesne ali duševne bolečine, občutek telesnega nelagodja ipd., potrebno je upoštevati tudi mladoletnikovo starost in s tem povezano njegovo telesno in duševno razvitost (podobno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče tudi v sodbi I Ips 39/2005). V konkretnem primeru že iz opisa dejanja v izreku nedvoumno izhaja, da je z očitanimi ravnanji obsojenec daleč presegal vzgojne ukrepe in da je šlo za dlje časa trajajoče ravnanje proti otroku, ki je v posledici obsojenčevega ravnanja utrpel celo lahko telesno poškodbo.

7. Neutemeljena pa je tudi trditev, da lahko o obravnavanem kaznivem dejanju govorimo le, če storilec oškodovancu ne povzroči telesnih poškodb. S trditvijo se je sicer mogoče strinjati, kolikor je posledica poškodb posebno huda telesna poškodba ali celo smrt oškodovanca, saj je v teh primerih kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja konzumirano v hujšem kaznivem dejanju in je tako stek le navidezen, med tem ko je v primeru, ko storilec s svojim ravnanjem, to je trpinčenjem in surovim ravnanjem povzroči mladoletniku lahko telesno poškodbo, pravna presoja drugačna. O odnosu konsumpcije govorimo takrat, ko je eno od kaznivih dejanj vsebinsko izrabljeno (konzumirano) v opisu drugega kaznivega dejanja. Izhajati je seveda potrebno iz opisa kaznivih dejanj in abstracto, ne pa iz konkretnega življenjskega primera.

8. V obravnavani kazenski zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katerega je v zakonu zagrožena kazen zapora do petih let. Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe se sme storilec po prvem odstavku 122. člena KZ-1 kaznovati z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta. Ker je obsojenec s surovim ravnanjem in trpinčenjem povzročil oškodovancu še lahko telesno poškodbo, torej izpolnil zakonske znake še enega lažjega kaznivega dejanja, se je sicer strinjati z vložnico, da je zaradi razmerja konsumpcije stek med obema ravnanjema le navidezen, vendar pa se ravnanje obsojenca opredeli po hujšem (in ne po lažjem) kaznivem dejanju, saj je mogoče odnos konsumpcije razlagati izključno samo tako, in je torej pravna opredelitev obsojenčevega ravnanja kot jo je sprejelo sodišče v izpodbijanih odločbah popolnoma pravilna. Res je tudi, da v izreku ni navedeno, koliko časa je obsojenec izvrševal obravnavano kaznivo dejanje, vendar to za konkretizacijo očitka ni potrebno. Že iz samega opisa namreč nedvoumno izhaja, da ni šlo za en sam udarec, ki bi povzročil lahko telesno poškodbo, temveč za surovo ravnanje in trpinčenje, ki je imelo za posledico lahko telesno poškodbo.

9. Slednjič pa je neutemeljen tudi očitek pritožbenemu sodišču, da je kar samo ugotavljalo dejstva, za kar ni imelo nikakršne podlage v izvedenih dokazih in sicer, da naj bi obsojenčevo ravnanje pri njegovemu sinu pustilo posledice. Že sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil oškodovanec prizadet ne samo telesno temveč tudi v čustvenem in psihičnem smislu, pri čemer na njegovo psihično stisko kaže zlasti oškodovančeva izpoved o dogodku, najprej razredničarki in v nadaljevanju tudi zdravniku dr. W., ki ga je po dejanju pregledal. Nestrinjanje s takšno presojo, pa ne pomeni očitka kršitve določb ZKP, temveč le uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Vrhovno sodišče je glede na to, da sodišče ni zagrešilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev zakona zahtevo, za varstvo zakonitosti skladno z določilom 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena, pri višini določene sodne takse pa je sodišče poleg zapletenosti obravnavane kazenske zadeve in premoženjskih razmer obsojenca, upoštevalo tarifo določeno v Zakonu o sodnih taksah.