Jedro

Če je bilo zemljišče v času odločanja že pozidano na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, obnova postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše kot celote pa ni bila uvedena, v obnovljenem postopku zaradi spremembe lokacijskega dovoljenja za odločitev ni bistvena le okoliščina, da je bilo konkretno zemljišče pred zazidavo v območju, kjer gradnja ni dopustna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2219/97-11 z dne 8.10.1999 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 9.7.1997, s katero je ta v obnovljenem postopku razveljavila odločbo Komiteja za urbanizem, gradbene, komunalne in stanovanjske zadeve občine K. z dne 16.5.1983 in zavrnila zahtevo tožnikov za preureditev (spremembo namembnosti) dela stanovanjske hiše v obrtno delavnico za izdelavo drobnih kovinskih in plastičnih izdelkov na parc. št. 1678 k.o. B., ker na tem območju (zelene površine) po v času odločanja veljavnih urbanističnih načrtih ni bila dopustna nobena gradnja in ne drugi posegi v prostor.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bila odločba z dne 16.5.1983, s katero je bilo tožnikoma izdano lokacijsko dovoljenje za spremembo namembnosti dela stanovanjske hiše na parc. 1678 k.o. B. v obrtno delavnico, predmet obnove postopka, ki je bila na predlog A. in M.U. dovoljena s pravnomočnim sklepom Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanja prostora z dne 28.2.1989. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je v času izdaje odločbe z dne 16.5.1983 območje obravnavanega posega urejal urbanistični načrt za Mesto K., sprejet z odlokom, objavljenim v Uradnih objavah št. 13/74 dne 13.5.1974 (v nadaljevanju odlok). 23. člen Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78), ki je veljal v času izdaje spornega lokacijskega dovoljenja, je določal, da lokacijsko dovoljenje izda pristojni organ v primeru, če zazidalni načrt ni predviden, v skladu z elementi urbanističnega načrta. V 2. odstavku 35. člena navedenega odloka je določeno, da se za zelene, gozdne in kmetijske površine izdela krajinski načrt. Po 38. členu navedenega odloka na novih oziroma nepozidanih območjih, za katera je po odloku predpisana izdelava zazidalnih in krajinskih načrtov do sprejetja teh načrtov ni dovoljena nobena gradnja. Ker tožnika ne izpodbijata ugotovitve tožene stranke, da je zemljišče parc. št. 1678 k.o. B. po navedenem urbanističnem načrtu uvrščeno med zelene površine, je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je Komite za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine K. o vlogi tožnikov za preureditev dela stanovanjske hiše v poslovni prostor izdal lokacijsko dovoljenje, ob čemer je ugotovil, da je sprememba namembnosti možna, ker je v skladu z Odlokom o urbanističnem načrtu K. (Uradne objave 13/74), ki tako gradnjo oziroma dejavnost dopušča. Upravni organ je tožnikoma v zvezi z dovoljeno spremembo namembnosti izdal delno uporabno dovoljenje ter dovoljenje za obratovanje. Tožnica v poslovnem delu stavbe opravlja gospodarsko dejavnost, s katero se preživlja in glede katere sta se soseda U.A. in A. (pravilno M.) izrecno strinjala. Ker veljavni urbanistični načrt za to območje vključuje tudi pozidani del parcele tožnikov, kot območje, kjer je dovoljena pozidava, je s tega vidika morebitna nedoslednost pri izdaji lokacijskega dovoljenja sanirana. Na takšno stanje je razveljavitev odločbe po 14 letih neutemeljena, prav tako pa tudi zavrnitev zahtevka za spremembo namembnosti dela stanovanjske hiše v obrtno delavnico. Tožena stranka je za nazaj posegla v pravni status in lastnino tožnikov. Tako tožnika kot tudi ostali, imajo zgrajene stanovanjske objekte v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Zemljišča so urejena, komunalno opremljena in povezana s cestami, torej ne gre za zemljišča, kjer gradnja ni dovoljena. Pravni zaključki tako nimajo opore v dejanskem stanju. Sodišče bi moralo spoštovati tudi urbanistični akt, ki sedaj ureja to območje. V njem ni nikakršnih omejitev glede gradnje na tem območju. Prvostopno sodišče bi torej moralo pridobiti sedaj veljavne pravne akte, opraviti javno glavno obravnavo, zaslišati stranke ter šele po tem odločiti. V vsakem primeru pa bi moralo nastopiti tudi zastaranje. Predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbi ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Prizadeti stranki A. n M.U. v odgovoru na pritožbo med drugim navajata, da sta dala soglasje za gradnjo stanovanjske hiše, nista pa soglašala s tem, da tožnika opravljata obrtno dejavnost v delu stanovanjske hiše na parceli št. 1678 k.o. B. Predlagata zavrnitev pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo razveljavila lokacijsko dovoljenje za preureditev dela stanovanjske hiše v obrtni poslovni prostor za izdelavo drobnih kovinskih predmetov in predelavo plastike z dne 16.5.1983, ker izdano lokacijsko dovoljenje ni v skladu s takrat veljavnim urbanističnim načrtom. V času izdaje odločbe je območje obravnavanega posega urejal urbanistični načrt za mesto K., iz katerega izhaja, da leži zemljišče parc. št. 1678 k.o. B., na katerem je bila sicer s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem z dne 23.12.1980 odobrena gradnja stanovanjske hiše, v zelenih površinah, za katere je v skladu z 2. odstavkom 35. člena odloka bila predvidena izdelava krajinskega načrta. Na novih oziroma nepozidanih območjih pa po 38. členu odloka do sprejetja teh načrtov ni bila dovoljena nobena gradnja, torej tudi nikakršni posegi v prostor.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke, kateri pritrjuje tudi prvostopno sodišče, preuranjena. Iz izpodbijane sodbe in predloženih spisov ni povsem jasno razvidno, ali je šlo v konkretni zadevi, ko je bilo za gradnjo stanovanjske hiše na parceli št. 1678 k.o. B. dne 23.12.1980 izdano lokacijsko dovoljenje, ki je postalo pravnomočno in za katero je bilo tudi izdano gradbeno dovoljenje, v času odločanja dejansko za nepozidano območje. Določba 38. člena odloka, na kateri temelji odločba tožene stranke, se namreč nanaša le na takšno območje. Če je bilo zemljišče tožnikov v tem območju v času odločanja že pozidano na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, obnova postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše kot celote pa ni bila uvedena, po presoji pritožbenega sodišča v obnovljenem postopku zaradi spremembe lokacijskega dovoljenja za odločitev ni bistvena le okoliščina, da je bilo konkretno zemljišče pred zazidavo v območju, kjer gradnja ni bila dopustna. Razveljavitev lokacijskega dovoljenja za preureditev dela stanovanjske hiše v obrtni prostor samo zaradi tega razloga, brez natančne presoje navedenih in tudi drugih okoliščin, ki lahko v skladu s takrat veljavnimi predpisi vplivajo na izdajo dovoljenja, zato ni pravilna.

Ker je sodišče prve stopnje odločilo, kljub temu, da v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku ni imelo podlage za sprejeto odločitev in s tem tudi za pravilno uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek.